Izraz "vrzi riz in zakriči hura" ni neposredno omenjen v predloženem besedilu. Besedilo je uvod v knjigo pesmi, ki jih je avtor pisal od mladih dni, in opisuje njegovo potovanje v svet umetnosti, s posebnim poudarkom na poeziji. Osredotoča se na avtorjeve spomine in dejavnike, ki so vplivali na njegovo pesniško ustvarjanje.
Uvod v pesniško potovanje
Avtor uvod v svojo knjigo pesmi začenja z razmišljanjem o vlogi uvoda. Zaveda se, da bi bralec ob pričakovanju knjige pesmi, napisanih skozi življenje, pričakoval nekakšen uvod, morda življenjepis, prepleten z razlago avtorjevih pogledov na umetnost v različnih obdobjih. Vendar iz izkušenj ve, da takšni "tehtni" uvodi običajne bralce pogosto ne zanimajo. Njih običajno berejo le ljudje, ki se s književnostjo ukvarjajo poklicno.
Njegove pesmi so bile vedno namenjene ljudem, ki berejo zaradi notranje potrebe in jim gre predvsem za neposredno sporočilo. Zato se odloči, da bo opustil pretenzije na "tehten" uvod in preprosto napisal nekaj besed o tem, kako je po srečnih nagibih, okoliščinah in naključjih zašel v svet umetnosti. Umetnost mu je, kljub mnogim mukam, trudu in odrekanjem, ali morda prav zaradi njih, napolnila življenje s smislom.
Zgodnji vplivi in spomini
Človek ne more vedeti, kaj je bilo tisto, kar ga je spodbudilo na določeno pot. Vsakdo pa si iz preteklih let nehote zapomni dejstva, čustvene trenutke in dogodke, za katere misli, da so bili zanj odločilni. Avtor meni, da gre pri tem za nekakšne preskoke, pri katerih se množica prej nezavednih vplivov združi v zavestno dejstvo, ki je navzven pogosto povsem vsakdanje ali celo banalno.
Tudi avtor se spominja nekaj takšnih vsakdanjih mejnih dogodkov, čustev in dejstev na začetku svoje pesniške poti. Čeprav je bil mestni otrok, je do šolskih let živel pri starih starših. Mati je zaradi bolezni živela s sestro pri svojih, zato niso imeli lastnega doma. Od tistih dni pred prvim razredom mu je v zavesti ostalo le nekaj nagajivih rimarij, ki jih je pobral med otroci na cesti - v glavnem dopolnjevanke in izštevanke. Zanimivo je, da so bile v teh otroških rimarijah prisotni že vsi literarni slogi, ki jih je srečal pozneje, od naturalizma do ludizma.
Prvi stik z žalostno pesmijo
Iz šolskih dni ima avtor bridek spomin, ki bi utegnil biti pesniški. Ko je sedel na očetovih kolenih, so peli, tudi oče, ki je pel zelo lepo. Potem pa se je oglasila žalostna, otožna narodna pesem: "Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal?" Pri srcu ga je stisnilo tako nepopisno mehko in bridko, s polno nekakšne grozljive slutnje, da je začel jokati. Morda je bil to spomin na staro mamo, ki je malo pred tem umrla, ali pa nejasna slutnja, saj je bil oče čez mesec ali dva že v grobu. Avtor meni, da ni bilo vzrok žalosti besedilo pesmi, ampak napev ali pa nekaj v očetovem glasu.
Življenje po izgubah in iskanje doma
Po smrti stare mame se je dom razbil in avtor se je s sestro znašel v sobi, kjer jima je mama kljub bolezni poskušala ustvariti topel kot. Soba je bila sicer bolj luknja, a tam je preživel eno leto, ki se ga iz vse svoje mladosti najrajši spominja. (Prav tisto leto je imel v mislih, ko je pozneje pisal Belo pravljico). V tistem času, ko je hodil v drugi razred, je začel veliko brati, predvsem pripovedništvo.
Osrednja ljubljanska tržnica
Prvi stiki z umetno poezijo
Takrat je avtor, ne ve kako, trčil tudi na prvo umetno pesem, ki je v njem vzbudila nekaj posebnega. Po čudnem naključju je bila to Vodnikova oda "Ilirija oživljena", ena prvih slovenskih pesmi, vrednih branja. Ne ve, kaj ga je tako privlačilo, ali Napoleon, za katerega se je takrat navdušil ob ilustrirani vojaški zgodovini, ali tista neizrekljiva zanosnost, ki veje iz nekaterih verzov: "Duh stopa v Slovence Napoleonov, en zarod poganja prerôjen, ves nov."
Iz tistega časa se spominja tudi ljudske pesmi o Lavdonu pred Belim gradom, Levstikovega "Ubežnega kralja" in še posebej Krilanove balade "Rada". Zlasti sta mu bila všeč verza po turškem vdoru v grad, ko kleči grajska hči Rada ob mrtvem očetu: "... zdaj gorjé ti, deva mlada, zdaj gorjé ti, sivi grad!" Vse te pesmi in še marsikatere druge se je naučil od mame, ki je bila pred boleznijo gledališka igralka in bralka v lutkovnem gledališču. V bolezni si je čas krajšala z branjem, pomaganjem pri učenju in pripovedovanjem zgodb iz dramskih in lutkovnih del, v katerih je igrala, ali recitiranjem pesmi s konzervatorija.
Življenje v internatu in prva lastna dela
Zaradi neprimernega bivališča se je mami zdravje poslabšalo, zato so se morali začasno raziti: mati v mestno hiralnico, sestra v en internat, avtor pa v drugega, v tedanje Marijanišče. Tam je doživel nepozabne ure ob pravljicah nadzorne sestre in čar gledališča ob igrici, v kateri je tudi sam igral. Med drugim se je v Marijanišču spoznal tudi s (poznejšim) pesnikom Tonetom Pavčkom, ki je mnogo let pozneje izdal to knjigo.
V internatu je nekega dne v kapeli med mašo prvikrat v življenju začutil posebno razpoloženje, "čisto liriko", ki mu je druge pesmi dotlej niso vzbudile. Pričarala mu jo je prva kitica pesmi iz molitvenika: "Oljsko goro tiha noč pokriva, potok Cedron žalostno šumlja, bleda luna za oblak se skriva, zvezdica nobena ne miglja."
Prvi lastni verzi
Po letu dni v internatu je mama našla primernejšo sobo in spet so imeli skupen dom. Mama je bila zdaj povsem priklenjena na posteljo, zato si je čas krajšala s sestavljanjem pesmic za bratrancem in sestrične, ki so z njimi voščili staršem. Ker je sama težko pisala, sta to namesto nje počela avtor in njegova sestra. Tako je avtor kdaj pa kdaj tudi sam pristavil kakšno besedo ali domislico.
Ko je učiteljica Amalija Mandelj v četrtem razredu rekla, naj za domačo nalogo poskusijo napisati kakšno pesmico, je poskusil tudi avtor. Tako so nastali njegovi prvi verzi z naslovom "Moja mucka". Večidel mu je sicer pomagala mama, a zadnja dva verza, ki jih ona nikakor ni mogla najti, sta se posvetila njemu. Še danes ga osrečuje spomin na tisti trenutek.
Preusmeritev v ep in literarni krožki
Po tistem je dobil veselje in še večkrat napisal kakšne priložnostne verze. Življenje se mu je temeljito spremenilo, ko je dobil banovinsko štipendijo in se vpisal na klasično gimnazijo. Kmalu zatem je izbruhnila vojna. Ob novih razmerah in učenju latinščine je na pesmi povsem pozabil za leto ali dve.
Toda po materini smrti, ko je ostal duševno prepuščen samemu sebi, se je med pustimi učnimi urami v internatu prebudilo staro nagnjenje do pesmi. Morda ga je vzpodbudila šolska zgodovina, literarno delovanje starejših kolegov v internatu, nostalgija po dnevih ob materi, stavek profesorja, da Slovenci nimamo pravega epa, ali pa vse skupaj in še marsikaj. V četrtem razredu nižje gimnazije je nenadoma začel pisati ep "Zadnji Celjan". Navedel je uvodne verze, da je prišel do "usodnega" zadnjega stiha: "Smrtna ptica sama v noč skovika."
Ta verz se je zapičil v nekega starejšega sošolca, ki je v avtorjevi odsotnosti brskal po njegovi klopi. Ta sošolec ga je nato dolgo časa dražil z izrekanjem tega verza. Kljub temu, da ga je to spravljalo ob živce, ga ni spravilo ob voljo. Skrivaj je pisal naprej in kmalu končal kakih tisoč verzov prvega dela ter začel pisati že drugega.
Mučiteljski sošolec je bil sicer zelo zabaven, duhovit in bister. Skupaj z dvema je začel izdajati rokopisni satirični list "Sršen" (ali nekaj podobnega), vsak dan novo številko, v katerem se je norčeval iz sošolcev. Kmalu je bilo v učilnici že kakšnih sedem podobnih listov z imeni kot "Osa", "Čmrlj", "Stenica", "Bolha", "Uš", "Komar". Tudi avtor je izdajal svojega, misli, da "Oso". Ker je bil antitalent za ilustracije, je to pomanjkljivost poskušal izravnati z razmnoževanjem lista v več izvodih na zasilen šapirograf, ki si ga je naredil iz glicerina in želatine.
Osrednja ljubljanska tržnica
Povojni dogodki in nova poznanstva
Ta satirični mnogoboj vseh proti vsem je prav tako hitro zamrl, kot se je rodil. Vse te papirnate boje in sploh vsakršno pisanje je končal konec vojne. Druščina se je razletela na vse strani in v domu je nekaj časa ostalo le nekaj takih, ki niso imeli kam iti. Med njimi je bil tudi Peter Ovsec, poznejši napovedovalec in urednik na RTV. Njegov brat, pesnik Janez Ovsec, je bil nekaj let starejši in je že takrat pisal pesmi.
Avtor je takrat poleg epa začel na veliko pisati tudi nesrečne ljubezenske pesmi. Zvezki njegovih pesmi so prišli pod kritično oko Petrovega brata, Janeza Ovsca, ki mu je poslal prijazen odgovor, njegovo prvo oceno v življenju. V pismu z dne 13. 1. 1946 je Janez Ovsec zapisal, da je v avtorjevih pesmih odkril mnogo talenta, predvsem epsko žilico, pa tudi lirične momente. Označil ga je za iskrenega, resničnega pesnika, ki bo pisal iz bolečine in spoznanj. Poudaril je, da mu leži balada in da jo resnično in z občutkom podaja. Predvidel je tudi dramatsko noto v njem, hkrati pa optimizem, ki ga vedno odreši.
To pisemce in večkratni pogovori so avtorju veliko pomenili. Nekako v tem času je v internat (ki je kmalu zatem prešel v državne roke in se preimenoval v Dom Ivana Cankarja) prišel iz partizanov Ciril Zlobec, da bi delal prehodne izpite čez višjo gimnazijo. Zlobec je že imel objavljene pesmi in je pisal partizanski ep o narodnem heroju Vojku. Avtor in Zlobec sta kmalu postala prijatelja.
Razen Zlobca je sčasoma v internat prišlo še več fantov, ki so pisali ali pa se zanimali za književnost; nekateri so imeli tudi že kaj tiskanega. Med njimi sta bila Lojze Kovačič, ki je imel za sabo že kakih pet krajših novel, objavljenih v "Mladini" in v "Mladinski reviji", in Lado Smrekar, ki je prav tako že od leta 1945 v "Mladini" objavljal pesmi, od katerih je bila še posebej znana uglasbena "Naprej ponosno, delavne brigade!". Smrekar je užival poseben ugled tudi zato, ker je lahko obiskoval Otona Župančiča. Poleg Saše Malija, Viktorja Blažiča, Tineta Zoriča, Jožeta Valentinčiča in Braneta Zabrica, ki so pisanje pozneje opustili, sta v internat vsak s svoje strani prišla tudi Dane Zajc in Saša Vuga. V domu je bilo takrat zelo razgibano, polno poosvoboditvenega ognja, zanosa in živosti. Vsestransko kulturno delovanje je vzpodbujal in podpiral tedanji upravnik Matko Ljubič, duhovno pa je vodil...