Kriza poslanstva sodobne univerze
Ob stoti obletnici Univerze v Ljubljani je na mestu kritični razmislek o tem, v kakšni kondiciji deli svojo poklicno in institucionalno usodo z univerzami v svetu. V času, ko se je rojevala ljubljanska univerza, je predsednik harvardske univerze Lawrence Lowell spomnil, da se univerzam praviloma ni treba bati, da bi jih kdo ubil, temveč predvsem tega, da bi se za to odločile same s tem, ko bi se odrekle svojemu temeljnemu poslanstvu.
Univerze so seveda veliko več kot institucije, zato je na mestu vprašanje, ali so univerze ostale zveste svojemu temeljnemu smotru: kritičnemu mišljenju, svobodnemu raziskovanju in avtonomiji. Namesto lažne akademske solidarnosti, protokolarnih nečimrnosti in tega, da del iznajdljivih univerzitetnih elit malikuje Mámona, bi se morale univerze v imenu pristnega »akademskega patriotizma« vprašati, ali bi bile pripravljene zagovarjati današnje nekonformistične »sokrate«.
Od razsvetljenstva k tržnim imperativom
V negotovem in fluidnem času je kritično število univerz opustilo razsvetljensko (sokratsko) idejo o univerzi, ki išče resnico v dobro človeštva, in se preusmerilo k institucijam, ki strežejo instrumentalnim, natančneje ekonomskim in profitnim imperativom na globalnem trgu dela.
- Kant in Humboldt: Oba sta delila prepričanje, da se mora univerzitetno izobraževanje osredotočiti na pridobivanje temeljnih znanj, ne pa na specifične delovne veščine.
- Humboldtov pogled: Sodelovanje in ne konkurenčnost sta temeljni gibali napredovanja znanja.
- Neoliberalna transformacija: »Bolonjski proces« se lahko obravnava kot akademska verzija »protireformacije«, ki podreja homo academicusa homo economicusu.
Korporatizacija in izguba akademske avtonomije
Akademska svoboda, ki je podrejena tržni racionalnosti in »piarovstvu«, ne podpira vloge vitalnega stebra odprtih družb. Poročila OECD praviloma obravnavajo vlogo visokošolske sfere v funkciji servisiranja ekonomije na račun njenih širših družbenih in razvojnih kompetenc. Po mnenju britanskega kritika Stefana Collinija marketizacija znanja posnema proizvodnjo klobas z minimalnimi stroški in maksimalnim številom potrošnikov.
Akademiki se upravičeno pritožujejo, da jim ostaja vedno manj časa za študij, predavanja in pisanje, ker jim ga vzamejo stalno povečujoča se administrativna opravila, sestankovanje in pisanje poročil. Paradoks je, da si danes vladajoči akademski mainstream, ki streže menedžerski miselnosti, praviloma ne zastavlja več temeljnega vprašanja o tem, »kaj je univerza«.
Intelektualna odgovornost v času retrotopije
Ddr. Rudi Rizman, zaslužni profesor sociologije in politologije na Univerzi v Ljubljani, opozarja, da so visokošolske institucije na točki, ko njihovi člani še niso pokazali, da imajo dovolj radi svet, da bi prevzeli odgovornost zanj. Rizman, ki je s svojim delom močno zaznamoval sociološka in politološka premišljevanja, vztrajno upira populistični »(de)demokratizaciji« javnega razpravljanja in razvrednotenju družboslovnega znanja.
Univerze skupaj z demokracijo razpolagajo z velikim racionalnim in imaginativnim potencialom. Vendar podrejenost trgu in izključno profitnemu motivu izniči njihovo izvorno poslanstvo. V prihodnosti se univerza ne bo mogla odpovedati svojim temeljnim razsvetljenskim vidikom, če želi ostati vitalen steber družbe.