V preteklosti so mediji večkrat objavili črno-bele fotografije mladeničev, ki so leta 1975 obiskali Kumrovec, rojstni kraj Josipa Broza Tita. Ta kraj je bil dolga leta romarsko središče in šolsko svetišče za perspektivne kadre. Ena izmed teh objav je prikazovala tudi mladega Janeza Janšo v majici z likom maršala Tita, kar je sprožilo burno debato med bralci.
Mladost in politični začetki Janeza Janše
Janez Janša je že v rani mladosti kazal voditeljske sposobnosti. Pri sedemnajstih letih se je včlanil v Zvezo komunistov Jugoslavije. Postal je mladinski brigadir in kmalu tudi politični komisar mladinske pohodne brigade, ki je potovala po poteh 2. zasedanja Avnoja v Jajcu. Za mlajše bralce je pomembno pojasniti, da so takrat najbolj zagreti učenci v srednji šoli vstopali v komunistično partijo, saj drugih strank ni bilo. Najbolj aktivni med njimi so se pridružili mladinskim pohodniškim brigadam, ki so simulirale partizansko življenje in se peš odpravile iz Slovenije v Jajce v Bosni. Tam je med drugo svetovno vojno potekalo zasedanje vseh partizanov iz Jugoslavije, kjer so se zavezali boju proti fašistom in izvolili Tita za svojega predsednika.
Kot je zapisal Jože Čurin, občasni sodelavec Nedeljskega in udeleženec teh pohodov, se je ideja o spominskih pohodih "Po poteh slovenskih odposlancev na 2. zasedanje Avnoja" pojavila okoli leta 1970 pri tedanji Zvezi socialistične mladine Slovenije. Ti pohodi so se vrstili trinajst let, vse do leta 1983. Med udeleženci je bila večinoma mladina, pa tudi starejši. Čurin se spominja, da so se med pohodom vrstile številne aktivnosti: predavanja, tisk biltenov, oddajanje Radia Avnoj, fotografije so izdelovali kar med potjo.
Janez Janša kot komandant pohoda v Jajce
Janez Janša je bil zelo resen komandant pohoda. V njegovi četi, ki se je podala po poteh avnojske Jugoslavije v Jajce, ni bilo zabave; vse je bilo podrejeno obujanju junaške zgodovine in spominov na Tita. Tisti, ki so ga poznali v tistih časih, ko je bil še zagrizen komunist, se ga spominjajo prav tako. Bil je tako vzoren Titov mladinec, da je kot komisar 1. čete 1. bataljona mladinske pohodne brigade vodil pohod po poteh delegatov v Jajce in v obujanju spominov na slavne čase jugoslovanskega odpora pisal proste spise.
Med pohodniki je bila tudi zdaj že pokojna narodna heroina Albina Hočevar - Maly, ki je nekajkrat izmenjala nekaj ostrih besed z vodstvom in predvsem s komandantom Janezom Janšo. Pohod v Jajce leta 1983 je bil zadnji, saj so se pojavila vedno večja razhajanja med mladinsko organizacijo in vodstvom. Skupno poročilo, ki sta ga pripravila in podpisala tedanji predsednik komisije za revolucionarne tradicije Jože Dežman in komandant pohoda Janez Janša, je ocenilo, da so se pohodi izrodili in da so jih udeleženci jemali premalo resno.
Zaboravljeni zločin u Bravnicama (trailer)
V Biltenu Avnoj leta 1977 je mladi Janez Janša zapisal: "Na pohodu, ki vsebinsko ni samo hoja po krajih, znanih iz NOB, ampak je tudi kadrovska šola in šola bratstva in enotnosti, spoznavamo in razvijamo tradicije NOB, ki so edina zdrava osnova za naš samoupravni socialistični razvoj." V Zvezo komunistov pa se je včlanil, ker je želel "doprinesti svoj delež k izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marksistični ideologiji."
Prelomnica leta 1983 in politična preobrazba
Leto 1983 je bilo za Janšo prelomno. Že leto pred zadnjim romanjem v Jajce je zaključil študij na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes Fakulteta za družbene vede). Medtem ko je drvel proti komunističnim zvezdam, je v trenutku padel v nemilost. Za problemsko konferenco ZSMS o podružbljanju varnosti in obrambe je spisal radikalno levičarsko kritiko sistema splošne ljudske obrambe in jo samoiniciativno razposlal občinskim organizacijam.
Sledil je škandal; partija je njegove ideje označila za heretične, medtem ko je Služba državne varnosti poiskala vse razposlano gradivo. Komunisti so Janšo, ki mu ni pomagala niti pritožba, izključili iz partije. Kljub temu je bil Janša nekaj časa še ponosen na svoje komunistične prijatelje, kar dokazuje njegov življenjepis ob prijavi na mesto odgovornega urednika časopisa Pavliha leta 1985, kjer se je pohvalil s številnimi funkcijami v ZSMS, ZK in SZDL.
Kasneje je začel pisati kritične članke o stanju tedanje družbe za Mladino in Časopis za kritiko znanosti ter postal politični disident. Spomladi leta 1988 ga je aretirala Služba državne varnosti, nato se je zgodil tako imenovani proces proti četverici in osamosvojitev države.
Od socialdemokrata do desničarja
Kmalu po osamosvojitvi je Jože Pučnik povabil Janšo v Socialdemokratsko stranko Slovenije. Nekdanji komunist se mu je za povabilo "zahvalil" tako, da ga je kmalu izrinil na stranski tir in sam prevzel vodenje stranke. Leta 1994 je sledil nov kongres, na katerem se je Janševa stranka potegovala za polnopravno članstvo v Socialistični internacionali, a je bila zavrnjena, medtem ko je članica internacionale postala tedanja Združena lista socialnih demokratov, danes SD. S tem se je začela preobrazba v zagrizenega desničarja.
Dimitrij Rupel, Janšev nekdanji politični sopotnik, meni, da je sklepanje o njegovem pohodu z levice na desnico nekoliko prenagljeno in poenostavljeno. Janšo je zanimala politika in je vanjo vstopil skozi edina mogoča vrata v tistih časih, računajoč, da jo bo spreminjal od znotraj. Rupel vidi SDS v politični družbi z nemško desnosredinsko CDU ali CSU. Ivo Hvalica, nekdanji poslanec SDS in izobčenec stranke, se sprašuje o demokraciji v SDS, če Janša vodi stranko že skoraj tri desetletja.
Sodobna politična kritika in retrospektiva
Danes, več kot trideset let pozneje, Janez Janša trdi, da je bil zaveden: "V času, ko je Tito živel, velika večina ljudi ni poznala resnice o zločinih. O Titu so nas učili vse lepo in dobro in za večino generacije, ki ji tudi sam pripadam, je bil vrhovna avtoriteta, za mnoge skoraj božanstvo. Sam nisem bil pri takem dojemanju njegove vloge nobena izjema."
Janševa SDS danes zaradi odkritja še enega grobišča pravi, "da je nesprejemljivo, da katerakoli slovenska ulica ali trg še naprej nosi njegovo (Titovo) ime." Predlaga tudi, da se ime Josipa Broza - Tita zbriše s slovenskih ulic in trgov, njegovi kipi pa umaknejo v muzeje. Po Janševem mnenju "osnovna točka spopada med kulturo smrti in kulturo življenja niso imena ulic. Preimenovanje je tako kot poimenovanje zgolj posledica nečesa ... kultura smrti nima prihodnosti, ohranja se namreč lahko le z lažjo."
V preteklosti, še posebej ob prvem maju, so se pogosto pojavljale objave, ki so predstavljale del zgodovine Janeza Janše, ki ga vladni urad za informiranje morda "pozabil" zapisati v tako imenovano Logarjevo depešo. V tej depeši SDS ugotavlja, da večina slovenskih medijev izvira iz komunističnega režima. Kritiki poudarjajo, da tudi sam Janša, edini izmed predsednikov parlamentarnih strank, prihaja iz komunističnega sistema. Kot je poudaril nekdanji poslanec in pisatelj, je bil Janša "demagog," ki "ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren."
Politične razprave in komentarji
Politično prizorišče v Sloveniji je pogosto zaznamovano z ostrimi razpravami, še posebej kadar gre za Janeza Janšo. Takoj se pokaže razkol med Slovenci, ko se piše o Janši, in pogosto se kaže slepota desničarjev, zagovornikov JJ, saj ga branijo, čeprav vedo, da je kup poslov izvajal nezakonito. Nekateri poudarjajo, kako jih boli dejstvo, da je bil zagrizen komunist, celo "hujši kot najhujši današnji komunist."
Med komentarji se pojavljajo tudi mnenja o razdeljenosti slovenske družbe na levo in desno, brez prave sredine, ter kritike tistih, ki "čakajo pač, kdo bo zmagovalec." Predsednik Državnega zbora je bil celo predlagan, da obeleži dan spomina na vse žrtve fašizma, nacionalsocializma in komunizma. Janša je v svojem govoru izpostavil, da je "nesprejemljivo, da se nekaj tednov pred volitvami brez dokazov pošlje v zapor vodjo največje opozicijske stranke," in pozval k branju sodbe v primeru afere Patria, ki je že četrtič vplivala na volitve.
Govoril je tudi o "senci legitimnosti" nad volitvami in dejstvu, da je polovica volilnega telesa 13. julija ni volila. V opozicijskem diskurzu se je Janša kritično odzval na program takratnega kandidata za predsednika vlade, poudarjajoč pomanjkanje številk in rokov ter površinsko diagnozo "nedozorelosti" kot ključnega problema Slovenije. Izrazil je tudi zaskrbljenost nad nonšalantnostjo glede ključnega ekonomskega problema - prevelike zadolženosti in porabe ter odtekanja denarja v tujino.
Ob tem je poudaril, da pravna država sama po sebi ne rešuje ničesar, temveč je predpogoj za normalno delovanje sistemov, medtem ko je vladavina prava tista, ki dejansko prinaša rešitve. Statistika kaže na velik problem na področju spoštovanja človekovih pravic v slovenskem pravosodju, saj je v zadnjih 10 letih več kot 1.000 sodnikov kršilo človekove pravice v več kot 400 sodnih primerih.
Ob koncu svojega govora je opozoril tudi na slab zgled povečanja vlade in birokracije, kar ne prispeva k sanaciji, stabilizaciji in prestrukturiranju. Spomnil je, da se je slovenska birokracija od leta 1996 povečala za 42.500 zaposlenih, in da se državni uradi množijo kot gobe po dežju. Na koncu je poudaril, da se bodo "škarje zaprle" in da brez konkretnih formul za ta čas ne bo mogoče rešiti problemov.