Ta članek prinaša vpogled v življenje in kariero dveh posameznikov, ki sta s svojim delom pustila pečat v slovenskem prostoru: nogometaša Agustina Doffa, ikone Olimpije, in režiserke Tijane Zinajić, ki skozi humor raziskuje družbene teme.
Agustin Doffo: Od Argentine do srca Ljubljane
Agustin Doffo je zapustil dom v Argentini, ko je imel 14 let, danes pa slovensko prestolnico imenuje tudi svoj dom. V štirih letih je postal ena od ikon Olimpije, med "zmaji" trenutno ni nikogar, ki bi na zelenici Stožic v zadnjih sezonah preživel več časa. Vzljubil je Ljubljano in Ljubljana je vzljubila njegovo neomajno predanost zeleno-belemu dresu.
Ključni trenutki in pomen za Olimpijo
Ko povprečnemu navijaču Olimpije omenite evropsko gostovanje v Luksemburgu pri tamkajšnjem Differdangu, bo ta najprej pomislil na razvpite logistične zaplete, na zamujeno letalo in šestnajsturno avtobusno odisejado od luksemburško-belgijsko-francoske tromeje proti Sloveniji. Tisti bolj pozitivni bodo poudarili, da je tej kolobociji sledila zmaga v prvem krogu državnega prvenstva nad Muro in z njo serija zmag, ki je postavila temelje dvojni kroni Ljubljančanov. Redkokdo bi ob omembi Differdanga pomislil na Agustina Doffa in na dejstvo, da bi se lahko brez njegovega zadetka v 118. minuti gostovanja na luksemburški zelenici šampionska sezona zmajev obrnila povsem drugače, precej manj zgodovinsko.
Argentinec, ki je takrat igral svojo drugo tekmo v zeleno-belem dresu, je na nedeljskem večnem derbiju vknjižil 159. uradni nastop za Olimpijo. Trener Maribora Feđa Dudić je o njem dejal: "Doffo je v prvem polčasu dominiral na sredini igrišča, tako v posesti žoge kot v defenzivi." Strateg "zmajev" Federico Bessone pa je dodal: "Vi veste bolje od mene, kaj Doffo pomeni za to ekipo. In kaj pomeni Olimpija njemu," ter zatrdil, da v Stožicah počnejo vse, kar je v njihovi moči, da 30-letnik ostane v Ljubljani.
Prilagoditev na življenje v Sloveniji
Agustin Doffo se je v Ljubljano preselil junija 2022. Z družino so se preselili iz Bosne in Hercegovine. V prvih dneh so seveda odkrivali novo okolje, različne dele mesta, klub in vse ljudi tukaj. Kot pravi, se je bilo treba hitro soočiti z realnostjo, da vse začenjaš znova. Danes se v Ljubljani počutijo povsem domače in so se prilagodili na življenje tukaj. Preden je podpisal pogodbo z Olimpijo, si je želel ogledati mesto, spoznati Ljubljano. Z družino so pripotovali sem in takoj jim je bilo všeč.
Agustin Doffo je v dresu Olimpije debitiral na evropski tekmi z luksemburškim Differdangom. Življenje v Sloveniji opisuje kot bolj tiho in umirjeno kot v Argentini. Ritem življenja je drugačen že zaradi velikosti, saj v Argentini živi 44 milijonov ljudi, tukaj pa je vse manjše. Kjer sam vidi največjo razliko, je občutek varnosti. V Ljubljani se lahko brez skrbi sprehajaš po ulici, tudi če je ura tri ponoči. Prav tako meni, da je vse skupaj v Sloveniji nekoliko bolj sproščeno, bolj umirjeno.
Doffo kot simbol kluba in osebna rast
Dužnost mi je da trpim batine umesto studenata // profesor Radivoje Jovović // Neposlušni podcast
Ko je Doffo iz Tuzle prišel v Slovenijo, je bil zgolj eden izmed številnih tujcev na vhodnih vratih Olimpije. Danes je za njim 159 tekem za ta klub, nosil je kapetanski trak in je eden od simbolov najbrž najuspešnejšega obdobja v zgodovini tega kluba. Verjame, da je njegov slog igre tisti, ki ga navijači začutijo prej, kot če bi igral nekoliko drugače. Vedno je verjel, da navijači najprej opazijo, koliko je nekdo pripravljen dati nekemu klubu. "Vedno pravim, da je to moj dom, in to imam v glavi tudi na igrišču," pravi Doffo.
Priznal je, da ni pričakoval tako dolgega bivanja v Ljubljani. Mislil si je, da je to dober korak zanj, prava poteza po Bosni in Hercegovini, in si predstavljal, da bo sezono ali dve ostal tukaj in nato šel naprej. Toda klub je rasel pred njegovimi očmi, igrali so v Evropi, bili so prvaki. V številnih pogledih so se mu tukaj uresničile sanje. Vedno mu je najpomembneje, kako se počuti družina, in tukaj so srečni, zadovoljni.
Doffo se ne vidi kot vodja v garderobi. "Če sem čisto iskren, nisem vodja. To nisem jaz. Seveda sem pripravljen pomagati, vedno sem odprt za pogovor in na voljo novincem," poudarja. "Če sem pridejo tuji nogometaši z ženo, z družino, bom seveda naredil vse, da jim dam občutek, da tukaj niso sami. Veliko lažje." Kot kapetan odlično opravlja svojo vlogo, pravi je v garderobi, pravi je takrat, ko se je treba pogovarjati o raznih bonusih. "To so stvari, ki meni niso všeč, on pa je izjemen," pravi Doffo.
Novembra lani je vknjižil 150. nastop v dresu Olimpije. V tej sezoni igra pod taktirko rojaka Federica Bessoneja. Po derbiju z Mariborom je Bessone dejal, da imata zanimiv odnos, da se včasih ljubita in včasih sovražita. Doffo na to odgovarja s smehom: "Nimam pojma (smeh, op. p.). Ne, sem oseba, ki težko skrije, kar čuti. Vedno sem iskren, in če mi nekaj ni všeč, to jasno povem. Posledično se seveda pojavi tudi kakšen prepir. Seveda. V tem pogledu smo si zelo podobni, včasih se imamo radi, včasih se sovražimo (smeh, op. p.)."
Družina in prihodnost
Agustinovi otroci bodo najbrž imeli v sebi tudi nekaj slovenskega temperamenta. Konec lanskega leta se je po prvi hčerki razveselil še rojstva sina. "Ne glede na to, kaj me čaka v prihodnosti, me bo zdaj vedno spremljal tudi del Slovenije. Nekoč bomo najverjetneje spet živeli v Argentini, a bo tudi tam z mano del Slovenije," razmišlja. Postati starš je vedno nekaj posebnega, ne glede na to, ali gre za prvega, drugega, tretjega otroka. "Seveda se tukaj soočamo z določenimi izzivi, ker nimamo varnosti sorodnikov, starih staršev, ki bi lahko priskočili na pomoč, ko je ta potrebna," pojasnjuje.
Doffo je zaupal, da hčerka govori slovensko. "Ko bi jo vsaj (smeh, op. p.). Ne govorim slovensko, a ljudje pravijo, da lepo govori slovensko," pravi. Francesca obiskuje vrtec, odkar so v Ljubljani. Najprej so razmišljali, da bi se učila samo angleščine, a so nato videli, da se lahko v vrtcu nauči tudi slovenščine. "Zakaj pa ne, lažje ji bo z vrstniki tukaj v Sloveniji, lažje se bo sporazumevala z vsemi. Navdušen sem nad tem, kako dobro ji gre," dodaja.
Družina se v Ljubljani počuti odlično. Večkrat so se pogovarjali, da je noro, koliko zelenih površin je tukaj. Igrišča za otroke so na vsakih 200 metrov, če želiš iti na sprehod v hribe, imaš nešteto možnosti. Doffo je ljubitelj mesa in pravi: "Dobro, obožujem burek (smeh, op. p.)." Po srcu je še vedno Argentinec, posluša argentinsko glasbo, obožuje argentinsko hrano, argentinsko vino. Mate (južnoameriški čaj, op. p.) ga spremlja na vsakem koraku. Čeprav ne živijo v Argentini, je ta še vedno velik del njihovih življenj. Na zadnjem večnem derbiju je bil Doffo znova med najboljšimi posamezniki na igrišču.
Pred Slovenijo je igral v Braziliji, Čilu, Španiji, Bosni in Hercegovini. Najtežja prilagoditev mu je bila zagotovo v BiH, ker je bila to prva država, v kateri se je soočil s povsem novim jezikom. Takrat ni govoril angleško in je potreboval nekaj časa. Takrat se mu je iztekala pogodba v Argentini in ni se mu odpiralo prav veliko vrat. Imel je ponudbo iz druge argentinske lige, a si tega ni želel, zainteresiranih je bilo tudi nekaj manjših klubov iz prve lige, tudi to ga ni mikalo. Potem je dobil ponudbo iz Bosne. Žena, ki je bila takrat noseča, je bila takoj navdušena nad idejo, da bi se preselili. Bil je presenečen, ničesar nista vedela o državi, nato sta malo raziskovala in se odločila.
Glede konca kariere pravi: "Po eni strani imam tako rad nogomet, da bi ga rad igral, dokler bom hodil. Po drugi se zavedam, koliko sem star, in vem, da prihaja. Čeprav se trenutno počutim bolje kot takrat, ko sem imel 20 let, ker bolje razumem igro. Kakorkoli, moja želja je, da nadaljujem tukaj in da tukaj končam svojo kariero. Mislim, da sem in da smo vsi skupaj v teh štirih letih zgradili lepo zgodbo in da se lahko ta zgodba nadaljuje. Da lahko še naprej rastemo."
V svoji karieri je sodeloval s številnimi trenerji, veliko jih je preživel tudi pri Olimpiji. Na žalost trenerja, ki bi ga najprej poklical, ni več med nami. Umrl je pred nekaj meseci, bil je eden mojih prvih trenerjev. Z njim je zakorakal v članski nogomet, naučil ga je, kako se obnašati, kako postaviti prave prioritete. "Ko dobiš prvo plačo, se ne zaletavaj z nakupom avtomobila, najprej poskrbi za družino, vedno ostani človek," je bil njegov nasvet.
Pogodba ga z Olimpijo veže le do konca aktualne sezone. Na vprašanje, ali bo kariero končal v Ljubljani, pravi: "Mislim, da ne, a ne zaradi mene. Ne, nisem pravi za trenerja. Vedno Argentina." Kot Argentincu mu moramo postaviti tudi vprašanje o prihajajočem svetovnem prvenstvu. "Upam (smeh, op. p.)," odgovarja.
Tijana Zinajić: Humor kot družbenokritično orodje
Režiserka Tijana Zinajić, ki si je ogromno izkušenj nabrala tudi kot igralka, se v SNG Nova Gorica vrača po osmih letih; takrat je režirala večkrat nagrajeno otroško predstavo Antonton. V tokratni predstavi "Realisti, Kabaret za pet igralcev, pijanca in občinstvo", je izhajala iz humorja, ki je tudi sicer zelo pomemben dejavnik v njenem ustvarjanju. Idejo za Realiste je dobila v bosanskem humorju serije Top lista nadrealista.
Razvoj humorja in predstava "Realisti"
Tijano je poklical Marko Bratuš, ker si je želel, da bi naredila predstavo v gledališču, v katerem je ravno prevzel umetniško vodstvo. Predlagala je nekaj idej in med njimi je bila tudi ta, da bi na oder postavili Top listo nadrealistov. Takrat so v Beogradu ravno snemali serijo "Dragi sosedje" in Bratuš je predlagal, da bi ji pri prevodih in priredbah pomagal Jure Karas, ki pa je nato predlagal, naj raje napišejo svoje besedilo, saj so tako Nadrealisti kot pred njimi Leteči cirkus Montyja Pythona, ki ima podoben humor, delovali v specifičnem času in okolju.
Na splošno Zinajić zelo zanima humor; tokrat nekoliko drugače, ker se humor rojeva iz skupine ljudi, ki to predstavo ustvarjajo. Gre za družbenokritični humor. Poudarja, da ima velike težave z družbeno kritičnostjo zaradi družbene kritičnosti same. "Niso mi všeč projekti, niti na neodvisni sceni niti v institucionalnih gledališčih, kjer avtorji prek te kritičnosti sebe uveljavljajo kot nekakšna moralna bitja. To se mi zdi sporno. Kot se mi zdi sporno, da zaostrujejo situacije, ki niso njihove, da prevzemajo bolečino, ki ni njihova," pojasnjuje.
Ta predstava definitivno ne spreminja sveta, ne kritizira zato, da bi vzpostavljala sebe kot nekaj moralnega; in upa, da gre toliko »čez«, da tudi ne bo šlo samo za obsodbo nas samih, češ, kaj pa moremo, ampak bodo pokazali tudi, kako deluje svet. Da deluje narobe. In iz tega se da delati komedijo. Če svet in ljudje ne bi bili tako plehki in se gnali vedno in samo za osebnimi motivi, bi bila komedija dokaj nemogoč projekt. To v resnici ni težava, bolj so se borili s tem, da niso zapadli v samo eno stvar, ki bi jo radi povedali, ampak so prek tega humorja želeli povedati toliko in toliko stvari. Redko človek dobi priložnost, da lahko že na začetku vzpostavi svoj humor, pogosto moramo to početi znotraj besedil drugih. Ampak ker dela predstavo s Karasom, si je na primer zaželela prizora, v katerem nabotoksirani ljudje jedo chia semena in goji jagode. "Ljudje, ki živijo res zdravo, videti so pa kot napihnjen burek," pravi Zinajić. Kar se nje tiče, je nujno, da je stvar smešna, vendar ne nujno v smislu, da jo to zdaj tišči, ampak nujno zato, ker se ji humor zdi zelo pomemben vidik življenja. Na žalost se ji zdi, da je humor pri nas podcenjen, da se ga pogosto dojema kot »afne guncat«. Seveda je veliko, kot povsod, blefa, poceni smeha, ampak to, da je nekdo duhovit, res ceni.
Iskali so formo in ker sama vedno želi vključiti petje, je bila to logična posledica. Njen najljubši film je namreč "Moje pesmi, moje sanje". Dolgo časa je potrebovala, da tega ne izreče kot upor, ampak kot dejstvo. Nasploh ima zelo specifičen odnos do komedije in muzikala, dveh žanrov, ki sta pri nas precej podcenjena. "Sta podcenjena, a ne spregledana," opozarja. Omenja predstavo "Piaf, Edith Piaf", za katero je Vesna Pernarčič dobila Borštnikovo nagrado za igro, predstava pa je bila v tekmovalnem programu. Seveda je v njej petje, ampak gre za močno intimno zgodbo.
Komedija kot medij za obravnavo težkih tem
V gledališču ne potrebujemo samo tako imenovane moške režije in moške umetnosti, ki je učinkovita na prvo žogo. Ne pravi, da je takšna umetnost manj vredna, ampak je drugačna. Meni, da je sama v tem smislu dokaj neprodorna režiserka, ker ji ne uspeva kreiranje nečesa, kar bi bilo na prvi vtis novo. "To mi ne uspeva, nimam interesa in ne znam. Ampak tega ne jemljem kot svoj minus, ampak preprosto kot nekaj, kar sem, nekaj, kjer sem posebna," pravi.
O tem, ali je mogoče skozi komedijo in muzikal obdelati vsako temo, precej razmišlja. Trenutno tudi o tem, ali lahko naredi film o zlorabi, ki bi bil podan na lahkoten način, ne nujno komedijo, ampak kot nekaj, kar je gledljivo, a vseeno omogoča, da kot gledalec podoživiš nekatere stvari. Kot na primer v filmu "Policija", ki govori o policistkah, ki obravnavajo primere zlorab.
Na vprašanje, ali se lahko o vseh stvareh šalimo, odgovarja: "Seveda se lahko. Ne mislim, da se je treba šaliti na račun žrtev, lahko pa se šalimo." Eden boljših skečev, ki jih je videla, je angleški in se dogaja na policijski postaji. Tja pride moški in prijavi, da ga je nekdo okradel. Policaj pa ga vpraša: "Takole izzivalno ste bili oblečeni?"
Ko je delala predstavo "Za naše mlade dame", ki jo je napisala Dragica Potočnjak, se dobro spominja, do kakšne situacije je prišlo v delu, v katerem oseba, ki zlorablja, naslovi občinstvo in pove monolog o tem, kako je zlorabljala in zakaj. Čeprav gre za res grozno vsebino, je ta izzvala enega ali dva smehca v občinstvu. "Ker je prišlo do obrata. Ker dojameš, da ta oseba ne more drugače. Da je to del človeštva, da obstajajo črne živali, ki delajo grozote," pojasnjuje. Za to nima rešitve, ne ve, kako se temu izogniti, se ji pa zdi bistveno, da o tem govorimo tudi na tak način, da se nekje med tem sprostimo. Najboljši hudobci v umetnosti so tisti, s katerimi se v neki točki lahko identificiraš. Verjetno, ker ne zna prijeti te njihove poškodbe. Verjame, da ljudje delajo slabo izključno zaradi tega, ker jih nekaj boli, ker jih nekaj tišči. In če bi to znali odkriti, bi jim lahko pomagali. Sama je utopična, verjame, da lahko obstaja boljši svet, ampak pri serijskih morilcih gre za majhen delež ljudi, za eksces, ki ga ne razume. V predstavi pa imajo bolj buržoazne travme.
Verjame, da vsi skrivamo tudi hujše travme, a tukaj ni bilo prostora zanje. Držijo se svojega mikrookolja. Ne gre za »avba predstavo«, ampak za to, da je izhodišče njihovo ožje okolje, znotraj katerega pa se zavejo, da pripadajo širšemu geografskemu prostoru.
Osebni vplivi in pristop k ustvarjanju
V otroštvu je nekaj časa živela v Burundiju, srednjo šolo je obiskovala na Hrvaškem, sebe vidi predvsem kot Jugoslovanko. Verjetno se je tudi s tem razvijal njen smisel za humor. Zagotovo. Imela je tudi ultra duhovito družino. Seveda, vendar gre bolj za to, ali neka družba humor goji ali ne. Podobno, kot ne moreš reči, da so Francozi sami po sebi boljši kuharji, ne moreš reči, da so Srbi sami po sebi bolj duhoviti. A v Franciji gojijo določeno kulturo prehranjevanja, podobno kot v Italiji, v Srbiji pa imajo zelo spoštljiv odnos do umetnosti. Ko se je v Srbiji peljala s taksistom ali taksistko, so vsi poznali vse svoje igralce, filme, vedeli so, katere predstave se igrajo v gledališču, kateri koncerti bodo na sporedu. In nikoli ji noben taksist z zaničevanjem ni rekel: "Oh, ti umetniki, kaj zganjajo." Vedno so o njih govorili s spoštovanjem.
Pri nas se o nekaterih »resnih« zadevah ne smemo šaliti. Tradicionalno izročilo v Sloveniji je: ne se ven metat, ne se afnat. Ker to ni kul. Mi smo resni. To je v nekaterih primerih lahko celo boljša pozicija od srbske, v kateri nikoli ne moreš ničemur priti do konca, ker je vedno ta odnos, da se samo hecamo. Tudi v njihovi družini so imeli pogosto do stvari odnos, češ, nekako se bo že dalo. Saj bo. In se je morala naučiti, da nekatere stvari pa so zares. Ko dobiš otroke, kako se odločiš, kaj je zares in kaj ne? Pri njih doma je bilo zares to, da lepo govoriš, da gledaš ljudi v oči, da imaš olikan odnos do hrane, da ješ vse in da spoštuješ ljudi. Ampak kaj pa, ko si je treba privezati pas v avtu? Po eni strani ne verjameš v nujnost tega, po drugi strani pa nočeš, da se tvojemu otroku kaj zgodi. In takrat sprejmeš resnobnost.
Tijana je nekje globoko v sebi matematičarka in bilo ji je resnično težko, ko je ob vpisu na AGRFT ugotovila, da nikoli v življenju ne bo več reševala računa. A prav za komedijo, gledališče in režijo nasploh, je analitičen um zelo pomemben. Ne glede na to, kako navzven deluje razpršena, neresna oseba, v glavi ves čas melje in stvari postavlja v kvadratke. Ima tudi rahlo obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se kaže tudi tako, da cigaretne ogorke v pepelniku zlagam v vrsto, pa tudi doma išče red. Morda se ne vidi, ampak glede na to, koliko jih živi v enem stanovanju, bi bilo to lahko v precej večjem razsulu, kot je (smeh). In v komediji sta red in matematika zelo pomembna. Seveda, saj veste, kako je v klasični komediji, če vzameš ven en prizor, se vrata ne izidejo več. Nekdo je izstopil, ampak zaradi podrte strukture ne more več vstopiti v sobo. Velikokrat se ji med nastajanjem predstave zgodi, da ji kdo reče, da kaj ni logično. In večinoma začne razlagati, upravičevati, zakaj je tako, ampak prizna pa, da je nekajkrat že rekla: "Prosim, edino, kar znam, je logika, ta del imam pokrit."
V bistvu ne, ker je izhodišče isto. Nekomu pripoveduješ zgodbo. Ravno pri predstavi "Antonton", ki jo je delala v Novi Gorici, se ji zdi, je bilo otrokom najbolj všeč to, da je bil glavni junak poreden. Da je lahko delal vse, da je živel v fantaziji, v kateri bi si vsi želeli ostati, fantaziji, kjer je vse mogoče. "Ko je preveč teme, jo pač vzameš z loncem stran, če se jajce razbije, ga pač sešiješ," razlaga. Nekatere učiteljice so govorile, da je preveč divji, ampak otroci so bili navdušeni. "Pa kaj, če gre za poreden lik in poredno predstavo? Saj moramo biti poredni. Iz porednih stvari se zgodi napredek," pravi Zinajić.
Vsakič, ko je kdo rekel: "ne da se mi," ali pa: "to mi ni všeč," se je zgodil napredek. Saj napredek se ne zgodi, če ves čas hodiš po ravni liniji. Bistvo je v tem, da pride do upora, za katerega sploh ni nujno, da je upravičen. Nujen pa je. Ker verjame, da je ekipa, ki jo dobi v nekem trenutku, najboljša ekipa, ki bi jo lahko kdaj dobila. In to resnično verjame, v življenju ima neizmerno srečo, kar se tega tiče. Nikoli ne dvomi, tudi če jo kakšna stvar moti, vedno se ji zdi, da bodo našli način, da jim uspe. Tudi če si niso usojeni. Šele ko ustvari atmosfero, v kateri se bo vsem zdelo, da je vse, kar naredijo, okej, da smo vsi okej, lahko začne zares delati. Pri njenih projektih zato dolgo vlada občutek kaosa, a sama ne more delati, dokler se nekatere stvari ne postavijo. Vse to lahko dobi šele v stiku z igralci, scenografi, kostumografi in tako naprej. Včasih se stvari postavijo takoj, včasih na koncu, včasih mora kaj sforsirati.
Pri njih doma nikoli ni obstajala možnost, da bi te mama poslala v sobo, če si bil zatežen, ampak so vedno sledila vprašanja: kaj se je zgodilo, a si se skregala s fantom, a si se skregala s prijateljico ... Hkrati pa je nanjo močno vplivala zdrava kmečka pamet prababice Milke, pravoslavke, ki je imela štiri razrede osnovne šole, a je bila hkrati izjemno odprtega duha, do muslimanov in Hrvatov v Bosanski Novi, kjer je odraščala, do homoseksualnih prijateljev, ki jih je pozneje imela njena hčerka.
Rada bi kdaj izvedela, ali to počne nalašč ali nagonsko. Za zdaj se ji zdi, da nagonsko. Z leti se je naučila, da se posluša, da se ceni in da je bolj samozavestna v tem. Velikokrat se ji zdi, da številne šokira, ko ugotovijo, da ni tako neumna, kot je videti, potem pa jih še enkrat šokira, ko ugotovijo, kako naivna je, čeprav so ravnokar ugotovili, da ni neumna. Čeprav mora biti kot režiserka preračunljiva in znati manipulirati s situacijami, je v zasebnem življenju izjemno naivna, ne ve, ali mine dan, da je ne bi sestra ali partner vrgla na finto.
Kako se je počutila na snemanju filma "Zgodbe iz sekreta", kjer je bila scenaristka, režiserka, producentka in igralka? "Bila sem tudi kuharica (smeh)," odgovarja. Vsak večer je kuhala za celo ekipo, zjutraj pa jim je še pripravila sendviče. Bilo je noro težko, ampak tudi užitek. Neverjetno je, koliko ljudi je stopilo skupaj in delalo za joto in pivo. Če bi bilo po njenem, bi si želela, da se v prihodnje Gregor (Andolšek, op. p.) posveti režiji, ona pa igranju. Seveda bi si pred tem vzela nekaj počitka, razmislila, kaj si želi.
Glasbeni projekt "Burek": Latino-trap in umetniška svoboda
Pred šovom "Slovenija ima talent" je avtor izdal duet z Niko Zorjan, v šovu je zapel pesem Mando Diao in svojo pesem. Odziv na njegovo sodelovanje v šovu, v katerem mu je finale sicer ušel, je bil odličen. Predstavil se je Sloveniji, se maksimalno potrudil in je, kar je. Sicer je hotel priti vsaj do finala, a še več mu je pomenilo, da se je pokazal, ne samo kot pevec, temveč tudi kot avtor.
S komadom in videospotom je več kot zadovoljen. Prikazuje vse, kar je (kar so) kot ekipa, njihov pogled na svet in dušo preko glasbe. Nekako bi ga opredelil kot hibrid med komercialno in alternativno glasbo. V ta projekt je bilo vloženo ogromno dela in meni, da končni izdelek to lepo pokaže. Zahvalil se je celotni ekipi, ker brez njih nič od tega nebi bilo mogoče. Videospot je zasluga režiserja in producenta Dvided21, s katerim tudi glasbeno sodeluje, in seveda tudi snemalcev Tilna Račiča in Karla Filipa Drobneta in soavtorja Saturdaya.
Izdal je "humorno lačen" komad Burek, saj gre za nekakšen latino-trap. Na vprašanje, čemu tak zasuk v žanru, odgovarja, da se kot izvajalec nerad omejuje v glasbi. "Na srečo imam tudi tako tolpo, da delamo vse živo. Radi imamo vse zvrsti glasbe in trenutno nam tak trapovski sodoben slog najbolj leži," pojasnjuje. Vse, kar delajo, prihaja iz njih, tako poudarjajo svojo iskrenost in predanost do umetnosti. V današnjem svetu se je zelo lahko izgubiti v družbenih standardih, kjer te mnenja in mišljenje nevoščljivcev lahko ovirajo pri tem, kar hočeš delati in kar imaš rad. "Mi smo temu rekli 'ne'," pravi.
Glede na to, da ima komad "Burek" že po dobrih 14 dnevih toliko ogledov kot "River" po pol leta, to razlaga kot napredek. "Je pa prednost YouTuba to, da enkrat, ko nekaj naložiš, lahko tudi čez leto ali več eksplodira. Nikoli ne veš ...," dodaja. Nadaljeval bo v trap slogu, saj dela neprestano in napredek je konstanten. "Kot že prej omenjeno, se ne omejujem(-mo) preveč, z ekipo nadaljujemo s to zvrstjo, čeprav so komadi tako različni, da jih je težko opredeliti," zaključuje.