Fižol (Phaseolus vulgaris) je stročnica, ki je v vsakodnevni prehrani cenjena zaradi bogate vsebnosti vlaknin, ogljikovih hidratov in beljakovin. Predstavlja tudi vir pomembnih vitaminov in mineralov, zato ga uvrščamo med hranilno gosto in energijsko zmerno bogato živilo.
Geografski izvor in udomačitev
Prvotna domovina fižola je Amerika, kjer so ga Indijanci gojili že pred 7000 leti v mešanih zasaditvah s koruzo, bučami in konopljo. Molekularni in arheološki dokazi kažejo na to, da se je ta vrsta od predhodnikov odcepila na območju Andov v sedanjem Peruju in Ekvadorju, nato pa je bila vzporedno udomačena v Andih in v Mezoameriki.
Na osnovi različnih raziskav so znanstveniki z biokemičnimi in molekulskimi markerji ugotovili, da je večina evropske dednine fižola andskega izvora. Po odkritju Amerike so ga raziskovalci v začetku 16. stoletja prinesli v Evropo, kjer je sčasoma izpodrinil z njiv in krožnikov takrat najbolj razširjene stročnice starega sveta, kot so bob, grah, leča in čičerika.
Fižol na Slovenskem
V Slovenijo je fižol prišel sredi 16. stoletja. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 poroča o pomembnosti pridelovanja fižola v vseh slovenskih pokrajinah. Od 17. stoletja dalje pa do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil fižol steber prehrane naših prednikov.
Zaradi različnih podnebnih in talnih razmer ter izoliranosti pokrajin se je v Sloveniji skozi stoletja razvila izjemna pestrost sort. V Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS), ki je del Slovenske rastlinske genske banke, hranijo več kot 1000 genskih virov fižola. Med najbolj znane stare domače sorte uvrščamo:
- Maslenec
- Kiflar
- Jebelski pisanec
- Češnjevec
- Jeruzalemski
Botanična klasifikacija in raznolikost
Botanično fižol uvrščamo v rod Phaseolus in družino metuljnic (Fabaceae). Poznamo skoraj 70 vrst, od katerih je le pet kultiviranih. Pri nas so najbolj razširjene:
| Vrsta | Znanstveno ime | Značilnosti |
|---|---|---|
| Navadni fižol | Phaseolus vulgaris L. | Najbolj razširjena vrsta, nizka ali visoka rast. |
| Turški/laški fižol | Phaseolus coccineus L. | Tujeprašna vrsta, potrebuje žuželke za oprašitev. |
| Limski fižol | Phaseolus lunatus | Manj razširjen, a cenjen zaradi kakovosti zrn. |
Uporaba v prehrani in zdravilni učinki
V srednjem veku so fižolu rekli "meso ubogih", saj je zaradi visoke vsebnosti beljakovin pogosto nadomeščal meso. Danes velja za nepogrešljivo živilo, saj vsebuje:
- Beljakovine: Ključne za rast in obnovo telesa.
- Minerali: Kalcij, magnezij, železo, kalij, mangan in selen.
- Vitamini: Skupina B, vitamin C in E.
Fižol naj bi pomagal pri naravni zaščiti pred kroničnimi obolenji, debelostjo in boleznimi srca. Zaradi nizkega glikemičnega indeksa je koristen za sladkorne bolnike, saj pomaga uravnavati krvni sladkor.
Nasveti za pripravo in prebavljivost
Mnogi se izogibajo fižolu zaradi napenjanja, ki ga povzroča rafinoza. To lahko omilimo z naslednjimi postopki:
- Namakanje: Fižol namakamo 8 do 12 ur v hladni vodi, ki jo nato odlijemo.
- Začimbe: Pri kuhanju dodamo kumino, janež, šetraj, lovor ali timijan.
- Soda bikarbona: Dodatek majhne količine sode bikarbone v vodo za namakanje lahko zmanjša napenjanje.