Apostoli ne samo da so pri Jezusu, hodijo za njim in se od njega učijo. Jezus jih osebno spremlja. Vpraša jih, kaj mislijo, kakšno mnenje imajo, kako doživljajo stvari in, predvsem, kako doživljajo njega samega. Skratka: »Kaj pa pravite vi?« Petrov odgovor je - vsaj po katekizmu - pravilen, za odlično oceno. Toda Jezus gre korak naprej. On je Božji Maziljenec, toda… kaj to pomeni? Jezus osebno spremlja svoje apostole in jim predstavi Božji pogled, Božje »mnenje«. Za Jezusovega učenca je namreč pomembno, da sprejme ravno to.
Jezus hoče, da ostanemo z nogami na tleh, da ne sanjarimo, da si ne delamo lažnih predstav in jih imamo za edine možne. Apostol Peter je bil, kot beremo drugje v evangeliju, poučen tudi o tem. Zelo lahko se je namreč skriti, ali celo izgovarjati, na javno mnenje, na to, kaj pravijo ali dojemajo ljudje, množice, mediji. Zelo lahko je tudi biti trmasto vztrajen pri svojem stališču in predstavi. Toda stvarnost je drugačna. Sin človekov (pa naj bo to Jezus sam ali kdor koli izmed nas ljudi) mora biti zavržen, mora doživeti nasprotovanje, celo zatiranje, trpljenje in smrt. Tako pač je, če vzameš nase in živiš Božji načrt, Božji pogled, če sprejmeš Božjo ponudbo in jo udejanjaš.
Življenje ni potica, ni (samo) praznik. Jezus je vse to doživel na lastni koži, zato spodbuja, pripravlja, osebno spremlja tudi nas, da bi bili pripravljeni. Da, na koncu je svetla točka, na koncu je vstajenje, a do tja je treba priti, je treba kaj »dati skozi«. Ne glede na javno mnenje, ne glede na naša osebna stališča, ne glede na to, kaj je lažje ali ugodnejše: Če je že treba dati življenje, ga dajmo zaradi Jezusa; če se je za kaj vredno zalagati in truditi, se trudimo zanj; če je kaj vredno sprejeti, sprejmimo njegovo ponudbo - ker nas on tako uči, ker je on naredil isto.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi.
Osebna kriza in iskanje smisla
»Sem resnično prvič v življenju v krizi. Totalno dno. Gre za to, da se celo življenje samo razdajam in tako malo dobim v zameno. Tokrat me je ubila ljubezen. Predala sem se 100% in verjela v naju. Pustila sem vse, službo, vse in šla za njim, ker sem želela videti, če je možnost za naju, da zaživiva skupaj. Rada ga imam z vsem, kar sem, kljub njegovim napakam. Ampak, z njegove strani ni tako močno. Ni pripravljen pustiti stvari zame in mi posvetiti dovolj časa. Tako da se dobivava enkrat tedensko, kar je seveda kr nekaj in to je to. Priznam si realnost, ki me je totalno uničila. Edino kar imam v glavi je kako končati svoje življenje. Ne želim si več iti naprej. Ne najdem več moči, dovolj imam nenehnih iger in enostavno ne vidim več smisla v ničemer. Kot da sem že vse videla in doživela in ni ničesar več, kar bi me razveselilo. Enostavno ne morem. Zjutraj se zbujam v solzah, zaspim v solzah… nimam volje do ničesar. Okoli mene je morje, sonce in tudi to mi ne pomeni ničesar. Jezna sem nase, ker tako razmišljam… ampak v glavi imam samo njega ali pa konec. Vem, da je vse odvisno od mene in da je vse v glavi, ampak enostavno ne morem preklopit. Ne samo da ne morem, očitno tudi nočem… že tri mesece samo životarim… uničena sem… ne vem več za kaj je vredno živeti… in tako sem osamljena, ker sem celo leto podredila samo njemu in s tem izgubila sebe, ne vem kaj bom… prvič v življenju razumem zakaj si ljudje strežejo po življenju, kar je grozno… kak pameten komentar???«
Odgovori in nasveti
»Mnogi od nas tukaj smo doživeli vse žive polome v življenju, ampak z poudarkom: polomi, ne samo ljubezenske težave. Da obrnem malo na hec: če bi vsi podobno razmišljali kot ti, kdo bi ti svetoval tukaj ??? Dal ti bom morda kar oster nasvet, samo vedi da je v dobri nameri: spravi se k sebi, če iz te moke ne bo kruha, ne bo konec sveta, še dovolj robe je. In ob sebi in za seboj imaš ljudi, kateri te imajo radi, končaj le to kalvarijo in pojdi naprej. Da se smiliš sama sebi, od tega lahko le zboliš, da si se do sedaj razdajala - pa kaj? Točno te mora trefniti po buči da tega danes nihče ne ceni, da te poiščejo le ko te potrebujejo in jutri komaj poznajo - to je današnji dan, slovenska folklora. Poleg nje pa alko, varanja in samomori. Tistih “drugih” je bolj malo, zato se raje učlani tja ! Daj, malo volje in bo šlo !«
»Veš kaj, življenje ni piknik. Pridejo lepi in manj lepi trenutki in tudi popolnoma grdi, krivični in obupno boleči dnevi. Tako pač je. Za vse, ne samo zate. Ugotovila si v čem je problem - razdajaš se. Preveč in ne glede na to ali ti drugi to vrača ali ne. Vprašaj se ali imaš dovolj samospoštovanja in ali je s tvojo samozavestjo vse v redu. Taka krizna obdobja so krasna priložnost, da se zazreš vase in poizkušaš ugotoviti, kaj delaš narobe. Ker to, da popolnoma podrediš življenje nekemu drugemu človeku, zagotovo ni ok. Veš, ljudje imamo radi samostojne, samozavestne in neodvisne partnerje, ki imajo tudi svoje življenje… Nisi pa nič čudna in nič tako groznega se ti ne dogaja. Ta človek ti pač dolgoročno ne bi mogel dajati tistega, česar si želiš. To pa je nekoga, ki bi te neskončno ljubil in bi želel živeti s tabo vsak dan v tednu. Zato bodi srečna, da si prišla do tega spoznanja. Tako imaš namreč priliko, da pravo ljubezen doživiš, ne pa da še toliko in toliko let životariš z nepravim. Kakšen samomor neki! Šampanjec odpri in se veseli lepše prihodnosti in nekoč tudi tiste ta prave ljubezni. Čas bo zacelil vse rane, verjemi mi. Samo priliko mu daj. V tem času pa pojdi ven, med ljudi, da spet zadihaš. IN da spet najdeš sebe.«
»Iz svojih izkušenj vem, da nikoli ne smeš obupat, vedno obstaja rešitev, samo včasih pride prej, včasih pa traja celo večnost, preden pridemo do cilja, tako pač je v življenju. Enkrat sem slišal, da življenje ni potica in to še kako drži, želim ti vso srečo.«
»Res je, kar pravijo predhodniki. Ti si sedaj na začetku uspeha, zato, ker si končno spoznala, da si vse življenje samo dajala in ne prejemala. Za nekoga si se žrtvovala 100 % in dobila le en dan vsak teden od njega. Več ne potrebuje, ker te izrablja očitno samo za sex. Ko si to spoznala, pa je že pot navzgor. Zato ne misli, da brez njega ne boš mogla. Brez tistega enega dneva v tednu???? Čaka te nekdo, ki ti bi dal 7 dni v tednu!!!! Haloo, punca! Zbudi se! Zaradi tipa se ne pušča službe!!!! Sparavi se pokonci! Poišči Sanjo Rozman in te bo spravila k sebi - ti si namreč odvisna od odnosov!«
Depresija in pomoč
»Ok, vse je res. Samo ne vem kako najti voljo do nečesa. Vse stvari, ki so mi kaj pomenile, nimajo nobene vrednosti več. Vseeno mi je za prijatelje, za družino in nenazadnje tudi zase. Na živce si grem, ker samo vegetiram, ampak nimam pa toliko volje, da bi kaj spremenila. Tema! Pa dejansko imam vse, kar bi si marsikdo želel, a nič ne pomeni, čeprav sem si vse prislusila z lastnim znanjem in rokami… Mogoče bi bilo pametno stopiti do zdravnika. Zna biti, da imaš depresijo. Če je temu tako, potrebuješ zdravila, da ti pomagajo na fizični ravni (depresija je fizična bolezen, če slučajno ne veš. Depresiven človek ni “zmešan” ali kaj podobno..). Če imaš depresijo, se boš brez zdravniške pomoči težko izvlekla.«
»Hmmm… Mogoče lahko poskusiš z naslednjo mislijo; Če ti ni do življenja zase pač prav. Tako je. Še vedno pa imaš v rokah življenje, s katerim lahko narediš kaj dobrega za druge. Lahko živiš za druge nekaj časa - pomagaš komu, razveseliš koga, itd. Zakaj bi s samopomilovanjem uničevala nekaj dragocenega? Ko boš nekaj časa tako živela, se ti bo pa najbrž itak povrnila volja in veselje do življenja.«
Primerjava izkušenj in nasveti za naprej
»Saroma, si v situacijo kot jaz, le da si ti mlajša od mene, kar je velik plus in prednost. Da si na tleh v to ne dvomim, da pa misliš po prekinitvi tvojega življenja, ki je edino na tem svetu, se pa ne strinjam in ne soglašam. Mnoga leta sem bila sama z dvema otrokoma, ker je mož bil pijanec in agresivnež, po tolikih letih, pa mi je nekdo pričel pihati na dušo in to kar dve leti. To poletje sem popustila, kajti “potegnilo” mi je in to zelo močno goreče. In kaj se je zgodilo, ko me mačo povabi k sebi domov, opraviva v 15 min vse in prične z gledanje TV. Nisem vedela ali sanjam ali naj skočim skozi okno ali sem se že prodala, ampak ne za denar, samo za kozarec vode, ki mi jo je natočil. Po eni uri sem že bila doma. Groza, nisem vedela kaj je to sedaj. Mislila sem da je to trema pri njemu. Zgodilo se je potem še dvakrat in vedno isto. On je svoje opravil in na koncu rekel “o kako sem sedaj lažji”. V teh dneh ugotovim, da ima že dolga leta ljubico, ki je zelo premožna in ki mislim, da ima do nje tudi moralno dolžnost. No kmalu bodo pričeli SMS in zopet povabilo k njemu domov. Tokrat pa pika. Ker do sedaj nisem bila kurba, ne bom niti v preostalem delu življenja. Naj bo sram take moške, ki izrabljajo čustva nas žensk. Hočemo samo ljubiti in biti ljubljene oni pa to izkoristijo sebi v prid. Tudi jaz bi prosila za nasvet, kako naj ga čimbolj ranim oz. mu prikažem, da me je fino izigral. Evo, ravnokar je prispel en SMS, ki je 100% njegov, tako da ga ne bom niti odprla, vsaj ta večer, ampak zjutraj. Saroma, ne ti ne jaz si ne smeva dovoliti, zaradi takih nemoralnih moških, da propadeva oz. da ne vidiva niti trave več rasti. Bova preboleli to bolečino, ki ni lahka, ampak zapomni si, vsak na tej zemeljski obli mora za svoja nemoralna dejanja odgovarjati, čeprav ne meni in tebi ampak nekomu drugemu. To se bo tudi zgodilo, verjemi mi, takrat bova midve že z glavo pokonci. Daj drži se in odpiši mi.«
»Saroma, sem bila v zelo grdi situaciji tudi jaz, kjer me je tip pošteno nalagal in prevaral, nakar sem padla na zelooo trdo tla, vendar mi nikoli ni prišlo na misel, da si zaradi tega vzamem življenje. No way! Preveč se imam rada in se spoštujem in vem, da takšna kot sem, sem najboljša! Namesto, da sem se smilila sama sebi, sem šla k frizerju po novi look, se vpisala na novo športno dejavnost, začela zahajati po drugi poti domov, spremenila življenjske navade, veliko delala na sebi… po malo več kot pol leta sem skoraj na konju, če se lahko tako izrazim. Saj vidiš, kako je on zijal, ko me je videl pred kratkim. Tudi prej sem bila atraktivna ženska v fizičnem in psihičnem pogledu, sedaj sem dodala samo še piko na „i“ svojemu izgledu in osebnosti, zahvaljujoč ravno njegovi izdaji. Saj veš kako pravijo „kar te ne ubije, te okrepi“. Pa se res je. Na izgubi je on, ne jaz. Drži se!!! Lp Lady.«
»Preberi si knjigo Ženske, ki preveč ljubijo, jaz jo ravno ta čas prebiram, ker se tudi preveč razdajam in takšne ženske, ki tudi zaradi raznih preteklih vzorcev nočejo biti “slabe” s tem same sebi škodo delajo. Včasih je slabo dobro in dobro je slabo. Za srečo pri nekom, ki ti je vse ali nič, včasih ne smeš imeti sentimenta, da je tako bolje za oba! Je pa res, da nekateri prepozno pridejo do spoznanja, ampak ne obremenjuj se. RADA SE IMEJ PROSIM TE! LP.«
»Ko smo na dnu, je priložnost, da se odrinemo. Kam? Vsak išče SVOJO pot. Tudi ti imaš svojo, vsi, ki ti na tej poti prihajajo nasproti, so samo za določen čas. Saroma, nekako boš mogla priti ven iz svojih težav, kot smo vsi mi mogli, ne vem kako so drugi. Jaz sem se zatopila v psihološke knjige, ker pač ne maram hoditi in plačevati tam eni babi - psihiatrinji, socialni delavki in podobno.. Brala sem tuje knjige, kjer imajo več izkušenj, bolj so šolani. Tudi jaz sem poskušala seči po sebi, malo je manjkalo, tisti trenutek, ko se mi je zavrtelo življenje po zgodbah ne vem koliko časa je trajalo, ampak zame zelo dolgo. Videla sem, kakšno bi bilo drugim osebam žal, če bi jim to storila in bi morali jokati za mano. Tako, da so mi takrat malo pomagale knjige, malo sošolci, dejavnosti. Dobro se je hitro zaposliti za cel dan, malo treningov, malo službe, dela doma, narava, mogoče žival….. bilo kaj, samo, da se pobereš s tal. Kaj tebi paše, ne vem, meni na primer to kar sem naštela in je pomagalo. Moram se kar sama sebi zahvaliti eheheh, čeprav sem še vedno drugačna od ostalih, jaz sem bolj zaprte narave, samotarka, raje se skrijem pred obiski. Še nekaj sem pozabila povedat, ko si v tistem stanju, ki ne vidiš smisla življenja, ti povem, da zlahka ne smeš kar izginiti in si s tem zadevo rešila. NE!!! Fora je, da živimo zato, da (marsikaj preživimo, prebolimo, veselje, žalost, obup ipd.) trpimo in ko bomo premagali vse ovire, potem nam “bog” pusti oditi v zemljo. Nekako tako, malo po domače, hitra obrazlaga smisla življenja.«
Potica kot slovenski simbol
Slovenski pregovor pravi, da življenje ni potica, kar pomeni, da je mnogokrat treba stisniti zobe in potrpeti; napraviti korak nazaj, da lahko naredimo tri naprej. Slovenska ljudska pesmica pa pravi: “Mat’ putico pečejo, men pa nič ne rečejo …” Najbolj tipična slovenska jed je že stoletja na mizi Slovencev ob praznikih. Potico so nekoč pekli ob porokah, ob žetvi in drugih osebnih praznikih, seveda pa tudi ob največjih slovenskih praznikih, kot sta božič in velika noč. Velikonočna potica ima še posebno mesto zato, ker jo že stoletja nosimo k žegnu (blagoslovu) velikonočnih jedi, ki predstavljajo Kristusovo vstajenje, potica pa Kristusovo krono.
Ni naključje, da gospodinje potico pečejo na sto in en način; dr. Janez Bogataj trdi, da je poznamo več kot osemdeset različnih vrst. Najbolj slovenska naj bi bila pehtranova potica, čeprav poznamo tudi mandljevo, makovo in najbolj priljubljeno ‒ orehovo. Potica je lahko v slani ali sladki različici. Med slanimi je gotovo med najbolj priljubljenimi špehovka. O potici, njenem pomenu in različnih receptih so pisali že pred več kot dvesto leti različni nemški pisci, ki so praviloma dosledno zapisali, da gre za kranjsko, torej slovensko jed. Ime najbrž izhaja iz priprave: poviti ‒ povitica. V različnih slovenskih deželah se njeno ime tudi nekoliko spreminja. Potica, povtica, presnec in putica. Menda so se nekoč revni celo zadolževali, da so ob praznikih lahko spekli potico, o njej je pisal v Slavi vojvodine Kranjske že Valvasor, prvič pa je bila omenjena v pisnih virih že v 16. stoletju.
Potičnico je Župnija Bled odprla leta 2012. Tam najdete makove, lešnikove, orehove in potratne potice iz čokoladnega in belega testa ter potice z mandljevim nadevom. Včasih so na voljo še potice iz muškatne buče in suhih marelic, pa sladka drobnjakova in pehtranova potica. Med slanimi poticami najdete tudi ocvirkovo, poprovo ali zeljševko. Na Blejskem otoku pa opozarjajo, da je peka potice zelo zahtevno delo, saj nevešča gospodinja lahko ob peki naredi tudi kako hudo napako. Ena od njih je prekvašeno testo. Takrat je potico res težko rešiti. Paziti je treba, da sta temperatura testa in nadeva približno enaki in sta enaki tudi debelina testa in nadeva.
Pot je zgodba
Slovenski planinski muzej ni navaden muzej, saj ponuja doživetje razstave kot lasten vzpon na goro. Avantur željne se boste preizkusili v Pobegu v bivak. Kako je bila legendarna »dvojka« videti od znotraj in kako so jo doživljali planinci, pa lahko vidite in slišite tudi brez avanture. Očaral vas bo virtualni pogled z njene originalne lokacije pod Rokavi in s tridesetih drugih slovenskih vrhov. Še niste bili na Triglavu?