Spomin na genocid v Srebrenici, ki se je zgodil pred več kot četrt stoletja, ostaja boleča in nujna lekcija zgodovine. Tragedija, ki je prizadela večinoma muslimanski moški del prebivalstva v vzhodni Bosni, še vedno odmeva skozi osebne zgodbe preživelih in prizadevanja za ohranitev spomina. Vsakoletni kolesarski maraton iz Velenja v Srebrenico je eden izmed pomembnih načinov, kako se ljudje poklonijo žrtvam in opominjajo na neizmerno ceno sovraštva in pozabe.
Srebrenica - 25 let pozneje: Odmev preteklosti v sedanjosti
BU TIK MESA, Bihać, 2005, je bila izložba zapuščene mesnice v središču mesta. Plakati ob desetletnici genocida so bili nalepljeni na vitrino prazne mesnice. Sporočilo je spominjalo na obsojenega vodjo genocida Ratka Mladića, ki so ga mediji preimenovali v Bosanskega klavca. Povojna izložba trgovine je pričala o opustošeni ekonomski pokrajini. Emocionalno nabita kombinacija sporočil ni zmotila mimoidočih, plakati so vztrajali na lokaciji več tednov.
Hariz Halilović poudarja, da je danes najhujše sporočilo prav to, da se je genocid tistim, ki so ga izvršili, splačal. O razočaranju vedo prebivalke in prebivalci Bosne vse. Izdali so jih mednarodna skupnost, Združeni narodi, evropske države in institucije mednarodnega sodstva. Švedska akademija, ki podeljuje Nobelovo nagrado za književnost, je bila le zadnja v vrsti in, kot poudarja, ne moremo več biti naivni.
Husein Dedić - Hule: Pilot iz jame
Zgodba Huseina Dedića - Huleta, upokojenega rudarja iz Premogovnika Velenje, je pretresljiv prikaz individualne tragedije in vztrajnosti. Hule ni bil vedno varnostnik v Premogovniku Velenje; pred tem je bil rudar. Sredi osemdesetih let se je v rudniku sesul del stropa in mu izbil sprednje zobe. Vedel je, kako črn je kruh rudarjev, a plača je bila spodobna in z njo je lahko pomagal družini v Bosni. Želja, da bi si privoščil in ustvaril še lastni dom v Velenju, je bila večja od vsake bojazni. Vztrajal je in dobro mu je šlo.
Prekinjene poti in radioamaterstvo
Pred vojno je v Bosni resno zbolela njegova mama in redno ji je vozil morfij. Vse do 20. marca 1992, ko se je v svoji rdeči zastavi odpeljal na njen pogreb. Ni šel sam, v avtu je bil prostor še za tri sodelavce iz sosednjih vasi, družinam so nesli svoje plače. Med njimi je bil tudi mož njegove sestre, Adem. Hule jih je odložil na avtobusni postaji v Zvorniku in dogovorili so se, da se deset dni kasneje, 30. marca, ob dveh popoldne zberejo na istem mestu in se skupaj vrnejo na delo v rudnik. Hule jih je na dogovorjenem mestu zaman čakal.
Naslednje jutro bi se moral ob šestih zglasiti na delo. Čakal je eno uro. Dve. Do pol petih. Že ob prihodu pred desetimi dnevi so bile na cesti barikade in je vse šlo počasneje kot po navadi. Iz Zvornika se je vračal sam. Na cesti je bilo še več vojaških blokad, vsakič so ga legitimirali. Blokade so mu le še utrdile slutnjo, da ni sodelavcem nič dobrega preprečilo odhoda. V Velenju je pred blokom parkiral ob petih zjutraj. Popil je kavo in odšel na delo.
V Velenju je kmalu postalo jasno, da sodelavci niso samo izbrali drugega načina prevoza za vrnitev. Poti so bile zaprte in ljudje so se znašli ujeti, kjer so bili. Njegovi sodelavci in sorodniki so obtičali v občini Srebrenica. Vse stare komunikacijske poti so bile prekinjene. Hule je kupil radijsko postajo in se priučil radioamaterstva. Svojo frekvenco je poimenoval Pilot. Že septembra je na Gorjancih nad Novim mestom iskal stik s pogrešanimi. Z veliko truda in nekaj sreče je priklical radioamaterja Marka iz Titovih Užic, ki mu je razumevajoče omogočil povezavo z radioamaterjem Samirjem iz Srebrenice. Samir je poiskal njegovo sestro Mino in svaka Adema. Ob naslednjih klicih mu je uspelo govoriti s številnimi znanci, izvedel je, da je sestra pravkar rodila še eno hčerko, in ponovno je postal stric. O politiki se niso pogovarjali, saj pravila radioamaterstva med vojno tega niso dovolila. Slišal pa je, da živijo v pomanjkanju in da veliko tvegajo na poti skozi gozd, koder so s konjem hodili po moko, sicer pa da so se počutili varno. V mestu so bile nameščene tudi enote Združenih narodov, ki naj bi ohranjale mir in zaščitile človeška življenja.
Izguba in vztrajnost
Po dobrem letu je Hule izgubil stik. V Užicah je radiopostajo prevzel nekdo drug, komunikacija na drugi strani je bila prežeta z zmerjanjem in grožnjami. Doma v Velenju je Huletova družina svoje enosobno stanovanje spremenila v začasni dom za še sedemnajst beguncev in begunk. S skupnimi prispevki so rudarji poslali beguncem naproti tudi avtobus, da jih je pričakal na meji. Hule je odhajal na delo v treh izmenah, spal je le, ko je bilo prosto katero od ležišč ali predel na tleh. Izvedel je za grozote v njegovi vasi, za očeta, ki se je zaman skril v medvedjo votlino - izvohali so ga psi. Četniki so ga zasliševali, pretepli in ubili. Najmlajši brat iz Tuzle je Huleta poklical v rudnik in mu razložil, kje je zakopal očetovo truplo. Tudi on, ki se je nato boril, ni doživel konca vojne, kot je niso ne Huletovi sodelavci ne radioamater Samir iz Srebrenice.
Več let po vojni je Huletu uspelo z lepo besedo in nekaj bombonjerami pridobiti podatke o zaposlitvi in delovni dobi treh ubitih sodelavcev. S temi informacijami, a tudi po odločitvi sodišča, so njihove vdove izbojevale pravico do prejemanja deleža pokojnine, ki so jo delavci prigarali. Tako se je njihovim mladoletnim otrokom vsaj obetalo šolanje. Dokazil o zaposlitvi preostalih ubitih pa mu ni uspelo pridobiti, saj so mu rekli "Varstvo podatkov".
Hule je ves čas delal vse, kar je mogel. O politiki in odgovornosti drugih ne govori. Boli ga le, da Premogovnik ne želi najti in potrditi vseh imen svojih lastnih ubitih delavcev, "kot bi ne obstajali", pravi. Maščevanja ne mara in dodaja: "Obstajajo sodišča za to."
Bosnia - Arkan & His Tigers Battle For Kljuc
Maraton za spomin: Od Velenja do Srebrenice
V spomin na žrtve in kot opomin na preteklost, se je razvila pomembna pobuda. Leta 2012 mu je s prijatelji prvič uspelo, da so izvedli kolesarski maraton miru iz Velenja do Srebrenice. Med petimi sodelavci se je v častni knapovski uniformi poklonil ubitim sodelavcem in vsem žrtvam v Srebrenici. To je pomembno zanj in za pomniti. Sedaj, ko ima čas, se ukvarja in pomaga pri obnovah.
Arhivi kopnijo, zato je več kot osemsto kilometrov tako pomembnih. "Petega julija je štart iz Velenja," je v Grosuplju pojasnil upokojeni gradbinec Hasan Karajić, ki se je pridružil kolesarskemu maratonu iz Velenja v Srebrenico. Tri leta zapored je kolesaril in pomagal pri organizaciji dogodka v spomin na rudarje premogovnika, ki so bili umorjeni med genocidom v Srebrenici. V domači hiši je s ponosom kazal fotografije in posnetke, ki so mu jih poslali sokolesarji.
Pot do Potočarjev
Maraton poteka v več etapah. Prva dva dni obsegata 310 kilometrov do Bihaća. Tam se 7. julija kolesarska ekipa iz Slovenije pridruži krajevnemu organizatorju, društvu Limit. "Od Bihaća je nato še okoli petsto kilometrov," je pojasnil Karajić. "Prvi dan do Jajca, naslednji dan do Sarajeva in tretji dan do Potočarjev pred Srebrenico. Tam smo 10. julija, dan pred dženazo." Leta 2015, ob dvajseti obletnici srebreniškega genocida, ki ga je izvršila vojska Republike srbske ob pomoči Srbije, so se srečali z Borutom Pahorjem. Predsednik Slovenije se je tistega leta v Potočarjih poklonil žrtvam genocida in prisostvoval vsakoletnemu pokopu na novo odkritih in identificiranih žrtev. Mednarodni odbor za izginule osebe beleži, da je od izginulih med genocidom v Srebrenici 6996 kosti in okostij najdenih in identificiranih, približno desetina, 759 žrtev, ostaja pogrešanih.
Sodelavci, sokolesarji, soljudje
"Letos je korona vse zaj**ala," je bil neposreden najstarejši kolesar iz Slovenije na kolesarskih maratonih miru. Od leta 2012 do letos je bil Zaim Karić del ekipe, ki je vsako leto skupaj zavrtela pedala proti Srebrenici. Leta 2010 ga je Hule opazoval, kako je ves čas na kolesu, in poslušal, kam vse kolesari. "Nato sem mu enkrat rekel, gremo v Srebrenico. Leto kasneje se nam je pridružil Mujo, ki je rekel, da bomo organizirali kolesarski maraton. In leta 2012 smo res šli prvi rudarji in kolesarji v Srebrenico. Iz vse Slovenije, iz različnih krajev. Sporočilo je bilo: Nikoli več, Srebrenica," se je Hule v tednih po petindvajseti obletnici genocida spomnil začetkov zdaj tradicionalnega branjenja spomina.
Za Zaima Karića prijatelji z manj hudomušnosti kot s spoštovanjem pravijo, da s kolesom tudi spi. Devetinsedemdesetletnik si je pokojnino prigaral kot delavec Vegrada. "Na maratonu vozimo katoliki, pravoslavci, muslimani, ni pomembno. Pomembno je, da smo skupaj," je dejal v kolesarski opravi s čelado na glavi in kolesom nedaleč stran, pred nakupovalnim središčem v Velenju. Strinjal se je, da se bo ustavil za toliko časa, da popije čaj. "Vodi nas zavest, da bo to postala tradicija, boj proti pozabi in zanikanju." Prikimal je, da tudi proti nacionalizmu, ki ga sedaj v regiji širijo vladajoči politiki. "To je maraton miru. Za ljudi, ki so bili pobiti. Da se, kar se je zgodilo v Srebrenici, ne ponovi." Dodal je, da sam prisega le na šport in naravo. "Ni pomembno, kako se človek piše. pomembno mi je, da je človek. Ni pomembno, katere nacije je kdo, samo da se kaj takega ne ponovi." In je spet pograbil za kolo.
Ponos in pokončna drža človečnosti velenjskih kolesarjev in kolesark nista celotna zgodba maratona. V knjigi Bili smo prijatelji, sodelavci in tovariši, ki jo je napisal Karel Stropnik in je izšla leta 2014, je zapisano: "V Srebrenici je bilo ubitih 27 naših nekdanjih sodelavcev." V telefonskem pogovoru letos poleti je Karel Stropnik pojasnil, da je to številka, ki jo je, ko je začel zbirati gradivo za knjigo, dobil od nekdanjega direktorja premogovnika Franca Žerdina, ki jo je dobil od kadrovske službe. "Nikoli nisem šel preverjat," je dejal. Pravi, da ve za kolesarski maraton v spomin na ubite rudarje, in tudi njemu se zdi pomembno ohranjati spomin: "Maraton je dober, trden in čvrst način za to." Kolesarji maratona govorijo o več kot ducatu rudarjev, ki so med žrtvami srebreniškega genocida, a nihče ne ve zagotovo, koliko je bilo vseh in kako jim je bilo ime.
Mujo Nuhanović od samega začetka sodeluje pri organizaciji maratona. Njegova strogost in zadržanost sta nemi priči mnogih razočaranj v življenju, ki so bila grenka šola. Z osemnajstimi leti se je znašel v Velenju in začel delati v rudniku. "Z nekaterimi sem delal, a nisem vedel, da bodo šli in se ne bodo vrnili. Če ne, bi jih drugače pogledal v oči," je dejal upokojeni rudar. V torbi je imel skrbno shranjeni enaki majici. Eno je še s posebno previdnostjo vzel iz zaščitne folije. Kupil ju je v Srebrenici leta 2012, po prvem maratonu, ki ga je pomagal organizirati in se ga je udeležilo sedem kolesarjev. Tistega leta jim je Premogovnik Velenje posodil štiri žalne uniforme z zlatimi gumbi in čepicami. V njih so se prvič skupinsko poklonili spominu na umrle in v Potočarjih položili venec. Za Muja Nuhanovića sta njegov osebni simbol maratona prav beli majici, potiskani z imeni ubitih v genocidu, z napisom, naj se nikoli več ne ponovi.