Solata v visoki gredi: vzroki za črvičke in učinkovito zatiranje

Visoke grede so v zadnjih letih postale pravi hit med ljubiteljskimi vrtičkarji. Ko se iz zemlje prikažejo prvi zeleni lističi solate, se začne poglavje nege, redčenja, zalivanja, zaščite in čakanja na bogat pridelek. Solata je občutljiva rastlina - čeprav hitro kali, je v začetni fazi izjemno ranljiva. Uspeh je odvisen od redčenja, zalivanja, zaščite in potrpežljivosti. Največja past je, da solato zanemarimo v tej nežni fazi. Če jo preveč zalijemo, če je ne razredčimo, če pozabimo na zaščito pred škodljivci, se bo rezultat pokazal hitro.

Prvi koraki pri vzgoji solate

Prepoznavanje in sejanje

Prvi listi solate so klični listi, za njimi pa se hitro razvijejo pravi listi, ki že bolj spominjajo na značilno obliko solate. Solata običajno razvije dve okrogli, gladki listi, nato pa začne poganjati lističe z rahlo nazobčanim robom. Če ste pustili dovolj prostora med vrstami, lahko med solato dodate hitro rastoče rastline, kot so redkvice, rukola ali kreša. Tako boste izkoristili prostor in hkrati spodbudili naravno pestrost, ki odvrača škodljivce.

Pravilno redčenje in zalivanje

Ena najpogostejših napak pri gojenju solate je, da mladike niso redčene. Če so kalčki zrasli preblizu skupaj, solata nima prostora za rast in razvije dolga stebla ter majhne, grenke liste. Ko imajo rastline prvi ali drugi pravi list, jih previdno razredčite, tako da med posameznimi rastlinami pustite približno 8-10 cm razmaka. Najlažje je to storiti tako, da nežno izpulite odvečne rastline, tiste najmočnejše pa pustite. Puljene sadike lahko presadite drugam, če so dovolj razvite.

Zalivanje v visoki gredi ima nekaj posebnosti. Zaradi dvignjenega položaja in boljšega odtekanja vode lahko zemlja hitreje izgublja vlago. V začetni fazi mora biti zemlja enakomerno vlažna - ne mokra, ne suha. Najboljši čas za zalivanje je zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko sonce ne pripeka neposredno. Zalivajte počasi, da se voda dobro vpije. Če listi postajajo rumenkasti in mehki, je to lahko znak prekomernega zalivanja. V tem primeru zemljo rahlo zrahljajte in začasno zmanjšajte količino vode.

Priprava visoke grede za solato

Pravilna priprava grede je ključ do uspeha. Visoko gredo postavimo na sončen prostor v smeri sever-jug. Začnemo z zakoličevanjem in določimo širino do 150 cm, da bomo z rokami dosegli vse dele grede. Zastiranje z naravnimi materiali, kot so seno, slama ali listje, je že dolgo del ekološkega vrtnarjenja.

Naravna zastirka in priprava tal

Na vrtu lahko različne sorte solate uspevajo na zastirki iz slame. Takšen pristop ima več prednosti: zastirka preprečuje rast plevela, pomaga zadrževati vlago v tleh, obenem pa s postopnim razpadanjem obogati zemljo z organsko snovjo. Poleg tega mehka zastirka ublaži temperaturne skoke in nudi zaščito koreninskemu sistemu pred sončno pripeko.

Pred setvijo ali presajanjem je pomembno, da zemljo dobro prerahljamo in odstranimo večje grude. Solata ima plitek in razvejan koreninski sistem, ki za uspešno rast potrebuje drobno strukturo in bogato zmes humusa. Idealna je mešanica domačega komposta, rahle zemlje in dodatka starega hlevskega gnoja, ki je vsaj eno leto star. Pomembno je tudi, da greda ni preveč zbita - če voda zastaja, korenine začnejo gniti.

Sloji visoke grede:

1. Na dno grede položimo mrežo proti voluharju, nato pa sledi plast vej in dračja (do 20 cm).
2. Sledi plast travne ruše (približno 10 cm, z zeleno stranjo navzdol).
3. Nato plast organskega materiala, npr. listje, oleseni deli rastlin, ipd.
4. Sledi kompost, prekrijemo s koščki lepenke ali slamo.
5. Zaključimo s približno 10 cm kakovostne prsti, kot je Plantella Univerzalna vrtna zemlja.

Izbira sort in zaporedne setve

Izbira sort je več kot stvar okusa. Nekatere zrastejo v čvrste glavice, druge ostajajo bolj ohlapne in nežne. Na fotografiji lahko prepoznamo tako glavnato kot tudi mehkolistno solato, ponekod pa se skriva celo mlada blitva. Raznolikost sort ni le estetski dodatek, saj s skrbno kombinacijo lahko preprečimo širjenje bolezni in podaljšamo obdobje obiranja.

Hitro rastoče sorte kot je ‘Lollo bionda’ ali ‘Berivka’ so primerne za zgodnje obiranje, medtem ko sorte kot ‘Ljubljanska ledenka’ ali ‘Great Lakes’ zdržijo več toplote in se ne zlahka poženejo v cvet. Velika prednost visokih gred je, da lahko solato sejete večkrat na sezono. Prva setev je običajno aprila ali maja, nato pa vsakih nekaj tednov znova - vse do avgusta. Če vsakih 14 dni posejete manjšo količino, boste imeli stalno zalogo mlade solate.

Pri sadikah pazimo, da jih ne sadimo pregloboko - listna rozeta mora ostati nad tlemi, sicer lahko pride do gnitja stebla. Na visokih gredah lahko gojimo prav vse vrtnine. Med solato lahko posadimo redkvico, čebulo, česen, brokoli, korenje, špinačo. Izogibajte se bližine peteršilja in zelja. Ob robu visoke grede naj rastejo plazeče vrtnine, kot so bučke, novozelandska špinača, tudi visok fižol se lahko povesi navzdol. Namesto špinače morda posadimo mangold ali blitvo. Korenček in por lahko rasteta skupaj. Vsako pobrano rastlino hitro nadomestimo z novo, zemljo pa samo rahlo prerahljamo.

Škodljivci in bolezni solate ter zatiranje

Mladi listi solate so kot magnet za polže, bolhače in uši. Poleg tega jih lahko poškoduje tudi premočno sonce. Neenakomerna rast pogosto je lahko posledica mikroklimatskih razlik (senca, prepih) ali celo bližine drugih rastlin (alelopatija). Tudi neenakomerno zalivanje povzroči podobne težave.

Strune (ličinke pokalic)

Jožica in Kara sta se srečali s strunami, ki povzročajo luknje v koreninah solate, paprike in paradižnika, kar vodi do venenja in propadanja rastlin. Strune so ličinke hrošča pokalice. Odrasle pokalice ne povzročajo neposredne škode z objedanjem rastlin, vendar se razmnožujejo, zato je potrebno tudi odrasle osebke pobirati in jih uničevati. Samice poleti odlagajo jajčeca v površinski sloj tal, ki jih uničimo s prekopavanjem zemlje. Strune so aktivne pri temperaturi tal nad 10 °C in se gibljejo v iskanju hrane po sledovih izločenega ogljikovega dioksida, ki ga izločajo korenine rastlin.

V Sloveniji se pojavlja vsaj 150 vrst pokalic. Najpomembnejše so vrste iz rodu Agriotes. Solatna pokalica (A. sputator), motna pokalica (A. obscurus), poljska pokalica (A. lineatus) in žitna pokalica (A. ustulatus) so travniške ali njivske vrste. Najpogostejše so na zemljiščih, ki so več kot eno rastno dobo prekrita s strnjenim rastlinstvom (travniki, detelje, travno-deteljne mešanice), na zapleveljenih njivah ter v posevkih strnih žit. Strune najdemo tudi v zapleveljenem, starem, uležanem hlevskem gnoju ali zapleveljenem kompostu.

• Opis in razvoj: Hrošči pokalice so večinoma temne barve, imajo podolgovato in sploščeno telo, merijo od 7 do 11 mm. Samice odložijo od 70 do 660 jajčec. Ličinke (strune) so sprva brezbarvne, kasneje porumenijo in dosežejo do 35 mm dolžine. Za preživetje jajčec in mladih ličink je potrebna 100 % zračna vlaga v tleh. Celotno življenje preživijo v tleh. Razvojni krog traja od 2 do 4 leta.
• Škoda: Hrošči niso škodljivi, saj se hranijo s cvetnim prahom in listi. Največ škode povzročajo ličinke višjih razvojnih stopenj, ki se prehranjujejo s koreninami, obgrizejo koreninski vrat in se zavrtajo v gomolje. Zlasti so nevarne v sušnih letih, saj v rastlinah iščejo vodo.

Preglednica: Osnovne značilnosti pogostih vrst pokalic v Sloveniji

Metode spremljanja in zatiranja strun

Ker hitre rešitve ni, je priporočljivo kombinirati več metod:

• Feromonske vabe: V vabo namestimo feromon, ki privablja samce posamezne vrste strun. Hroščki se ujamejo v plastično posodo. Trenutno so v uporabi za raziskovalne namene in monitoring.
• Rastlinske vabe: V tla damo nakaljene gomolje krompirja (prerezane na polovico) ali korene korenja/pese, globoko 5-10 cm. Po nekaj dneh jih izkopljemo in preštejemo strune. Strune zelo privablja krompir. Namesto krompirja lahko uporabimo tudi cvetlični lonček z vermikulitom in nakaljeno pšenico/koruzo, zakopan 20 cm globoko.
• Talni izkopi: Ročni izkop jam (25x25 cm na težjih tleh, 50x50 cm na lažjih) globine 30-50 cm. Pregledamo zemljo po plasteh in preštejemo strune. Prag škodljivosti je odvisen od vrste strun, starosti in gostiteljske rastline.
• Roža žametnica (Tagetes): Njeni korenine izločajo snov, ki je strupena za strune.
• Agrotehnični ukrepi: Širok kolobar, večkratna obdelava tal (okopavanje, brananje), pravočasna setev, gnojenje (mineralna gnojila z amoniakom negativno vplivajo na strune), razpleveljenje posevkov.
• Pobiranje in uničenje: Odrasle pokalice je potrebno pobirati in uničevati.
• Naravni sovražniki: Ohranjanje in vzpodbujanje ptic, žab, nekaterih stenic, muh, hroščev brzcev, koristnih gliv in bakterij.
• Mulčenje: Setev in nato mulčenje ter zaoravanje rastlin, kot so oljna redkev, sudanska trava.
• Koristne ogorčice: Dobijo se po naročilu, vendar je potrebno dobro poznati nadlogo.

Ostali talni škodljivci

• Navadni bramor (Gryllotalpa gryllotalpa): Pogosto v vrtovih in na njivah, zlasti v vlažnih, s humusom bogatih tleh. Najškodljivejši spomladi, objedajo korenine, korenine in gomolje. Koplje rove tik pod površjem tal.
• Ogrci različnih hroščev: Ogrci poljskega majskega hrošča (Melolontha melolontha), vrtnega hrošča (Phyllopertha horticola), junijskega hrošča (Amphimallon solstitialis), julijskega hrošča (Anomala dubia) in zlate minice (Cetonia aurata). Ogrci so belkastega do umazano belega telesa s temnejšo glavo. Poškodujejo koreninski vrat, steblo, spodnje liste in gomolje.
• Koreninske uši: Pemphigus bursarius (najdemo jih na koreninah solate blizu topolov, kjer prezimijo v obliki jajčec) in Neotrama caudata (hranijo se tudi na samoniklih rastlinah iz družine nebinovk). Uši povzročajo škodo s sesanjem na koreninah, kar povzroči zaostajanje rastlin v rasti.
• Žalovalke (mrtvaške mušice): Pogoste pri vzgoji sadik vrtnin ali okrasnih rastlin v stanovanjih.

Bolezni solate

• Solatna plesen (Bremia lactucae): Prepoznamo jo po bledo rumenih pegah na zgornji strani listov, ki kasneje potemnijo. Pri višji zračni vlagi se na spodnji strani oblikuje bela plesniva prevleka. Pospešujejo jo vlažna, slabo odcedna tla, gosti posevki in slabo prezračeni prostori. Zmanjšamo jo s širšim kolobarjem, odstranjevanjem obolelih delov, dobro odcednimi tlemi in zračenjem.
• Solatna pegavost (Microdochium panattonianum): Pojavijo se majhne sivkaste ali rjavkaste pege z vijoličnim robom, najpogosteje na zunanjih listih. Gliva prezimi v odpadlem listju ali na semenu.
• Gniloba koreninskega vratu: Povzročajo jo glive siva plesen (Botrytis cinerea), bela gniloba solate (Sclerotinia sclerotiorum, Sclerotinia minor) in črna gniloba solate (Rhizoctonia solani). Rastline okužujejo v vseh razvojnih fazah. Te glive so polifagne in lahko okužijo tudi številne druge vrtnine.
• Bakterijska gniloba (Pseudomonas cichorii) in mehka bakterijska gniloba (Pectobacterium carotovorum sin. Erwinia carotovora): Na zunanjih in notranjih listih se pokažejo rjavkasti madeži, ki ob obilici vlage hitro gnijejo. Bakterije se ohranjajo v tleh, vodi za zalivanje in na okuženih sadikah.
• Virusni obolenji: Mozaik solate (LMV - Lettuce mosaic virus) in virus paradižnikove uvelosti (TSWV - Tomato spotted wilt virus). Prizadeneta videz rastlin in povečata delež netržnega pridelka. Pomembna je uporaba zdravega semena in sadik.

Obiranje in nega solate

Solato lahko obiramo na več načinov: bodisi režemo posamezne liste, bodisi celotne glave. Če želimo, da solata čim dlje ostane nežna in okusna, jo obiramo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. S tem preprečimo grenčino, ki se nabere sredi dneva zaradi sonca.

Za ohranjanje svežine in bujnosti je priporočljivo dognojevanje z naravnimi pripravki, kot so koprivni čaj, zeliščna brozga ali tekoči kompost. Če se listi začnejo dvigovati in se v sredini pojavi cvetno steblo, to pomeni, da je solata “ušla” - torej prešla v generativno fazo. Takrat se okus poslabša, glava otrdi, rast pa se ustavi. V vročih mesecih zato priporočamo setev na senčna mesta ali izbiro sort, ki so odporne na cvetenje.

tags: #greda #solata #crvicki

• Prehranska analiza pršuta
• Kako narediti marmelado iz zelenih paradižnikov
• Pečen mlad krompir s piščancem
• Hitri in preprosti recepti za sadno pecivo
• Recept za jesensko bučno juho