Zapis slovenske uradne strani Duhovniške bratovščine svetega Pija X. nam prinaša željo po blagoslovljenem božiču in praznikih v letu 2025 ter vabi k nadaljnjemu spremljanju vsebin in k sodelovanju pri tradicionalni sveti maši in zakramentih.
Skrivnost božiča postavlja pred nas pereče vprašanje: zakaj je Bog prevzel podobo mesa, zakaj je v svojem Sinu postal človek in se kot Stvarnik spustil v svoje stvarstvo? Zakaj se je Sin človekov pojavil v svetovni zgodovini v resnični človeški naravi?
Janezov prolog kot ključ do razumevanja učlovečenja
Najbolj impresivno svetopisemsko pričevanje o učlovečenju je podano v Janezovem prologu. Učlovečenje predstavlja vrhunec celotnega Janezovega prologa, ki se začne z razpravo o tem, kdo je Logos, in doseže vrhunec z osupljivo izjavo: et verbum caro factum est, et habitavit in nobis (Jn 1,14). Te besede pomenijo: »In Beseda je meso postala in se naselila/postavila svoj šotor med nami.« Ta formulacija poenostavlja teologijo učlovečenja v kratko in bistveno sporočilo, ki je ključnega pomena za razumevanje mesijanskega razodetja.
V zvezi s tem vprašanjem je treba poudariti, da je božična skrivnost v svojem bistvu mysterium stricte dictum, kar pomeni, da jo lahko človeški um z gotovostjo prepozna le iz razodetja, ne pa zgolj s pomočjo naravnega razuma. Ne bi mogli prepoznati, da je Bog v Kristusu postal človek, če se ne bi razodel kot učlovečeni Logos. Učlovečenje Boga je torej skrivnost, ki jo lahko kot zgodovinsko resnico prepoznamo po zaslugi nadnaravnega razodetja, deloma pa jo lahko pojasnimo tudi s pomočjo človeškega razuma. Kljub temu bo v našem zemeljskem obstoju vedno obstajalo področje vprašanj, ki zaenkrat ostajajo brez dokončnega odgovora, saj Božja neposredna pobuda prelamja zakone, ki jih ima človeški razum načeloma dostopne.
Razodetje in razum: Pojasnjevanje Božjega učlovečenja
Absolutno nerazložljivo se nahaja tam, kjer se »normalna« logika stvarstva prelomi z neposredno Stvarnikovo pobudo in kjer ni razlage prek Božjega razodetja. Glede na to omejenost odgovora si lahko vprašanje Božjega učlovečenja ogledamo podrobneje.
Sveti Pavel v zvezi s tem pravi: »Kar je bilo namreč postavi nemogoče, ker je bila zaradi mesa slabotna, je storil Bog: poslal je svojega Sina v podobi grešnega mesa in zaradi greha je obsodil greh na mesu.« Izraz »postava« se v tem kontekstu nanaša na Mojzesovo postavo ali Pentatevh. Ta je sicer usmerjala človeka k Bogu, vendar ni bila sposobna doseči odrešenja. Mojzesovo postavo je nadomestila nova zaveza, ki izhaja iz žrtve na križu. Po Pavlovih besedah je do učlovečenja Besede prišlo zato, ker Postava, čeprav je imela moč usmeriti nas k Bogu, ni imela moči, da bi nas odrešila.
»Meso« je po Pavlovih besedah oblika učlovečenega Sina, ki je pod oblastjo greha. Sveti apostol govori o učlovečenju Sina, sveti evangelist Janez pa o učlovečenju Besede. Oba pa trdita isto, saj je Beseda sam Sin.
Božje razodetje v stvarstvu in skozi Besedo
Razodetje pomeni, da Bog človeku podari znanje. Božje razodetje v najširšem smislu najdemo v stvarstvu, ki je nastalo iz nič kot odgovor na njegovo stvariteljsko besedo. Vsako bitje, vsaka notranje-naravna povezava nam kaže Božjo misel in nam hkrati nekaj pove o Bogu samem. Kot ljudje smo sprva omejeni na to vrsto spoznanja Boga, saj imamo le posredno spoznanje Boga »per speciem alienam«.
Neposredno spoznanje Boga je za nas izgubljeno. Dejstvo, da se je ohranilo vsaj naravno spoznavanje Boga, je posledica dejstva, da je bilo stvarstvo ustvarjeno v bistveni podobnosti z njegovim Stvarnikom (analogia entis). Bog je v svojem stvariteljskem delu nepopolno ustvaril načine bivanja, ki so mu na popoln način lastni. Čeprav Bog ni ustvaril človeka iz nujnosti, ampak v svojo slavo, je človek sposoben spoznati Boga in ima posebno dolžnost češčenja.
Tisti, ki v vidnih dobrinah niso mogli spoznati Njega, ki je, in ki pri opazovanju del niso spoznali umetnika, so namesto Boga častili naravne elemente. Če so se že čudili njihovi lepoti in moči, bi morali spoznati, da je njihov Gospod bistveno boljši in močnejši. Vendar pa so se ukvarjali z njegovimi deli in se pustili premamati videzu, ne da bi poiskali Gospoda teh reči.
Kar je v Bogu bistveno, popolno in neustvarjeno, je navzoče tudi v njegovem stvarstvu, vendar pogojno, omejeno in ustvarjeno. Spoznavanje Boga iz stvarstva je torej vedno analogno. Poleg tega je celotno stvarstvo obremenjeno z izvirnim grehom, kar je nekoliko izkrivilo njegovo podobo. Za vsako podobnost z Bogom pretehta nepodobnost z njim, ki se je s padcem še okrepila.
To možnost spoznavanja Boga imenujemo razodetje Boga v zelo širokem smislu. Do njega pride brez posebnega Božjega razodetja v ožjem smislu; stvarstvo na splošno priča o svojem Stvarniku. »Razodeva se namreč božja jeza z neba nad vsako brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, kateri resnico ovirajo s krivico; kajti kar se o Bogu more spoznati, jim je očitno, Bog jim je namreč razodel.«
Učlovečenje kot vrhunec Božjega samoizražanja
Ko je Stvarnik za božič Boga naredil človeškega, je ljudem še olajšal, da ga bi spoznali in častili. V svojem stvarstvu se Bog za razliko od svojega učlovečenega Sina ne razodeva neposredno, ampak se pusti prepoznati v njem. Poleg tega je mogoče božje resnice prek stvarstva prepoznati le v zelo širokem obsegu.
Oče govori o sebi in s tem poraja Besedo, ki je istega bistva kot on, a je kljub temu lastna oseba. To je sprva povsem znotraj trinitaričnega procesa. Človekovo spoznavanje Boga je vedno analogno. Ko pa Beseda, ki je samoizražanje Božjega bistva, postane meso in tako prevzame naravo, ki ustreza človekovi zmožnosti spoznavanja Boga, Bog sam spregovori v svetu v svoji lastni Besedi. Tako dopolni svoje razodetje, saj je neprekosljivo - ni načina, s katerim bi človek mogel bolje in bolj neposredno spoznati Boga kakor v človeški naravi.
Ko Sin, to je Očetova izrečena Beseda, postane človek in kot Stvarnik vseh stvari postane podoben enemu od svojih stvaritev, človeku posreduje svoje lastno razodetje. Vendar to ni bil glavni namen Besede, ki je postala meso: učlovečenje je dvignilo tančico, ki je zaradi izvirnega greha zameglila človekovo spoznanje Boga, in ga naredilo nekoliko bolj preglednega. Pravi namen pa je bilo zveličanje. Bog ne bi postal človek samo zaradi razodetja; razodetje je posledica in v službi Sinovega odrešenjskega dejanja.
Osebna izkušnja in razmislek o pomenu besede »meso«
V članku je opisana izkušnja avtorice z otroškim liturgičnim zvezkom, kjer je naletela na vprašanje: »In Beseda je _ _ _ _ postala in se naselila med nami.« Sliko krače ob prazen prostor je otrok ni prepoznal, avtorica pa se je ob tem zamislila nad uporabo besede »meso«.
Medtem ko so včasih rekli, da je Beseda postala Človek, se danes uporablja izraz »meso«. Avtorica poudarja, da človek ni samo meso in ne bi smel biti enačen z govejim zrezkom ali svinjskim stegnom, še posebej pa ne Jezus, Božji Sin. Učlovečenje je bilo namenjeno ljudem, a smo ga s tem, ko ga poenostavljamo na raven krače, razčlovečili.
V pisani knjižici je vidna želja po približevanju Svetega pisma in maše najmlajšim, vendar avtorica opozarja na potrebo po kritični presoji, da ne bi zbanalizirali in ponemogočili vere. Določene verske resnice je mogoče razumeti šele z leti, zato ni potrebe po poenostavljanju Božjega učlovečenja na raven trivialnih primerjav.
Pomen besede »meso« v teološkem kontekstu
Pohvalno je sodelovanje pri verski vzgoji, vendar bi pri izpolnjevanju liturgičnega zvezka morali sodelovati starši, saj je to namen tega pripomočka - da starši pomagajo otrokom pri nalogah in se z njimi pogovarjajo o veri.
Uporaba besede »meso« pri učlovečenju je teološko utemeljena. Ko Sveto pismo uporablja besedo »meso«, pomeni, da je Jezus Božji Sin privzel našo človeško naravo, naše telo. To pomeni, da je bil Jezus lačen, žejen, utrujen, da je resnično trpel in umrl na križu. Ta verska resnica poudarja Jezusovo popolno človeškost in obenem njegovo božanskost, saj je Bog s tem posvetil človekovo naravo in vso zemljo.
Učenje, da je beseda postala meso, Bogu ne odvzame božanskosti, ampak jo podkrepi. Pokaže, da je njegova božanskost tako močna, da je Bog z učlovečenjem posvetil človekovo naravo, pa tudi vso zemljo in vse stvarstvo. Slovenski teolog p. Marko Rupnik celo trdi, da vsak kamen nosi pečat »odtisa« Božjega, odkar se je Božji Sin učlovečil.
Jezus je z nami delil vse v življenju, razen greha. Z nami je delil tudi trpljenje in smrt. V Jezusu Kristusu se nam je Bog osebno približal. Postal je eden izmed nas, da bi nas popolnoma razumel. Učlovečenje Božjega Sina je skrivnost ljubezni in spada v središče naše vere.
Beseda je meso postala: Pomen za vero in življenje
Verska resnica, da je Beseda postala meso, je izrednega pomena za našo vero. Pomeni, da nas je Bog tako ljubil, da je postal eden izmed nas. To globoko spoznanje nas vabi k dvigu k Bogu, kakor je zapisala sv. Edith Stein: »Bog je postal človeški otrok, da bi mi mogli postati božji otroci.«
Besedna zveza »rečeno - storjeno« pomeni, da bomo nekaj, kar rečemo, tudi storili. Vendar pa se v praksi pogosto zgodi, da obljube ostanejo neizpolnjene, kar vodi do zaskrbljujočega sklepa, da smo postali imuni za laž. Laž je vsaka neuresničena obljuba.
Če bi Bog deloval na podoben način, ne bi bilo ustvarjenega sveta in ne bi bilo nas. Bog je pri ustvarjanju sveta sedemkrat izrekel besedo in vedno je nekaj nastalo. Prav tako je stal za svojo besedo, da bo poslal svojega Sina na svet, kar potrjujejo besede: »In beseda je meso postala in se naselila med nami.« Bog je držal svojo besedo in jo zasadil v mladenki Mariji.
Bog je tisti, ki uresničuje vse, kar obljubi, in vedno kliče človeka k sodelovanju. Prvi človek se je kot Božji sodelavec slabo izkazal, medtem ko je Marija v polnosti odprla svoje srce in sprejela Božjo besedo. Marijina odprtost nam govori, da je človek poklican k odprtosti srca in sprejemanju Boga v svoje življenje.
Zgodovina krščanstva kaže, da je človek tisti, ki sprejema pobudo pri krščanskem življenju, namesto da bi prepustil Bogu, da deluje v njem. Kljub številnim pastoralnim pobudam se zdi, da je Bog nekdo, ki je zunaj nas, in ga skušamo doseči z različnimi metodami. Težava je v tem, da evangelija še nismo sprejeli v središče svojega življenja.
Božja beseda se je lahko učlovečila s privolitvijo Marije in njenim sprejetjem v globino srca. Prav tako smo tudi mi povabljeni, da odpremo srca in sprejmemo Božjo besedo. Ko pa moralni nauk postavlja v ospredje človekovo sposobnost in moč, s tem zanika potrebo po Bogu. Sveti Duh nam govori, da je človek sam nemočen, zato je edina možnost, da živi z Bogom, da mu odpira svoje srce.
Božja milost je v naši bližini, saj se je učlovečeni Bog naselil med nami. Vprašanje pa je, ali sploh verujemo, da Gospod trka na naša srca in želi prebivati v nas. Tudi danes se postavlja vprašanje, ali ga v resnici želimo imeti kot svojega življenjskega vodnika, ali pa le imamo Boga na ustnicah, v srcu pa po tiho uresničujemo svojo voljo.
Učlovečenje kot lepota in upanje
Učlovečenje Božjega Sina je skrivnost, ki jo je težko razumeti in razložiti. Evangelist Janez jasno pove, da je Beseda večni Bog, ki je »meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.«
V učlovečenju Božjega Sina je lepota. Jezus Kristus nam je bil podoben v vsem, razen v grehu. Človek je vrhunec Božjega stvarstva, in kljub madežu greha je sposoben razmišljanja in gradnje odnosov z bližnjimi. Toda Beseda, utelešena ljubezen, lepota in harmonija, je čudovit prikaz Božje podobe v človeškem mesu.
Evangeljske besede opozarjajo na potrebnost in nujnost učlovečenja Božjega Sina. Človek v svoji grešnosti ni mogel izpolnjevati Očetove volje in plačati dolga svojega greha. Zato je Beseda postala meso in je namesto človeka izpolnila Očetovo voljo ter v svojem mesu prevzela kazen za grehe človeštva.
Dejstvo, da je Beseda postala meso in popolnoma izpolnjevala Postavo, prevzela kazen za grehe in telesno vstala od mrtvih, je zagotovilo, da bomo mi, ki gledamo v učlovečenega Božjega Sina in se ga oklepamo z vero, resnično odložili smrtnost in si oblekli nesmrtnost. Odložili bomo propadljivost in si oblekli nepropadljivost.
Različne izreke in primeri besedne zveze »beseda je meso postala«
Besedna zveza »beseda je meso postala« se pojavlja v različnih oblikah:
- In beseda je meso postala.
- In beseda je postala meso.
- In besede so meso postale.
- Besede so postale meso.
- Besede so meso postale.
V kontekstu praktične izvedbe lahko rečemo, da se pogovor nepričakovano privede do dejanja. Primer: »Na svetem sedežu so bili zamisli naklonjeni in tako je beseda meso postala.«
Prolog Janezovega evangelija: Povzetek vere
Uvod v evangelij po Janezu je eden najbolj zanimivih novozaveznih odlomkov, ki predstavlja napoved in povzetek celotnega evangelija. Začne se s spominom na začetek Svetega pisma in zgodbo o stvarjenju, kjer Bog ustvarja z besedo.
Kdo je Beseda (Logos)?
Beseda tukaj pomeni Božjega Sina, drugo osebo Svete Trojice, ki ob koncu prologa dobi ime Jezus Kristus. Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist, je Logos, kar lahko pomeni Razum ali Beseda, najbolje pa oboje skupaj. Jezus je dobil to ime, ker je dokončna Beseda Boga človeku, polnost in celovitost razodetja.
Pogled na Boga, človeka in svet
Prolog predstavlja veličasten pogled vere na Boga, človeka in svet. O Bogu je rečeno, da je eden, vendar ne samotar. Ob sebi ima Sina, svojo živo Besedo, popolno podobo samega sebe. V kali je navzoč nauk o Sveti Trojici.
O svetu je rečeno, da je bil »ustvarjen po Besedi«. V nasprotju z ateističnim pogledom, kjer svet nima razlage, je tukaj rečeno, da je že na začetku sveta njegova razlaga v Besedi, ki jo ima Bog v svojih mislih.
V prologu končno stopi pred nas Človek kot bitje, ki ga je Bog ustvaril svobodnega.
Beseda je postala meso: Osrednja krščanska resnica
»In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« To je osrednja krščanska resnica. Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, se je spustil v telo Device in tako postal človek kakor mi. Bog se je spustil med ljudi in nas vodi k sebi kot narobe obrnjena piramida, ki vsa s konico sloni na zemlji.
Prolog tudi opozarja, da mora v našem življenju beseda postati meso, kar pomeni, da se mora vera izražati v delih. Če vera ni udejanjenja, je mrtva. Jezus nas opozarja, da ne tisti, ki govori, ampak tisti, ki izvrši, vstopi v nebeško kraljestvo.
V času poplave besed je potreben post od besed. Manj govoriti in več narediti. Konkretno se lahko odločimo, da bomo storili kakšno dobro delo, ne da bi o tem govorili, ter s tem nadomestili priložnosti, ko smo govorili, kaj bi bilo treba storiti, sami pa tega nismo naredili.
»Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.«