Marjan Šarec se je udeležil neformalnega vrha Evropske unije ta teden v Salzburgu, kar je bila njegova prva pot v tujino v vlogi premiera in prva priložnost za srečanja z evropskimi voditelji ter s predsednikoma Evropskega sveta Donaldom Tuskom in Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Prva pojavitev novega premiera med predsedniki držav in vlad v Salzburgu je veljala za drsen teren, saj je pomemben začetni vtis, zlasti če si nepopisan list in prihajaš iz države članice, ki je med najmanj profiliranimi v EU. V današnji mednarodni politiki, ki je v veliki meri šov, so pomembni nastop, komunikacija in sposobnost biti zanimiv, ne le vsebina povedanega. Šarec je na salzburškem srečanju prisostvoval razpravi o migracijah in brexitu, obisk pa je izkoristil za to, da je na svojem prvem sestanku z evropskimi voditelji spet načel arbitražno zgodbo.
Izzivi in izkušnje slovenskih politikov na mednarodnem prizorišču
Vedenje tukajšnjih politikov pogosto zaznamuje nelagodje, ker prihajajo iz majhne države. Marjan Šarec govori angleško in nemško, čeprav priznava, da "malce zarjavelo"; skromna jezikovna znanja so razmeroma pogost problem slovenskih politikov na mednarodnem prizorišču. V preteklosti smo bili priča številnim mučnim nastopom in brezkončnim zadregam. Redkokateri dosedanji predsednik slovenske vlade je briljiral.
Primerjava s predhodniki
Na mednarodni sceni, predvsem evropski, je bil samo eden tisti, ki je dajal kompetenten videz in obvladoval suvereni nastop, pogovarjal se je lahko v številnih jezikih - Janez Drnovšek je bil fenomen zase. Ni bil vedno simpatičen in sploh ne komunikativen, pa vendar verjetno edini državnik v množini slovenskih politikov. Spomin na njegov obisk v Parizu spomladi 2004, ko je po srečanju s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom utrujen komentiral pogovor o "Evropi dveh hitrosti", kaže na zahtevnost mednarodnih odnosov. Uradno Ljubljano je vznemirjalo, da Nemčija omejuje svoj interes na vzhod, odnosi z Britanijo so bili podhranjeni, hlad v stikih s Francijo pa otipljiv. Zgodba o fleksibilni Evropi, ki je begala Drnovška - vedel je, da je nesmiselno nasprotovati in se težko pridružiti -, je še vedno aktualna.
Po prvem premieru Lojzetu Peterletu in dolgoletnem predsedniku vlade Drnovšku so se zvrstili Andrej Bajuk, ponovno Drnovšek, pa Anton Rop, Janez Janša, Borut Pahor, vnovič Janša in nato Alenka Bratušek ter Miro Cerar. Nekateri so se v mednarodnem pozicioniranju zanašali predvsem na strankarske povezave, kar je veljalo za predsednika Demosove vlade in dvakratni Janšev mandat. Čas Janševe prve vlade pa se je prekril s predsedovanjem Evropski uniji in s tem prinesel odlično priložnost za umeščanje na vélikem odru. Mednarodnega udejstvovanja neizvoljenega premiera Ropa se spomnimo zaradi slavij ob vstopu v EU, a tudi prerivanja za prestiž. Edina predsednica vlade Alenka Bratušek, za katero so bila merila bistveno strožja že samo zato, ker je bila ženska, je bila v nehvaležni vlogi in se je v času krize otepala trojke. Težko je pozabiti rudimentarno angleščino na CNN in nesamozavestno govorico telesa v Bruslju, Berlinu. Naslednik, premier Miro Cerar, čeprav z akademskim pedigrejem, je vlado vodil v času dobrih ekonomskih kazalnikov, vendar je bil v stikih z evropskimi voditelji velikokrat videti nebogljen. V vedenju premnogih slovenskih politikov je težko prezreti nelagodje in temeljno odsotnost samospoštovanja, prtljago tega, da prihajajo iz majhne države članice EU. Z nesamozavestjo je povezana podrejenost, razvidna tolikokrat, ko najvišji predstavnik slovenske države seže v roko visokemu uradniku v Bruslju ali kanclerki v Berlinu.
[Večerne novice] 07.05.2026 Večerne novice na Nova24TV
Pomembno pa ni samo to, kako se na mednarodnem podiju znajde šef vlade, šteje tudi, kako delujeta predsednik republike in zunanji minister, ter kakšna je sinergija med njimi. Desetletna kohabitacija Drnovška s predsednikom Milanom Kučanom je bila občasno naporna tudi za zunanje opazovalce. Pa vendar sta se vsebinsko zanimivo dopolnjevala: prvi se je bolje počutil v zahodnih prestolnicah in Združenih državah, drugi na srednjeevropskih in balkanskih tleh, bil je relevanten analitik jugoslovanskih razmer. Dobro se je, vsaj na začetku, na mednarodni sceni obnesel zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je Slovenijo predstavil svetu, še preden smo imeli državo.
Marjan Šarec: Od župana do predsednika vlade
Marjan Šarec, kandidat za predsednika vlade, je predstavnik nove politične generacije. Če bo postal predsednik vlade, bo s štiridesetimi leti najmlajši slovenski premier, kakšno leto mlajši od Lojzeta Peterleta, Janeza Drnovška ali Antona Ropa, ki so vodenje vlade prevzeli pri 41 letih. Po geografu (Peterle), treh ekonomistih (Drnovšek, Andrej Bajuk, Rop), obramboslovcu (Janez Janša), politologu (Borut Pahor), inženirki z magisterijem iz menedžmenta (Alenka Bratušek) in pravniku (Miro Cerar) je vodenje izvršilne oblasti prevzel mož z igralsko izobrazbo. Ko je vodenje vlade prevzel Peterle, je imel v delavski knjižici zapisano službo na zavodu za plan. Šarec v državno politiko prinaša nekaj praktičnih izkušenj z vodenjem starodavnega mesta Kamnik.
Motivacija za vstop v državno politiko
Šarec je vstop v predsedniško kampanjo primerjal s svojo prvo kandidaturo za župana Kamnika, rekoč, da ga prežemajo podobni občutki. "Zame je to nov teren, tako kot je bilo pred sedmimi leti, ko sem se odločil vstopiti v politiko in kandidirati za župana Kamnika," je dejal. Izpostavil je, da je sedanja predsedniška kampanja bistveno bolje zastavljena in izvajana, z manj neznankami in težavami, ki so jih z boljšo predpripravo predvideli in pravočasno odpravili. Pred sedmimi leti je bil še povsem zelen, saj je z igralskega terena hitro prestopil v politiko, zdaj pa se je v mandatu in pol dodobra izuril in si pridobil veliko političnih izkušenj. Sedem let v politiki je lahko kratka doba, a v slovenskem primeru "kar zgledna dolžina". Poudaril je, da je za posamezne politične funkcije maksimalna doba treh mandatov oziroma 12 let, kar je po njegovem mnenju dovolj dolgo obdobje, da človek pokaže, česa je sposoben in kaj lahko naredi. Politična izkušnja na lokalni ravni je zanj zelo dragocena, čeprav opaža, da mnogi to raven podcenjujejo. Delo na lokalni ravni je težko, ker je država občinam naložila številne naloge, vire denarja za te naloge pa zelo omejila, kar je velik problem, kot je pokazal primer Kamnika, kjer razlika med tem, kar bi morali dobiti, in tem, kar dobijo od države, znaša tri milijone evrov.
Šarec je za predsednika republike kandidiral, ker je "državljan te države in ker sem tako kot mnogi drugi nezadovoljen državljan z mnogimi zadevami". Znano je, da je bil kritik vodenja države na vseh nivojih, odločno je kritiziral reorganizacijo nujne medicinske pomoči ali pogajanja o povprečnini. "Tako kot mnogi sodržavljani čutim, da marsikaj ni tako, kot bi moralo biti, nisem pa človek, ki bi samo v intimi svojega doma kritiziral in tolkel po mizi," je dejal. Pripravljen je se angažirati, ker je prepričan, da "naša generacija mora prevzeti odgovornost". Spomnil je, da se še vedno ukvarjamo z istimi temami, kot leta 1990, ko sta si Milan Kučan in Alojzij Šuštar segla v roke.
Igralske izkušnje in politična podcenjevanja
Pred leti je Marjan Šarec osvojil slovensko radijsko, televizijsko in gledališko občinstvo z znamenitim izmišljenim likom Ivanom Serpentinškom. Ko je odvrgel igralsko in imitatorsko masko, se je pred občani Kamnika znašel župan. V vlogo predsedniškega kandidata se je podal resno in samozavestno. Priznal je, da so ga zaradi igralskega poklica in komedijantstva zagotovo podcenjevali, še posebej na prvih županskih volitvah. "Igralski poklic ni klovnovstvo oziroma je tudi biti klovn resen poklic," je poudaril. Kot igralec se moraš vživeti v drugega in razmišljati, česa si on želi. Verjame, da mu igralske in tudi druge izkušnje iz trdega dela na kmetiji koristijo v politični karieri, saj mu omogočajo lažje razumevanje ljudi. Dejal je, da ko je igral vlogo v prejšnjem poklicu, je pač igral vlogo, sedaj pa se predstavlja takšen, kot je. "Jaz nisem tu, da bi zabaval. Predsednik republike, župan ali kdor koli ni tu zato, da bi zabaval ljudi, ampak da bo reševal probleme in opravljal funkcijo." Prizna, da zna zelo hitro navezati stik z ljudmi in kazati dostopnost ter sproščen odnos, kar je lastnost, ki krasi tudi Boruta Pahorja. Njegov lastni slog predsedovanja, če bo izvoljen, bi bil verjetno kombinacija vseh dosedanjih predsednikov, prilagojen specifikam današnjega časa.
Pogledi na zunanjo in notranjo politiko
Zunanja politika in mednarodne integracije
Pri zunanji politiki je že stalnica, da različne slovenske institucije niso usklajene. "Ugotavljamo, da ne sodimo v noben krog in se pravzaprav ne moremo odločiti, v kateri krog sodimo in za koliko denarja bi tam radi bili," je dejal Šarec. Slovenija je članica različnih integracij, kjer članstvo prinaša določene pravice in dolžnosti, vendar je po njegovem mnenju ključni problem, da Slovenija v teh institucijah na mednarodni ravni neustrezno zagovarja svoje interese. Po daljšem obdobju spoznavanja in prilagajanja bi bilo že bolj primerno zagovarjati svoj interes v NATO, EU in drugih organizacijah, namesto da Slovenija "prepogosto igra vlogo poslušnega učenca, naš interes pa postavimo ob stran."
Njegov interes za EU in NATO je biti enakopraven, čeprav Slovenija v absolutnih številkah ne predstavlja veliko. EU temelji na enakopravnosti in vrednotah svobode, enakosti in bratstva, ki bi morale še bolj vstopati v ospredje. Smisla EU ne vidi v federalizaciji, ampak zlasti v gospodarskem povezovanju in v političnem le do neke mere. "Ne vidim pa smisla delati iz EU Združenih držav Evrope, ker se noben od evropskih narodov ne bo odrekel svoji državnosti zaradi neke nadnacionalne unije," je poudaril, spominjajoč na slabe izkušnje s preteklimi federacijami. Čeprav je Slovenija majhna, to ne bi smela biti ovira, in bi morali v skupnih integracijah bolj jasno povedati, "da kaj pač ne gre in da smo pripravljeni vzeti svoj del kolača". Tipičen primer nesamozavesti je glede določanja evropskih sredstev, kjer si sami postavljamo ovire. Glede vprašanja burk, ki jih je avstrijski kancler Kurz v kampanji močno nasprotoval, je Šarec dejal, da "burke pri nas še niso problem". A če bi postale težava, je treba povedati, da je "Slovenija Slovenija. Mi se ne bomo prilagajali njim." Poudarja, da je treba spoštovati tamkajšnje zakone in običaje, in če nekdo pride v Slovenijo, se mora naučiti slovensko in spoštovati slovenske zakone.
Odnosi s Hrvaško in arbitraža
Šarec pričakuje, da bo Evropska komisija stopila na stran Slovenije in pomagala prepričati Hrvaško, naj uveljavi arbitražno sodbo. "Seveda, če je sodišče izdalo sodbo, sodbe pa moramo spoštovati, potem kaj drugega niti ne moremo pričakovati," je dejal. Na vprašanje, ali je Slovenija v tem uspešna, je odgovoril: "To bomo šele videli." Sam je zagovornik dialoga, "ker tudi slab dialog je boljši od konflikta, najslabše je takrat, ko se nič ne dogaja." Če dialog ne daje rezultatov, ker na drugi strani ni sogovornika, je to bolj monolog, zato je treba oblikovati jasno politiko in odločno držo do uveljavitve arbitražne sodbe. Samo v takšnih okoliščinah lahko pričakujemo, da se bo vsa Evropa postavila v podporo mednarodnega prava in s tem tudi Slovenije. Beseda dialog pa ne sme biti izgovor za odlaganje problema v daljno prihodnost. S Hrvaško imamo precej problematično situacijo, žal pa smo doslej lahko spremljali le veliko objemanja, poljubljanja, veliko lepih in sladkih besed, govorjenja o super odnosih, "a žal zgolj s slovenske strani". Bolj zagovarja odkrit pogovor, da bi ugotovili, kaj katera od vpletenih strani želi, predvsem pa, kako v zaključni fazi dogovorjeno spoštovati in uresničevati. Od množice fototerminov je po njegovem mnenju "bolj malo koristi". Če bi bil izvoljen za predsednika republike, bi verjetno bila njegova prva pot na tuje v Zagreb, "a na način, da bi bilo veliko bolj jasno, kaj pričakujemo in kako kaj narediti". V primeru Hrvaške bi bil bolj primeren tehnokratski pristop predsednika republike. Stisk roke bo dovolj.
Ekonomska politika in vloga države
Šarec je poudaril, da je bil v Kamniku župan osem let, kar mu je dalo priložnost, da vidi, kaj ne funkcionira. "Za vsak projekt je kup čakanja in sivih las in ne vem česa še. Vidiš, da zadeve ne delujejo. In kot župan vidiš, do kod lahko prideš. Zakoni se namreč sprejemajo nekje drugje." Glede privatizacije NLB je dejal, da je za njeno prodajo do 25 odstotkov plus ena delnica. "NLB se po mojem mnenju ni prodala pred dokapitalizacijo, ker se je ščitilo kakšne kredite," je menil. Poudarja, da je zgodba težka pet milijard evrov za celoten bančni sistem, in s tem nismo veliko dosegli, tudi NLB smo preveč dokapitalizirali. Sicer meni, da država potrebuje sistemsko banko, a tako, kot je "začrevljena" zadeva zdaj, je prodaja edina pot. Pri tem bo vztrajal, če bo predsednik vlade in če bo koalicija takšna, da se bo zadeva lahko izpeljala. Ni mu všeč, da so se dajali krediti na lepe oči, "ampak zdaj smo, kjer smo".
Ne bi rekel, da je potrebna prodaja kar povprek, treba pa je dati dobra vodstva v državne družbe. SDH mora biti bolj pod nadzorom vlade, ki je predstavnik ljudstva in tudi lastnik teh družb. "Da se dvigujejo plače uprave SDH brez vedenja vlade, zagotovo ni dobro. To slabi vlado v odnosu do ljudi, ker pokaže, da se dela vse mimo nje in brez njene vednosti," je izjavil. Petrol se mu zdi strateškega pomena, ker gre za vprašanje nacionalne varnosti, saj vse komunikacije gredo prek njega. Vsaka država, ki da kaj nase, ima tudi nekaj lastnine. Na vprašanje o njegovem odnosu do legalizacije konoplje je dejal, da so v stranki za legalizacijo v medicinske namene. "Je pa s tem tako kot z legalizacijo prostitucije - zatiskati si oči, da tega ni, ne pomaga. Ker potem to področje ureja črni trg." Glede kmetijske politike je dejal, da je Slovenija samopreskrbna s konopljo, ne pa z zelenjavo in mesom, kar kaže na to, da druge države bolj ščitijo svojo industrijo. "Iz tujine pride meso, polno antibiotikov, polno vsega."
Reforma političnega sistema
Šarec ne obljublja instant rešitev čez noč ali BDP primerljivega s Švico v štirih letih, a če bodo zmagali in sestavili vlado, bodo takoj začeli z reformami. Najprej je treba spremeniti politični sistem, najprej volilni zakon, tudi način imenovanja vlade, "tako da bo mandatar dobil mandat in bo sam sestavil ekipo, hearingi ministrov so nepotrebni, ker je to folklora, ki ne prinese ničesar". Mandatar mora prevzeti odgovornost za svojo ekipo, menjave ministrov bi morale potekati brez parlamenta, premier jih mora imeti pravico zamenjati sam. Poleg tega so nujne še nekatere spremembe, na primer, da ima predsednik države možnost veta na posamezen zakon in da ga lahko pošlje tudi v ustavno presojo, če je treba. Prav tako bi moral imeti možnost imenovanja in ne le predlaganja ustavnih sodnikov. Govori o veliki in temeljiti reformi političnega sistema, "ki je takšen, kot je zdaj, velika zavora širšemu razvoju". Vlada mora postati močnejša, z manj partnerji v koaliciji, ki bo trdna in je ne bo zamajal vsak populizem, ne sindikati in drugi. Vsekakor so potrebne zdravstvena in pokojninska reforma, pa tudi sprememba na obrambno-varnostnem področju s spremembo krovnega zakona ter davčna reforma. "Kar naprej govorimo o parcialnih ukrepih, o razvojni kapici, o znižanju obdavčitve plač in tako naprej. Vsako stvar pa je treba rešiti sistemsko." Sedanje stanje, ko vlada pošlje v parlament zakon in nato ta doživi toliko sprememb, da ga je treba tolmačiti na novo, je nevzdržno. "Saj pride ven nekaj drugega, kot je bil osnovni namen." Slovenija bi morala biti boljša čez štiri leta, z boljšo plačilno disciplino in manj birokratskimi ovirami. Osnovni imenovalec prizadevanj bo debirokratizacija države.
Soočenje z izzivi in kontroverzami
Manjšinska vlada in koalicijske asimetrije
Marjan Šarec se je podal na parlamentarne volitve, ko ni bil izvoljen za predsednika države. Ocenjuje, da bo vsaj tako dober predsednik vlade, kot so bili njegovi predhodniki. Napoveduje odkrito vtikanje v kadrovanje in želi red v državi, ki ga je po njegovem mnenju premalo. Zanika, da je dobro premišljen projekt "stricev iz ozadja". Glavna tveganja Šarčevega vladnega projekta so predvsem asimetrije, ki se tičejo koalicije. Prva je očitna: vlada, ki jo bo sestavljal, bo manjšinska in računa lahko na zadržano podporo Levice, ki pa lahko hitro ugasne. Druga asimetrija je povezana z realnimi ali namišljenimi izkušnjami koalicijskih partneric. Če bosta Alenka Bratušek in Miro Cerar zasedla ministrski funkciji, bosta v vladi tudi bivša predsednica in predsednik vlade. Čeprav so bili primeri nekdanjih premierjev, ki so služili v kasnejših vladah, so v tistih primerih imeli novi premierji bogatejše izkušnje. Še tretja asimetrija: politični kapital, ki ga stranka prinaša v koalicijo, je načeloma merljiv z odstotki glasov, dobljenih na volitvah. Šarec pa je soočen z velikim tveganjem, da bodo stranke, s katerimi se povezuje, uveljavljale še druge oblike političnega kapitala, ki niso merljive. Alenka Bratušek in Miro Cerar si lahko domišljata, da v koalicijo prinašata tudi premierske izkušnje, kar lahko vodi do zahteve po večjem kosu oblastne pogače. Socialni demokrati si lahko domišljajo, da so na politični sceni že vse od osamosvojitvenih dni, Desus pa je tradicionalno vajen vloge jezička na tehtnici. Do neke mere situacija spominja na leto 1990, ko je bilo v Demosovi vladi precej prerivanja zaradi strank, ki so kljub nizkim odstotkom verjele v svoj nemerljiv, a dragocen politični kapital.
[Večerne novice] 07.05.2026 Večerne novice na Nova24TV
Šarec bo torej - če postane predsednik vlade - soočen z močno, izkušeno, vojaško organizirano opozicijo. Izkušenj z manjšinsko vlado v tem prostoru nimamo. Politični podsistem bo v primerjavi z drugimi družbenimi podsistemi izgubljal moč. Dejstvo je, da si je v slabih treh desetletjih politični podsistem jemal številne pristojnosti - zlasti v gospodarstvu -, ki mu ne pripadajo. "Obletavali so vas torej različni ljudje, pri vas so bili iz lokalne primorske stranke Oljka pa odposlanci mariborskega župana, tudi propadle LDS," mu je bilo postavljeno vprašanje. "To pa je njegov problem, če je jezen. Nikoli se nisem pustil voditi," je odgovoril Šarec. "Njegovi ljudje niso na naši kandidatni listi. Poslušam kakšen nasvet, potem pa se sam odločim."
Odziv na očitke o "stricih iz ozadja" in kadrovanju
Ko so SMC zapustili trije poslanci, se je začelo govoriti, da bežijo s potapljajoče se ladje k njemu. "Nihče od SMC-jevcev ni pribežal k nam. To ne drži. In ostajam pri izjavi, da na naši listi ne bo nobenega sedanjega poslanca," je dejal. Pred potrditvijo kandidatne liste se je veliko govorilo o različnih pritiskih, o stricih iz ozadja. "Slišal sem različne stvari o tem, da so obstajali neki seznami imen, ki bi jih radi umestili na našo listo. Marsikaj res vem, a ne bi o tem govoril javno, vesel in ponosen pa sem, da smo listo sestavili sami, s svojimi močmi," je pojasnil. Dejal je, da je sestajanje s predsednikom uprave NLB Blažem Brodnjakom "običajna politična folklora", čeprav ga je začudilo, zakaj bi šef NLB prišel v Kamnik, ko so se pogovarjali o lokalnih temah. Šarec zanika domnevni stik s prvakom SDS, Janezom Janšo: "Oh, kaj vse se pojavlja po kuloarjih, razne govorice, nič se nismo srečali."
Odnos do SOVE in parlamentarnega nadzora
Direktor Sove Rajko Kozmelj je v pogovoru za Sobotno prilogo Stojana Petriča ponovno kritiziral delovanje Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs), saj se politični nadzor nad Sovo po njegovem mnenju zlorablja. Kozmelj zagovarja nujnost strokovnega in neodvisnega nadzora dela obveščevalne službe, saj tehnološki napredek zahteva, da ukrepe, ki se izvajajo s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije, lahko nadzira le nekdo, ki "ve, kaj gleda". Knovs je sporočil, da je Kozmelj že do sedaj nezakonito blokiral delo komisije. Glede nedavne afere o zaposlitvi Šarčeve prijateljice Nataše Hribar je direktor Sove dejal, da je za Sovo ta zadeva končana, in zatrdil, da bi premierovo prijateljico še enkrat zaposlil, tudi če bi vedel, da je njegova znanka. Po njegovih besedah namreč, če nekdo pogoje izpolnjuje, ga bodo zaposlili. A kot je po pregledani dokumentaciji in opravljenem razgovoru z glavno inšpektorico Inšpektorata za javni sektor Lidijo Apohal Vučković ugotovil Knovs, Šarčeva prijateljica ob zaposlitvi nikakor ni izpolnjevala pogojev za delovno mesto. Na Sovi so kasneje s Šarčevo znanko sklenili tudi novo pogodbo in aneks, s tem pa so jo prerazporedili na delovno mesto, za katerega je pogoje izpolnjevala.
Kozmelj je na pomisleke in zadržke v politiki in javnosti do širitve pooblastil Sovi odgovoril, da bodo njihovi argumenti verjetno težko razumljeni "vsaj dokler ne bomo dejansko soočeni z neko konkretno nevarnostjo". Zavzemajo se za "specifično širitev pooblastil na pravočasno odkrivanje in preprečevanje varnostnih tveganj, za katera v tem trenutku v Sloveniji nima pooblastila noben organ pregona". To je ponazoril na primeru Štajerske varde, kjer slovenski varnostni sistem ni mogel niti zaznati niti odreagirati na varnostno grožnjo. Policija zaradi zahtev po visoki stopnji utemeljenosti za sum še ni smela začeti delovati, Sova pa ne, ker ni imela elementa tujine. Težava Sove je po Kozmeljevih navedbah tudi omejena kadrovska zasedba, pri čemer je napovedal, da bo Sova nove kadre še naprej iskala z javnimi razpisi in tudi drugače. Knovs je še ocenil, da so postopki razpisnih komisij nepregledni, točkovanje primernosti posameznih kandidatov pa je bilo subjektivno.