Izrek "takrat je vzel kruh ga razlomil" ima osrednji pomen v krščanstvu, saj neposredno spominja na dejanje Jezusa Kristusa med zadnjo večerjo, s katerim je postavil zakrament evharistije. To dejanje ni le spomin, temveč temelj in bistvo krščanske vere, ki se skozi stoletja obhaja in razlaga na različne načine, a ohranja svojo temeljno sporočilnost.
Evharistija - zakrament Kristusove navzočnosti in daritve
Evharistija, znana tudi kot obhajilo, Rešnje telo, Sveta večerja ali Najsvetejši oltarni zakrament, je eden najpomembnejših krščanskih zakramentov. Beseda "evharistija" izvira iz grščine (ευχαριστία - euharistia) in pomeni "zahvala". Ta pomen izhaja iz dejstva, da se je Jezus na veliki četrtek, ko je pri zadnji večerji blagoslovil kruh in vino, zahvalil Bogu Očetu za darove in za čudež spremenitve.
Postavitev evharistije pri zadnji večerji
Jezus Kristus je ta zakrament postavil pri zadnji večerji, dogodek, ki ga opisujejo trije sinoptični evangeliji (Mt 26,17-30; Mr 14,12-26; Lk 22,7-20) in sv. Pavel (1 Kor 11,23-26). Dogodek je potekal v kontekstu judovske pashe, vendar je Jezusova večerja vnesla absolutno novost. Namesto jagnjeta starozavezne pashe je v središču Kristus sam, njegovo darovano telo in njegova kri, prelita za odpuščanje grehov.
Evangeliji opisujejo to takole: »Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlômil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« S tem naročilom je Jezus apostolom, in preko njih njihovim naslednikom v duhovništvu, zapovedal, naj obhajajo novi "memorial", ki je nadomestil staro pasho.
Simbolika in teološki pomen
Ko Jezus vzame kruh, se zahvali, ga razlomi in reče: "To je moje telo, ki je za vas," in nato podobno ravna s kelihom in vinom, se s tem ne ustvarja le spomin na njegovo žrtev, ampak se ta žrtev mistično udejanji. Evharistija je zakrament, po katerem pri liturgičnem slavju Cerkve postane navzoča oseba Jezusa Kristusa (ves Kristus: telo, kri, duša in božanskost) ter njegova zveličavna daritev v polnosti velikonočne skrivnosti njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Ta navzočnost ni statična, temveč aktivna, saj Gospod v evharistiji vabi, naj prejmemo dar njegovega telesa in krvi kot hrano večnega življenja.
Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel, da imamo "strašno lakoto po Bogu" in da smo bili ustvarjeni za ljubezen, zato je samega sebe napravil za kruh. V Kruhu življenja postane ponižna hrana, živ in tolažilen spomin na Božjo ljubezen. Evharistija je velik dar, velika ponudba, velika priložnost, pa tudi velika odgovornost, ker ljubezen zahteva ljubezen, nagovor zahteva odgovor. Vse naše življenje mora biti evharistično. Evharistija je tudi vabilo, ki kristjana zavezuje, da postaja podoben Kristusu in se kot kruh in vino dajemo drugim v jed in pijačo ter smo jim v blagoslov.
Lomljenje kruha v zgodnjem krščanstvu
Sveto pismo navaja tudi, da se je Jezus po smrti in vstajenju še večkrat prikazal učencem in jim lomil kruh. Prvi kristjani so se vsak dan enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Ta odlomek iz Apostolskih del nam prikazuje, kako so živeli prvi kristjani. Ena od osrednjih dogodkov njihovega verskega življenja je bilo "lomljenje kruha" in "molitev", kakor so tedaj imenovali sveto mašo.
V stoletjih, ki so sledila, se je ureditev mašne daritve nekoliko spremenila, vendar je temeljna struktura ostala ista: branje in poslušanje Svetega pisma - božje besede ter posvetitev kruha in vina v Jezusovo telo in kri.
Različni pogledi na evharistijo skozi zgodovino in v sodobnosti
Jezusovega navodila ni lahko razumeti, zato so si pomen evharistije kristjani vedno razlagali na različne načine.
Rimskokatoliška cerkev
Danes večina kristjanov verjame, da se kruh in vino res v nekem smislu spremenita v Jezusovo telo in kri. Rimskokatoliška cerkev uči, da se pri posvetitvi zgodi tako imenovana transsubstanciacija: duhovna substanca kruha in vina se spremeni v Kristusovo dejansko telo, kri, dušo in duh (kar pa ne vpliva na materialno podobo kruha in vina). Do spremembe pride v trenutku, ko duhovnik izgovarja posvetilno molitev, učinek posvetitve pa je trajen: kruh ostane Jezusovo telo in vino ostane Jezusova kri, dokler ju kdo ne použije in se razgradita v telesu.
Rimskokatoliška cerkev podeljuje vernikom obhajilo praviloma samo pod podobo kruha, vendar dopušča tudi obhajanje pod obema podobama (v praksi verniki prejmejo podobo vina ob nekaterih posebnih priložnostih).
Protestantske cerkve
Protestantske cerkve nimajo enotnega pogleda na evharistijo, vendar se večina protestantov strinja, da je treba ubogati Jezusovo naročilo: »To delajte v moj spomin.« Nekatere denominacije trdijo, da gre zgolj za spominski obred, druge pa verujejo, da gre za pravo spremenitev kruha in vina.
Cerkveni očetje in starokrščanski spisi
Že v prvih stoletjih krščanstva so se cerkveni očetje in starokrščanski spisi, kot je Didahe (Nauk dvanajsterih apostolov), Ignacij Antiohijski in Justin, poglobljeno ukvarjali s pomenom evharistije. Didahe, eden najdragocenejših starokrščanskih spisov, vsebuje določbe glede obhajanja svete evharistije v prvih krščanskih skupnostih, vključno z zahvalnimi molitvami za kruh in vino. Ti spisi pričajo o pomembnosti evharistije že od samega začetka krščanstva in o razvoju njenega razumevanja in liturgičnega obhajanja.