Zimsko hranjenje čebel s trdno hrano je za čebelarje pogosto opisano kot "potrebno zlo", vendar se večina čebelarjev kljub temu poslužuje te prakse. Dodajanje pogače družinam pred ponovnim zaleganjem, ki se običajno pojavi konec decembra ali ob začetku daljšanja dneva, ni upravičeno. V mesecih brez zaleganja, torej novembra in skoraj ves december, se je čebelja družina lahko premikala po panju in iskala hrano. Ko so zunanje temperature nekoliko višje, so čebele lahko dostopale do hrane s sosednjih medenih satnic.
S prihodom prve zalegle v panju se čebelja družina zadržuje na območju zalege. V tem času lahko dostopajo le do hrane, ki je neposredno ob zalegi ali nad njo, saj se gibljejo navpično za hrano. Ta instinkt je posledica evolucijskega razvoja, ko so čebele živele v votlinah dreves. Tam so imele omejen in visok prostor, kjer je bila hrana običajno v zgornjem delu, medtem ko so spodaj vzgajale zarod in se pripravljale na zimo.
Če je hrana v panju, znana kot medeni venci, porabljena in so temperature še vedno nizke, lahko čebelja družina strada, čeprav je na oddaljenih stranskih satnicah še vedno dovolj medu.
Priprava in dodajanje zimske pogače
Pogače je priporočljivo pripraviti takoj po novem letu, saj je to pogosto prva čebelarska dejavnost v novem letu. Za dodajanje pogače čebelam je treba izbrati prvi sončni dan brez vetra, ko je temperatura okoli +10 °C. Če se stanje s hrano zdi kritično, po ljudskem reku "nuja zakon menja", ni nujno čakati na višjo temperaturo. V takem primeru lahko pogačo dodamo že pri temperaturi nad 0 °C, pod pogojem, da ni padavin in vetra.
Sestava klasične pogače
Klasična pogača, ki jo čebelarji pogosto imenujejo "6-5-4-", je sestavljena iz sladkorja, medu in vode. Njena sestava je naslednja:
- Sladkor: 60% (približno)
- Med: 20%
- Voda: 2%
Oznaka "6-5-4-" se nanaša na procentualno razmerje kvasa, medu in vode, čeprav v tej osnovni sestavi ni eksplicitno omenjen kvas.
Pogača obogatena z beljakovinami
Ta vrsta pogače je obogatena z beljakovinami in cvetnim prahom. Uporablja se lahko v času začetka zaleganja, če čebelar presodi, da je v satnicah premalo cvetnega prahu.
Nove sladkorne pogače z dodatkom cvetnega prahu
Na trgu so na voljo tudi novejše sladkorne pogače, kot je na primer Medopip Pollen. Tem pogačam je dodan cvetni prah, ki spodbuja vitalnost čebel in matice ter podpira hitrejši razvoj čebelje družine. Uporabljajo se takrat, ko je v družini že zalega, ali za dražilno krmljenje v brezpašnem in deževnem obdobju, ko primanjkuje cvetnega prahu.
Te izboljšane pogače imajo manjšo granulacijo sladkorja, kar zagotavlja hranjenje brez osipa v panju in kapljanja pogače po čebelah. Pomembno je tudi, da imajo nizko vrednost HMF (hidroksimetilfurfural).
Različna mnenja o dražilnem krmljenju
Dražilno krmljenje je tema, ki pogosto povzroča različna mnenja med čebelarji. Medtem ko nekateri zagovarjajo spomladansko krmljenje s pogačami, drugi priporočajo sladkorni sirup, tretji pa nasprotujejo kakršnemukoli krmljenju. Pri odločanju o krmljenju je treba upoštevati praktične in teoretične izkušnje, znanstvena stališča ter predvsem potrebe čebel.
Čebele z zadostno zalogo medu in cvetnega prahu ne potrebujejo dodatnega krmljenja. Žal pa so se nekateri čebelarji v zadnjem času preusmerili v "medarstvo", kjer pohlep po čim večjem zaslužku vodi do odvzemanja prevelikih zalog hrane, kar posledično slabi fizično moč čebeljih družin in njihovo odpornost proti boleznim.
Naravna hrana kot najboljša izbira
Najboljša hrana za čebele v katerem koli obdobju leta je naravna hrana, torej med. Čebelarji bi morali vedno zagotavljati, da imajo čebele primerno količino hrane, da so močne in zdrave. Takšne družine se spomladi razvijajo dobro brez dodatnega dražilnega krmljenja. Če jih dodatno krmimo, obstaja nevarnost, da se pojavi rojilno razpoloženje pred glavno pašo ali celo izrojijo, kar zmanjša pridelek. To predstavlja trojno škodo: nepotrebno delo, večjo porabo hrane in nižji povprečni donos.
Slovenija - dežela čebelarstva in kranjske čebele
Krmljenje v izrednih razmerah
Spomladi je krmljenje čebel potrebno le v izrednih razmerah, ko čebelje družine ostanejo brez hrane ali ko v naravi ni paše. Če se zaloga hrane ob gnezdu hitro zmanjšuje, je dodajanje hrane neizogibno. V takem primeru se iz rezerv dodajo medeni sati z nastrganimi pokrovci, da se čebele ne trudijo z odkrivanjem medu. Če takih satov ni, se v sate lahko nalije gosta medena tekočina. Če ni preveč hladno, je mogoče uporabiti tudi sladkorno raztopino.
Previdnost pri uporabi krmnih pogač spomladi
Številni čebelarji spomladi prisegajo na uporabo krmnih pogač. Vendar je pri tem potrebna previdnost, saj čebele za predelavo te hrane potrebujejo več vode. To lahko povzroči težave v hladnem in slabem vremenu. Ob spremenljivem vremenu s hitrimi ohladitvami obstaja nevarnost, da čebele ne bodo sposobne ogrevati celotne zalege, kar lahko vodi do pojava prehlajene zalege, griže ali noseme.
Vpliv dodatkov na kakovost medu
Različni dodatki, ki se dodajajo pogačam, kot je kvas, lahko vplivajo na kakovost medu. Pomembno je zavedanje, da cvetnega prahu ne more nadomestiti noben nadomestek, niti kvas. V primeru "Preussove metode premeščanja satov" v AŽ-panjih se lahko zgodi, da se v medu pojavijo ostanki kvasovk. Med naj ne bi vseboval snovi, ki niso njegova naravna sestavina.
Če se čebelar odloči za uporabo pogač, naj bodo te izdelane s cvetnim prahom, ki ga je čebelar pridelal sam, ali naj uporabi invertne pogače, ki so na voljo v specializiranih trgovinah.
Pomen naravnih zalog hrane
Presežek medu v panjih pozimi in v prvem delu pomladi ni stran vržen denar. Nekateri čebelarji še vedno raje skladiščijo med v sodih in čakajo na ugodno ponudbo, namesto da bi ga vsaj manjši del pustili čebelam. V takem primeru je med manj izpostavljen kristalizaciji in bolje spodbuja razvoj družine kot sladkor. Čebele so pri porabi medu zelo racionalne, zato bo presežek hrane sčasoma na voljo čebelarju, prav tako pa tudi dobro razvite čebelje družine, ki bodo najbolje pripravljene na prvo pašo.
Krmljenje čebel in kakovost medu
Pri krmljenju čebel je ključno zavedanje, da je med naravna sladka snov, pridobljena iz nektarja cvetov ali izločkov rastlin. Čebele ga predelajo z lastnimi snovmi, ga shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v satju. Med je sestavljen predvsem iz fruktoze in glukoze, vsebuje pa tudi organske kisline, encime in trdne delce. Njegova barva, okus in aroma so odvisni od rastlinskega izvora.
Med, ki je namenjen za prodajo ali uporabo v prehrani ljudi, ne sme vsebovati dodanih sestavin, aditivov ali drugih dodatkov. Po možnosti naj bo brez tujih primesi. Med ne sme imeti tujega okusa ali vonja, ne sme fermentirati, njegova kislost ne sme biti umetno spremenjena, prav tako ne sme biti pregret, da se ne uničijo naravni encimi ali zmanjša njihova aktivnost (Pravilnik o medu, 31/04, 89/04).
Ponarejanje medu in njegovi vzroki
Med je za človeka pomembno hranilo in tudi zdravilo, zato ima višjo vrednost kot druga sladila. To je razlog za pogosta ponarejanja medu po svetu. Ponarejeni med ima zmanjšano hranilno vrednost in ogroža zdravje ljudi.
Čebele lahko sami prispevajo k spremembi sestave medu, tudi če nimajo namena ponarejati. To se lahko zgodi, če so bile čebele spomladi dražilno krmljene, če jim je primanjkovalo hrane in jim je bil dodan prevelik delež sladkorja, ali če je v panju ostala zimska zaloga sladkorne raztopine.
Čebelarjeva naloga je zagotoviti, da v medu ni ostankov krme, ki vsebuje predelano sladkorno raztopino. Pred pašo je treba panje urediti tako, da v mediščih ni satov s sladkorno raztopino. Takšne sate je treba odstraniti in shraniti v tesno zaprtih omarah ali skrinjah. Satje je priporočljivo zaščititi pred voščeno veščo, pri čemer se izogibamo žvepljenju, saj lahko ta postopek povzroči nastanek žveplene kisline, ki spremeni kislost medu.
Pravilno krmljenje med dvema pašama
Neposredno pred pašo in med njo čebeljih družin ni dovoljeno krmiti. Med dvema pašama in v brezpašnem obdobju je čebele dovoljeno krmiti le s tolikšnimi količinami hrane, kot jih lahko sproti porabijo. Vedno je treba imeti v mislih, da je med naravna sladka snov, ki jo čebele proizvedejo iz nektarja ali rastlinskih izločkov, in da je med in cvetni prah najboljša hrana za čebele.
Kvasovke v medu
Cvetni prah čebelarji prepogosto nadomeščajo s kvasom, kar je lahko razlog za pojav kvasovk v slovenskem medu, ki jih je na podlagi analiz v zadnjih letih od 4 do 9 %. Kvasovke so sicer naravna sestavina nektarja ali mane, vendar njihova večja količina lahko nakazuje, da med ni pristen. Kvasovke povzročajo vretje (fermentacijo) medu.
Stabilnost medu z vsebnostjo vode od 17 do 20 % je odvisna od vsebnosti kvasovk. Med, ki vsebuje več kot 20 % vode, pogosto fermentira (Iurlina s sod., 2005). Fermentacijo povzročajo osmofilne kvasovke, ki živijo v okoljih z več vode in pretvarjajo glukozo in fruktozo v alkohol (etanol) in ogljikov dioksid. Alkohol se lahko ob prisotnosti kisika razpade na ocetno kislino in vodo, zato ima fermentiran med kiselkast okus in ni primeren za prodajo.
Med z več kot 20 % vode, včasih že manj, je torej podvržen fermentaciji. Če vsebuje še kvasovke, ki so posledica krmljenja čebel, se to lahko zgodi že pri nižjih vsebnostih vode. Tak med v resnici ni med.
Izobraževanje in kakovost kot ključ do uspeha
Zimski čas je priložnost za dodatna izobraževanja čebelarjev. Le na podlagi znanja bodo lahko ponudili kakovosten slovenski med, ki ustreza Pravilniku o medu. Medovi, vključeni v različne sheme kakovosti (Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, Kočevski gozdni med z geografskim poreklom, Kraški med z geografskim poreklom, Zlati panj, med iz ekoloških čebelarstev), zagotavljajo višjo kakovost. Samo s kakovostjo bodo čebelarji lahko prepričali kupce, da ne posegajo po cenenih uvoženih medovih.