Fižolar (Acanthoscelides obtectus) je pogost in hud škodljivec fižola, ki povzroča znatno škodo tako v skladiščih kot tudi na polju. Njegova glavna gostiteljska rastlina je fižol, hrani pa se lahko tudi v semenih graha, soje, boba in leče.
Opis fižolarja in njegov življenjski cikel
Izgled odraslega hrošča
Odrasli hrošči so dolgi med 2 in 5 mm, najpogosteje pa med 3 in 4,5 mm. So ovalne oblike in vseh odtenkov rjave barve, od svetlo rjave do skoraj črne. Pokrovke in vratni ščit so pokriti z dlačicami različnih rjavih odtenkov, ki tako tvorijo temnejše in svetlejše pege. Značilno je, da pokrovke ne pokrivajo zadka v celoti.
Odlaganje jajčec
Samice odlagajo jajčeca ovalne oblike. V shrambah jih odložijo na fižolova zrna ali med njih, na polju pa v stroke, ki so v fazi zorenja oziroma v začetku sušenja. Preden samica izleže jajčeca, v šiv na hrbtni strani stroka izgrize luknjico, v katero odloži jajčeca. Posamezna samica lahko v obdobju dveh do treh tednov odloži od 20 do 90 jajčec, nekateri avtorji navajajo tudi med 50 in 200 mlečnobelih jajčec, dolgih 0,60 mm in širokih 0,25 mm. Običajno samica naenkrat odloži med 2 in 20 jajčec. Število odloženih jajčec je odvisno od okoljskih razmer, kot so vlaga, temperatura in hrana.
Razvoj ličinke in bube
Iz jajčeca se po 3 do 45 dnevih izležejo belkastorumene ličinke z rjavo glavo in debelim, zavitim telesom, ki zrastejo do 6 mm. Ličinke prvega stadija imajo tri pare nog, ki pozneje izginejo. Izlegle ličinke se zavrtajo v zrno, kjer se prehranjujejo z njegovo vsebino. Ob prisotnosti ličink so na površini zrn opazne značilne luknjice in okenca. V posameznem zrnu se lahko hkrati razvije do 25 ličink. Razvoj ličinke traja od 20 do 80 dni, odvisno od temperature. Nato se ličinke zabubijo znotraj zrn. Stadij bube traja od 9 do 29 dni, prav tako odvisno od temperature. Izlegli hrošči pregrizejo semensko lupino, da pridejo iz zrna.
Optimalne razmere in število rodov
Optimalne razmere za razvoj fižolarja so pri temperaturi med 22 in 29 °C in vlažnosti zraka okrog 85 %. Z razvojem v shrambi se na leto lahko razvije od 4 do 5 rodov. V neogrevanih shrambah ima hrošček na leto tri ali štiri rodove. Razmnoževati se začne pri 16 °C, najhitreje pa se razvija pri 20 do 24 °C. V juliju, če so poletja dovolj topla, na polje letijo samice iz shramb in skladišč in tam odlagajo jajčeca v stroke, ki so v fazi zorenja. Ko stroke potrgamo, skupaj s pridelkom v shrambo nehote zanesemo še ličinke. Fižolar prezimuje v skladiščih med zrnjem in znotraj zrn.
Prepoznavanje napada in povzročena škoda
Značilni znaki napada
Škodo na fižolu in drugih stročnicah povzročajo ličinke, ki živijo v zrnju. Šele ko se ličinke v zrnu zabubijo in se izležejo odrasli hrošči, lahko na zrnju od zunaj vidimo, da je fižol napaden. Napadena zrna fižola prepoznamo po značilnih okroglih ali ovalnih luknjicah na površini zrnja. Nekatere luknjice so še prekrite z lupino, tako da na zrnu vidimo nekakšna okenca.
Vpliv na zrnje in kaljivost
V primeru močnejšega napada je lahko zrnje popolnoma izjedeno. Napadena zrna fižola niso primerna za prehrano in so lahko celo škodljiva zdravju. Prav tako takšna zrna niso primerna za seme, saj je lahko prizadeta kalivost (kalivost je lahko močno zmanjšana ali pa takšno zrnje sploh ne kali).
Gostiteljske rastline
Glavna gostiteljska rastlina fižolarja je fižol, vendar se lahko hrani tudi v semenih graha, soje, boba in leče.
Preventivni ukrepi in zatiranje
Na polju
Na prostem fižolarja v naših pridelovalnih razmerah praktično ne zatiramo in za zatiranje tudi nimamo registriranih fitofarmacevtskih sredstev. Nevarnost večjega napada fižolarja na prostem je večja le v letih, ko so julijske temperature zelo visoke. Ker je napad fižolarja na prostem vezan izključno na stroke, ki so se začeli sušiti, je za pridelavo zrnja smiselno izbrati kultivarje fižola, katerih stroki se čim hitreje posušijo in tako niso dlje izpostavljeni fižolarju. Tudi z gnojenjem ne smemo pretiravati, saj to vpliva na semensko lupino in posredno tudi na občutljivost fižola za napad s fižolarjem. Običajno je fižolarju bolj izpostavljen visok fižol, ki raste na soncu (iz raziskav različnih avtorjev je znano, da fižolar napada stroke, na katere sije sonce), zato naj raste bolj v senci. Priporočeni so tudi mešani posevki ali sajenje fižola vzdolž koruze.
V shrambi in skladišču
Pri skladiščenju je skrajna previdnost ključna, da bi se izognili napadu fižolarja. Ob spravilu bodimo pozorni na morebitna znamenja napada zrn s fižolarjem in takšen fižol izločimo, saj ni primeren za skladiščenje. Prav tako ne smemo mešati lanskega zrnja z letošnjim. Pred spravilom fižola skladišče temeljito očistimo in iz njega odstranimo lanski pridelek. Pomemben preventivni ukrep je, da potrgan fižol čim prej izluščimo in ga pred skladiščenjem za 2 do 3 dni (ali celo več) zamrznemo na temperaturi -18 °C. Pri tej temperaturi bomo uničili fižolarja, kaljivosti zrnja pa ne bomo zmanjšali. Zrnje nato odmrznemo in ga shranimo v čistem in hladnem skladišču, v vrečah iz gostega platna ali neprodušno zaprtih posodah. Fižol pri tem ne izgubi kalivosti in je takšen primeren tudi za seme.
Drugi pristopi
Vedno pogosteje se raziskovalci lotevajo tudi preizkušanja rastlinskih olj, rastlinskih ekstraktov in inertnih materialov, ki jih aplicirajo na oziroma med fižolovo zrnje in ki delujejo odvračalno na fižolarja.
Sorodni škodljivci: fižolovi lepenci
Poleg fižolarja, ki je škodljivec skladiščenega fižola, obstajajo tudi drugi hrošči, ki napadajo fižol na polju. To so tako imenovani lepenci, ki spadajo v družino Chrysomelidae in se hranijo z listi, stebli, koreninami, cvetovi in plodovi rastlin. Med njimi so tudi tisti, ki so specializirani za fižol in druge stročnice:
- Fižolov lepenec (Cerotoma trifurcata): Ti škodljivci, ki so rumene do rdeče barve z značilnimi črnimi oznakami, imajo najraje sojo, glodajo pa tudi zeleni fižol, deteljo, buče in kumare.
- Mehiški fižolov hrošč (Epilachna varivestis): Ti pikasti, oranžni hrošči lahko povzročijo veliko škode na stročnicah.
Ti lepenci se hranijo z rastlinskim tkivom in lahko povzročijo majhne luknjice v listih, razbarvanje, "skeletizacijo" listov ali celo luknjice v sadju in zelenjavi. Napadene rastline so oslabljene in bolj dovzetne za druge bolezni in škodljivce. Zatiranje teh škodljivcev vključuje tako kemična sredstva kot tudi naravne metode, kot je škropljenje z milnico ali ročno odstranjevanje. Preventiva zajema poznejše sajenje spomladi, redno vzdrževanje vrta, odstranjevanje opadlega listja in okopavanje plevela.