Rumena koleraba, znana tudi kot kavla ali podzemna koleraba (znanstveno ime Brassica napus subsp. rapifera, sin. Brassica napobrassica), je korenasta zelenjava in krmna rastlina, ki je podobna sorodni repi. Ta dvoletna rastlina v prvem letu rasti nakopiči hranila v svojem odebeljenem korenu - gomolju, v drugem letu pa iz njega požene steblo, cveti in obrodi semena. Znotraj je oranžna ali rumena, del pod zemljo pa je rumen, medtem ko je nadzemni del lahko zelene ali vijoličaste barve. Je manj znana predstavnica skupine korenovk, ki jo mnogi preprosto imenujejo koleraba, boljši poznavalci pa jo poimenujejo rumena koleraba, rumena maslena koleraba ali še pogosteje kavla.
Spoznajmo Rumeno Kolerabo (Kavlo)
Koleraba je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1620, ko je švicarski botanik Gaspard Bauhin o njej zapisal, da kot divja rastlina raste na Švedskem. Njena domovina je v osrednji Evropi, saj ji zelo ugaja naše podnebje, zlasti spomladi in jeseni. V preteklosti je koleraba pomenila pomemben vir prehrane za človeka in živino. Dokler niso poznali krompirja, je bila glavna hrana revnih kmetov in živine, in vse do dandanes se je obdržal njen sloves hrane za reveže.
Pomembno je razlikovati med rumeno kolerabo (kavlo) in kolerabico, saj imata kljub podobnemu imenu, čeprav sodita v isto botanično družino (križnice), povsem različni rastlini. Rumeno kolerabo vzgajamo zaradi njenega odebeljenega korena, ki je delno pod zemljo, medtem ko je kolerabica (nadzemna koleraba) križanec med zeljem in belo repo, ki izvira iz severne Evrope in zraste hitro. Poznamo belo (ki je pravzaprav svetlo zelena) in modro (ki je v resnici vijolična) kolerabico, običajno pa sejemo belo in modro dunajsko. Če ju prerežemo, imata obe svetlo meso in tudi v okusu ni bistvene razlike. Čeprav so si poimenovanja podobna, se rumena koleraba osredotoča na podzemni koren, medtem ko je kolerabica nadzemna odebelitev stebla.
Pridelava Rumene Kolerabe
Rumena koleraba je nadvse nezahtevna rastlina, ki ne rabi veliko dušika. Uspeva tako na prostem kot v rastlinjakih in ni občutljiva za mraz.
Zahteve za rast in setev
Tla pred setvijo kolerabe pokopljemo za motiko globoko in opravimo setev v dobra, rahla in odcedna tla. Tla pred setvijo običajno plitvo obdelamo in odstranimo plevele. Če vrt ni zapleveljen, bo težav s pleveli manj. Kolerabo lahko sejemo spomladi (marec, april) in v poletnem času od konca junija do začetka avgusta. Če ste pozorni, boste opazili, da jo kmetje sejejo po spravilu žit in krompirja. Najugodnejši čas za poletne setve je začetek julija, ko je v zemlji še dovolj vlage, takrat je ugodna tudi dolžina dneva. Za uspešen pridelek jo sejemo od konca junija do sredine julija, ko svojo rast na gredi zaključi katera izmed pomladanskih vrst zelenjave. Posejano seme vzkali že pri 2 do 3 °C in najbolje raste pri 15 do 20 °C. Seme kolerabe kali pri temperaturi okrog 5 °C, prenese pa tudi temperature do -4 ºC. Če jo bomo sejali, ko bodo temperature še vztrajale pod 10 °C, se zna zgoditi, da bo šla v cvet.
Gnojenje in namakanje
Če je pred setvijo treba dodati nekoliko organskega gnojila (gnoj, kompost), pazimo, da je dobro preperel in ga vdelamo v tla. Koleraba načeloma nima kakšnih posebnih zahtev, paziti moramo le, da ima dovolj vlage. Nihanje vlage v zemlji namreč povzroči, da koleraba oleseni, postane vlaknasta in lahko tudi popoka. Poleti, v vročih in suhih razmerah, moramo seme dobro zadelati v tla, da pride v stik s talno vlago in hitreje vzkali. Plitvo obdelana in za setev pripravljena tla je po setvi priporočljivo čim prej tudi povaljati. Obe korenovki se zelo dobro odzivata na redno namakanje, po potrebi ju tudi listno dognojimo. Setev ali sadike še najmanj 10 dni vsakodnevno zalivamo, še posebej poleti ob suhem in sončnem vremenu. V avgustu in septembru zalivamo le, če imamo daljša obdobja brez dežja. Zastiranje celotne grede s poletno zastirko iz travnega odkosa, listja ali slame vpliva na dodatno zadrževanje vlage.
Sajenje in redčenje
To vrtnino pogosto sejemo počez, zato jo je treba ustrezno redčiti. Kolerabo sejemo na gredo z medvrstno razdaljo 30 cm. Na gredi širine 75 cm sejemo v 3 vrste, na gredo širine 100 cm pa v 4 vrste. Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje). Ker sejemo sredi poletja, izdatno zalijemo celo gredo in dodatno še sadilne jarke z vrtno zalivalko brez razpršilca. Idealno je, da seme pade v vrsti približno na vsakih 20 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto, kar ni nič narobe. Gosto setev lahko redčimo kasneje. Jarke zagrnemo in povrhu ne zalivamo. Vse vrste ali celo površino pohodimo, da semena dobijo stik z zemljo oz. kompostom. Na koncu grede ne pokrivamo s kopreno, saj jo sejemo poleti.
Kolerabo se vzgoji z neposredno setvijo na gredo ali vzgojo sadik. Za vzgojo sadik kolerabe opravimo setev v sredini junija, okoli 20 dni prej kot poteka setev na gredo. Sadike vzgajamo v rastlinjaku ali ob vrtni lopi, brez pikiranja. Sejemo po dve semeni v vlažen substrat v srednje sadilne enote in jih posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Ker uspešno kalijo v temi, lahko posejane sadilne enote pokrijemo. Odkrijemo takoj, ko opazimo prve kalčke, kar je lahko že v treh dneh. Koleraba kot sadika je pripravljena za presajanje na prosto po 30 dneh, ko ima razvite vsaj 2 do 3 prave liste. Sejemo jo na gredo, ki ostane prazna za zelenjavo, ki smo jo sejali ali presajali spomladi. S sadikami se izognemo poletni vročini, ki neugodno vpliva na vznik semena. Sadimo po spravilu zgodnjega krompirja, zgodnjega zelja, nizkega fižola, spomladanskih solat ali ko je na njivi prazen prostor po žetvi krušnih žit. Pridelovalci sadijo ti dve korenovki (rumeno kolerabo in črno redkev) na žitna strnišča.
Dobre sosede in zaščita pred škodljivci
Ob kolerabi se bo dobro počutil grah, kot dobra soseda sta primerna tudi kumina in kamilica. Je dobra soseda tudi solati, redkvici, endivji, blitvi, špinači, zeleni, čebuli, fižolu, papriki, krompirju, špargljem, meti in timijanu.
Najpogostejši škodljivec je bolhač, ki se prehranjuje z listi in dela luknjice v listih. Škodljivce lahko omejimo tako, da posevek prekrijemo z belo vrtno tkanino ali protiinsektno mrežo, s katero tudi nadziramo škodljivce, še posebej kapusovega bolhača, škodljive gosenice in kapusove stenice. Škodljivcem mehansko onemogočimo dostop do kalečih rastlin. V kolikor napad bolhača ni prehud, večjega vpliva na razvoj podzemnega dela ta škodljivec nima. Obolele rastline je treba odstraniti in uničiti. Nabrekli, izmaličeni gomolji in uveli listi so znak golšavosti kapusnic, ki je posledica prekislih tal. Zato je treba poskrbeti za ustrezno apnenje tal, v ta namen uporabimo sredstva za razkisanje tal, ki so dostopna v vseh bolje založenih vrtnarskih trgovinah.
Pobiranje, Skladiščenje in Pridelek
Pobiranje
Podzemno kolerabo pobiramo v pozni jeseni, ko gomolji dosežejo primerno velikost, običajno je to, ko gomolji v premeru merijo okrog 20 cm. Hladno vreme izboljša okus podzemne kolerabe, zato jo pred zmrzaljo poberemo samo toliko, kot jo rabimo. Ne smemo je predolgo puščati v zemlji, saj oleseni in zato ni več dobra, podobno je z redkvicami. Mraza zgodaj spomladi ali pozno jeseni ji ne bo škodovalo. Prve pridelke pobiramo v avgustu, ko koleraba doseže velikost teniške žogice. Ob pobiranju dodatno zrahljamo zemljo za gomolje, ki jih bomo še pustili, da dozorijo in bodo namenjeni spravilu. Večje pridelke pobiramo od septembra do oktobra. Kolerabo za spravilo pustimo zoreti do zime, lahko tudi do januarja. V času rasti in debeljenja nadzemnega dela, lahko ta del ogrnemo z zastirko in tako "obelimo" odebeljeni del, dokler ga ne poberemo. Tudi previsoke poletne temperature ji niso najbolj po godu, zato jo je poleti najbolje sejati v senco večjih rastlin.
Skladiščenje
Kolerabo, repo in črno redkev uvrščamo med obvezno ozimnico vsakega vrtičkarja. Primerno shranjena zdrži do naslednje pomladi. Pravilno skladiščena koleraba čez zimo počaka do maja naslednjega leta. Najbolje se skladišči v vlažnih kleteh ali v 20-litrskih vedrih, kamor kolerabo zložimo po plasteh in vmes nasujemo mivko, ki naj bo rahlo vlažna. Če nas jeseni preseneti slana in imamo še polno gredico kolerabe, jo je najbolje izpuliti in shraniti v zasipnico ali v zabojčke, ki jih postavimo v klet na slamo.
Pridelek
Če smo uspešni, pridelamo približno 400 kg korenov črne redkve ali rumene kolerabe na 100 m². Od setve do spravila korenov minejo trije meseci. Pravočasno pospravljeni se dobro skladiščijo v hladnih in primerno vlažnih skladiščih, kleteh, lahko tudi v zasipnicah, npr. v mivki. Še vedno se jo več vzgaja kot krmno rastlino za prehrano domačih živali, a s svojo sladkobo ter maslenim okusom pridobiva mesto v ozimnici za prehrano ljudi.
Hranilna Vrednost in Koristi za Zdravje
Koleraba je izjemno koristna zelenjava za naše telo, bogata z vitamini, minerali in fitokemikalijami. V njej je skoraj toliko vitamina C kot v limonah, zaradi česar je najsvetlejša izjema med zimsko zelenjavo. Vsebuje tudi vitamine B, kot so:
- Tiamin (vit. B1): 0.09 mg (7%)
- Riboflavin (vit. B2): 0.04 mg (3%)
- Niacin (vit. B3): 0.7 mg (5%) - za energijsko presnovo
- Pantotenska kislina (vit. B5): 0.16 mg (3%) - za vitalnost, celično energijo, nastajanje kožnega in lasnega barvila
- Vitamin B6: 0.1 mg (8%) - za zdravo kožo in lepe lase
- Folati
Poleg tega je bogata tudi s fitokemikalijami, kot sta sulforafan in indol-3-karbinol, ki ščitita pred rakom, zlasti rakom prostate, dojke in debelega črevesja. Vsebuje veliko kalija, ki niža krvni pritisk, in veliko rastlinskih vlaknin, ki nasitijo za dolgo, zato je priporočljiva za tiste, ki želijo shujšati. Koleraba je sladka, ker vsebuje celo za korenasto zelenjavo veliko sladkorjev, in niti škroba ji ne manjka. Vsebuje karotenoide, ki ji dajejo sončno barvo, in žveplove spojine, ki ji dajejo ostrino. Za njen značilen nežen okus so odgovorni gorčično olje in nekatere hranilne snovi.
Zdravilni učinki rumene kolerabe
Koleraba ima številne zdravilne lastnosti:
- Izboljšuje in pospešuje prebavo, saj vlaknine preprečujejo zimsko lenobnost prebave.
- Krepi sluznice in zelo koristi dihalnim potem.
- "Ščetka" ožilje in zmanjšuje količino trigliceridov in holesterola v krvi.
- Zaradi antioksidantov deluje preventivno pred rakom.
- Zelo koristna je tudi za sečila, saj spodbuja izločanje vode, učinkuje razkuževalno ter deluje proti pesku in ledvičnim kamnom.
- Priporočljiva je za sladkorne bolnike, saj uravnava raven sladkorja.
Največ takšne zdravilne moči ima presna koleraba, najbolje v obliki sveže iztisnjenega soka, in seveda ob rednem uživanju. Od dva do tri decilitre soka na dan, v dveh ali treh odmerkih, bo dovolj.
Rumena Koleraba v Kulinariki
Odebeljena korenina kolerabe je v domači kuhinji zelo uporabna v enolončnicah, juhah in mineštrah. Rumeno kolerabo lahko jemo presno, kuhano, dušeno ali pečeno. Mlade kolerabice imajo omamen vonj, odličen okus, so nežne, sočne in hrustljave. Lahko jo olupimo in pojemo surovo, narežemo na paličice in jo pomakamo v različne omake ali z njo začinimo solate. Večina ljudi ima kolerabo najraje kuhano, in sicer jo dodajajo juham, enolončnicam, pirejem ali pa jo pripravljajo nadevano. Užitni so tudi listi; mlade lahko uporabimo v solatah, starejše pa skuhamo kot špinačo. Kakorkoli, najbolje je kolerabo uporabljati svežo, po možnosti direktno iz vrta. V hladilniku jo lahko hranimo nekaj dni, dobro pa je, da ne potrgamo vseh listov ter tako podaljšamo svežino. Sok, ki ga iztisnemo iz kolerabe z lupino vred, je pekoč in bolj grobega okusa. Enolončnicam in juham dodajamo olupljeno in na kose narezano kolerabo, sicer pa jo spečemo ali skuhamo z lupino vred ter olupimo kasneje. Nikakor ne pozabimo, da je koleraba odlična tudi surova.
Ideje za pripravo
Koleraba ponuja širok spekter kulinaričnih možnosti, od tradicionalnih do sodobnih jedi:
- Pražena koleraba: Na olju popražimo čebulo, ji dodamo na koščke narezano olupljeno kolerabo in pražimo, da porjavi (tako postane sladkasta). Čebulo in kolerabo razmaknemo in med njima karameliziramo žličko sladkorja. Zalijemo z vodo, solimo, popramo in kuhamo 10 minut.
- Kolerabni pire: Skuhamo kolerabo in krompir ter ju piriramo z maslom, mlekom in soljo. Jed bo močnejšega okusa, če kolerabo in krompir soparimo.
- Kavro (tradicionalna enolončnica): Lahko jo skuhamo v šari oziroma pripravimo kolerabno enolončnico, ki je tradicionalno doma na Notranjskem. Fižol namočimo čez noč. Naslednji dan damo skupaj kuhat fižol in na koščke narezano korenje, kolerabo, krompir in prekajeno meso. Ločeno skuhamo kolerabo in fižol, ki smo ga prej namočili. Ko fižol zavre, odlijemo vodo in ga dodamo h kolerabi. Posebej na maščobi prepražimo čebulo in jo dodamo v skupni lonec, prav tako lovorov list, sol in poper, po okusu pa tudi kumino. Na koncu jed zabelimo z ocvirki.
- Kavro na Pivškem: Gospodinje kuhajo kolerabo skupaj s svinjskimi kožami. Nato naredijo svetlo prežganje iz žlice masti in žlice moke, čebule, česna in žličke paradižnikove mezge.
- Dušena koleraba z vinom: Na maslu popražimo kolerabo, prilijemo vino in pokrito počasi dušimo, da se vino pokuha. Odkrijemo, sladkamo in popečemo kolerabo, da še malo porjavi na robovih, kar ji da karamelast okus.
- Koleraba z ješprenjem: Na olju opražimo čebulo, ji dodamo korenje, narezano na kolobarje in ju dušimo. Dodamo na koščke narezano kolerabo, dodamo ješprenj in začimbe in zalijemo z vodo. Kuhamo na majhnem ognju. Po dobrih 20 minutah dodamo še kuhan fižol in pokuhamo.
- Pečena koleraba (čips/rezine): Pečico segrejemo na 220 °C. Olupljeno kolerabo narežemo na tanke rezine, jih pomočimo v olje in naložimo na pekač. Solimo, popramo in posujemo z drobtinami.
- Solata iz kolerabe, jabolk in hrena: Kolerabo, jabolka in hren naribamo, posolimo in premešamo. Olje, smetano ali jogurt in limonin sok vmešamo med zelenjavo.