Cvetača (
Kdaj je cvetača užitna in kaj se zgodi, če zacveti?
Uživamo omesenelo socvetje cvetače. Ključnega pomena za kakovost pridelka je pravočasno spravilo. Cvetačo poberemo, ko velikost glave doseže med 15 in 20 cm. Pri tem je pomembno paziti, da socvetje ne dobi zrnatega videza in da posamezni cvetovi niso vidni. V tej fazi se namreč kakovost pridelka že znižuje. Cvetača je primerna za rezanje, ko je glavica čvrsta in trda. Če prezori, rože postanejo zrnaste, cvetovi se jasno vidijo in barva se lahko spremeni. Čeprav je takšna cvetača še vedno užitna, se njena kakovost, okus in tekstura zmanjšajo.
Med rastjo je socvetje obkroženo z listi, ki ga ščitijo pred sončno svetlobo in razbarvanjem. Dolgotrajna izpostavljenost soncu v vročem poletnem vremenu lahko povzroči, da se glave cvetače obarvajo in pridobijo rdeče-vijolični odtenek. Cvetni brst se oblikuje na enem steblu in je obdan z velikimi in kompaktnimi zelenimi listi, ki ga ščitijo pred obarvanjem. Cvetove je priporočljivo senčiti, ko so veliki približno 7 cm - liste spnemo z elastiko nad rožo ali jih prelomimo, da preprečimo rumenenje in ohranimo optimalno kakovost.
Zgodovina in razvrstitev
Beseda »cvetača« izhaja iz italijanskega imena »cavolfiore«, kar pomeni "zeljni cvet". Plinij je v 1. stoletju našega štetja med opise takrat gojenih rastlin dodal zapis o tako imenovani »cimi«: "Ex omnibus brassicae generibus suavissima est cyma," kar pomeni "Od vseh sort zelja je najbolj prijetnega okusa cima." Arabska botanika Ibn al-'Awwam in Ibn al-Baitar sta bila v 12. in 13. stoletju mnenja, da cvetača izvira iz Cipra. Tudi Francozi so jo nekoč imenovali
Cvetača spada v skupino križnic, ki so dobile ime po križnih, zvezdasto zasnovanih listih, ki rastejo v obliki grškega križa, s cvetno čašo in križnega preseka na zgornjem delu vratu rastline. Mednje sodijo tudi zelje, repa, koleraba, brstični in listni ohrovt, brokoli, pa tudi hren, oljna repica, gorčica in redkev.
Vrste cvetače
Danes je na voljo veliko različnih sort cvetače, ki se razlikujejo po barvi, velikosti, obliki, okusu in tudi prehranski sestavi.
Bele in kremne sorte
Večina sort ima kremasto ali belo glavo, ki je klasična in najbolj razširjena oblika cvetače.
Zelena cvetača (Broccoflower)
Zelena cvetača je križanec med brokolijem in cvetačo, v angleško govorečih državah pa jo imenujejo broccoflower. V ZDA in Evropi se prodaja od začetka devetdesetih let. Obstajata dve obliki: ena je podobna obliki navadne cvetače, le da je njena sredica svetlo zelene barve, druga pa ima stožčaste spiralne grozde cvetov v zeleni barvi.
Oranžna cvetača
Oranžna cvetača je bila prvič opažena leta 1970 v Kanadi. Njena barva je posledica genske mutacije in je odraz kopičenja beta karotena v rastlini.
Caulilini
Caulilini je vrsta cvetače, ki je zelo popularna v Aziji. Ima dolga zelena stebla in bledo rumene do svetlo zelene majhne cvetove.
Gojenje cvetače
Cvetača je vrtnina hladnih predelov, ki jo gojimo zaradi omesenelega cveta. Izmed vseh kapusnic je najzahtevnejša, zato je bila vedno dokaj draga zelenjava in je še zdaj ne najdemo zelo pogosto na naših vrtovih. Vreme je precejšnji omejevalni dejavnik za pridelavo cvetače, saj rastlina najbolje uspeva pri zmernih dnevnih temperaturah med 21-29 °C, obilnem soncu in vlažnih razmerah. Podobno kot večina zelenjave, tudi cvetača potrebuje vsaj 6 ur polnega sonca.
Priprava tal in gnojenje
Glede hranil je cvetača kar požrešna. Če želimo, da bo zrasla krepka rastlina, ki nam bo dala veliko rožo, moramo tla primerno pripraviti. Cvetača zahteva peščena in dobro gnojena tla, najbolje s rahlo kislim pH-jem, kar pomaga pri preprečevanju bolezni. Gojimo jo na prvi poljini. Najbolje je, da gredico že jeseni močno pognojimo z uležanim hlevskim gnojem, domačim kompostom ali kakšnim drugim primernim organskim gnojilom. Seveda tudi pri presajanju zemlji dodamo pest ali dve domačega komposta ter jih zalijemo. Z dušikom smo zmerni in ga uporabljamo le do začetka nastajanja rož.
Setev in presajanje
Poznamo zgodnje sorte, sorte za poletno pridelavo, jesenske sorte, zimske prezimne sorte in sorte za gojenje v zavarovanem prostoru. Čeprav cvetača za proizvodnjo semen potrebuje približno dve sezoni, za kulinarično uporabo rastlino gojimo kot enoletnico. Cvetačo posejemo približno 7 tednov, preden jo bomo presadili na prosto, kar je nekako 2-3 tedne pred zadnjo slano. Tako se bo cvetača dovolj razvila in ojačala pred poletno pripeko in sušo.
Za vzgojo zgodnje cvetače izberemo sorte s krajšo rastno dobo, ki navadno naredijo tudi manjše glave. Da imamo sadike zgodnje cvetače pripravljene v začetku aprila, setev opravimo okoli 45 dni prej. Najprej sejemo več semen v večjo posodo, v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček (lahko že v dveh dneh) in takoj prestavimo na svetlo mesto. Ko so lepo razviti »srčasti« klični listi (v roku 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Ne čakamo tako dolgo, da bi se začeli razvijati pravi listi, saj se hkrati razvijajo tudi korenine, ki bi jih med pikiranjem poškodovali. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobre rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C; nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 4 °C. Če nam po pikiranju ostane več rastlin, jih pojemo kot mikrozelenje, saj je rastlina v tej rastni dobi užitna.
Na prosto prve sadike presadimo, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov, kar je okoli 45 dni po setvi, oziroma konec marca, v začetku ali sredi aprila. Sadike posadimo na razdalji 50 cm v cikcak vzorcu; če sadimo bolj gosto skupaj, bodo pridelki manjši. Te zelo zgodnje setve obvezno pokrijemo s kopreno, najbolje preko lokov, saj sadik koprena ne sme stiskati. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Lahko sadimo tudi v višji kupček. Rahlo zalijemo zgolj sadilno luknjo, saj so spomladi tla navadno dovolj vlažna. Rastline v maju še vedno ščitimo z vrtno kopreno, ki mlade rastline odlično ščiti pred mrzlim vetrom, hladnimi nočmi in letečimi škodljivci.
Za jesenski pridelek semena za vzgojo sadik sejemo v začetku maja. Vzgoja sadik v maju je precej lažja, saj lahko zaradi višjih temperatur vse počnemo zunaj. Tako kot februarja semena najprej sejemo v večjo posodo in kasneje pikiramo v srednjo sadilno enoto. Ker je rastlina ves čas zunaj, utrjevanje kot pri zgodnjih sadikah ni potrebno. V maju in juniju moramo biti bolj pozorni na zalivanje, saj sonce hitro osuši substrat. Sadike presajamo na gredo v juniju ali še v začetku julija, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oziroma okoli 30 dni. Sadike v tem času rastejo hitreje kot spomladi. Sadike posadimo na razdalji 50 cm, globoko, do prvih listov. Močno zalijemo sadilno luknjo in tudi celo gredo. Vedno se ravnamo tudi po vremenu; če presajamo tik pred dežjem, se bodo sadike odlično ukoreninile. Takoj zastremo s katero koli poletno zastirko.
Oskrba med rastjo
Med rastjo je cvetačo potrebno redno zalivati in občasno okopati. Če želimo, da dobi dovolj veliko rožo, potrebuje redno oskrbo z vlago in dovolj visoko zračno vlago. Gredice zastiramo z organskimi zastirkami (travni odkos in slama), dokler so tla še mokra, da preprečimo izhlapevanje vode. V ekološkem vrtu jo lahko zalivamo s koprivno brozgo, ki vsebuje veliko dušika, ali s pripravki na osnovi morskih alg.
Presajene sadike prvi teden dni vsakodnevno zalivamo, še posebej ob suhem in sončnem vremenu. Nato postopoma zmanjšujemo zalivanje, da se rastlina globoko ukorenini, največ enkrat tedensko. Ko začne delati rožo, je to eno od najbolj občutljivih obdobij, zato jo je pametno zasenčiti. Svetloba namreč vpliva na okus in barvo cveta in lahko zmanjša kakovost. Zemljo redno rahljamo, da rastlina lahko pride do hranilnih snovi.
Dober in slab sosed
Slabi sosedje cvetače so čebula, česen, jagode in ostale kapusnice. Dobri sosedje pa so blitva, bob, solata endivja, grah, fižol, paradižnik, solata, špinača, kamilica, meta, timijan ter kapucinke. Spomladi lahko ob koncu aprila med vrste cvetače posadite nizek fižol, v jesen pa zimsko solato. V vrsti s cvetačo se zelo priporoča saditi zeleno. Cvetači koristi tudi gojenje ob ali po fižolu.
Bolezni in škodljivci
Cvetačo ogrožajo podobne težave kot zelje in ostale kapusnice. Pomembni so preventivni ukrepi, kot so kolobarjenje, upoštevanje dobrih in slabih sosedov ter mešani posevki.
Najpogostejši škodljivci
- Gosenice talnih sovk predvsem v nočnem času obdelujejo podzemne dele rastlin. Rešimo se jih s posipavanjem z lesnim pepelom in rahljanjem oziroma okopavanjem.
- Bolhači so nadležni mali hrošči, ki delajo škodo tako, da zvrtajo luknjice predvsem v liste mladih rastlin, še posebej po presajanju, ko so pod »stresom«. Preženemo jih lahko z rednim okopavanjem oziroma rahljanjem in zalivanjem.
- Kapusov belin je sicer lep metulj, a njegove gosenice žal delajo škodo. Pomembno je, da rastline redno pregledujemo in gosenice pobiramo, poleg tega pa jih poškropimo z milnico ter posipamo s pepelom. Če pa opazimo, da rastline obletava veliko metuljev, je najbolje, da jih prekrijemo z gosto mrežo.
- Mlade sadike (stebelca) zelo rad obgloda bramor ali pa napadejo mravlje, ki se hranijo s sladkim rastlinskim sokom.
- Kapusova hržica napada vse kapusnice, najpogosteje pa zelje in cvetačo.
- Kapusove sovke so temno sivi metulji, ki se pojavljajo 2x letno.
Bolezni
- Plesen kapusnic, kot je kapusna plesen, okužuje predvsem mlade rastline.
- Črna žilavka je bakterijska bolezen kapusnic, prav tako pogosta je črnoba kapusnic.
- Golšavost kapusnic je tudi pogosta težava.
Preventivni ukrepi
Proti boleznim koristi dobro odcedna zemlja, zmerno gnojenje, okopavanje in zalivanje z algino brozgo. Pomembno je tudi kolobarjenje, zato kapusnic na isto mesto ne sadimo štiri leta. Najboljša preventiva spomladi je pokrivanje cele grede s kopreno, v vročih dneh pa z insektno mrežo, ki ščiti pred letečimi škodljivci, kot je kapusov belin. Zanimiva zaščita pred kapusovim belinom so tudi umetni barvni metulji, zapičeni na gredi, saj je ta metulj zelo plah in ne vstopa na teritorij ostalih metuljev. Preprečevanje rumenenja rože preprečite s prekrivanjem.
Spravilo in shranjevanje
Cvetača je primerna za rezanje, ko je roža dovolj razvita, to je, ko je glavica čvrsta in trda. Nabiramo bele, čvrste razvite cvetače. Pri nabiranju pridelka za sprotno svežo uporabo z ostrim nožem zarežemo med cvetnim steblom in listi. Na odrezani glavi pustimo vse liste, saj ščitijo užitne dele pred poškodbami. Preostanek rastline izpulimo in zavržemo na kompost, saj navadno ne razvije stranskih poganjkov.
Rastline cvetače običajno oblikujejo pridelek z zamiki in ne sočasno, kar nam omogoča postopno nabiranje in njeno sprotno uporabo. Prve zgodnje cvetače pobiramo v drugi polovici maja, v juniju in še v juliju. Jesenske pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in začetku novembra. Čez zimo na prostem ne prezimi, saj jo uničijo temperature pod -3 °C. V kolikor nam v jesenskem času ostane še veliko cvetač, ki jih želimo spraviti za ozimnico, jih izruvamo in pospravimo na hladno.
Cvetačo lahko nekaj tednov hranimo v hladilniku, vendar mora biti pokrita in suha, saj sicer začne veneti.
Prehranska vrednost in uporaba
Cvetača je izjemno zdrava zelenjava. Tako kot vse kapusnice vsebuje vse pomembne vitamine (razen vitamina E) in minerale. Bogata je s folno kislino (vitamin B9), vitaminom K in vitaminom C, pa tudi z vitaminom B6 (piridoksin) in B5 (pantotenska kislina). Vsebuje tudi beta-karoten, veliko antioksidantov in fitokemikalij ter je bogat vir vlaknin. Raziskovalci ocenjujejo možen pozitiven učinek na zdravje, saj varuje pred rakom, čisti kri ter dviguje odpornost telesa.
Cvetača je nizkoenergijsko živilo, katerega 90 % predstavlja voda. Vsebuje tudi različne glukozinolate - kemične spojine, ki jih proizvajajo rastline, da se obvarujejo pred glivami, bakterijami, virusi, pa tudi pred tem, da bi jih druge žuželke in živali zaužile.
Uživa se jo lahko na več načinov. Če jo uživamo surovo, njen okus spominja na zelje. Surovi cvetovi so okusni v solatah ali kot hrustljava predjed z omakami. Lahko se jo vloži, skuha, popari ali speče. Je aromatičen dodatek juham in enolončnicam ali drugi zelenjavi, kot so korenje, paradižnik, grah, paprika ali brokoli. Cvetača ima nizko energijsko vrednost in jo lahko uporabimo kot nadomestek riža in krompirja. Dolgotrajno kuhanje uniči večino vitaminov in je povezano z žveplu podobnim vonjem cvetače.
