Paradižnik (lat. Solanum lycopersicum) je enoletna rastlina iz družine razhudnikovk (Solanaceae), ki je med Slovenci ena najbolj priljubljenih vrtnin. Z botaničnega vidika ga uvrščamo med sadje, vendar se v kulinariki in trgovini šteje za zelenjavo. Rastlina zraste v višino od 0,5 do 3 metre. Steblo je zelnato in razvejano, prekrito z dlačicami in je lepljivo. Rumeni cvetovi rastejo v grozdih. Njegova nega se zdi preprosta, a prav pri obrezovanju mnogi naredijo napake, ki vplivajo na pridelek in zdravje rastline. Nekatere od teh napak so povsem nepotrebne, a se kljub temu pogosto ponavljajo.
Vrste paradižnika in njihove značilnosti
Sčasoma so se razvile številne sorte paradižnika, pri izbiri pa je potrebno predvsem razmisliti, kakšna bo končna uporaba plodov. Poleg barve je pokazatelj zrelosti tudi enostavno obiranje. Plodovi so rumene ali rdeče barve.
Nizek (determinanten) paradižnik
Nizek paradižnik, poznan tudi kot grmičast paradižnik, raste zgoščeno in ne potrebuje obtrgavanja oziroma obrezovanja. Njegova značilnost je, da raste kot grmiček. Ko obrodi, preneha rasti, plodovi na njem pa dozorijo istočasno. Takšne so recimo nekatere sorte pelatov. Determinanten paradižnik razvije cvet po razvoju petega do osmega lista in potem naprej za vsakim ali za vsakim drugim listom. Obrezovanje pri teh ni priporočljivo, saj bi odstranili del pridelka. Pustimo jih rasti naravno, morda le odstranimo liste, ki se dotikajo tal.
Visok (indeterminanten) paradižnik
Ta paradižnik pa raste v višino vse do prve slane. Med celotno rastjo nastavlja cvetove in tvori plodove, ki dozorevajo od spodaj navzgor. Te obiramo sproti, ko dozorevajo. Pri tem tipu paradižnika lahko dobimo večjo količino plodov, vendar pa zahteva tudi več nege. Če ga pravilno obrezujemo, nas bo razveseljeval z obilico plodov skozi celo poletje. Indeterminantne (neomejeno rastoče) sorte so tiste, ki rastejo skozi celo sezono. Mednje sodijo večina velikoplodnih in češnjevih paradižnikov. Pri teh je obrezovanje obvezno, saj sicer rastline postanejo preveč bujne, neproduktivne in nagnjene k boleznim.
Grmičaste sorte
Ti paradižniki ne potrebujejo obrezovanja, razen redčenja spodnjih listov ali odstranitve poškodovanih delov.
Češnjev paradižnik
Češnjev paradižnik (Solanum lycopersicum var. cerasiforme) je dokaj enostavno gojiti, tudi če ste novinec v vrtnarjenju. El Češnjev paradižnik (Solanum lycopersicum var. cerasiform) izstopa po svojih majhnih plodovih, ki tehtajo med 10 in 20 grami in so lahko okrogli ali ovalni. Te se med seboj razlikujejo tudi po barvi, paradižniki so lahko rdeči, oranžni, rumeni in celo črni, prav vsi pa so, ko dozorijo, enako sladki in okusni. Da dozorijo, potrebujejo manj dni kot druge sorte, kar je precejšnja prednost, sploh če rastejo v nekoliko hladnejšem podnebju in tam, kjer je rastna sezona kratka.
- 'Black Cherry' je sorta z vijolično-črnimi plodovi.
- Češnjev paradižnik 'Fantastico' je odporen proti razpokam in toleranten na ožig.
- 'Golden Sweet' je rumena sorta, ki je odporna proti listni plesni.
- 'Isis Candy' daje dvobarvne rdeče plodove z zlatimi črtami.
Razlika med češnjevim in grozdnim paradižnikom
Češnjev paradižnik in grozdni paradižnik sta majhni sorti paradižnika. Na prvi pogled sta si podobna, vendar obstaja nekaj ključnih razlik. Češnjev paradižnik je bolj okrogel in sočen s tanko kožo. Grozdni paradižnik je bolj podolgovat, ima manj soka in debelejšo lupino.
Pravilna vzgoja češnjevega paradižnika
Vzgoja paradižnika je ena izmed najbolj priljubljenih vrtnarskih dejavnosti med ljubiteljskimi vrtnarji. Kljub temu, da se zdi enostavna, lahko pogosto pride do napak, ki vplivajo na količino in kakovost pridelka.
Kdaj sadimo češnjev paradižnik?
Sadimo jih spomladi, ko mine nevarnost zmrzali. To je običajno po ledenih možeh, torej po 15. maju. Češnjeve paradižnike sadimo spomladi, potem ko se dnevne in nočne temperature povzpnejo in ostanejo nad lediščem. Paradižnik ne prenaša mraza, zato jih je potrebno posaditi v maju. Semena posadimo v lončke približno štiri tedne pred predvidenim sajenjem na prosto. Dokler ni sadika pripravljena za rast v zunanjih razmerah, jo hranimo na toplem in sončnem mestu v zaprtem prostoru. Paradižnike se lahko sadi v velika korita na terasah in balkonih.
Izbira mesta in priprava tal
Za gojenje češnjevih paradižnikov izberemo sončno mesto z dobro drenažo tal. Paradižnik si lahko vzgojimo sami iz semena ali pa si kupimo sadike. Če nimate izkušenj s sajenjem paradižnika, priporočamo nakup sadik, da si celoten proces olajšate. Prepričajte se, da sadike nobena bližnja rastlina ne bo preveč zasenčila, tudi kasneje spomladi, ko rastline zrastejo in dobijo listje. Dobra izbira so tudi visoke grede, kontejnerji ali vrtni lonci.
Paradižniki najbolje uspevajo v rahli, dobro odcedni zemlji z nevtralnim pH-jem. Težka glinena zemlja ni primerna, saj zadržuje preveč vode in je nagnjena k zakisanosti, kar lahko negativno vpliva na rast paradižnika. Korenine paradižnika zrastejo tudi do 50 cm v globino, zato je pomembno, da ga ne vzgajamo v zemlji, ki vsebuje veliko gline, saj bo to preprečilo razvoj korenin. Primerna so rahla in plodna tla, ki so nevtralna ali rahlo kisla. Pred sajenjem je potrebno zemljo obdelati, in sicer zaradi dolžine korenin tudi globlje sloje. Zato je zaželeno tla zrahljati do globine okoli 40 cm. Spomladi je potrebno površino poravnati ter na ta način zapreti brazde, s frezanjem pa je potrebno pripraviti drobno zrnato strukturo zemlje. Če uspemo proces zaključiti brez padavin, lahko nadaljujemo s pripravo tal za sajenje, kar predvsem vključuje izdelavo dvignjenih gred. Višina naj bi bila 15 - 25 cm, širina pa 30 - 60 cm.
Kolobarjenje
Priporočljivo je kolobarjenje, ki preprečuje širjenje bolezni in prekomerno izčrpanost tal s hranili. Pri organskem vrtnarjenju je kolobarjenje ključno. Paradižnika ne sadimo na isto mesto, kjer so prejšnje leto rasli drugi člani družine razhudnikov, npr. paprika, krompir in jajčevci. Ker sta paradižnik in krompir botanična sorodnika, ju ogrožajo iste bolezni, kot je krompirjeva plesen. Rešitev: Paradižnik sadite stran od krompirja in uporabljajte odporne sorte. Paradižnik je priporočljivo saditi za čebulo, peteršiljem, zeleno, korenjem, šparglji in baziliko.
Sajenje in razmik
Sadike češnjevih paradižnikov razporedimo približno meter narazen, da jim omogočimo neomejeno rast in širjenje ter zagotovimo dobro kroženje zraka. Paradižnik sadite na razdaljo 0,5 - 0,7 m, da zagotovite dovolj prostora za kroženje zraka in sušenje listov. Pri sajenju sadike paradižnika damo globlje v zemljo (steblo zakopljemo do prvih pravih listov), da razvije več korenin. Več korenin, bolj močna je rastlina, lažje se bori proti boleznim. Pri sajenju uporabimo Bio Plantella Zemljo za paradižnike. Za preprečitev nekaterih pogostih in najbolj običajnih težav pri gojenju češnjevih paradižnikov, na dno vsake luknje v lončku ali v sadilno jamo potresemo pest apna in uporabimo malo gnojila za paradižnike, da rastlini omogočimo dober začetek. Sadike paradižnika posadite v zemljo, ko so dnevne temperature vsaj 18 °C, nočne pa najmanj 10 °C.
Opora za rast
Obvezno potrebuje oporo, najbolje mrežo, ker se zelo razrašča. Večina sort češnjevih paradižnikov bo rasla skozi vso sezono, zato potrebuje podporno strukturo v obliki palice, kola, vrtne mreže ali druge primerne opore. Vezanje paradižnika je bistveno pri vzpenjajočih se ali nedoločenih sortah. Lahko se naučite tehnik gojenja češnjevih paradižnikov v lončkih. Za čim boljšo rast in pridelek uporabite palice, koli ali kletke, ki vodijo rastlino in preprečujejo, da bi se stebla upognila pod težo plodov. V tla poleg svojega paradižnika zapičite leseni količek, da se bo rastlina lahko vzpenjala ob njem. Ko paradižnik obrodi, ga je potrebno obirati večkrat tedensko, zato je že pri sajenju potrebno predvideti, da bo med vrstami prehodna pot, ki bo omogočala obiranje. Svetujemo, da razmik med vrstami ni manjši od 80 - 100 cm. Po sajenju oziroma ko začne paradižnik rasti, je potrebno rastlini zagotoviti oporo, da lahko raste v višino. Opora je lahko količek, ki ga je potrebno postaviti ob vsaki rastlini posebej ali pa uporabimo žico in plastično vrvico. V tem primeru postavimo količke na razdalji 3 m, med njimi pa napnemo žico. Paradižnike nato privežemo na žico.
Obrezovanje in nega
Obrezovanje paradižnika ni le estetski poseg - je strategija za usmerjanje energije rastline tja, kjer jo najbolj potrebujemo: v razvoj zdravih plodov. Na pravilen način obrezana rastlina rodi več, hitreje in z manj bolezenskimi težavami. Paradižnik je izjemno hvaležna rastlina, ki obilno obrodi, vendar je dejanski rezultat odvisen od tega, kako redno skrbimo zanj. Zelo pomembno je redno odstranjevanje stranskih poganjkov, s čimer spodbudimo nadaljnjo rast. Rastlina je tako veliko bolj zračna in osvetljeni plodovi hitreje dozorijo. Spodnje liste režemo stran na nedeževen dan za plod ali cvet po vrtnarskem koledarju, kar zopet vzpodbudi cvetenje in tvorjenje plodov.
Tako odstranjujemo zalistnike paradižnika
Odstranjevanje zalistnikov (suckerjev)
Stranski poganjki ali t. i. suckerji nastajajo v pazduhah med glavnim steblom in listnimi vejami. Paradižniki ustvarjajo nove poganjke »za listi«, med steblom in listom. Zalistniki se razvijejo v nova stebla oziroma vrhove in če jih ne odstranimo, dobimo bujno zeleno rast, ki nam uide izpod nadzora. Redno odstranjevanje teh poganjkov, dokler so še mehki in majhni, ohranja rastlino zračno in usmerjeno v plod. Zalistnike je treba redno odstranjevati, da rastlina ne postane preveč bujna. Če jih pustimo, iz njih zraste novo steblo. To dodatno steblo bo matični rastlini pobralo več hranil, zaradi česar bodo plodovi manjši, kot bi bili sicer. Hkrati pa je takšna rastlina bolj nestabilna in dovzetna za poškodbe, ter se recimo ob močnem vetru hitreje zlomi. Z manj listi bodo rastline manj zaraščene. Zrak bo okrog in skozi rastline lažje krožil. Listi se bodo po dežju ali rosi hitreje posušili. Tako bodo rastline manj dovzetne za bolezni paradižnika, ki jih prinaša vlaga. Odstranjevanje zalistnikov ob pravem času preusmeri hranila in energijo rastline v plodove. Že res, da bo na rastlini manj plodov, ampak bodo ti večji. Poleg tega pa boste imeli več prostora za več rastlin. Če ima rastlina paradižnika manj plodov, bo poskrbela najprej za te. To pomeni, da bodo hitreje dozoreli. Še posebej priročno je torej za kraje, ki imajo krajšo vrtičkarsko sezono.
Kdaj in kako odstranjevati zalistnike
Obrezovanje naj se začne že ob sajenju. Stranske poganjke odstranjujemo od spodaj navzgor, vsaj do prvega cvetnega grozda. To pripomore k boljšemu pretoku zraka, zmanjšuje tveganje za bolezni in omogoča, da energija gre tja, kjer je najbolj potrebna. Najbolje je, če zalistnike odstranimo že, ko so še čisto majhni. Te enostavno odtrgamo oziroma odlomimo. Če so majhni, jih lahko odščipnemo kar z nohti. Večje zalistnike je bolj priporočljivo odrezati, da ne poškodujemo stebla rastline. Najbolje je, da zalistnike odstranjujemo redno in pogosto, hkrati ko privezujemo rastlino v opori. Midva zalistnike redno odščipneva z nohti, ko so še mali ali pa odreževa s škarjami, če kakšen uide. To vedno počneva na nedeževen dan za plod ali cvet po vrtnarskem koledarju, kar vzpodbudi cvetenje in tvorjenje plodov na paradižniku. V vseh drugih primerih suckerje odstranjujemo - to storimo, ko so dolgi nekaj centimetrov, s prsti ali škarjami, da ne puščamo velikih ran. To velja tako za tiste pri pazduhah listov kot za tiste, ki poženejo iz tal (iz koreninskega sistema). Pri češnjevih paradižnikih pustimo sucker, ki se razvije neposredno pod prvim cvetnim grozdom. Ta sucker pogosto zraste v močno drugo steblo, ki pripomore k večjemu pridelku.
Odstranjevanje listov
Listi, ki se dotikajo tal, so nevarni. Predstavljajo most za bolezni, plesni in škodljivce. Priporočljivo jih je odstraniti, še preden sadiko postavite v zemljo. Tako preprečite stik listov s tlemi, kjer se nahajajo glive in bakterije. Rastlina bo s tem tudi spodbudila rast korenin ob steblu, kar jo naredi bolj stabilno. Ko rastlina razvije prvi plodni grozd, odstranimo vse liste pod njim. S staranjem rastline nadaljujemo z redčenjem spodnjih listov, ki začnejo rumeneti ali se sušiti. List ob plodu pustimo. Liste praviloma odstranjujemo, ko je njihova naloga zaključena. Takšne liste prepoznamo po rumeni barvi. Tak list porabi več hranil, kot jih tvori, in zato za rastlino ni več koristen. Večina fotosinteze poteka v mladih listih pri vrhu rastline. Odstranimo vse liste, ki se dotikajo tal. Z odstranjevanjem nižje ležečih listov pripomoremo k boljši osončenosti spodnjega dela rastline in hitrejšemu dozorevanju plodov. To je še posebej pomembno, če rastline rastejo blizu skupaj ali če med paradižnikom gojimo še druge nizke rastline, na primer baziliko. Takšni listi so tudi veliki porabniki vode. Z njihovo odstranitvijo zmanjšamo potrebo rastline po vodi. Takšna rastlina bo dlje časa zdržala brez zalivanja in bo tudi manj nagnjena k gnitju cvetov. Z odstranjevanjem spodnjih listov tudi povečamo zračnost rastline in s tem preprečimo nastanek bolezni. Dodatno lahko odstranimo tudi nekaj listov po celotni rastlini, če želimo povečati zračnost rastline ali če list preveč sili oziroma raste v sosednjo rastlino. Koliko listov boste odstranili, je odvisno od lokalnega podnebja ter načina gojenja paradižnika. Namesto da list odstranimo v celoti, ga lahko samo prikrajšamo. S tem zmanjšamo izgube vode, povečamo zračnost in osvetljenost rastline. To velja tako za liste, ki se dotikajo tal, kot večje liste drugod po rastlini. Učinek na rastlino je podoben kot pri odstranjevanju listov, le manj drastičen.
Vršičkanje
Vršičkanje je postopek, ko odščipnemo ali odrežemo vrh glavnega poganjka, da ta ne raste več v višino. Paradižnik raste vse do slane. Če so na njem še nezreli paradižniki, jih je takrat potrebno obrati še zelene. Z vršičkanjem pa preusmerimo energijo, ki bi jo rastlina sicer porabila za rast v višino, v dozorevanje plodov. Na ta način plodovi hitreje in pravočasno dozorijo. Rastlino vršičkamo proti koncu rastne sezone. Če imate visoko rastoče sorte, lahko v pozni sezoni odrežete vrh rastline, s čimer ustavite njeno višinsko rast in spodbudite zorenje plodov. Tako se rastlina ne bo več trudila z razvojem novih poganjkov, ampak bo energijo usmerila v čepljanje in zorenje obstoječih plodov.
Zalivanje in gnojenje
Paradižniki naj bodo zalivani redno in globoko, vendar pazite, da ne zalivate po listih. Vlaga na listih omogoči, da se na le-teh potencialno lahko razvije plesen. Vedno zalivajte tla ob rastlinah in ne listov. Paradižnik je hvaležen za organsko zastirko, saj potrebuje veliko vode. S tem bo bolje prenašal sušni stres poleti. Paradižnik ima srednje veliko potrebo po vodi, tako da potrebuje rastlina 30 litrov vode / m2 od klitja do prvih plodov in vse do obiranja. Če zalivamo po kapljicah, namakanje ves čas enakomerno namaka rastline. Paradižnik je velik porabnik hranil. Priporočljivo je, da uporabite organska gnojila, bogata s kalijem. Paradižnik je rastlina, ki potrebuje veliko kalija. Znak pomanjkanja kalija je, ko opazimo, da plodovi pri peclju ostajajo zeleni oziroma ne dozorijo. Poleg kalija je potrebno zemlji neposredno pred oranjem dodati tudi hlevski gnoj. Zaželena je uporaba NPK gnojil, čeprav se lahko uporablja tudi KAN. Gnojenje je nujno skozi celoten cikel. Z gnojenjem začnite, ko rastlina doseže višino vsaj 10 cm. Trdna ali organska gnojila (kot so gnoj, gvano, kompost, iztrebki črvov) nanašajte mesečno ali tedensko, če uporabljate posebna tekoča gnojila za paradižnik. Prekomerna uporaba dušikovih gnojil spodbuja rast rastline, vendar ne tudi tvorbe plodov.
Oploditev
Ročno paradižnike oplodimo tako, da zatresemo žice, na katere so privezani. Na ta način se sprosti pelod, ki bo oplodil pestič v cvetu. Kemično pa paradižnike oplodimo s fitohormoni, ki so stimulatorji rasti rastline. Zadošča, če fitohormone uporabimo na prvih nekaj cvetnih vejicah.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Pravilno obrezan paradižnik omogoča, da sonce osvetli večji del rastline. S tem se zmanjša vlaga med listi, kar zavira razvoj glivičnih obolenj. Obenem svetloba spodbuja hitrejše zorenje plodov. Zračna rastlina je manj dovzetna za bolezni. Pretok zraka zmanjšuje temperaturo v notranjosti rastline in preprečuje razvoj žarišč bolezni. Dobro prezračenje pomeni tudi manj parazitov in škodljivcev. Čepljenje paradižnika je tehnika, ki se pogosto uporablja za izboljšanje donosa, odpornosti na bolezni in kakovosti plodov. Pri cepljenju se uporablja cepič ene sorte, ki se presadi na koreninski sistem druge sorte. Pripravki iz njivske preslice, sojinega lecitina, česna ali naravnih glin pomagajo krepiti rastline in zmanjšujejo tveganje za bolezni. Za zaščito paradižnika pred padavinami je koristna zračna zaščita, ki preprečuje nabiranje kondenzacije. Češnjevi paradižniki so izjemno zahtevna rastlina glede sončne svetlobe in zahtevajo neposredno sončno svetlobo 6 do 8 ur na dan. Ne gojite češnjevih paradižnikov v senci ali v zaprtih prostorih, saj bodo donosi nizki, plodovi pa slabše kakovosti.
Pogoste bolezni
- Listna pegavost je pogosta glivična bolezen, ki se pojavi na listih paradižnika. Rešitev: Zagotovite dobro zračenje med rastlinami in izogibajte se zalivanju po listih. Ta bolezen se lahko pojavi že na prvih kličnih listih v obliki pegavosti. Pege so sive barve, ki sčasoma preide v rumeno barvo.
- Krompirjeva plesen je še ena bolezen, ki jo opazimo po sivih pegah, vendar krompirjeva plesen zajame spodnje dele listov. Čez čas pege postanejo prozorne in se potem posušijo. Kot dodatni simptom je na spodnjem listu opazna bela prevleka ob vlažnem vremenu. Če se bolezen razširi na plodove, so na njih vidne temne vdrte pege, ki sčasoma postanejo bronaste barve.
- Siva plesen se predvsem pojavi na steblu v obliki sivih odmrlih madežev. Bolezen se potem razširi na plodove, na katerih se pojavijo temne pege, ki so obkrožene s svetlim tkivom. Siva plesen se pogosteje pojavi pri vzgoji v zaprtih prostorih.
Škodljivci
Paradižnik napadejo koloradski hrošč, tripsi, talni škodljivci in podobni. Obstaja tudi nekaj ljudskih nasvetov, kako zaščititi paradižnik pred škodljivci. Okoli nasada lahko zasadite ognjič, ki na naravni način zmanjša invazijo belih uši. Ko paradižnik začne cveteti, v zemljo dodajte dve žlici magnezijevega sulfata, raztopljenega v 5 l vode.
- Koloradski hrošč: Čeprav največkrat napade krompir, ga v zadnjem času vedno pogosteje opazimo tudi na paradižniku. Pojavi se spomladi, ko se začne pariti. Samice polagajo jajčeca pod liste paradižnika, težava nastane, ko se jajčeca izležejo. Mladi hrošči namreč skušajo pojesti čim več, in včasih uničijo vse liste oziroma celoten nasad.
- Polži: Te živali imajo zelo velik apetit, čeprav so počasne. Najpogosteje se prehranjujejo z listi, v katerih izgrizejo velike razpoke, včasih napadajo tudi klične liste, mlada stebla, pa tudi zrele plodove.
- Bela muha je molj, ki je velik 2 mm in belo-prozorne barve. Prvi znak, da je napadel paradižnik, je rosa, ki se pojavlja na listih in plodovih. Kmalu lahko opazimo tudi same molje ter tudi njihove ličinke, ki so najpogosteje razširjene na spodnjih listih.
- Paradižnikov molj je vrsta metulja v velikosti 5-7 mm. Samice polagajo jajčeca na spodnji strani lista. Jajčeca so sprva rumenkaste barve in ovalne oblike, gosenice se izležejo po 3-5 dneh. Gosenice se zapredejo in s tem uničujejo rastlino ali plod.
- Listni miner lahko v kateri koli obliki preživi celo zimo. Mednje prištevamo številne ličinke in gosenice, ki napadajo kalčke ali korenine rastline, včasih pa tudi plodove. Največja škoda je, da pogrizenih plodov ne moremo prodati.
Obiranje in shranjevanje
Češnjev paradižnik je običajno pripravljen za obiranje v približno 50 do 65 dneh po sajenju. Vedeli boste, da so pripravljeni, ko se zlahka ločijo od stebla in se njihova barva spremeni iz zelene v rdečo, oranžno, vijolično ali rumeno, odvisno od sorte. Če to ni mogoče, jih poberemo takoj po dežju, saj razpokani paradižniki hitro zgnijejo. Plodove, ki pa se obirajo v prehodni fazi (ko so rumeni ali oranžni), pa lahko skladiščimo tudi do 2 tedna (pri temperaturi 10°C in relativni vlagi 75 - 80%). Paradižnik obiramo strojno, kadar je namenjen predelavi. Plodove paradižnika je potrebno previdno obrati, in sicer tako, da vsakega zavrtimo okoli osi. V odvisnosti od tega, koliko plodov obrodi rastlina, se lahko obirajo tudi večkrat tedensko. Paradižnike obirajte v suhem vremenu, ko so plodovi zreli. Zeleni plodovi vsebujejo solanin, ki je v večjih količinah strupen, zato jih obirajte le jeseni, ko na prostem ne zorijo več.
Paradižnike lahko uživamo sveže ali kuhane. Najbolje jih je hraniti na sobni temperaturi in jih porabiti v nekaj dneh. Lahko jih tudi konzerviramo, posušimo v pečici ali zamrznemo v različnih oblikah, kot sta paradižnikova pasta in omaka. Paradižnike hranite na sobni temperaturi, saj tako razvijejo poln okus. Če imate preveč pridelka, jih lahko shranite na več načinov. Paradižnike lahko konzervirate s kuhanjem in shranjevanjem v steriliziranih kozarcih. Paradižnike lahko zamrznete cele, narezane ali kot pire. Sušeni paradižniki so odlični za dolgotrajno shranjevanje. Paradižnik lahko hranimo 5 dni pri temperaturi do 30°C in 9 dni pri temperaturi do 20°C. Vendar pa paradižnik najpogosteje hranimo pri temperaturi 5 - 10°C, saj se čas skladiščenja s tem podaljša. Upoštevati pa je potrebno, da se bodo plodovi poškodovali in postali bolj občutljivi na bolezni, če bomo paradižnik hranili pri temperaturi, ki je nižja od 5°C. Paradižnik najde idealno temperaturo za shranjevanje med 10 in 15 °C, zato paradižnika ne shranjujemo v hladilniku.
tags: #cesnjev #paradiznik #obrezovanje