Zbirka spominskih črtic Hotel sem prijeti sonce, delo slovenskega pisatelja in dramatika Toneta Partljiča, je prvič izšla leta 1981 pri založbi Mladinska knjiga. V njej pisatelj opisuje spomine na lastno otroštvo. Ne gre za povest ali roman, temveč za nekakšno beležko vtisov, ki zajema elemente linearne fotografije časa, ki ga ni več.
Čas pisateljevega otroštva ni zgodovinski dokument, ampak je prikazan skozi oči otroka tistega minulega kraja in časa. Kraj in čas dogajanja sta resnična (Pesnica, Cirknica, čas po drugi svetovni vojni), vendar jih Partljič predstavi s subjektivno perspektivo. Pisatelj svoje mladostne spomine povezuje s sodobnimi časi, z mestom, s časom svoje hčerke, ki predstavlja današnji čas.
Iz podeželja v mesto: Selitev in hčerkine želje
Avtor pripoveduje o selitvi z ženo iz podeželja v mesto in nato v stanovanje v bloku. Spominja se, kako se je nekajkrat, ko se je pozno vračal domov, po pomoti zmotil in pozvonil v drug blok, saj so si bili bloki precej podobni. Z ženo sta se nekako privadila na življenje v teh "betonskih škatlah".
Njuno hčerka pa je pogosto jokala in si je želela nazaj na podeželje, kjer je imela prijateljice, travo, kostanj jeseni, gobe ter sosedovega Rolfija. Vedno si je želela muco in psa za igro. Starša nista bila naklonjena tej ideji in hčerka je kmalu prenehala siliti za mačko, ko je videla usodo edine mačke v bloku. Mačka se je drla po stopnicah, ponesnažila predpražnike in vsi so jo preganjali ter tepli.
Nekega dne sta starša slišala krike in udarce iz sosednjega stanovanja. Tam so prihajale kletvice in udarci. Ko sta pogledala na hodnik, sta videla, kako so sosedovi vrgli mačko tja. Avtor se je nekega dne vračal iz službe in zasledoval mačko iz nadstropja v nadstropje. Mačka se ga je ustrašila in se skrivala pred njim, ni imela poguma, da bi se mu splazila pod nogami. Avtor se je spraševal, kdo je to ubogo mačko pripeljal v blok in kaj ima od življenja, zakaj ne pobegne kam stran, saj je tu nevarnost. Spraševal se je, zakaj mačka ni kje zunaj, da bi lovila miši. Kasneje pa je vprašal tudi sam sebe, kaj sploh dela med temi sivimi betonskimi škatlami in si mislil, da sta si z mačko najbrž malo podobna.
Micikino trpljenje in iskanje doma
Deklica Micika in njena mama sta živeli pri kmetu, ki jima je odstopil sobo v zadnjem delu velike kmečke hiše. Vsak dan sta morali trdo delati na njivi, v kuhinji, v hlevu in vinogradu. Micika je morala vsak dan pasti živino, očeta pa ni imela. Nekoč ji je mama na trgu pokazala moškega in rekla, da je to njen oče. Mati se je pričela jokati, na njenem obrazu se je pojavila žalost. Bila je dostikrat zgarana in slabe volje, celo objokana.
Micika je pri petih letih pričela pasti živino. Bila je precej srečna, saj je lahko bila sama na paši in se ji ni bilo treba bati, da bo kdo kričal nanjo ali jo ošinil s tenko palico. Vendar pa se je zgodilo, da ji je kdaj živina uhajala v škodo in je morala tekati za kravami in telico. Nekoč sta se spopadli Šeka in Liška. Zgodilo se je nekaj hudega in Šeka je Liški zlomila rog, tako da se je pokazala kri.
Micika je zvečer gnala krave domov in trepetala, kaj ji bo rekel gospodar. Gospodar sploh ni poslušal njenega pojasnila, ampak jo je poklical k sebi in ji ukazal naj poklekne. Takrat je vzel bič in jo pretepal, da je Micika tulila, cvilila in skoraj izgubila glas ter zavest. Mama jo je branila, gospodar pa je vztrajal pri svojem, da bo obe nagnal. Hudo jima je bilo, ker sta bili sami, brez očeta, vendar sta imeli druga drugo.
Poti na pašo se je Micika vedno veselila. Pred njo so bile krave, med njimi pa telica. Vedno, ko je šla mimo zadnje hiše v vasi, je zunaj stala ženska in si vedno govorila, da bi tudi ona imela takega otroka, kot je Micika. Tudi mož je bil istega mnenja. V največje veselje jima je bila Micikina hoja za kravami.
Se pa je spet zgodilo nekega dne, da so Miciki krave zbežale na njivo in obžrle več stebel koruze ter načele tudi mlade koruzne storže. Mimo se je pripeljal gospodar, hodil po njivi, opazoval in nič rekel. Miciko je bilo zvečer spet strah, kaj bo rekel gospodar. Zopet jo je tepel z bičem, vendar tokrat mame ni bilo, da bi jo branila. Vsepovsod jo je peklo in ni razumela, da si zaradi nekaj koruznih stebel zasluži tako kazen. Še mama je bila jezna nanjo, po glavi pa so se ji podile misli, zakaj nima očeta, kako je niti mama ni branila, kako je vsem v napoto, samo tista ženska v zadnji hiši v vasi jo ima rada.
Ponoči, ko so že vsi spali, je Micika vzela svojo edino oblekico in se zapodila do hiše z vrtom, kjer si prijazna žena želi takega otroka, kot je ona. Ženska jo je začudeno pogledala, Micika pa je rekla: "Tetica, jaz sem te zdaj prišla!" Micika je ostala pri tetici, pasla je telička, pazila je otroka, ki je kmalu po njenem prihodu privekal na svet, in pazila je še na drugega in tretjega otroka. Ko je Micika odrasla, je spoznala manjšega moškega, s katerim je imela deklico in dva fanta, med katerima je bil tudi avtor sam.
Avtorjevo otroštvo v senci vojne
Avtor pripoveduje, da se je rodil, ko se je v Evropi začela druga svetovna vojna. Oče je bil v službi na železnici, zato ga Nemci niso odpeljali na fronto. Avtor se ne spominja, kako se je oče poslavljal, ve pa, da so stali zunaj, mama pa je jokala. Otroci pa niso vedeli, zakaj joče.
Pravi, da se veliko bolje spominja dneva, ko se je oče vrnil domov. Pred tem so poslušali mamo, ko jim je brala očetova pisma, v katerih je na koncu vedno napisal, naj poljubi vse otroke. V zadnjem pismu je sporočil, da bo pobegnil k Rusom, potem pa nič več pisem. Prišel je konec vojne. Nekateri očetje so že prihajali domov, tudi partizane so zelo pozno videli, ko so korakali ob robu gozda, utrujeni, raztrgani in bosi. Očeta pa še vedno ni bilo.
Z mamo so otroci gledali vsak vlak, ko je peljal med dvema hriboma. Mama je morala na delo, bila je že pozna pomlad in na njivah so okopavali koruzo, otroci pa so bili doma. Sedeli so na pragu in se resno pogovarjali o očetu. Kar naenkrat pa prideta dva moška. Eden vpraša, kje je mama. Avtorjeva sestra je šepnila obema bratoma, da misli, da je to njihov oče. Niso ga poznali, ker je imel brke, vendar pa je vzkliknil: "Moji ljubi otroci!" Nato so odšli otroci z očetom na breg, kje je delala mama. Le sestra se ga je upala držati za roko, brata pa sta se ga malo bala. Ko so prišli do brega, je oče poklical mamo in ko sta se zagledala, sta teka drug proti drugemu, se klicala. Avtor si je mislil, zakaj le tečeta, saj bo oče ostal za zmeraj. Otroci so tekli za staršema in vse jim je bilo malo smešno. Ko sta se starša srečala, sta začela jokati in se objemati. Avtor pravi, da ima sam ženo in hčerko, da sedaj ve, zakaj je oče takrat tako tekel, zakaj se je tistemu moškemu tako mudilo. In strah ga je, če pomisli, da bi spet bila vojna. Morda bi takrat jokala tudi onadva z ženo, hčerka pa tega ne bi razumela. Otroci razumejo nekatere stvari šele, ko odrastejo.
Prve skrbi po vojni in jablana sosedov
Avtor pripoveduje o svojem očetu, ki je bil že kar nekaj časa doma. Velikokrat je pripovedoval otrokom, kako je pobegnil od Nemcev in potem deset dni iskal Ruse. Otroci so ga poslušali z odprtimi usti, ker so mislili, da jim pripoveduje pravljice, kot jim jih je mama pred spanjem.
Kmalu so se pojavile prve skrbi in sence. Od nove ljudske oblasti so dobivali precej zemlje, kar je povzročila agrarna reforma. Takrat so povsod visela različna gesla, na šoli pa je pisalo: "ZEMLJO TISTEMU, KI JO OBDELUJE!" Imeli so svoje drevje, otroci pa so komaj čakali na jabolka. Oče je hodil po zemlji kot petelin. Bil je bolj malo doma, ker je velikokrat delal 24 ur na železnici.
Kmalu pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ob robu sadovnjaka so imeli jablano, ki je imela korenine na njihovi strani, veje pa so segale na Klaričevo. Klarička je bila gosposka kmetica, ki se je iz mesta preselila na podeželje. Do spora je prišlo jeseni, ko je ta jablana rodila in otroci so kar s palicami klatili jabolka, Klarička pa je nagnala vik in krik. Z očetom sta se prepirala in kričala tako, da so vsi sosedje po hribih poslušali njun prepir. Oče je Klarički dobro povedal, da jim ne bo več pravila lakotniki in hlapci. Zemljo naj ima tisti, ki jo obdeluje. Vendar pa je Klarička takoj očetu zaprla usta, ko je povedala, da ko je bil on na fronti, je njegova žena dala Nemcem kar so hoteli ko so stopali mimo njihove hiše. To je očeta precej razjezilo, saj na mamo sploh ni govoril.
Potem pa sta šla s sinom (Tonetom) na sprehod, ustavila sta se na enem hlodu in oče se ni z njim tako šalil kot po navadi. Spraševal je sina, če so Nemci velikokrat hodili k njihovi hiši, če je bila mama prijazna z njimi, če so bili kdaj v hiši, če so kdaj prespali tam. Sin (Tone) je na vsa očetova vprašanja odgovoril tako, da je mamo hvalil, saj jo je hotel poveličati, da ne bi bil oče več jezen nanjo. Vendar pa je s tem storil napako, saj je bila mama jezna, ko je izvedela, da mu je Tonček to pravil, sestra pa mu je rekla, da je slabši kot Klarička. Vendar sta se oče in mama potem pomenila in sta govorila drug na drugega.
Zgodba o očetovem kolesu
To je zgodba o Tonetovem očetu. Večkrat se je s kakim vijakom prepiral, saj ga za vraga ni hotel ubogati. Tako pa je bilo tudi s kolesom. Z njim ni imel nihče sreče, le očetu "ni nič naredil". Ko je oče pripeljal kolo k hiši, je bil velik dan. Poučil je otroke, da kolo ni kar tako, da je treba z njim ravnati lepo. Oče je tudi lepo ravnal z njim, vendar mu ga je ruski oficir vseeno vzel.
Tonetov oče se je vračal domov, saj je bilo vojske že konec. Na poti domov, pa ga je ustavila ruska patrulja in ga odpeljala k oficirju in ga vtaknili v neko taborišče. Dolgo je čakal, vendar se je pomešal med neko skupino vojakov in odšel iskat kapetana, ki mu je dal kolo. Dal mu je neke papirje in mu rekel, da jih naj pokaže vsakomur, ki ga bo oviral na poti. Nato se je Tonetov oče vozil s kolesom, znašel se je na Dunaju, vendar se ni dolgo mudil tam, saj se mu je zelo mudilo domov, da bi videl otroke in ženo.
Starinski Dunaj 1945: BOMBA POŠKODOVANO MESTNO SREDIŠČE
Ruski vojaki pa so očeta ustavili na vrhu Semmeringa in ga zopet peljali k oficirju, kjer je oče pokazal papirje, vendar oficir ni dobro pogledal papirjev, ampak je gledal samo kolo. Ni mu dovolil nadaljevati poti v Jugoslavijo s kolesom, ampak mu je rekel, naj pot nadaljuje z vlakom. Ko je oče še pogledal, kdaj odpelje vlak, se je vrnil nazaj po kolo, ker naj bi vlak odpeljal šele čez 12 ur, vendar mu oficir ni hotel vrniti kolesa, češ da mu ga je oče kar pustil. Oficir se je malo popeljal s kolesom in na prvem ovinku zletel s ceste. Pobral se je s ceste, oče pa je raje odšel kar na postajo in počakal vlak.
To je bila očetova zgodba o "biciklu", da bodo otroci znali ravnati z njim. Se je pa zgodilo še veliko stvari. Prva jo je skupila mama, ko se je enkrat peljala v trgovino, izgubila oblast nad krmilom in zaplavala po zraku ter zletela v travo. Oče tega seveda ni smel izvedeti. Druga je imela težave s kolesom Tonetova sestra, ki se je šla učit vozit s kolesom, vendar je prišla kmalu nazaj vsa objokana in povedala očetu, da ima kolo prazne gume. Naslednja dva sta jo skupila Tonetov brat in sestra. Tone je šel s starši v kino, onadva pa sta bila sama doma in sta vzela kolo, čeprav sta vedela, da ga ne bi smela. Malo sta se popeljala po Pesnici in v Cirknici se jima je kolo prelomilo na dva dela. Ljudje so se jima na poti smejali, saj sta odšla z enim kolesom, domov pa sta prinesla kar dva.
Kot zadnji pa jo je skupil še Tone. Nekoč mu je oče dovolil vzeti kolo in ga je poslal k kovaču po kos železa. Ker še kos železa ni bil zvarjen, se je Tone malo popeljal s kolesom do Šentilja, saj ga je zanimalo, kje je Avstrija in če je kaj drugače kot pri nas. Vendar pa sta ga ustavila dva policaja in ga zaprla, ker sta mislila, da je Tone hotel pobegniti čez mejo. Še preden je prišel domov, sta oče in mama že vse vedela.
Kot zadnji pa jo je skupilo še samo kolo. Zvečer, ko je Tone gnal kravo v hlev, je krava zavila v drvarnico in je začela lomastiti po njem. Kolo je ležalo zvito in polomljeno, vsi pa so se bali, kaj bo rekel oče, vendar ni bil nič kaj jezen. Kolo so potem zložili in ga dali Jurančičevemu Jožetu, naj ga pelje popravit.
Tonetova nerodnost in čevlji
Tone je bil vedno neroda, še njegov oče je to pravil. Nikdar mu ni dal kose v roke, ne da bi mu prej povedal, kako si bo porezal prste, če ne kar celo roko. Ko si je Tone kupil avto, se je z njim zaletel v drevo. S tem se je še bolj izkazalo, kakšna neroda je.
Precej rad se je obešal na vozove. Ko je bil pri botri na počitnicah, je bil najbolj srečen, če sta se peljala z vozom, ki ga je vlekla krava. Voz je bil navadno poln koruznice in trave, on pa je lepo sedel na vrhu tega in opazoval revčke pastirčke, ki so morali poleg krav domov. Precej smešno mu je bilo, kako se je njegova botra spravljala na voz. Imela je kakih sto kilogramov in tako zadnjico, splezala je na voz oziroma se je zvalila na koruznico.
Nekega dne pa je Tone prosil botro, če lahko malo vozi voz. Sprva mu ni dovolila, ker ji je Tonetov oče povedal, kakšna neroda je Tone, ampak mu je enkrat kar sama dala vrv v roke. Tone pa je ves čas kravo priganjal: "Bolj živo, stopi no," tako dolgo, dokler ni začela hoditi nervozno sem in tja, zapeljala je na rob in voz se je začel počasi nagibati in lesti v jarek, tako da so botra in Tone s koruznico skupaj padli v jarek. Botri je pomagal sosed, vendar mu še hvala ni rekla, saj je bila jezna na Toneta, ki je prestrašeno hodil zadaj, saj je vedel, da je spet nekaj naredil narobe.
Tone, oče in mlajši brat so šli po čevlje. Peljali so se z vlakom do mesta, kjer so se najprej ustavili pred trgovino Borovo. Vstopili so noter in vprašali prodajalko, če jim lahko pokaže čevlje, vendar je Tone hotel sive brez vezalk z gumijastim podplatom. Prodajalki je šel kar srh po telesu. Rabili so številko 38 za večjega in 37 za manjšega, vendar 37 ni bilo, ampak je imela številko 36. Tone in brat sta poskusila, Tonetu pa so bili sivi, brez vezalk kot uliti, bratu pa številka 36 ni bila prav.
Ko ga je oče vprašal, če so mu čevlji premajhni, je mlajši brat odgovoril z neprepričljivim glasom, ne. Vendar je imel palec na nogi spodvit tako, da se je videla piramidasta bunka. Mlajši brat je bil užaljen, ker so bili Tonetu čevlji prav, njemu pa ne, zato je hotel, da jih oče ne bi kupil Tonetu, ker jih zanj tudi ne dobi. Vendar je Tone čevlje dobil, mlajši brat pa se je kujal. Zanj so šli po čevlje še v Peko, vendar mu niso bili potem nobeni všeč, saj je hotel ravno take kot jih ima Tone. Tako dolgo, da so šli po tiste čevlje, številka 36, pa čeprav so mu bili premajhni, samo da se mali ne bi več kujal. Vendar mu še to ni bilo dovolj, saj je hotel take sive čevlje, kot jih je imel brat. Mama je bila precej jezna, vendar pa še s tem zgodbe o čevljih ni bilo konec. Bratu, ki pri Peku ni hotel odgovarjati očetu, tisti prvi nizki rjavi čevlji z vezalkami sploh niso bili prav in dobil jih je Tone. Tisti nizki, moderni, sivi brez vezalk so bili mlajšemu bratu premajhni, potem so mu kupili tretje čevlje, vendar še vedno ni bil potolažen, ker so bili Tonetu sivi kot po meri in ko je Tone na prvi zmenek jih obul. Herta, njegova spremstvo...
Tone Partljič: Vsestranski literarni ustvarjalec
Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev. S pisanjem je začel kot dvajsetletnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno in satirično prozo. Objavil je mnogo odmevnih proznih in dramskih del ter scenarijev za televizijske in radijske igre in filme.
Ko se je podal v mestni gledališki svet, je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij. Nekatere izmed njih, kot so Ščuke pa ni, En dan resnice in Moj ata, socialistični kulak, so igrali po vsej Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa edini doslej Prešernovo nagrado za življenjsko delo - gotovo zasluženo, saj je najtežje nasmejati vedno malce žalostne in nekolikanj jezne Slovence.
Nekaj navdiha za komedijo je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, najraje romane.