Kanibalizem, imenovan tudi antropofagija, pomeni hranjenje z mesom lastne vrste. Izraz izhaja iz imena karibskega plemena Caniba, ki ga je odkril Krištof Kolumb in naj bi se prehranjevalo s človeškim mesom. Omenjena beseda pa ima tudi širši pomen, saj lahko pomeni prehranjevanje živali s primerki iste vrste. V antropologiji je obseg, v katerem se je kanibalizem dejansko pojavljal in bil družbeno preganjan, močno sporna tema.
Zgodovinski in geografski oris
Ta razširjen običaj sega v daljno zgodovino človeštva in je bil prisoten na večini celin. Čeprav so bila številna poročila pretirana ali celo napačna, je praksa kanibalizma vse do modernih časov prevladovala predvsem v delih Zahodne in Srednje Afrike, Melanezije (zlasti Fidžija), Nove Gvineje, Avstralije, na nekaterih novozelandskih otokih, Polinezije, na Sumatri ter v plemenih Severne in Južne Amerike.
Prazgodovinski predniki in Neandertalci
Zgodovina kanibalizma sega daleč nazaj. Študija, objavljena leta 2019 v Journal of Human Evolution, omenja, da so pred približno 900.000 leti na ozemlju današnje Španije prakticirali kanibalizem tudi starodavni sorodniki človeka (Homo antecessor). Raziskovalci menijo, da so bili Hominini precej lahek plen.
Tudi naši bližnji in novejši sorodniki, neandertalci, so bili občasno kanibali. Arheologi so odkrili dokaze o kanibalizmu neandertalcev na različnih mestih po svetu, vključno z jamo v El Sidronu v Španiji, jamo v Moula-Guercyju v Franciji in nazadnje v jami v Belgiji. Poleg kanibalizma so neandertalci iz ostankov svojih rojakov izdelovali tudi orodje.
Vrste kanibalizma
Kanibalizem lahko razdelimo v več kategorij glede na motiv in izvor mesa:
- Morilsko ljudožerstvo: Pomeni ubijanje ljudi za hrano.
- Nekroljudožerstvo: Pomeni hranjenje z mesom človeškega trupla.
- Endoljudožerstvo (endokanibalizem): Vključuje uživanje mesa umrlega člana plemena ali družine, ki časti mrtve. Na primer, člani plemena Fore so jedli meso in možgane mrtvega, ker so verjeli, da tako duša umrlega ostane v bližini družine.
- Eksoljudožerstvo (eksokanibalizem): Pri tem kanibali jedo meso mrtvega človeka, ki ni član plemena ali družine, ker verjamejo, da s tem ukradejo njegovo življenjsko silo.
- Avtokanibalizem: Je samostojna oblika kanibalizma, ki pomeni konzumiranje lastnega mesa. Vsak je avtokanibal do neke mere zaradi neprostovoljnega konzumiranja odmrlih celic na jeziku ali licih, krvavitve iz nosu ali razjede. Prostovoljni avtokanibalizem lahko sega od grizenja nohtov do uživanja lastnih mišic ali kože.
- Preživetveni kanibalizem: Pojavlja se v času skrajne lakote, ko je nagon za preživetje močnejši od gnusa.
- Patološko ljudožerstvo: Predstavlja kanibalizem, ki ga izvajajo posamezniki z duševnimi motnjami.
- Sociološko ljudožerstvo: Označuje to prakso v družbah, v katerih je ljudožerstvo splošno sprejeto.
Primeri kanibalizma skozi zgodovino in kulture
Pleme Biami in Fore (Papua Nova Gvineja)
V Papui Novi Gvineji je nekaj osamljenih kultur, za katere je znano, da so v njih ubijali in jedli lastno vrsto, čeprav naj ga ne bi izvajali že nekaj desetletij. Leta 2011 je britanski televizijski voditelj Piers Gibbon obiskal pleme Biami, skupino, ki je bila znana po kanibalizmu. Starejši član plemena je voditelju razkril, da so nekatere svoje člane ubijali in jedli tudi zaradi neprimernega vedenja.
Še eno pleme, ki je v Novi Gvineji izvajalo kanibalizem, je pleme Fore. A jih je kanibalizem privedel do širjenja usodne možganske bolezni, imenovane kuru, ki je povzročila uničujočo epidemijo. Pleme se je v 50. letih prejšnjega stoletja prenehalo ukvarjati s kanibalizmom, kar je pomenilo tudi konec kuruja.
Mehiška plemena Xiximes in Azteki
Leta 2011 so arheologi poročali, da so v starodavnem naselju Xiximes Cuevs del Mguey na severu Mehike našli več deset človeških kosti z znaki kanibalizma. Kosti so našli v njihovih takratnih domovanjih iz začetka 14. stoletja. Pleme Xiximes je namreč verjelo, da uživanje mesa svojih sovražnikov zagotovi plodno leto in veliko pridelka.
Azteki so znani po izvajanju obrednih daritev človeških žrtev, obstajajo pa celo dokazi, da so se ukvarjali z ritualnim kanibalizmom. Telesa žrtev so bila namenjena predvsem plemičem in drugim uglednim članom skupnosti. Nekateri strokovnjaki menijo, da je bil kanibalizem med Azteki pogostejši med lakoto, drugi pa trdijo, da je bil kanibalizem del duhovnosti kot način komuniciranja z bogovi.
Pleme Wari v Braziliji
Brazilsko pleme Wari je poleg svojih sovražnikov jedlo tudi svoje ljudi, ki so bili nesrečne žrtve pobojev. Hranjenje s sovražniki je bil njihov način izražanja sovraštva in jeze. Hranjenje s svojimi najbližjimi pa je bil zanje način žalovanja, čaščenja in spoštovanja pokojnikov.
Evropejci v 16. in 17. stoletju: Medicinski kanibalizem
Do konca 18. stoletja so Evropejci občasno uživali človeško meso iz zdravstvenih oziroma medicinskih razlogov. Nekateri srednjeveški zdravniki in alkimisti so za dobro zdravje priporočali pitje človeške krvi, med njimi je bil tudi Paracelsus, zdravnik iz 16. stoletja. Mislili so, da človeška maščoba pomaga zdraviti rane, artritis in revmatizem, medtem ko naj bi človeška kri ublažila epilepsijo in druga krčevita stanja. Epileptiki so bili pripravljeni redno plačevati usmrčevalcem, da so jih ti oskrbeli s krvjo nedavno usmrčenega, ki je bila znana kot "Skleda rdečega".
Najstarejši vir, ki priča o teh izdelkih, so egipčanske mumije, ki so jih uvozili po kroženju govoric, da izsušeno meso pozdravi bolezen. Ko je zaloga egipčanskih mumij postala omejena, so Evropejci kmalu začeli konzumirati meso nedavnih mrtvih, posušeno ali prekajeno s soljo in zelišči. Organe močnih mladeničev, ki so bili pobiti na bojišču, so zbirali, trupla mladih obešenih moških in žensk, ki so bile še device, pa so bila še posebej dragocena.
Arktični raziskovalci v 19. stoletju: Preživetje v ekstremnih razmerah
Obstaja več zgodb o raziskovalcih, ki so se v obupanem poskusu preživetja zatekli h kanibalizmu. Eden najbolj znanih primerov je ekspedicija Franklin iz 19. stoletja, katere namen je bil raziskati morsko pot skozi kanadsko Arktiko. Raziskovalci z dveh ujetih ladij, HMS Erebus in HMS Terror, so skušali prehoditi 1600 kilometrov do najbližje postaje, a so bila njihova prizadevanja neuspešna. V naslednjih 150 letih so raziskovalci odkrivali njihove ostanke in na številnih kosteh našli zareze, zlome in znake ekstrakcije kostnega mozga, kar je prepričljiv dokaz kanibalizma.
Indijski kult Aghori
Aghorisi so majhna skupina ekstremistov, ki živijo v indijskem Varanasiju in častijo hindujsko božanstvo Šivo. Verjamejo, da ni razlike med čistim in nečistim in se ukvarjajo z mnogimi doslej še nejasnimi praksami, kot so denimo meditiranje na truplih in izdelovanje skled iz človeških lobanj.
Primeri kanibalizma v vojnah in obdobjih lakote
Zapisi že iz pradavnine omenjajo ljudožerstvo tudi v Bibliji, ko sta med obleganjem Samarije dve ženski sklenili dogovor, da bosta pojedli svoje otroke. Ko reka Nil osem let ni poplavila in so Egipčani trpeli hudo lakoto, viri pravijo, da se je tudi med njimi pojavilo ljudožerstvo. V srednjem veku so množični pojavi ljudožerstva povezani z izrednimi razmerami, kot so poplave, kuga ali vojne, ki so vodile v pomanjkanje hrane. O primerih ljudožerstva so tako poročali med prvo križarsko vojno in veliko evropsko lakoto v 14. stoletju.
Druga svetovna vojna in sodobni konflikti
Obstajajo tudi zapisi o "sistematičnem kanibalizmu" japonskih vojakov, pogosto ukazanem od nadrejenih, nad vojnimi ujetniki. Japonski vojaki so februarja leta 1945 na otoku Čičidžima ubili in nato pojedli pet ameriških letalcev, kar je pet Japoncev nato plačalo z življenjem. Ameriška vlada je sprva hranila vse omenjene podrobnosti o kanibalizmu kot skrivnost, da bi zaščitili družine žrtev kanibalov pred stisko.
Ljudožerstvo kot zadnji izhod v sili se je pojavljalo tudi med drugo svetovno vojno. Ko so Sovjeti leta 1943 zmagali v bitki za Stalingrad, današnji Volgograd, so zajeli okoli 100.000 nemških vojakov, ki so jih nato poslali v koncentracijska taborišča v Sibirijo. Zaradi neznosnih razmer in lakote se je kar nekaj ujetnikov zateklo h kanibalizmu, enako pa se je zgodilo tudi med 872-dnevnim obleganjem Leningrada pozimi 1941-1942, potem ko je zmanjkalo ptic, podgan in ljubljenčkov. Leningrajska policija je celo ustanovila posebno enoto za boj proti ljudožerstvu, o tem pa je v delu Arhipelag gulag pisal tudi Aleksander Solženicin.
Poročila o kanibalizmu zaradi hude lakote, imenovane holodomor, poročajo tudi iz Ukrajine v 30. letih 20. stoletja. Hranjenje s človeškim mesom se je pojavljalo tudi na Kitajskem (med velikim skokom naprej in kulturno revolucijo), ko sta kitajske kmete prizadeli huda suša in lakota. Zaradi hudega pomanjkanja hrane naj bi se k človeškemu mesu med letoma 1995 in 1997 zatekli tudi posamezni Severni Korejci.
Ljudožerstvo se je pojavilo tudi v nedavnih afriških konfliktih, kot so druga vojna v Kongu in državljanske vojne v Liberiji in Sierri Leone. Združeni narodi so leta 2007 poročali, da gredo spolna grozodejstva nad kongovskimi ženskami "mnogo dlje od posilstev, saj vključujejo spolno suženjstvo, incest in kanibalizem".
Fidži in Maori: "Kanibalski otoki"
Več dokazov obstaja tudi o ljudožerskih Maorih, domorodnem ljudstvu z Nove Zelandije. Ko je leta 1809 potonila ladja Boyd, so 66 potnikov Maori ubili in nato pojedli. Kanibalizem je bil do neke mere sprejet tudi na nekaterih drugih tihomorskih otokih, kot so polinezijski otoki Marquesas. V nekaterih delih Melanezije pa se je ljudožerstvo pojavljajo še v zgodnjem 20. stoletju, in sicer kot maščevanje, žalitev sovražnika ali vsrkanje mrtvečevih kvalitet. Otočje Fidži je bilo nekoč poznano pod imenom Kanibalski otoki.
Sodobni primeri in medijska odmevnost
Najbolj znana zgodba o ljudožerstvu, ki je postala tudi knjižna in filmska uspešnica, je nedvomno nesreča urugvajskega letala, ki je leta 1972 strmoglavilo v Ande, prevažalo pa je študentsko ragbijsko ekipo in nekatere njihove družinske člane. Po 72 dneh ujetništva v gorah so preživeli začeli jesti človeško meso, kar jih je obdržalo pri življenju v zelo mrzlih pogojih več kot dva meseca brez kakršnekoli druge hrane.
V Andskem paktu za preživetje | Živ: Letalska nesreča v Andih
Velik medijski pomp je leta 2001 sprožilo dejanje Nemca Armina Meiwesa, ki je na medmrežju objavil oglas, da išče "dobro ohranjenega od 18- do 30-letnika, da bi ga ubil in zaužil". Javil se je Bernd Jürgen Brandes, ki je doživel točno takšno usodo. Meiwes je bil obsojen na dosmrtno ječo. V svojem intervjuju v zaporniški celici je opisal, da ima človeško meso okus po svinjini, le da je nekoliko bolj grenko in močnejše.
Tudi francoski zapornik Nicolas Cocaign, ki je kazen prestajal v zaporu v Rouenu, je leta 2007 ubil sojetnika in pojedel njegovo srce. Pred nekaj tedni je moskovska policija sporočila, da so zasačili moškega, ki je jedel prijateljeva jetra. Najnovejše novice pa prihajajo iz Slovaške, kjer je triinštiridesetletni Matej Čurko ubil dve ženski in pojedel nekaj delov njunih teles. Pri poskusu umora tretjega človeka se je zalomilo, saj se je suicidalen Švicar premislil in slovaškega kanibala prijavil policiji.
Okus človeškega mesa
Večina ljudožercev pravi, da ima človeško meso sladki okus po svinjini, ali je podobno telečjemu, izgleda pa kot goveje meso. Issei Sagawa, kanibal iz Japonske, ki je v Parizu ubil in pojedel sošolca, je opisal človeško meso kot brez vonja. Medtem ko polinezijski kanibali vztrajajo, da ima človeško meso okus svinjine. Na okus človeškega mesa vpliva starost človeka, del telesa in metoda kuhanja le-tega. Meso otrok naj bi imelo podobno teksturo kot ribe. Najpogostejši način za pripravo mesa je praženje in dušenje s pekočo papriko in drugimi začimbami.
Kuru: bolezen povezana s kanibalizmom
Kuru je neozdravljiva degenerativna bolezen in na koncu smrtno nevarno stanje, podobno kot bolezen norih krav, ampak jo oboleli ne dobijo z uživanjem okužene govedine, ampak ker jedo človeško meso. Kuru je bila prvič opredeljena v 50. letih na Papui Novi Gvineji, kjer se je razširila zaradi kanibalističnih navad plemena Fore. Omenjeno pleme je v svojih kanibalističnih obredih zaužilo trupla mrtvih pripadnikov plemena, vključno z možgani, kjer najdemo veliko kužnih proteinov.
Simptomi za kuru vključujejo tresenje, histeričen smeh, nerazločno govorjenje in na koncu se človek ne more premakniti niti pogoltniti nič. Inkubacijska doba je običajno med 10 in 13 let, v določenih primerih so poročali tudi o dobi 50. let. Večina obolelih umre v enem letu po nastopu simptomov. Leta 2009 so raziskovalci objavili, da so identificirali različico gena, ki določenim ljudem omogoča imunost pred boleznijo kuru in sicer se ti ljudje nahajajo v vaseh, kjer je prej pustošila bolezen.
Kanibalizem v živalskem svetu
Kanibalizem je v živalskem svetu veliko bolj razširjen, kot so menili doslej. Mnoge živalske vrste se jedo med seboj. Ženski pajek črna vdova ima velik ugled zaradi zaužitja moškega po parjenju in tudi mnogi drugi pajki sodelujejo v takih postkoitalnih prigrizkih. Ena od študij je pokazala, da 68% mater kač klopotač poje svojega mrtvorojenega mladiča, da bi okrepile svojo moč po porodu.
Kanibalizem je najbolj razširjen pri kačah, predvsem pri gožih (Colubridae) in gadovih (Viperidae). Tudi šimpanzi, ki imajo 98% naše DNK, imajo lahko kanibalske težnje. Primatologinja Jane Goodall je leta 1976 bila priča dogodku, ko je mati samica s svojo hčerko pojedla tri mlade šimpanze.
Filozofski in družbeni pogledi na kanibalizem
Na človeško meso se je gledalo na dva načina - enako kot na živalsko beljakovinsko hrano ali kot na del spiritualnih ritualov. Ljudožerstvo je za antropologe izjemno zahtevna tema, saj se dotika meja kulturnega relativizma in postavlja vprašanje, kaj je zunaj meja sprejemljivega človeškega obnašanja. Za mnoge je prav prehranjevanje z mesom drugega človeka najhujše izmed dejanj, zato je še bolj vredno obsojanja od drugih hudodelstev, kot so posilstvo, genocid ali pedofilija. V kulturah, ki ljudožerstva ne obsojajo, ga dojemajo kot vrsto nadvlade ali premoči človeka nad človekom.
Kolonializem in demonizacija
Evropa je v srednjem veku izrabljala poročila o ljudožerstvu tudi kot način demoniziranja drugih kultur. Evropejci, ki so osvajali novi svet, so poročila o ljudožerskih ljudstvih izrabljali za prikazovanje teh ljudstev kot strašljivih, zlobnih, divjaških, hkrati pa tudi kot izgovor za njihovo nasilno podjarmljenje. Kanibal je bil ločnica, ki je razmejevala civilizacijo od narave - bil je nakracljan na obrobja map, skupaj z zmaji in pošastmi s pasjimi glavami.
Zgodnja poročila o kanibalizmu so bila bolj kot gola dejstva domišljijske interpretacije, ki so nastale na podlagi klasičnih mitov o ljudožercih. Nepoznani kraji in nepoznana ljudstva so v kolonialistih burila domišljijo. Kolonialna percepcija drugosti je bila namreč osnovana na religiji in ne rasi ali etničnosti, prav religija domorodcev pa je v veliko primerih narekovala žrtvovanje ljudi, ki se ga je enačilo s kanibalizmom.
Kanibalizem in njegovo prepoved lahko razumemo kot eno izmed orodij, s katerim želimo določeno skupino ljudi potisniti na rob, v pozicijo Drugega, ven iz meja kultiviranega in civiliziranega. Da se takšna moč ohrani in reproducira, pa je nujno, da dominantna skupina ohranja zavedanje o sebi kot o protipolu Drugega.
Kanibalizem v filozofiji razsvetljenstva
V času razsvetljenstva se je mišljenje kanibalizma premaknilo v polje filozofije - tako je postal reprezentativen za naravno stanje, ki so ga opisovali tisti, ki so bili zunaj le-tega in ki so želeli retrospektivno analizirati implikacije naravnega prava za vznik politične države. Hobbesu je kanibal služil kot centralna točka miselnega eksperimenta - naravno stanje, kjer vlada načelo boja vsakega proti vsem (Bellum omnium contra omes), je najbolj nevarno takrat, kadar se preddružbeni posamezniki zatekajo h kanibalizmu. Kanibal je tako divjak, ki trpi pomanjkanje razuma, je človek narave - diametralno nasprotje državljana, človeka družbe, ki kanibala misli.
Mit o ljudožercu in sodobna perspektiva
Antropologi se še danes ne morejo dogovoriti in uskladiti, kako razširjeno je (bilo) ljudožerstvo. William Arens je v svoji študiji iz leta 1979, Ljudožerski mit, ugotovil, da z izjemo izoliranih in marginalnih incidentov, do katerih je prišlo bodisi zaradi lakote, norosti ali rituala, v svetu kanibalizem nikoli ni obstajal kot splošno razširjen pojav. Arens je preučil številne pripovedi in pričevanja ter ugotovil, da je večina izmed njih popolnoma neosnovanih ali kar izmišljenih.
Antropološke raziskave so kanibala torej izgnale iz polja kredibilnosti v filozofiji in politologiji ter mu odvzele funkcijo orodja razmejitve, s čimer mu je mesto ostalo zgolj v sprevrženih možganih likov, ki nas bodisi strašijo iz medijev ali zabavajo skozi popularno kulturo. Medijska fascinacija nad primeri, kot je Meiwesov, izvira iz istega tabuja, zaradi katerega pri večini ljudi kanibalizem, incest in umor ostajajo trdno zasidrani tabuji, na katere zremo z mešanico gnusa in fascinacije.
Patološki kanibalizem
Če kanibalizem ni posledica pomanjkanja hrane za preživetje, je pogosto posledica neke duševne bolezni. Skupna diagnoza mnogih modernih kanibalistov, vključno z Andrei Chikatilo, Issei Sagawa, Albertom Fishem, Edom Geinom, Richardom Chase in Vinceom Liom, je shizofrenija, ki lahko povzroči halucinacije in blodnje. Drugi terapevti označujejo kanibaliste za psihopate, kar pomeni, da se zavedajo, kaj počnejo, vendar zaradi pomanjkanja empatije niso sposobni oceniti napačnosti svojega dejanja.
Terapevtka Karen Hylen trdi, da je kanibalizem lahko tudi zasvojujoč. Odvisnost se začne kot fantazija, ki se ponavlja. Ko oseba dejansko uresniči svojo fantazijo in jé človeško meso, so njeni možgani preplavljeni z dopaminom, ki povzroča podoben občutek, kot če bi snifnili črtico kokaina. Psihopat si bo potem prizadeval za ponovitev dejanja zaradi ugodnih občutkov in ponavljanja tega postopka ne bo mogel ustaviti.