V Sloveniji, natančneje 55 odstotkov ljudi, meni, da je najpomembnejša vloga ženske, da skrbi za dom in družino. S tolikšnim odstotkom se med članicami Evropske unije uvrščamo v družbo vzhodnoevropskih držav. Postavlja se vprašanje, kako pa je v realnosti s porazdelitvijo vlog v družinah in ali smo sploh kdaj prišli do miselnosti, da sta za družino in topel dom potrebna dva.
Tradicionalne vloge in sodobne percepcije
Povprečna Slovenka je pogosto predstavljena kot sofisticirana, družbeno aktivna, višje izobražena ženska, ki v svoji primarni celici ali družini zavzema spoštljiv položaj in si s soprogom deli tako finančno breme kot tudi skrb za družino in dom. Kljub temu se ta percepcija ne ujema vedno z družbenimi pričakovanji. V evropski družbi so Slovenke od nekdaj slovele po svoji močni volji in karakterju. Rade so delovale v družbi in tudi doma so držale večino vajeti v svojih rokah, vse večje odločitve so bile prepuščene njim.
Seveda je v ambicioznosti in predanosti karieram nekaterim moškim težko pri srcu in bi najraje svoje ženske partnerice videli doma, na varnem, s kuhalnico v rokah in predpasnikom okoli vratu, za štedilnikom. To je pokazala tudi raziskava, v kateri se je kar 55 odstotkov Slovencev in Slovenk strinjalo, da je najpomembnejša vloga ženske skrb za dom in družino. Ta miselnost je presenetljiva, saj že leta ženska v Sloveniji izstopa iz komfortne cone svojega doma in se vsakodnevno bori na delovnem mestu, tako za boljši položaj kot večjo plačo.
Izzivi žensk na delovnem mestu in doma
S svojimi finančnimi prihodki ženska pomaga družini, prispeva svoj delež pri plačilu položnic in ostalih odhodkov. Svojo stoodstotno skrb za otroke pa si deli skupaj s partnerjem, ki svoji ženski odvzame del bremena družine in doma ter ji omogoči, da tudi sama v poslovnem svetu zablesti ter doseže visoke rezultate, ki se potem manifestirajo v celotni družini. Na ta način postaneta tudi njena samozavest in samopodoba celovita, dobrobit tega pa je pozitivno okolje in dobra volja v družini. No, tako je v teoriji. V praksi pa se pogosto kaže drugačna slika, kjer je ženska poglavitna naloga kljub vsakodnevnem 8-urnem delavniku še vedno stoodstotna skrb za kuhanje, čista oblačila in otroke, medtem ko se oče po naporni službi pogosto vrže na kavč z daljinskim upravljalnikom v rokah.
Raziskava OECD iz leta 2014 in slovenski moški
Leta 2014 so se na podlagi raziskave OECD slovenski moški uvrstili kar na prvo mesto po opravljenem neplačanem delu v okviru doma in družine (t.i. homework). Sledili so jim Danci, Estonci, Francozi in Belgijci. Raziskava je temeljila na vprašanju, koliko minut dnevno naj bi moški opravljali neplačano gospodinjsko delo. Kriteriji in način pridobivanja podatkov niso bili popolnoma jasni.
24UR | Družina na svoji zemlji zaradi daljnovoda ne more graditi | POP TV
Kritični pogled na vrednotenje dela
Publicistka Simona Rebolj pojasnjuje, da je vprašanje, "kdo ostane doma zaradi skrbi za otroke, seveda lahko odločilno za vrednotenje dela na delovnem mestu in v določenih okoliščinah tudi za možnosti napredovanja." Večja odsotnost gotovo vpliva na vrednotenje produktivnosti. Vendar pa meni, da je problem precej širši in da se žensko delo tudi v primeru prisotnosti na delovnem mestu lahko vrednoti kot manj vredno in manj produktivno, celo neodvisno od realnih rezultatov. "Če se namreč predvideva, da ženska posveča več pozornosti, energije in časa otrokom in domu v primerjavi z moškim, ki se morda tudi zunaj delovnega okvira miselno in družabno osredotoča predvsem na svoje področje dela, se moški avtomatsko dojema kot boljša investicija za prihodnost institucije ali podjetja."
Reboljeva navaja primer, ko je konservativni in patriarhalni ideolog Jordan Peterson zagovarjal plačne razlike med spoloma z mnenjem, da ženske zagotovo opravijo tudi manj dela, ki se dojema kot dodatno, neobvezno (npr. na področju znanosti), ker naj bi se več posvečale otrokom in domu. S tem je tudi opravičeval razlike v priložnostih za prevzemanje vodstvenih položajev in počasnejšega napredka v karieri. Simona Rebolj to zavrača: "Seveda gre za popolno zavajanje, saj se neenakopravna obravnava izkazuje ob enakih dosežkih ali referencah med spoloma ali celo boljših stvarnih rezultatih na ženski strani." Poudarja, da ženske vstopajo na trg dela in na pot kariere v pretežno moški svet, kar zadeva položaje z vzvodi moči, in da psihološki dejavnik v odnosu med spoloma je veliko močnejši. Opaža, da celo ženske, ki zaslužijo več od moških, s katerimi so v razmerju, pogosto občutijo krivdo, če so v čem bolj uspešne od moškega, in skušajo to dejstvo zatajevati, da se partner ne bi počutil preveč frustriranega ali celo odšel.
Izzivi interpretacije in psihološki dejavniki
Nejasnosti in pasti raziskav o gospodinjskem delu
Simona Rebolj poudarja, da je zelo pomembno, na kakšen način so pridobili takšne rezultate v raziskavi OECD. "Nenavadna - glede na slovensko precej patriarhalno družbo, kar zadeva mentaliteto - je npr. tudi visoka uvrstitev Poljske." Sprašuje se, ali so moški res pridni in tako zagrenjeni, ker se čutijo prisiljene v določene dejavnosti, za katere sicer menijo, da ne bi smele biti njihov problem, ali pa so kriteriji tako splošno zastavljeni, da se vanje zlahka visoko uvrstijo tudi tisti, ki preprosto svoje delo cenijo previsoko ali zgolj radi in veliko 'visijo' doma. Priznava, da smo v Sloveniji zelo družinsko naravnani in "zapečkarski", kar pomeni, da veliko časa preživimo doma, vendar se sprašuje, če "zapečkarstvo" lahko enačimo s kakovostnim življenjem posameznika in družin ali celo z enakopravnim odnosom za štirimi stenami.
Psihološki vidiki delitve dela
Reboljeva se sprašuje, koliko dela nekdo opravi v relativno enakem času fizične prisotnosti doma. Meni, da moški svoje delo vrednotijo visoko in se tudi partnerice trudijo po starih vzorcih odnosa spoštovati in motivirati delo svojega partnerja bolj, kot uspejo motivirati sebe. To lahko vodi do zavajajočih interpretacij. "Če ženska veliko dela postori hitro in za mimogrede, kot da ni storila nič, medtem ko nekdo drug kuha celo popoldne specialiteto, s čimer se zna tudi glasno pohvaliti in pokazati utrujenost in brezmejno žrtvovanje, se lahko vzpostavi izkrivljen vtis o realnem stanju stvari." Pomembno vprašanje se ji zdi tudi, kako je bilo razvrščano delo na domu, saj homework ne pomeni nujno zgolj ozko razumljenega gospodinjskega dela.
Delo doma predvideva tudi tista dela, ki veljajo tradicionalno za moška opravila, kot je košenje zelenic v izrazito ruralni deželi. Verjame tudi, da moški raje kaj skuhajo ali posesajo v zgodnjem otrokovem obdobju, kot se ukvarjajo s pranjem, pospravljanjem, pomivanjem posode in skrbjo za otroke, ki vsebuje tudi manj prijetno plat ukvarjanja z njimi. Zato se sprašuje, ali je ukvarjanje z otroki všteto v raziskavo posebej in ali morda moški dojemajo igranje z otroki tudi kot delo in pomoč v gospodinjstvu. Opaža, da moški za razliko od žensk pogosto tudi to prištevajo v koš dela, ki ga opravljajo pri ukvarjanju z domom in družino, in da ta vrsta 'dela' obsega večji delež njihovih 'pravil' kot pri ženski.
Pomemben je tudi psihološki dejavnik. Pri ženskah večinoma sliši pritoževanje, da moški sicer pripomorejo v gospodinjstvu, vendar niso prisotni s srcem, z veseljem, ki ga zaznavajo, ko je govor o drugih dejavnostih. Opisujejo, da pomagajo zelo mehansko in na način, ki jasno kaže, da komaj čakajo, da bodo zadostili kriterijem pomoči, končali in počeli kaj drugega - kaj "svojega". Ženske nimajo občutka, da se partnerji dovolj identificirajo z družinskim življenjem. To je pa ravno tisto področje, ki govori o tem, s čim ima določena oseba več veselja. In če moški zaznavajo, da premorejo manj dobre volje za domača opravila in pri skrbi za otroke (razen igranja z njimi in pohode na izlet) kot njihove partnerice (in nekoč njihove mame), s takšnimi očmi ocenjujejo tudi sodelavke.
Samozavest in samopodoba ženske
Zadovoljna ženska je tista, ki skrbi zase, tako da živi življenje, ki ji je ljubo, in postavlja prioritete tam, kjer sama želi. Pa naj bo gospodinja ali poslovna ženska, naj ima otroke ali ne, naj bo poročena ali samska. Pomembno je, da je zvesta sebi, svojim željam in ciljem, da dela tisto, kar jo osrečuje, brez občutka sramu. Ni sramotno biti gospodinja, niti ni sramotno imeti kariere. Sramotno je, če se podredi družbenim standardom ali partnerju in ne upošteva svoje biti. Vsekakor pa ima ženska lahko tudi oboje, družino in kariero. To poudarja pomemben koncept, ki ga lahko poimenujemo kulturna dediščina androcentrizma oziroma moškosrediščnosti. Družbo so zgodovinsko oblikovali belski moški po svoji podobi in zase. Ostali, ki ne ustrezajo temu idealnemu tipu - belskemu moškemu - so odkloni, ki jih je potrebno ustrezno regulirati in ukalupiti. To se kaže tudi v jeziku, ko je moška slovnična oblika napačno označena kot "nevtralna".
Družbene norme se odražajo tudi na trgu dela in v znanosti, kjer se definirajo produktivnost, pripadnost, uspešnost in učinkovitost s klasičnimi kriteriji, kot so prisotnost na delovnem mestu, število ur, ki jih vložiš v delo, objave, pridobljena sredstva in citati. Ti še vedno prevladujejo pri ocenjevanju kariernega napredovanja. Če želimo, da se gospodinjstvo in tudi, na primer, akademija vzdržujeta, je v to potrebno vložiti ogromno energije in časa. Oboje je omejena dobrina. Če večji del svojega časa namenjaš vzdrževanju gospodinjstva ali institucije, ti ga preprosto zmanjka za "višje", bolj cenjene, vrednotene in pogosteje monetizirane aktivnosti. A družbe ne bi bilo brez gospodinjskih opravil in vzdrževanja. Dan ima le 24 ur. Rezultat je nelojalna konkurenca za čas, ki ga ženske ne morejo enakovredno porabiti za ustvarjanje znanosti ali za karierni napredek. Ob tem so tu še neformalne norme: če ženska v znanosti reče "ne", se to obravnava drugače kot pri moškem in ima pogosteje konkretne posledice. Raziskave kažejo tudi, da so moški pogosto spretnejši pri zavračanju povabil, ki niso instrumentalnega pomena za kariero.
Na eni strani imamo torej porazdelitev dela doma, kjer se ponavadi pričakuje, da ženska pere perilo, skrbi za otroke, kuha kosilo, hodi po živila in podobno - skrb za družinske člane, otroke, starše. Vse te odgovornosti se na nek način preslikajo tudi v akademski svet, kjer se pogosto pričakuje, da ženska skrbi za podporno okolje, ki omogoča, da "geniji" - moški - dosežejo velika odkritja.