Slovenija s ponosom razkriva svojo visokokakovostno gastronomijo, ki izvira iz avtentične kulinarične dediščine. V njej se lokalna živila z ljubeznijo pridelujejo in predelujejo, tekom stoletij pa so se razvili in ohranili pristni okusi, ki odražajo naravno bogastvo dežele. Skozi zgodovino je bila naša dežela vedno na stičišču velikih držav in imperijev, katerih vpliv je viden tudi v bogati kulinarični dediščini slovenske kuhinje. Na domače recepture so vplivali domiselnost italijanske kuhinje, prefinjenost kulinarike habsburških monarhov ter obilnost in gostoljubje Balkana. Iz prepleta različnih kultur ter pestre in raznolike slovenske pokrajine se je razvila edinstvena slovenska kuhinja s samosvojim značajem in številnimi posebnostmi.
V današnjem svetu, kjer trendovsko izriva tradicionalno, je zelo pomembno ohraniti in zaščititi slovensko tradicijo, običaje in navade. Ravno zato si prizadevamo, da s shemo kakovosti »zajamčena tradicionalna posebnost« (ZTP) zaščitimo edinstvene recepture, načine priprave in sestavo izbranih slovenskih jedi. S tem želimo ohraniti predpisano recepturo, postopek in obliko, saj so to jedi, ki so pomemben del naše dediščine in se prenašajo na naslednje generacije. Tipične slovenske jedi pa niso samo tisto, kar dobimo na krožniku. Pojem namreč zajema celoten proces - od izbora sestavin, priprave jedi, postrežbe, gostoljubja in navsezadnje tradicije, ki je največkrat povezana ravno s posebnimi prazniki, običaji, praznovanji in festivali.
Zaščitene tradicionalne posebnosti iz moke
Z znakom kakovosti »zajamčena tradicionalna posebnost« so trenutno zaščitene štiri slovenske jedi, med katerimi so tri iz moke: Prekmurska gibanica, Idrijski žlikrofi in Slovenska potica. Četrta je Belokranjska pogača, ki je prav tako jed iz moke.
Slovenska potica: sladica kraljica
Slovenska potica je ena izmed najbolj prepoznavnih slovenskih tradicionalnih jedi, ki ne manjka na nobeni praznični mizi, še posebej pa ne poleg velikonočnih dobrot in božične pojedine. Komisija EU je z vpisom v register uradno zaščitila slovensko potico kot zajamčeno tradicionalno posebnost. Kljub temu, da poznamo več kot 80 različnih nadevov, se zaščitena slovenska potica dela s petimi najbolj značilnimi nadevi. To so: orehov, orehov z rozinami, rozinov, pehtranov ali pehtranov s skuto. Najpogostejši nadev je orehov, saj naj bi po ljudskem izročilu s trenjem orehov trli tudi svoje težave. Čeprav jo zna speči skoraj vsaka gospodinja, je priprava potice vse prej kot enostavna, saj si je treba zanjo vzeti čas in jo pripraviti z ljubeznijo. Pečena mora biti v potičniku, ki je tradicionalni pekač za peko slovenske potice in zagotavlja edino pravo obliko potice - okrogla, z luknjo v sredini, njen zunanji rob pa je gladek ali pokončno rebrast. Slovenska potica je umetnina že po zunanjem izgledu, kot prava mojstrovina pa se pokaže, ko jo prerežemo.
Prekmurska gibanica: bogata dediščina Prekmurja
Pokrajina ob Muri slovi po dolgih ravnicah in zlatih poljih. Ena najbolj slavnih pogač s tega območja je prekmurska gibanica, bogata praznična sladica. Ime je dobila po narečni besedi »güba« oz. »guba«. Zaradi bogatih sestavin so jo postregli le ob svečanih priložnostih. Najstarejši zapis o prekmurski gibanici izvira iz leta 1828, zagotovo pa sta se ta svojevrsten recept in način priprave prenašala skozi rodove že veliko prej. Izdelava prekmurske gibanice zahteva veliko spretnosti, natančnosti in znanja. Osnova jedi je krhko testo, na katerega so položeni štirje različni nadevi: mak, skuta, jabolka in orehi. Nadevi se ponovijo v točno določenem zaporedju dvakrat, tako da dobimo osem plasti nadevov z vmesnimi plastmi vlečenega testa. Na vrhu zadnje plasti nadeva je vlečeno testo prelito s kislo ali sladko smetano in umešanim rumenjakom, lahko pa je premazana samo z maščobo. Odlična sta tudi prleška gibanica in ajdov krapec.
Idrijski žlikrofi: polnjen testeninski ponos
Idrijski žlikrofi so jed, ki izvira iz slovenske iznajdljivosti v boju za preživetje in tradicionalne slovenske skromnosti. K nastanku te specialitete je zagotovo prispevalo težko delo rudarjev, ki so potrebovali hranilen in nasiten obrok, pa tudi odročnost pokrajine in razgiban teren. Žlikrofi so glavna kulinarična posebnost na Idrijsko-Cerkljanskem območju. K nazivu »zajamčena tradicionalna posebnost« je prispevala tradicionalna receptura, saj jih glede na izročilo na tem področju delajo že vsaj 150 let. Idrijski žlikrofi so testenine, polnjene z začinjenimi kroglicami iz kuhanega krompirja, zabeljenega s praženo čebulo in zaseko. Nadev za žlikrofe je narejen iz krompirja, zaseke ali prekajene slanine, čebule, začimb in dišavnic. Idrijski žlikrofi imajo značilno obliko klobuka, z zavihanimi robovi in vtisnjeno vdolbinico na vrhu. Tipični idrijski žlikrof je omejen tudi z velikostjo - v dolžino lahko meri največ 3 cm, v višino pa 2 cm. Uživa se kot priloga ali samostojna jed. Pogosto jih ponujajo z bakalca, tradicionalno omako iz koštrunovega mesa.
Belokranjska pogača: tradicionalna dobrodošlica
Poleg prepoznavne narodne noše, Zelenega Jurija in vina, Bela krajina slovi še po eni značilnosti - Belokranjski pogači, ki je del tradicionalne belokranjske dobrodošlice. Gre za nizek kruh, ki po aromi in okusu spominja na sveže pečen bel kruh. Recept za pogačo naj bi k nam prinesli Uskoki v 15. in 16. stoletju, ki so bežali pred Turki. Belokranjci so že takrat znali ceniti to jed, saj se je njena receptura ohranila vse do danes. Osnova belokranjske pogače je narejena iz pšenične bele moke, mlačne vode in kvasnega nastavka. Po vrhu je premazana s stepenim jajcem ter posuta s kumino in debelo zrnato soljo. Pogača je 3 do 4 cm debela in okrogle oblike, s premerom približno 30 cm. S poševnimi črtami je zarezana na kvadrate, ki so med seboj oddaljeni 4 cm. Njena posebnost je tudi ta, da se je ne reže z nožem, temveč lomi po zarezanih poševnih črtah. Najbolj slastna je še topla, postrežejo pa jo skupaj s kozarcem belokranjskega vina.
Raznolikost moke v regionalnih kuhinjah
Slovenija je pokrajinsko zelo raznolika dežela, kar se odraža tudi v regionalnih posebnostih moke jedi.
Prekmurska kuhinja
Značilnost prekmurske kuhinje so močnate jedi. Poleg znane gibanice pripravljajo tudi odlične pogače, kot so postržjača, makova pogača in ocvirkove pogačice. Zelo priljubljene so tudi zlejvanke iz pšenične, koruzne ali ajdove moke. Značilna jed prekmurske kuhinje je tudi kaša: ajdova, prosena ali ječmenova.
Koroška kuhinja
Korošci so mojstri za štruklje, rezance in žgance. Njihova posebnost so tudi mavžlji (v svinjski mrežici pečena zmes iz mesa svinjske glave, prepraženega kruha, ajdove kaše in začimb) in mežerli (jed iz prašičje, telečje ali ovčje drobovine, kruha, začimb in jajc), ki vključujejo moko ali kruh kot sestavino.
Dolenjska kuhinja
Najbolj značilna jed na Dolenjskem so zagotovo štruklji. Poleg njih pa je Močnik je stara jed, ki se je začela pojavljati v Dolenjski kuhinji. Pripravljali so ga iz različnih vrst moke. Priljubljeni so različni močniki: mlečni, ajdov ali koruzni.
Zgornja Savinjska dolina
V Zgornji Savinjski dolini je pogosto na menijih turističnih kmetij ajdnek, zgornjesavinjska sladica iz ajdove moke, mletih orehov in medu.
Nepogrešljive moke jedi v slovenski kulinariki
Štruklji: vsestranska slovenska jed
Štruklji so ena najbolj značilnih slovenskih jedi, saj jih v različnih izvedbah poznajo v vseh slovenskih pokrajinah. Pripravljali so jih ob raznih praznikih in večjih skupnih delih. Jed je bila prvotno dvakrat polžasto zavita. Danes se štruklji ponujajo kot priloga k mesu in omakam ali kot sladico. Pripravljeni so iz različnih vrst testa (listnato, kvašeno, vlečeno, ajdovo, krompirjevo) in na različne načine (pečene, kuhane, ocvrte). Razlikujejo se po nadevih in po tem, ali jih ponujamo sladke ali slane.
Žganci: nekdaj vsakodnevna jed
K tradicionalnim slovenskim jedem iz moke sodijo tudi žganci, nekdaj ena izmed najbolj razširjenih vsakodnevnih jedi.
Močnik: pozabljena tradicionalna jed
Močnik je stara jed, ki se je začela pojavljati v Dolenjski kuhinji. Pripravljali so ga iz različnih vrst moke. Priljubljeni so različni močniki: mlečni, ajdov ali koruzni. Ponekod so z njimi nadomeščali jušne zakuhe. Sestavine so moka, sol, mleko in jajca. Priprava je enostavna: moki dodamo sol in stepeno jajce, nato rahlo zmešamo, da dobimo majhne kosmiče.
Prežganka: juha tržaškega podeželja
Prežganka je značilna jed tržaškega podeželja. Prežgana župa ali pužgana župa, kot jo tudi imenujejo, je juha iz masla, moke, jajc, vode in soli. Najprej na maslu prepražimo moko, dolijemo dva litra vode in solimo.