Hobotnice so red mehkužcev, predstavniki katerega živijo v svetovnih morjih, predvsem na koralnih grebenih in v najrazličnejših habitatih. Sem uvrščamo okrog 300 danes živečih opisanih vrst, kar je približno tretjina vseh znanih vrst mehkužcev. Latinsko ime Octopoda so dobile zaradi dejstva, da imajo te morske žverce osem lovk, saj grška beseda oktapous pomeni „osmeronogi“.
Splošne značilnosti in razvrstitev
Za vse hobotnice je značilno, da imajo osem lovk. Te se razlikujejo od lovk sip in lignjev po tem, da imajo priseske po vsej dolžini namesto samo na koncu. Večina hobotnic je popolnoma brez trdnega skeleta, kar jim omogoča izjemno gibčnost in sposobnost stiskanja skozi ozke prehode. Najtrši del telesa je oster »kljun« v ustih, ki se nahajajo v sredini med lovkami. Hobotnice so uspele v oceanih, polnih plenilcev, preživeti na stotine milijonov let. Obstajale so pred dinozavri in so še vedno tam, kar jih uvršča med najbolj fascinantna bitja na svetu.
Anatomija in fiziologija
Telo in okostje
Hobotnice so morske živali, ki so najbolj znane po svojih osmih lovkah in glavi v obliki žarnice. Ker njihovih teles ne varuje zunanji oklep, so hobotnice lahek plen, a se izmuzljivost in pomanjkanje kosti izkažeta kot prednost. Ta lastnost jim omogoča, da se stisnejo skozi zelo majhne odprtine. Nekatere velike hobotnice lahko zlezejo celo v steklenico.
Cirkulacijski sistem
Hobotnice imajo kar tri srca in modro kri. Eno srce poganja kri do organov, medtem ko drugi dve srci skrbita za pretok krvi v možgane. Med plavanjem se srce, ki poganja organe, ustavi. Modra obarvanost krvi nastane zaradi visoke vsebnosti bakra, ki je bolj uspešen pri pridelavi kisika v hladnem, podvodnem okolju, kjer je sicer le malo kisika.
Čutila
Hobotnice imajo zelo dober občutek za dotik, njihovi mehanizmi pa delujejo tako, da skozi usta zaznavajo vse. Njihove zenice so pravokotne oblike. Z lovkami lahko tudi vohajo in okušajo, kar jim pomaga pri iskanju in prepoznavanju plena.
Inteligenca in vedenje
Evolucijska inteligenca
Hobotnice so med najinteligentnejšimi nevretenčarji, kar jim pomaga pri lovljenju plena in izogibanju naravnim sovražnikom. Profesor Marko Miliša, ki predava o nevretenčarjih, pravi, da sta zgradba in dimenzije možganov hobotnice razmeroma podobne človeškim. Celotno telo hobotnice je prepleteno z nevroni, večinoma pa so ti v lovkah in ne v možganih. Dve tretjini vseh nevronov ima hobotnica v lovkah, kar pomeni, da imajo lovke "svoj um" in lahko samostojno delajo, kar si želijo. Če lovka odpade, bo ta lovka še naprej iskala hrano. Hobotnice so edini nevretenčarji, ki imajo zavest, kognitivne miselne sposobnosti, čustva in unikatno osebnost. Preučevanje hobotnic kaže, da je njihov ključen boj za preživetje spodbujal razvoj inteligence, saj niso družabne živali. Miliša poudarja, da je njihova inteligenca primerljiva z inteligenco kitov, in dodaja, da je nenavadno, da je tako zapleteno vedenje razvila vrsta, ki je na evolucijskem drevesu tako daleč od ljudi. Znanstveniki jih opisujejo kot "verjetno najbližje, kar bomo prišli inteligentnim vesoljcem".
Učenje in reševanje problemov
Hobotnice imajo čustva, od veselja in vznemirjenja do žalosti in bolečine. To je potrdil tudi inštruktor potapljanja in raziskovalec Velimir Vrzić, ki je bil priča prizoru, ko so se štiri hobotnice ujele v past vrša, peta, svobodna hobotnica pa se je držala ene izmed ujetih, kot da bi se držali za roke.
Čeprav hobotnice živijo le leto ali dve, imajo dobro sposobnost načrtovanja. Tako kot sesalci lahko tudi hobotnice svoj plen shranijo za kasneje, hrano skrijejo v školjke ali luknje, ki jih zaprejo s kamni. Do nedavnega je veljalo, da to počnejo zgolj ljudje, nekateri primati in nekatere vrste ptic. Poleg tega znajo hobotnice odviti pokrovček iz plastenke ali odpreti škatlo, v kateri je hrana. Odlično se odrežejo tudi na testih spomina in prepoznajo ljudi, tudi ko so enako oblečeni. Hobotnice so igrive in radovedne, čeprav niso družabne.
Obrambni mehanizmi in lov
Hobotnice so mojstrice kamuflaže. Na okolje se prilagajajo hitreje kot katera koli druga žival, kamuflažo prilagodijo v manj kot mežiku očesa. To pomeni, da takoj prevzamejo barve, vzorce in teksture iz svoje okolice, kar je tako učinkovito, da jih plenilci večinoma sploh ne opazijo. Pri obrambi si pomagajo tudi s sposobnostjo menjave barve in strupom. Ko so preplašene, sprožijo črnilo v svojega napadalca. To povzroči, da ga zaslepijo in zmedejo ter si s tem pridobijo dovolj časa za pobeg. S črnilom pa prav tako izbrišejo vse sledi o smeri pobega, poleg tega pa črnilo draži oči in vohala napadalca. Hobotnice so mesojede morske živali, kar pomeni, da se na njihovem jedilniku znajdejo dobrote kot so školjke, škampi, jastogi, ribe, včasih celo kakšna ptica. Lahko dosežejo hitrost do 40 kilometrov na uro.
V oponašanju je največja mojstrica hobotnica, ki so jo znanstveniki odkrili leta 1998 ob obali otoka Sulavezi: Thaumoctopus mimicus je edina vrsta hobotnice, ki oponaša druge živali. Iznajdljiva žverca tako posnema videz več kot 15 različnih vrst živali, kot so morske kače, ribe, raki, školjke, morske zvezde, meduze in morske vetrnice. To naredi tako, da zasuka svoje telo in lovke v primerno obliko ter spremeni svojo barvo.
Razmnoževanje in življenjski cikel
Fascinantna je tudi skrb hobotnic za potomce. Parjenje se začne, ko samec zgrabi plašč samice, pri čemer nato prenese spermije preko hektokotila v plaščno votlino. Parjenje navadno poteka več minut ali celo več ur. Samica nato poišče varno mesto v manjši luknji, lupini školjke ali celo odvržene konzerve in izleže od 50 do 200 jajčec. Samica ves čas varuje jajčeca in občasno odstrani naravni debris (tj. kamenje, organski ostanki itd.) iz jajčec s pomočjo curka vode, ki ga ustvari preko svojega lijaka (sifona). Do konca izvalitve mladičev, ki traja približno dva meseca, se samica ne prehranjuje, po izvalitvi pa kmalu pogine. Proces odraščanja mladičev traja še nadaljnje štiri mesece.
Življenjska doba hobotnic je zelo kratka, saj živijo le eno do pet let. Samci umrejo le nekaj mesecev po parjenju, samice pa umrejo, ko odložijo jajčeca. Pravkar rojena hobotnica je lahko tako majhna, da komaj pokrije našo prstno blazinico.
Različne vrste hobotnic
Hobotnice obstajajo v veliko različnih merah. Najbolj pogoste hobotnice v dolžino merijo od 30 do 90 centimetrov in tehtajo od 3 do 10 kilogramov.
Navadna hobotnica
V Jadranu je najpogostejša navadna hobotnica, ki tehta približno dva kilograma in živi do enega do dveh let.
Velikanska pacifiška hobotnica (Enteroctopus dofleini)
Največje so pacifiške hobotnice, ki lahko tehtajo tudi do 50 kilogramov. Živijo nekoliko dlje, v akvarijih dosežejo starost petih let. Rekord, ki ga je zabeležil človek, je dosegla 9 metrska in skoraj 300 kg težka hobotnica te vrste.
Modroobročkaste hobotnice (Hapalochlaena)
Rod modroobročkastih hobotnic združuje vsaj tri vrste hobotnic, ki prebivajo v morskih plitvinah v Tihem in Indijskem oceanu, natančneje v območju, ki se razteza od Japonske do Avstralije. Kljub njihovi majhnosti in relativno pokorni naravi spadajo med najbolj strupene živali na svetu, obenem pa so tudi najbolj strupene hobotnice na svetu. Sicer se prehranjujejo z manjšimi živalmi, kot so raki, vendar lahko ugriznejo tudi človeka v primeru, da se počutijo ogroženo.
Značilnosti in kamuflaža
Glavna značilnost modroobročkastih hobotnic so modri obročki, ki so prisotni tako na glavi kot tudi na vseh osmih lovkah. V dolžino merijo do 20 cm, tehtajo do 100 g (odvisno od vrste). Pomembno je omeniti, da so v stanju mirovanja hobotnice zakamuflirane v barvi okolja, kar jim omogočajo njihove kromatofore v koži. Barvni vzorci (tj. modri oz. vijolični obročki/črte) pa se pojavijo v primeru ogroženosti kot opozorilo plenilcu/napadalcu in celo utripajo. Strup modroobročkaste hobotnice je lep na pogled, a je eden najbolj smrtonosnih strupov na svetu.
- Pri Hapalochlaena lunulata je ozadje telesa temno-rjavo ali sivo, površina kože pa je groba. Na lovkah in hrbtni (dorzalni) strani plašča so prisotni iridescenčni modri obročki, ki imajo premer do 8 mm, njihovo število pa je manjše od 25. Značilna je tudi horizontalno potekajoča črta v bližini očes. V primeru ogroženosti postanejo obročki debelejši in svetlejši ter utripajo, ozadje telesa postane zlato-rumeno ali temno oranžno, koža pa bolj gladka. Ime »velika« modroobročkasta hobotnica se nanaša na velikost obročkov in ne na velikost telesa.
- Pri Hapalochlaena maculosa so obročki manjši, tj. imajo premer do 2 mm, so pa zato številnejši (od 50-60). Prisotne so tudi manjše izbokline na glavi in plašču.
- Pri Hapalochlaena fasciata je ozadje telesa svetlo sive ali bež barve, v aktivnem stanju pa potemni.
Habitat in prehrana
Življenjski prostor modroobročkastih hobotnic zajema večinoma tople in plitve obalne vode Avstralije, Nove Gvineje, Indonezije in Filipinov do globine 30 m. Modroobročkaste hobotnice so mesojedi (karnivori) in lovijo podnevi. Večinoma se prehranjujejo z manjšimi nevretenčarji, kot so prave kozice, rakovice in raki samotarji, ter s poškodovanimi ribami. Plen ulovi z lovkami in ga nato ugrizne, pri čemer ga ohromi s pomočjo toksina, ki je prisoten v slini. Obstajajo tudi primeri kanibalizma, kjer so mladiči pojedli druge mladiče v celoti, odrasli osebki pa delno druge osebke.
Razmnoževanje modroobročkastih hobotnic
Parjenje navadno poteka več minut ali celo več ur, samica H. lunulata pa mora celo sama s silo prekiniti parjenje. Samica nato poišče varno mesto v manjši luknji, lupini školjke ali celo odvržene konzerve in izleže od 50 do 200 jajčec v času pozne jeseni, ki so velika ≈6,0-7,5 x 3,0 mm, odporna proti zunanjim pritiskom in enkapsulirana; v smislu velikosti jajčec je izjema le H. lunulata, katere jajčeca so manjša, tj. od 2,5-3,5 mm. Samica ves čas varuje jajčeca in občasno odstrani naravni debris iz jajčec s pomočjo curka vode, ki ga ustvari preko svojega lijaka (sifona). Do konca izvalitve mladičev, ki traja približno dva meseca, se samica ne prehranjuje, po izvalitvi pa kmalu pogine. Proces odraščanja traja še nadaljnje štiri mesece.
Strup in prva pomoč
Modroobročkaste hobotnice navadno niso agresivne in napadejo samo, če so izzvane. Žleze slinavke vsebujejo dovolj toksina za ohromljenje (paralizo) 10-26 ljudi. Pri žrtvah ugriza se sprva pojavi otopelost ter občutek mravljinčenja na področju obraza in vratu v roku nekaj minut. Nato se pojavijo motnje govora in vida, čemur sledi oteženo dihanje, včasih pa tudi bruhanje. Oslabelosti in motnjam koordinacije navadno sledi omedlevica (sinkopa) ter ohromelost mišic, pri čemer lahko žrtev umre že v roku 30 minut zaradi paralize dihalnih mišic, saj slednje privede do pomanjkanja preskrbe tkiv s kisikom (O2) oz. hipoksije. Sam toksin je mešanica različnih snovi, med katerimi je glavna sestavina nevrotoksični alkaloid tetrodotoksin (TTX), ki blokira napetostno-odvisne natrijeve kanalčke. Toksin hobotnice v resnici ne proizvajajo same, pač pa simbiotske bakterije, ki prebivajo v žlezah slinavkah. V primeru ugriza je v okviru prve pomoči potrebno pritiskati na rano za oviranje pretoka krvi in s tem nadaljnjo širjenje toksina po telesu ter umetno predihovanje zaradi paralize dihalnih mišic. Kljub prvi pomoči je potrebna hospitalizacija žrtve zaradi stalnega zagotavljanja umetnega dihanja do prenehanja delovanja toksina. Najbolj ogroženo skupino predstavljajo otroci.
Hobotnice in človek: etika in ohranjanje
Absurdno se zdi, kako enostavno je ujeti hobotnice. Na plažah je mogoče videti kopalce, ki jih z rokami vzamejo iz morja. To je mogoče razložiti tako, da se hobotnice ne bojijo, saj so vrhunski plenilci, in so radovedne. Velimir Vrzić meni, da je krivolov usoden za število morskih organizmov. Evropska unija želi zatreti nelojalno konkurenco in opozarja, da nezakoniti ribolov resno ogroža registrirane ribiče, trajnost in biotsko raznovrstnost. Zato si Evropski parlament in Evropska komisija v skladu s cilji zelenega načrta in strategije za biotsko raznovrstnost prizadevata za krepitev zaščite morskih ekosistemov. Evropski poslanci menijo, da je rešitev v sledljivosti ribiških proizvodov in ribogojstva v celotni prehranjevalni verigi.
Ogromne ali majhne, osupljivo mobilne, mojstrice kamuflaže, izjemno inteligentne, fantastične in bizarne - hobotnice nikogar ne pustijo ravnodušnega, še posebej znanstvenikov. Več kot 75 svetovnih organizacij za zaščito in pravice živali je minulo nedeljo v številnih svetovnih mestih protestiralo proti odprtju prve farme hobotnic na svetu, ki se nahaja v Španiji. Zgroženi so tudi znanstveniki, ki opozarjajo, da teh živali ne bi smeli komercialno vzrejati za hrano. Prepričani so, da je humano gojenje hobotnic nemogoče, zato so sprožili akcijo "Sočutje v svetovnem kmetijstvu". Profesor Miliša se za njihovo preživetje ne boji, ker so "obstajale pred dinozavri in so še vedno tam".
Opazovanja hobotnic v ujetništvu so pokazala, da hobotnice rade zbirajo svetleče predmete, ki jih nato uredijo v t.i. "hobotničin vrt".