Uvod v pogojno obsodbo in posebni pogoj
Pogojna obsodba predstavlja pomemben institut kazenskega materialnega prava, ki obsojencu omogoča, da se izogne izvršitvi zaporne kazni, če v določeni preizkusni dobi ne stori novega kaznivega dejanja in izpolni morebitne določene obveznosti. Po tretjem odstavku 57. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) lahko sodišče v pogojni obsodbi določi tudi posebni pogoj. Ta pogoj predvideva, da bo določena kazen izrečena, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe.
Odvzem premoženjske koristi in premoženjskopravni zahtevek
Ukrep odvzema premoženjske koristi izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Gre za civilnopravno sankcijo, katere namen je restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano. Odvzem premoženjske koristi je vedno subsidiaren premoženjskopravnemu zahtevku. Če je oškodovanec v kazenskem postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, ima ta prednost in mora sodišče najprej odločiti o njem. Po presoji Vrhovnega sodišča zato premoženjskopravno razmerje med oškodovancem in obsojencem glede koristi, ki jo slednji pridobi na škodo prvega, nujno vpliva na odločbo o odvzemu premoženjske koristi.
Prvi odstavek 76. člena KZ-1 določa, da se odvzem premoženjske koristi, če je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče le, če korist prisojeni zahtevek presega. Povedano drugače, če bi sodišče oškodovancu v predmetni zadevi prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek, odvzema koristi v isti višini ne bi smelo izreči.
Vpliv drugih postopkov na odvzem premoženjske koristi in posebni pogoj
Vrhovno sodišče je zavzelo stališče tudi glede situacije, ko oškodovanec, ki v adhezijskem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, že razpolaga z drugim izvršilnim naslovom. V takem primeru ga mora sodišče napotiti na pravdo. Enak učinek ima izvršilni naslov iz drugega postopka tudi na odvzem premoženjske koristi. Pravilo iz prvega odstavka 76. člena KZ-1, po katerem se premoženjska korist odvzame le, kolikor presega premoženjskopravni zahtevek, prisojen v kazenskem postopku, se uporabi tudi v primeru, ko je bil premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe v kazenskem postopku pravnomočno dosojen oškodovancu v pravdi. Ker oškodovanec več ne more uspešno uveljavljati svoje terjatve po pravilih civilnega prava, se po stališču Vrhovnega sodišča tudi v kazenskem postopku premoženjska korist ne more odvzeti.
Sklep o končanju osebnega stečaja kot ovira za odvzem koristi
Enak učinek kot sodba iz pravdnega postopka ima na odvzem premoženjske koristi tudi sklep o končanju postopka osebnega stečaja. V primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče (Sodba I Ips 16749/2014), je bila oškodovancu kot stečajnemu upniku v postopku osebnega stečaja zoper obsojenca že pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe priznana terjatev. Sklep o končanju postopka osebnega stečaja (396. člen ZFPPIPP) namreč zaradi načela ne bis in idem (ne dvakrat o isti stvari) predstavlja oviro za to, da bi oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom uspel. Ta sklep predstavlja oviro tudi za odvzem premoženjske koristi, saj bi sicer glede iste premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, obstajala dva pravna naslova. Odvzeta premoženjska korist namreč ni neka druga terjatev, pač pa tista, ki bi jo oškodovanec sicer uveljavljal s premoženjskopravnim zahtevkom. Z izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je bila obsojencu vzeta premoženjska korist v višini 4.428,00 EUR, je bila zato v tem primeru kršena določba prvega odstavka 76. člena KZ-1.
Določitev posebnega pogoja kljub napotitvi na pravdo
Vrhovna državna tožilka je v omenjenem primeru oporekala tudi stališču višjega sodišča, da izrek posebnega pogoja v pogojni obsodbi v primeru, ko sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, ni mogoč. Za naložitev posebnega pogoja vrnitve premoženjske koristi mora obstajati pravni naslov. Ta lahko po stališču Vrhovnega sodišča izvira iz iste sodbe kot prisojeni premoženjskopravni zahtevek, ali pa iz drugega (pravdnega, stečajnega, izvršilnega) postopka.
Vrhovna državna tožilka zato pravilno navaja, da je višje sodišče zakonsko določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 v izpodbijani sodbi napačno tolmačilo. Dejstvo, da je sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, samo po sebi ne pomeni, da posebnega pogoja ni mogoče določiti, saj lahko izpolnitev pogoja temelji na drugem pravnem naslovu. V konkretnem primeru je sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ker je bilo o terjatvi že odločeno v postopku osebnega stečaja zoper obsojenca. S tem, ko je višje sodišče presodilo, da posebnega pogoja ni mogoče določiti že zato, ker je bil oškodovanec s svojim zahtevkom napoten na pravdo, je določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 uporabilo napačno.
Razlaga posebnega pogoja v sodni praksi
Višje sodišče v Mariboru je v eni izmed sodb (VSM Sodba IV Kp 8969/2015) potrdilo, da se posebni pogoj povrnitve škode lahko določi v okviru pogojne obsodbe, kadar je obtoženčeva obveznost, ki je nastala s kaznivim dejanjem, ugotovljena v okviru adhezijskega postopka ali ko je le ta ugotovljena v civilnem sodnem postopku. Dodaten pogoj je, da obtoženec v času izrekanja sodbe te svoje obveznosti še ni izpolnil. Ker je bila s kaznivim dejanjem povzročena škoda že ugotovljena s civilno sodbo, ima sodišče dodatno podlago za vezanost pogojne obsodbe na izpolnitev posebnega pogoja.
V primeru, ki ga je obravnavalo Višje sodišče v Mariboru, je prvostopenjsko sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, zavrnilo pa predlog državnega tožilca po izreku posebnega pogoja, s katerim bi mu bilo naloženo, da mora v roku dveh let vrniti banki premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z dejstvom, da je bil obtoženec brezposeln in brez premoženja, zato pogoja ne bi mogel izpolniti, kar bi pomenilo izrek nepogojne zaporne kazni. Upoštevalo je tudi, da oškodovana banka ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka, saj je že razpolagala s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Višje sodišče pa je pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu izreklo tudi posebni pogoj, da mora v roku dveh let vrniti oškodovancu premoženjsko korist. To je storilo, ker je bilo nesporno, da oškodovanec že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, in ker je bilo očitno, da je obtoženec doslej vrnil le neznatni del dolga.
Položaj oškodovanca in premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku
Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskem postopku pridruženi (adhezijski) postopek. Njegov smisel je, da se oškodovancu omogoči, da se pod določenimi pogoji v kazenskem postopku obravnava in odloča tudi o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, ki je nastal s kaznivim dejanjem. Oškodovanec ima v kazenskem postopku pravico, da premoženjskopravni zahtevek uveljavlja (100. člen ZKP), kar na drugi strani oblikuje dolžnost sodišča, da oškodovanca o njegovi pravici pouči (59. člen ZKP in drugi) ter da o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku tudi odloči (105. člen ZKP). Odločba o premoženjskopravnem zahtevku je izrecno umeščena med sestavine izreka obsodilne sodbe (7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP).
V kazenskem postopku oškodovanec nima avtomatične pravice do odškodnine za nastalo škodo. Če želi, da mu obdolženec povrne škodo, mora priglasiti premoženjskopravni zahtevek. Da lahko že kazensko sodišče odloči o zahtevku, mora oškodovanec čim prej navesti, katero obliko povrnitve škode zahteva, svoj zahtevek čim bolj natančno opredeliti (kaj zahteva, zakaj in koliko) ter predložiti dokaze (npr. račune).
Škoda, ki se lahko upošteva, je lahko:
- Zmanjšanje premoženja (navadna škoda, npr. poškodovanje in uničenje predmetov),
- Preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček, npr. zaradi poškodbe ne morete opravljati dela),
- Povzročitev telesnih ali duševnih bolečin (nepremoženjska škoda, npr. zaradi poškodbe je ogroženo vaše življenje, trpite bolečine).
Pritožba oškodovanca in neodločen premoženjskopravni zahtevek
Spremembe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jih je vnesla novela ZKP-N, so občutno posegle v razmerja med procesnimi subjekti in pomembno razširile oškodovančevo upravičenje do pritožbe zoper sodbo. Četrti odstavek 367. člena ZKP določa, da oškodovanec sme obsodilno sodbo izpodbijati le "glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena), objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških". Zgolj jezikovna, formalistična razlaga zakonske določbe bi lahko vodila v zaključek, da če sodba ne vsebuje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, je oškodovanec ne more izpodbijati.
Vendar pa je sprememba četrtega odstavka 367. člena ZKP posledica krepitve oškodovančevega položaja v posledici prenosa Direktive o pravicah žrtev in odločitve Ustavnega sodišča RS (US RS) št. U-I-5/17-11 z dne 14. septembra 2017, da je bila prejšnja določba četrtega odstavka 367. člena ZKP v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz te odločbe izhaja stališče, da kazensko sodišče ne odloča le o kazenski obtožbi, temveč tudi o interesu oškodovanca, ki med drugim vključuje njegove premoženjske zahtevke, izhajajoče iz kaznivega dejanja. Ob takšnem izhodišču, da je namen oškodovančeve pravice do pritožbe varovanje njegovih (premoženjskih) interesov, da mu mora biti v skladu s 25. členom Ustave RS dana možnost instančne presoje o njegovih procesnih pravicah, ki zasledujejo predvsem možnost učinkovitega uveljavljanja premoženjskih zahtevkov, mu je treba pritožbo priznati tudi v primeru, ko sodišče o njegovem priglašenem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo. Drži sicer stališče, da če sodišče o premoženjskopravnem zahtevku v sodbi ni odločilo, velja isto, kot da je bil oškodovanec napoten na pravdo. Vendar pa je kljub temu oškodovancu treba priznati pravico do pritožbe, če mu sodišče o njegovih pravicah niti ne pouči in mu posledično ne omogoči uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka.
