Čičerika: Uporaba, zgodovina in prehranske lastnosti

Uvod v čičeriko

Čičerika (Cicer arietinum L.) je stročnica iz družine metuljnic (Fabaceae), reda Faboideae, in sodi v skupino zrnatih stročnic. Je ena najstarejših in najbolj razširjenih stročnic na svetu. V slovarju slovenskega knjižnega jezika se navaja oblika čičerka, medtem ko Pravopis dopušča obe obliki, čičerika in čičerka. Ime čičerika izhaja iz latinskega imena cicer, od koder izvira tudi ime Cicero. Francoski jezik je izraz povzel kot chiche, angleški jezik pa proti koncu 14. stoletja kot ciche pease. V sredini 18. stoletja se je v Oxfordovem slovarju angleškega jezika (Oxford English Dictionary) pojavil izraz chick-pea, ki se je obdržal do danes.

Zgodovina in geografski izvor

Čičerika je ena prvih udomačenih zrnatih stročnic, ki najverjetneje izvira iz območja današnje jugovzhodne Turčije in sosednje Sirije. To območje velja za središče izvora čičerike, od koder se je po Svileni poti širila proti zahodu in jugu s trgovanjem in selitvami ljudi. Arheološki dokazi kažejo, da so jo ljudje uporabljali že tisočletja. Dokaze o gojenju čičerike so našli v zgodnjem neolitskem obdobju na zahodnem bregu reke Jordan in v južnem delu današnje Turčije ob vznožju gorovja Taurus, v poznem neolitiku pa v keramičnih posodah tako v Turčiji kot v Grčiji.

V bronasti dobi so čičeriko poznali na območju današnje Italije in Grčije, kjer je bila znana pod izrazom erébinthos. Jedli so jo kot osnovno živilo, surovo ali kot sladico. Tudi Rimljani so jo uporabljali na različne načine, kot juho ali pečeno, o čemer pričajo ohranjeni stari recepti rimskega gurmana Apiciusa. Karel Veliki jo omenja v svoji knjigi »Capitulare de villis« pod izrazom cicer italicus kot vrtnino, ki se prideluje na vsaki kraljevi posesti. Albertus Magnus, svetnik in eden največjih nemških filozofov in teologov srednjega veka, je omenjal več vrst čičerike: rdečo, črno in belo.

Nicolas Culpeper (1616-1654), angleški botanik in zdravnik, v svojih zapisih navaja, da je čičerika bolj hranljiva in povzroča manj vetrov kot fižol. V zapisih nemškega pisca iz leta 1793 je pražena čičerika omenjena kot nadomestek za kavo, v ta namen so jo v času prve svetovne vojne gojili v nekaterih predelih Nemčije.

Svetovna proizvodnja in razširjenost

Leta 2022 je letna proizvodnja čičerike dosegla približno 18 milijonov ton. Indija je največja pridelovalka čičerike na svetu, saj prispeva približno dve tretjini celotne svetovne proizvodnje. Ta vsestranska rastlina je tretja najpomembnejša stročnica na svetu in ima bogato zgodovino, zlasti v Indiji, kjer je ključna sestavina prehrane.

Zemljevid sveta s prikazom glavnih pridelovalnih območij čičerike

Botanične značilnosti in gojenje

Rastlina čičerike zraste od 20 do 50 cm visoko in razvije majhne pahljačaste liste na obeh straneh stebla ter do 2 m globoke korenine. Ima bele cvetove z modrimi, vijoličastimi ali roza žilami. Posamezna rastlina razvije en strok z dvema ali tremi zrni. Rastlina potrebuje za rast subtropsko ali tropsko podnebje z več kot 400 mm dežja na leto. Lahko raste tudi v zmernem pasu, vendar je plodov manj.

Gojenje čičerike v zadnjem obdobju zelo narašča, posebej na območju Zahodne Azije, kjer se je pridelava močno povečala v zadnjih 30 letih. V Sloveniji je gojenje zaenkrat omejeno na gojenje za osebno rabo, saj razmere niso dovolj sušne. Zanimivo je, da je čičerika odporna na sušo, zato ne potrebuje intenzivnega namakanja in jo je mogoče gojiti tudi v območjih z malo padavinami. Med vsemi stročnicami najbolje prenaša sušo in suh zrak ter je v primerjavi z grahom manj zahtevna za kakovost tal, če le ta dobro prepuščajo vodo.

Setev in nega

Rastlina čičerike je nizka, do pol metra visoka in grmičasta. Ker so grmi košati, je treba med vrstami pustiti vsaj pol metra prostora, v vrsti pa semena polagamo v razmikih 5-10 cm. Sejemo jo lahko zelo zgodaj, najboljši čas pa je april. Ima nekoliko daljšo rastno dobo, zato je kasneje ne sejemo več, saj stroki ne bi dozoreli. Pred setvijo je priporočljivo seme čez noč namočiti. Semena za setev pri nas ne bomo našli, zato si mnogi pomagajo tako, da kupijo v trgovini seme, ki je namenjeno prehrani. Uživamo mlada in posušena zrna, ki jih lahko zelo dolgo hranimo.

Mlada rastlina čičerike z majhnimi stroki

Sorte čičerike

Določeni sta bili dve glavni središči izvora čičerike: jugozahodna Azija in Sredozemlje, ter sekundarno središče v Etiopiji. Sorte čičerike z večjimi semeni so prevladovale okoli Sredozemske regije, medtem ko so manjše prevladovale na vzhodu. Obstajata dve glavni sorti čičerike:

  • Kabuli čičerika: Ima bež površino in večja semena brez robov, s bolj gladkimi stroki. V glavnem jo gojijo v južnih delih Evrope, Severne Afrike, Južne Amerike in tudi na Indijskem polotoku. V Sredozemski regiji je bolj pogosta. Preko Afganistana je dosegla Indijo pred približno dvema stoletjema, kjer je dobila ime Kabuli chana, po afganistanski prestolnici Kabul.
  • Desi čičerika: Je manjša in temnejše barve, z grobim strokom. Znana je tudi pod imenom bengal gram. V glavnem jo pridelujejo v Indiji in na Indijskem polotoku ter Etiopiji, Mehiki in Iranu. Ta sorta je najbolj sorodna tisti, ki so jo našli na arheoloških najdiščih v Turčiji.
  • Bombaj čičerika: Prav tako je temnejša, vendar večja kot desi. Pridelujejo jo na Indijskem polotoku.

Prehranske vrednosti in zdravstvene koristi

Čičerika je znana po svoji hranljivosti in je zelo dober vir osnovnih hranil. Obe sorti, Kabuli in Desi, sta bogati s škrobom, beljakovinami, ogljikovimi hidrati, lipidi in flavonoidi.

Makrohranila

  • Ogljikovi hidrati: Zastopani so v najvišjem deležu, pri čemer glavni vir ogljikovih hidratov predstavlja škrob. Približno polovico sestave čičerike predstavljajo ogljikovi hidrati, ki so počasi razgradljivi in preprečujejo hiter prehod sladkorja v kri.
  • Beljakovine: Je dober vir beljakovin, saj vsebuje 8,9 g beljakovin na 100 g kuhane čičerike, kar predstavlja 18 % priporočenega dnevnega vnosa. Čeprav ima čičerika zelo dobro biorazpoložljivost beljakovin in dobro aminokislinsko sestavo, vsebuje relativno majhne vsebnosti žveplovih aminokislin, kot sta metionin in cistein. Zaradi tega in hkrati zaradi visoke vsebnosti lizina je idealna za kombiniranje z žitaricami (pšenica, koruza, riž), ki so bogate z žveplovimi aminokislinami, a hkrati omejene z vsebnostjo lizina. Kombinacija stročnic z žiti ali pseudožiti v istem obroku tako omogoča bolj uravnoteženo in hranilno bogato prehrano, ki prispeva k boljši absorpciji in izkoriščanju beljakovin v telesu.
  • Maščobe: Ima relativno nizko vsebnost maščob (približno pet odstotkov), vendar so te maščobe bogate s tokoferoli, steroli in tokotrienoli, ki so pomembni iz zdravstvenega in prehranskega vidika. Večina maščob je polinenasičenih. Kljub visoki vsebnosti ogljikovih hidratov čičerika ne vsebuje holesterola, ampak ga celo pomaga zniževati.

Mikrohranila in vlaknine

Čičerika predstavlja vir prehranskih vlaknin ter mikrohranil, kot so:

  • Cink
  • Železo
  • Fosfor
  • Baker
  • Mangan
  • Folati (vit. B9)
  • Tiamin (vit. B1)
  • Riboflavin (vit. B2)
  • Niacin (vit. B3)
  • Pantotenska kislina (vit. B5)
  • Vitamin B6
  • Vitamin A ekvivalent

Srce koristi zaradi visoke vsebnosti folne kisline in magnezija. Čičerika vsebuje veliko vlaknin, ki poskrbijo za daljšo sitost, hkrati pa ima nizek glikemični indeks, zato je odlična tudi za diabetike in bolnike, ker preprečuje nenadna nihanja krvnega sladkorja.

Priprava in uporaba v kulinariki

Čičerika je lešnikom podobnega okusa in gladke strukture. Je osnovna sestavina v mnogih svetovnih kuhinjah in je priljubljena sestavina jedi predvsem v kulinarikah Indije, Mediterana in Bližnjega vzhoda. Lahko jo uživamo celo leto.

Načini uporabe

Za prehrano ljudi se uporablja na zelo raznovrstne načine, v glavnem kuhana, redkeje pečena, uporablja se tudi kot moka. Lahko jo uporabimo kot:

  • Dodatek k solatam
  • Sestavino juh ali enolončnic
  • Kremast namaz, kot je humus
  • Zelenjavne polpete ali falafle
  • Pražen prigrizek
  • Sestavina za kolače, kruh, omlete (iz čičerikine moke)

Priprava suhih zrn

Če ste privrženec uporabe suhih zrn, se morate držati nekaterih osnovnih priporočil:

  1. Namočitev: Suha zrna je treba namakati od osem do 12 ur. Zrna morajo biti povsem prekrita z vodo.
  2. Izlivanje vode: Vodo, v kateri smo zrna namakali, obvezno odlijemo. V vodo se namreč sproščajo toksične spojine, ki se med namakanjem izločijo iz zrn.
  3. Izpiranje: Zrna pred kuhanjem nato še enkrat temeljito operemo.
  4. Kuhanje: Zrna kuhamo vsaj eno uro oziroma tako dolgo, dokler se povsem ne zmehčajo. Predhodno namočena v vodi za 12 do 24 ur pa se kuhajo le 30 minut. Namočimo jo čez noč in skuhamo v loncu na pritisk 20-30 minut, tako bo sigurno mehka.

Primer recepta: Curry s čičeriko

Kot primer uporabe je tukaj opis priprave curryja s čičeriko:

  1. Riž skuhamo po navodilih.
  2. Na kuhalnik pristavimo ponev in jo dobro segrejemo, nato vanjo dodamo oljčno olje.
  3. Dodamo sesekljano čebulo, ko se nekoliko prepraži, dodamo še česen.
  4. Nato dodamo češnjeve paradižnike, pražimo nekaj minut in nato dodamo še vse začimbe.
  5. Vse skupaj premešamo in na zmernem ognju kuhamo dobro minuto.
  6. Na koncu dodamo čičeriko in kokosovo mleko ter kuhamo v pokriti ponvi ob rahlem vretju približno 10 minut.

tags: #ali #je #slanutak #cicerika