Pršut je izjemno priljubljena mesna poslastica, ki izhaja iz Sredozemlja in je danes cenjena po vsem svetu. Njegova zgodovina sega v antični čas, ko so rimski vojaki pršut nosili kot del svojih zalog, saj je bil izjemno dolgo obstojen. Za kakovosten pršut je zorenje ključno za razvoj okusa, pri čemer pršuti, kot sta prosciutto di Parma in toskanski pršut, zorijo od 12 do 24 mesecev.
Pršut s Kostjo: Zakaj je Poseben
Če želite pršut z bolj intenzivnim okusom, izberite pršut s kostjo. Postopek zorenja je zaradi prisotnosti kosti počasnejši, kar pršutu omogoči, da razvije globlji in bolj zapleten okus. Kost med zorenjem postopoma oddaja arome v meso, kar ustvarja edinstven in bogat profil okusa, ki ga pršuti brez kosti ne morejo doseči.
Kraški Pršut: Dragocena Dediščina Slovenije
V Sloveniji se zgodba pršutov vsekakor začne na Krasu. Kraški pršut je zaščiten z geografsko označbo, kar pomeni, da ga proizvajajo izključno na ožjem območja Krasa in da ima posebno kakovost, sloves in druge značilne lastnosti. Bistveno je, da so vsi postopki od soljenja, sušenja do najmanjšega pakiranja narejeni na tem območju.
Poreklo in Zgodovina
Kras je gola in slikovita pokrajina iz sedimentnih kamnin, z globokimi jamami, soteskami in podzemnimi rekami. Apnenčasta planota, ki se nahaja v jugozahodni Sloveniji, je bila poseljena že v prazgodovinski dobi in v rimskem času, samo naselje Lokev pa je nastalo v zgodnji slovanski dobi ob naselitvi prednikov Slovencev v te kraje. Že Janez Vajkard Valvasor je leta 1689 o kraški planoti in kulinarični tradiciji njenih prebivalcev zapisal: »Ti dobri ljudje si pomagajo, kakor vedó in žive prav siromašno; zelo so zadovoljni, če imajo kos surove slanine (ki jo zaradi neutrudnega dela lahko prebavijo), čebule in pustega, grobega, črnega, svaljkastega, otrobnatega kruha.«
Z razvojem Trsta kot pomembnega pristaniškega in mestnega središča se je razširilo cestno omrežje na Krasu, kar je povečalo povpraševanje po pršutu med trgovci in gostinci. Njegov sloves je rasel, zato se je proizvodnja Kraškega pršuta razširila med lokalnimi kmeti. Večina soljenja in sušenja je tudi v 20. stoletju še naprej potekala na kmetijah. Anton Melik je v svoji knjigi Slovensko Primorje iz leta 1960 zapisal: »Na Krasu je prašičereja dobro razvita. Želja vsakega gospodarstva je, da bi za domače potrebe zaklali prašiča. Zime imajo primerno temperaturo in meso se bolje ohrani „surovo“, posušeno v obliki Kraškega pršuta.« Zaradi vse večjega povpraševanja so kmetje ustanovili zadruge, leta 1977 pa so se odprli specializirani obrati za sušenje - pršutarne. Edinstvena dediščina Kraškega pršuta je bila priznana leta 2012 z zaščiteno geografsko označbo (ZGO).
Edinstveno Kraško Podnebje
Kras s svojimi ugodnimi podnebnimi razmerami - bližino morja, stalnim vetrom (burja), sorazmerno nizko relativno vlago in srednjo letno temperaturo zraka okoli 10,6 stopinje Celzija - omogoča sušenje in zorenje mesnin. Prav podnebne razmere, razlike med letnimi časi in temperaturni parametri vplivajo na postopek zorenja in s tem določajo specifike pršuta.
Postopek Proizvodnje Kraškega Pršuta (ZGO)
Proizvodnja Kraškega pršuta (ZGO) poteka v Sloveniji na območju Krasa, ki leži na zahodnem delu osrednje Primorske. Vsak proizvajalec Kraškega pršuta (ZGO) je registriran in dodeli se mu edinstvena številka, mora pa pridobiti tudi potrdilo o skladnosti, ki zagotavlja, da upošteva tradicionalne metode in visoke standarde v celotnem proizvodnem procesu.
Izbira Surovine
Pridelava se začne že pri izbiri mesa: sveža svinjska stegna so lahko iz Slovenije ali drugih držav EU. Izbirajo prašiče mesnatih pasem in njihovih križancev, katerih prehrana ni predpisana. Stegna morajo biti težka najmanj devet kilogramov, zaželena so pa večja, po dvanajst in več kilogramov. Teža vpliva tudi na čas sušenja in zorenja, ki trajata najmanj dvanajst mesecev.
Soljenje in Sušenje
Tik pred soljenjem se stegna označijo z vročim žigom, na katerem so navedeni dan, mesec in leto ter številka serije. Žig zagotavlja sledljivost pršuta v celotnem procesu. Stegna se solijo cela, z natiranjem grobe morske soli v meso; za Kraški pršut (ZGO) je značilno suho soljenje le z grobo morsko soljo, brez dodanih drugih začimb ali sestavin. Količina uporabljene soli je odvisna od teže stegen, proizvajalci pa uporabljajo zmerno količino, tako da so njihovi proizvodi uravnoteženo slano-sladki.
Nasoljena stegna se namestijo na police in hranijo pri temperaturi od +1 °C do +4 °C. Sol se odstrani s površine stegen, ki se nato hladno sušijo z blago cirkulacijo zraka pri temperaturi od +1 °C do +7 °C. Celotna faza hladnega sušenja, vključno s soljenjem, traja najmanj 75 dni. Pri pripravi na naslednjo fazo se stegna sperejo z vročo vodo in osušijo, preden se okrog glave stegnenice z mesa obreže slanina.
Zorenje
Stegno se nato pusti, da se posuši in zori pri temperaturah od +12 °C do +18 °C. Meso se redno zamazuje z začinjeno svinjsko mastjo. Gre za fazi, ki se prepletata; s sušenjem pršut doseže mikrobiološko obstojnost, s procesi zorenja pa se oblikujejo značilna barva, struktura in specifična aroma zorjenega soljenega svinjskega mesa. Kraški pršut dozoreva najmanj trinajst mesecev, kar mu daje kakovost in prepoznavnost.
Nadzor Kakovosti
Ko se pršut približa polni zrelosti, strokovni preskuševalci v mišičnino pršuta naredijo vbod s konjsko koščico, ki jo nato povohajo, da bi ocenili aromo. Ta senzorični preskus je podprt z laboratorijskimi testi, s katerimi se določi vsebnost soli in vode v pršutu. Pršut, ki uspešno prestane teste, se označi z logotipom Kraški pršut (ZGO) in s številko proizvajalca. Kraški pršut (ZGO) se lahko prodaja s kostjo ali brez, kot celo stegno, v obliki polovic, četrtink ali rezin.
Slovenski Pršuti: Kraški, Istrski in Vipavski
Poleg kraškega sta v Sloveniji zaščitena še dva pršuta: istrski in vipavski. Prvi je zanimiv zaradi edinstvenega odprtega kroja, kar pomeni, da je večji del kože odstranjen in je brez slanine. Vipavski pa je podoben kraškemu, le da je narejen iz slovenskega mesa.
Vrednote in Konzorcij Kraški Pršut
Kraški pršut spada v skupino sredozemskih pršutov in ga uvrščamo v skupino sušenih mesnin. Njegova duša sloni na tehnoloških izročilih naših starih očetov, "nonotov". Skrivnost je v bogati aromi, intenzivni rubinasti barvi, sočni in rahlo slani rezini, ki se zaradi svoje sočnosti in nežnosti topi v ustih. Od ostalih pršutov ga loči prav intenzivna barva, vonj, okus in čvrsta struktura.
Oktobra 2003 so se večji proizvajalci kraškega pršuta povezali v GIZ - gospodarsko interesno združenje Kraški pršut, z namenom, da zaščitijo kraški pršut kot regionalno zaščiteno blagovno znamko v Evropski uniji. Samo združeni pršutarji lahko proizvajajo kraški pršut po natančno določenih in nadzorovanih postopkih na zaščitenem geografskem območju, to je na Krasu. Oktobra 2004 se je proizvodnja kraškega pršuta s PGO (priznana geografska označba) že začela. Združenje proizvajalcev skrbi za ohranjanje in krepitev prepoznavnosti, za dokazovanje in ohranjanje avtentičnosti, za tehnološki razvoj in izboljšave kakovosti, za uveljavitev kulinaričnih in prehranskih vrednot ter za valorizacijo naravnih danosti, tradicije, znanja in kakovosti.
Slovenija trenutno ne more zagotoviti zadostne količine surovine za proizvodnjo vsega Kraškega pršuta. Vzreja prašičev za pršut je zelo specifična, saj so točno določeni predpisi, postopki, kako take prašiče hraniti in koliko se morajo gibati. Dobra surovina je predpogoj za vsak dober pršut, zato večino uvažajo iz Italije in Madžarske.
Pršutarna Lokev: Primer Ohranjanja Tradicije
Pršutarna Lokev na Krasu velja za najstarejšo pršutarno na slovenskem Krasu. Ugodno kraško podnebje je prva izkoristila Emona - mesna industrija Zalog, ko je v petdesetih letih prejšnjega stoletja pričela s soljenjem svinjskih stegen. Za sušenje so tedaj koristili kašče po okoliških vaseh. Tradicija proizvodnje kraških mesnin se prenaša iz roda v rod po preizkušenih receptih prednikov. Pršutarna se ponaša z izkušnjami in tradicijo, ki so prerasle v mojstrstvo, njihovi izdelki pa so naravni, brez umetnih dodatkov.
Pršutarna Lokev je bila v šestdesetih letih prva velika pršutarna v nekdanji Jugoslaviji, leta 2001 pa je bila celotna pršutarna posodobljena z veliko investicijo v tehnologijo. Pred privatizacijo je bila pršutarna le del ponudbe izdelkov, zato so bile njene kapacitete manjše. Ob privatizaciji pa je morala pršutarna preživeti samo od proizvodnje kraških mesnin, kar je pomenilo povečanje kapacitet, posodobitev proizvodnje in ustvarjanje nove vizije podjetja. Vizija in cilj Pršutarne Lokev je ohranjanje tradicije v sodobnem ritmu življenja z naravnim načinom proizvodnje kraških mesnin, ki skrbi za ravnovesje med tradicijo, naravo in napredkom. S tem posredno omogočajo zdravo in kakovostno življenje posameznika in družbe s ponudbo pristnih, naravnih proizvodov brez umetnih dodatkov.
Tradicionalni Postopek Priprave v Lokvi
V Pršutarni Lokev so vse do prenove leta 2001 resnično pridelovali pršut po tradicionalnem postopku. Kot pravijo legende: "Kraška pokrajina se zavija v zamolklo sivo rjave odtenke. Burja čedalje glasneje zavija skozi špranje v polknih. Zvon v cerkvi sv. Mihaela trikrat zadoni. Tršate roke položijo skrbno izbrana svinjska stegna na grobo hrastovo mizo. Natančna roka jih na debelo potrese z morsko soljo. V zraku se vonj mesa zmeša z vonjem po morju. Nato se jih obesi na lesena obešala pod hladnimi kamnitimi oboki. Meso se začne na rezkem zimskem zraku počasi sušiti. Po dobrih treh mesecih položijo skrbne roke posamezne pršute med dve deski in jih obtežijo z velikimi kamni. Tako se iz njih iztisne še vsa odvečna voda. Sedaj napoči čas zorenja. Pršuti visijo visoko na obešalih, nihajoč v prvih sunkih pomladanske burje, ki šviga skozi na stežaj odprta okna na južni strani prostrane sušilnice. Pršut se v naslednjih osmih mesecih počasi, a enakomerno suši. Prej nežno rdeče meso dobiva temno rdeče rjavo barvo, mamljiv vonj in poln, zrel okus. V deželo spet vstopi jesen. Sedaj zreli pršuti se pozibavajo v vetru. Glas se začne širiti od ust do ust. In tako se rodi lokavski pršut."
Vrste Pršuta iz Pršutarne Lokev
Pršutarna Lokev proizvaja štiri vrste pršuta:
- Kraški pršut: Za proizvodnjo uporabijo sveže stegno s kostjo, ki mu dodajo samo sečoveljsko grobo sol in ga sušijo najmanj 13 mesecev. Vsi pršuti, sušeni nad 16 mesecev, imajo vrhunsko kakovost, prepoznavno po črni etiketi. Je vodilni v prodaji in najbolj prepoznaven.
- Lokavski pršut: Proizveden po identičnem postopku kot Kraški, le da so začetne teže nekoliko nižje in je čas sušenja skrajšan, kar pomeni hitrejšo proizvodnjo.
- Domači pršut: Prepoznaven po ravni obliki. Za izdelavo uporabijo svinjska stegna brez kosti, s kožo in slanino. Nasolijo ga z mešanico soli in skrbno izbranih začimb. Zorenje in sušenje poteka do šest mesecev. Ima izrazit, malo bolj pikanten okus zaradi grobo mletih poprovih zrn.
- Pršut Lipica: Pripravljen iz delov svinjskih stegen, katerim so najprej odstranili odvečno maščobo. Soljenje poteka z mešanico soli in izbranih začimb. Zaradi manjših kosov je čas zorenja in sušenja samo tri mesece.
Turizem in Degustacije
Pršutarna Lokev je odprta vsem obiskovalcem vse dni v tednu razen nedelje. Po predhodni rezervaciji termina se organizirajo ogledi pršutarne in degustacije. Ogled prostrane sušilnice, kjer na lesenih tramovih visi nekaj tisoč pršutov, ki se počasi pod vplivom kraške klime sušijo, predstavlja svojevrstno doživetje. Obiskovalci se seznanijo s celotnim postopkom proizvodnje, ogledajo si film o pršutarni in si nato ogledajo sušilnico, kjer pršut dozoreva v naravnih klimatskih pogojih. Po ogledu se lahko sprostijo na kraškem dvorišču ali v pristni kraški sobani, kjer pripravijo degustacijo dobrot od pršuta dalje, s kraškim teranom, kar pričara pravo kraško atmosfero.
Mednarodna Scena Pršutov
V evropskem merilu sta v proizvodnji pršuta vodilni Italija in Španija. Ključen razlikovalni element pri kraškem in pršutu naših sosedov je klima. Tudi v Sloveniji kot Italiji imajo težave s slanino, saj imajo sodobne pasme vedno tanjšo slanino, ki pa je ključni element pršuta.
Italijanski Pršuti: Parma in San Daniele
Pršut pogosto postrežemo kot predjed, lahko pa ga uporabimo tudi kot začimbo testenin, sendvičev in solat. V Italiji obstajata dve glavni vrsti pršuta: prosciutto di Parma in prosciutto di San Daniele. Razlika v okusu med pršutom iz San Danieleja in kraškim je očitna. Prvi je bolj eleganten, občutek rezine v ustih je nežen in le blago slan, bolj sladkast, medtem ko je kraški bolj čvrst, »možat« in poln. Parmenski pršut prepoznamo po bolj zaprtem kroju stegen v primerjavi s kraškim. Ta je tudi manj soljen in pri sušenju izgubi manj mase. Njegova tekstura je bolj voljna, okus pa bolj sladkast, kar prevlada nad slanostjo.
Španski Pršuti: Jamón Serrano in Jamón Ibérico
Pršut izhaja iz latinske besede, ki pomeni izsušen - v Španiji pa nosi ime jamón. Tam poznajo več vrst pršutov, ki se ločijo po vrsti prašičev, ki jih uporabijo kot surovino, po samem krmljenju prašičev in načinu obdelave mesa. Na leto naredijo kar približno 35 milijonov pršutov. Zaradi svoje posebne sestave sta najbolj znana jamón serrano in jamón ibérico. Jamón serrano je vrsta sušene šunke, ki jo izdelujejo v različnih regijah Španije. Narejen je iz zadnjih nog prašičev, ki so bili vzrejeni na naravni prehrani z žitaricami in želodom. Šunko nato nekaj mesecev solijo in sušijo na zraku, lahko pa jo starajo tudi do 18 mesecev. Za iberijski pršut redijo avtohtono iberijsko pasmo prašičev do večje starosti oziroma žive teže, v zadnjem delu vzreje v tako imenovani prosti reji. Okus takega mesa in tudi zrelega pršuta je poseben, oreščkast.
Druge Sušene Mesnine po Svetu
Pršuta ne poznamo le v Evropi, čeprav so vsi drugi pršuti po svetu v tipu evropskih, saj so jih tja ponesli izseljenci. Poznamo tudi druge različice suhega mesa:
- Biltong iz Južne Afrike so tanki in ozki trakovi mesa različnih vrst: od piščančjega do krokodiljega. Lahko se solijo, sladkajo, začinijo, posušijo pa se na zraku in hranijo v vrečkah na sobni temperaturi.
- Turška pastirma je iz govejih trakov, debelih 4 do 6 milimetrov, nasoljenih, prešanih, prekritih s pasto iz česna in začimb (npr. pekoče paprike, kumine in gorčice). Tudi ti so sušeni na zraku.
- Ne le svinjski, pršuti so lahko tudi goveji: ti so narejeni iz v kvader oblikovanih kosov govejega mesa s čim manj veziva - mišice stegna. K mesu dodajo sol, nitrat/nitrit, začimbe, kot so česen, poper in zdrobljen lovorjev list.
Ročno Rezanje Pršuta s Kostjo: Umetnost in Ritual
Pravilno rezanje pršuta s kostjo je veščina, ki omogoča uživanje v njegovi starodavni tradiciji in ponuja drugačno doživetje okusa kot papirnato tanke rezine strojnega reza. Ritual ročnega rezanja omogoča ceniti stoletja tradicije.
Priprava na Rezanje
- Temperiranje: Pršut je treba najprej vzeti iz hladnega prostora in pustiti, da doseže sobno temperaturo, kar bo trajalo približno 1 do 2 uri.
- Odstranitev embalaže in zunanjega sloja: Najprej odstranite embalažo z pršuta. Pred rezanjem odstranimo trdo zunanjo kožo in mast, ki pokriva rezalno površino pršuta. To naredimo s pomočjo noža za odstranjevanje kože ali s tankim in ostrim nožem. Pred vsakim rezom je potrebno odstraniti kožo blizu mesta reza.
- Postavitev na stojalo: Postavite pršut na stojalo (imenovano tudi kavaleta), ki bo omogočilo stabilno in varno rezanje. Stojalo naj bo dovolj veliko. Koristen nasvet je, da pršut nastavimo s stranjo, ki ima največ mesa navzdol, saj bo tako lažje držal stojalo in nam olajšal rezanje. Pršut pravilno nastavimo tako, da ga fiksiramo s priloženimi vijaki na stojalu.
Pravilna Tehnika Rezanj
Za rezanje pršuta vedno uporabljajte dolge in ostre nože, ki jih redno čistite med rezanjem. Dober nož za rezanje ima ostro, dolgo, ozko in tanko rezilo, ki je zmerno prožno, da se lepo prilagaja različnim trdotam in oblikam pršuta. Pri ročnem rezanju je najbolje začeti rez blizu vrha pršuta. Rezi morajo biti vzporedni, sledijoč linijam mesa, tako da se vedno ohrani ravna površina z minimalnimi nepravilnostmi. Ko se približamo stegnenični kosti, se noga obrne vzdolž kosti. Nadaljujemo z rezanjem v isti smeri, delajoč proti kosti, pri čemer uporabljamo enak način.
Med rezanjem redno čistimo nož, da se prepreči, da bi se kosmi pršuta zadrževali na nožu in tako motili gladko rezanje. Pri rezanju je pomembno tudi, da uporabljamo pravilno držo roke. Če ste desničar, nož ponavadi držimo v desni roki, medtem ko z levico fiksiramo pršut na stojalu. Pri rezanju držimo nož rahlo in ga vodimo z zapestjem.
Prednosti Ročnega Rezanje
Ročno rezana rezina, ravno prav na tanko, »na kavaleti«, se popolno spaja s kraljem kraških vinogradov - s teranom, in se topi v ustih. Tista rezina, ki da okus po kraški vztrajnosti in dobrosrčnosti, je skupna vsem hišam iz kraškega kamna.
Shranjevanje in Nega Pršuta s Kostjo
Pršutu paše hladen kletni prostor, kjer ga pustite viseti. Ker je sušen in slan, se ne pokvari in lahko visi tudi leto dni ali več. Če kleti ali podstrešja nimate, ga lahko nekaj časa hranite tudi na sobni temperaturi, ga režete in jeste (mesec ali dva). V hladilniku zdrži dlje, vendar je treba paziti, da zaradi vlage ne začne plesneti. Noga pršuta, ki je niste zrezali do konca, lahko pokrijete z vlažno krpo oz. s prosojno folijo ali z mastnimi deli pršuta, da preprečite izsušitev in ohranite sočnost. Bolj mastni deli pršuta oz. slanino hranite posebej in jo uporabite za pokrivanje rezalne površine.
Kaj NE delati
Pršut ne sodi v skrinjo, saj zamrzovanje bistveno poslabša njegovo teksturo in okus. Če imate cel kos pršuta s kostjo in ga ne morete pojesti v kratkem času, namesto da bi ga zamrznili, raje organizirajte kakšen žur, kjer ga bodo povabljenci pojedli. Druga možnost je, da mesarja zaprosite, da vam odstrani kost in nato večje kose vakuumsko zapakirate ter jih hranite v hladilniku, ne pa v zamrzovalniku.
Postrežba in Kulinarične Kombinacije Pršuta
Pršut je hrana, ki jo velikokrat najdemo na krožnikih ob oljkah, siru, grisinih in vinu, s sadjem, zelenjavo in siri ga ponujajo kot predjed. Pršut je odličen za serviranje na plošči skupaj z drugimi specialitetami.
Eleganca na Krožniku
Na Krasu prisegajo na načelo manj je več: želijo, da se pršut postreže tako, da so na krožniku dve ali tri rezine, ki morajo biti postavljene elegantno kot baletke. Poleg se da kruh, morda mladi sir, orehova jedrca in grozdna jagoda.
Idealne Kombinacije Hrane in Pijače
- Sveže sadje: S pršutom se odlično ujema sveže sadje, kot so melona, hruške in breskve. Kombinacija pršuta s sladkimi in sočnimi sadeži bo poskrbela za kontrast med slanim okusom pršuta in sladkobo sadja.
- Sir: Pršut in sir sta klasika, ki ne razočara. Najboljše sorte, kot so Parmigiano Reggiano ali Pecorino (posebej stari kosi), se odlično podajo k pršutu.
- Druge vrste mesa in morskih sadežev: Pršut se zelo dobro kombinira tudi z drugimi vrstami mesa: piščančjim, puranjim, račjim ter ribami in morskimi sadeži - polnjeni lignji, gobami, tortelini, skratka v glavnih jedeh.
- Rdeče vino: Za popolno kombinacijo je pršut najbolje postreči z rdečim vinom, kot sta Modri Pinot ali Barbera, ki se lepo ujemata z močnejšimi okusi pršuta. Posebej se lepo spaja s kraljem kraških vinogradov - teranom.
- Peneča vina: Peneča vina, kot so Prosecco ali Šampanjec, so odlična izbira za pršut, saj s svojo mehurčkasto teksturo osvežijo okus in hkrati dopolnijo slanost pršuta.
Kaj Se NE Podaja k Pršutu
Nikakor se zraven pršuta ne podajajo kisle kumarice ali vloženi šampinjoni. Oljke še, pa tudi to je bolj stvar Istre.
Kako Prepoznati Kakovosten Pršut
Najprej je pomembno pogledati, kdo je proizvajalec in ali ima pršut, kos oziroma narezek katero od zaščit (npr. ZGO). Preverite, ali je slanina smetanaste in mišičnina rubinaste barve. Pogledajte tudi na deklaracijo: koliko soli vsebuje in ali so dodane kakšne starterske kulture. Pomemben indikator za kakovost je tudi cena, ki ponavadi veliko pove o kakovosti izdelka.
Poleg tega je znak, da je pršut zrel, če so na površini kosa ali rezine beli kristali, kar pomeni, da lahko ob žvečenju tudi malo škripljejo med zobmi, ali bel poprh. Gre za kristale tirozina, ki so pravi znak kakovosti zorjenega pršuta.
Uporaba Pršutove Kosti v Kulinariki
Mnogi se sprašujejo, ali je pršutova kost uporabna v kulinariki. Iz lastnih izkušenj nekateri odsvetujejo kakršnokoli jed na žlico, kjer bi se kuhala pršutova kost, namreč pršut je močno začinjen in to pusti močno sled v hrani, ki je marsikomu neprijetna. Vendar pa obstajajo tudi druga mnenja.
Opozorila in Nasveti
Paziti je treba, da je pršut oziroma kost res do obisti presušena, v nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo jed preslana ali bo imela preveč intenziven okus. Pri uporabi pršutove kosti v juhah ali enolončnicah, kot je ričet, je priporočljivo soliti jed šele po daljšem kuhanju, da se izognemo prekomerni slanosti. Sicer pa mnogi skuhano kost dajo psički, ki se z njo ukvarja kar nekaj časa.
Recepti in Zanimivosti
Nekateri jo dodajo v koruzno mineštro ali ričet. Kljub specifičnemu okusu, ki ga pršutova kost doda jedem, jo družinski člani pogosto pohvalijo. Goveji pršut je del pršutove kosti. Pršut je hrana z visoko prehransko vrednostjo, saj vsi postopki pridelave potekajo pod 16 °C in se zato vsi vitamini, amino- in maščobne kisline ohranijo.
Skrivnost Dobrega Pršuta: Narava, Izkušnje in Čas
Skrivnost dobrega pršuta ni v kakšni čudežni recepturi, temveč v osnovi dobrega izbranega svežega stegna, ki gre v proces proizvodnje. Proces je točno določen in predpisan tehnološki postopek. Kombinacija ugodne podnebne klime, ki pomeni ustrezno temperaturo, vlago in tipično kraško burjo, skupaj z dediščino mojstrskih spretnosti prednikov in tradicije, ter dolgo obdobje zorenja, so tisto, kar daje pršutu dušo, okus in vonj, ki je prepoznaven še tako zahtevnim gurmanom povsod po svetu. V slovenskih trgovinah lahko najdemo različno paleto uvoženih pršutov in hitre pridelave, vendar sta okus kraškega pršuta in njegova proizvodnja edinstvena.