Sladkorna pesa je vsestranska poljščina, ki poleg pridelave sladkorja omogoča tudi proizvodnjo različnih alkoholnih pijač, kot sta vodka in rum. Čeprav se rum tradicionalno izdeluje iz melase sladkornega trsa, obstajajo tudi načini za njegovo pridelavo iz sladkorne pese. Vodka pa se prideluje z fermentacijo zrnja, krompirja, sadja ali celo sladkorne pese, kar poudarja njen potencial kot surovine za alkoholno industrijo. V Sloveniji se v zadnjih letih intenzivno razpravlja o ponovni oživitvi pridelave in predelave sladkorne pese, kar bi lahko imelo pomembne gospodarske in družbene koristi.
Vodka in njen izvor iz sladkorne pese
Vodka je destilirana alkoholna pijača, znana po svoji čistosti in nevtralnem okusu. Prideluje se z fermentacijo zrnja, krompirja, sadja ali celo sladkorne pese. Po fermentaciji sledi ključni korak: destilacija. Visokokakovostne vodke so pogosto večkrat destilirane in nato filtrirane skozi različne materiale, kot so aktivno oglje, kremen ali celo diamanti. Filtracija odstrani nečistote in nezaželene arome, kar ustvari izjemno čisto in gladko pijačo.
Zgodovina in rok trajanja vodke
Zgodovina vodke je predmet debate med vzhodnoevropskimi državami, predvsem Rusijo in Poljsko, saj obe trdita, da sta domovina vodke. Najzgodnejši zapisi o destilaciji alkohola v teh regijah segajo v 8. ali 9. stoletje. Sprva je bila vodka uporabljena predvsem v medicinske namene, kot zdravilo ali razkužilo. V 16. stoletju so se pojavile prve destilarne, ki so vodko pridelovale v večjih količinah. V 19. stoletju je bil razvit postopek filtracije z aktivnim ogljem, kar je močno izboljšalo kakovost in čistost vodke. Steklenico je treba hraniti tesno zaprto, da se prepreči izhlapevanje alkohola in ohrani čistost arome. Vodka v zaprti steklenici ima praktično neomejen rok trajanja in se ne "pokvari". Vendar pa lahko po odprtju, čeprav dolgo ostane dobra, sčasoma izgubi subtilne arome, če je izpostavljena zraku.
Rum in sladkorni trs: Razlike in podobnosti
Rum je destilirana alkoholna pijača, izdelana iz melase sladkornega trsa. Destilat je po navadi staran v sodih. Čeprav rum pridelujejo tudi v Avstraliji, Indiji, na Kubi, Réunionu in drugod, je glavnina ruma pridelanega na Karibskih otokih, pa tudi ob reki Demerara v Južni Ameriki. Rum je pomemben del kulture na mnogih Karibskih otokih, povezuje pa se ga tudi z angleško Kraljevo mornarico in s piratstvom.
Izvor imena in staranje ruma
Izvor imena rum je nejasen. Po splošni teoriji naj bi ime prihajalo iz besede rumbullion, kar pomeni »izbruh razburjenja«. Druga teorija je, da ime izhaja od velikih nizozemskih kozarcev imenovanih rummers. Rum se razlikuje od ostalih pijač iz sladkornega trsa z dolgim staranjem v lesenih sodih, tako kot viski in gin. Z daljšanjem staranja se izboljša aroma in zmanjša delež nečistoč. Stranski efekt je najprej rumena, nato pa rjava barva. Vendar barva še ne kaže kvalitete ruma. Veliko proizvajalcev barva rum z barvilom iz sladkorja, prav tako pa nekaterim vrstam, ki so starane v sodih s filtracijo, odvzamejo barvo.
Ponovna oživitev sladkorne industrije v Sloveniji
Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, ki ji je Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije zaupalo pripravo »Študije izvedljivosti projekta o ponovni oživitvi sladkorne industrije v Sloveniji«, je študijo predstavila širši javnosti. Na predstavitvi so bili prisotni predstavniki Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Gospodarske zbornice - zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, Zadružne zveze Slovenije, predstavniki EU poslanca, predstavnik Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter zainteresirana širša javnost. Navedene institucije so sodelovale pri izdelavi študije, prav tako pa sta pri pripravi študije z nasveti in svojimi izkušnjami sodelovala dr. Vili Podbevšek in dr. Vlado Cvetkovič. Študijo so predstavili prof. dr. Črtomir Rozman iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede in njegovi sodelavci.
Zaključki študije izvedljivosti
Na podlagi izdelanih analiz so raziskovalci zaključili, da bi bilo mogoče doseči potrebnih 16.000 hektarjev sladkorne pese za načrtovano tovarno. V Sloveniji bi bilo možno peso pridelovati na več kot 13 tisoč hektarjih, z vključitvijo Hrvaške, Madžarske in Avstrije pa bi lahko dosegli površine čez 16 tisoč hektarjev in to za petletni kolobar. Ker v Sloveniji letno v povprečju porabimo 73.000 ton sladkorja, poraba pa se povečuje, so ocenili, da bi za oskrbo domačega trga zadoščala tovarna s kapaciteto 100.000 ton. Pri izračunih so upoštevali 15% digestijo, povprečni pridelek 50 ton na hektar in da bi tovarna stala na lokaciji, kjer je že bila (Ormož), kar pomeni uporabo obstoječe infrastrukture.
Ena od variant vključuje proizvodnjo bioetanola, s čimer bi bili izkoriščeni stranski produkti tovarne sladkorja. Za prvo varianto, kjer bi se glede na opremo lahko predelalo 7.500 ton pese na kampanjo in 28.030 ton melase na dan, so predvideli strošek 136 milijonov evrov. Strošek zaposlenih v tovarni bi znašal približno 1,5 milijona evrov letno, celotni obratovalni stroški pa bi letno znašali 50 milijonov evrov. Preliminarni izračuni so pokazali, da se lastna cena pese giblje pri predvidenih parametrih med 28 in 31 evrov na tono, odvisno od uporabljene tehnike pridelave. Končna cena sladkorja bi lahko bila med 562,32 in 592,43 evrov za tono. Pripravljalci študije navajajo, da so pri kalkulaciji menda še precejšnje rezerve, kar 10 evrov pri ceni za tono pese. Za izgradnjo tovarne z vso potrebno mehanizacijo bi po študiji bilo potrebnih 136 milijonov evrov, v kolikor bi tovarna stala na isti lokaciji v Ormožu kot je bila pred leti. Prvi pogoj pa je zagotovitev potrebne količine pese. V to smer bodo tudi tekle naslednje aktivnosti Združenja. Predstavniki Ministrstva so bili na predstavitvi zadovoljni z prikazanimi rezultati in so poudarili, da ministrstvo podpira idejo o ponovni pridelavi in predelavi sladkorne pese ter je od samega začetka sodelovalo pri izdelavi študije. Opozorili so, da je treba počakati na »padec« kvot.
Zgodovina Tovarne sladkorja Ormož
Tovarna sladkorja Ormož je imela izjemen pomen za gospodarski, ekonomski in družbeni razvoj ter položaj Ormoža in širšega okolja. Gradili so jo od konca leta 1977 do konca leta 1979. Uradno je obratovala 27 let - od januarja 1980 do januarja 2007. Nastala je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Temeljni kamen so postavili konec leta 1977, naslednje leto se je začela gradnja in že januarja 1980 je Slovenija dobila prvi sladkor iz domače sladkorne pese, ki so jo predelali v ormoški tovarni. Zmogljivost tovarne je bila 4000 ton sladkorja dnevno. Letno so predelali 320 tisoč ton korenov pese in pridobili 42 tisoč ton belega kristalnega sladkorja. Poleg sladkorja so pridelali še 12.800 ton melase, 12.800 ton suhih pesnih rezancev ter 20.000 ton suhega karbonskega mulja.
Sladkorno peso so pridelovali v devetih takratnih občinah severovzhodne Slovenije ter hrvaških občinah Čakovec in Varaždin. Za kakovost je bila odločilna priprava tal. Leta 1977 so podpisali pogodbo z avstrijsko tovarno sladkorja v Tullnu o sodelovanju pri tehnologiji pridelave sladkorne pese ter uvajanju pedološkega laboratorija za analize tal. Ustanovljena je bila tudi Poslovna skupnost za sladkor. Tovarna je nabavila vso potrebno kmetijsko mehanizacijo za delo na 5000 hektarjih, kar so kasneje prenesli v lastništvo zadrug in kmetijskih kombinatov.
Izguba proizvodnje in njene posledice
Z vstopom Slovenije v EU leta 2004 jih je zajel kvotni sistem, pod pritiskom Svetovne trgovinske organizacije pa se je nato zgodila še sladkorna reforma, ki je omejila pridelavo sladkorja. Junija 2006 so lastniki tovarne sprejeli odločitev o ukinitvi proizvodnje sladkorja v Ormožu, januarja 2007 pa je slovenska vlada potrdila program prestrukturiranja. Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno pa so izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Ko so tuji lastniki odločili za zaprtje tovarne, so iz naslova prestrukturiranja iz evropskih skladov prejeli 38,3 milijona evrov, od teh so 3,9 milijona dobili kot odškodnino pridelovalci, 8,2 milijona pa je šlo za odpravnine zaposlenim. Preostali denar so dobili tuji lastniki. Slovenski kmetijski prostor je izgubil eno najdobičkonosnejših kultur, od zaprtja pa država ni imela nobene koristi. V reviziji je bilo namreč ugotovljeno, da program ni bil ustrezno izveden, saj niso porušili silosov za shranjevanje sladkorja. Zaradi nepravilnosti pri zapiranju TSO je Slovenija morala plačati še 8,7 milijona evrov.
Vloga dr. Terezije Štefančič
Dr. Terezija Štefančič je bila v Tovarni sladkorja Ormož vodja surovinskega oddelka, njen pokojni mož, Vinko Štefančič, pa direktor tovarne vse do upokojitve leta 1996. Terezija Štefančič je avtorica knjige Sladkorna pesa, ki je leta 1998 izšla pri založbi Kmečki glas. Po diplomi na ljubljanski Agronomski fakulteti je magisterij opravila v Zagrebu, doktorirala pa v Novem Sadu, saj so imeli na tamkajšnji univerzi največ izkušenj s sladkorno peso. Je živa enciklopedija vseh naporov, načrtov, zmag in tudi padcev ter izgubljenih bitk, povezanih s tovarno. V Knjižnici Ormož si je bilo mogoče ogledati priložnostno razstavo gradiva iz zasebnega arhiva dr. Terezije Štefančič in Vladimirja Hunjadija o Tovarni sladkorja Ormož, ki se jo je postavilo na ogled ob pogovoru z nekdanjo vodjo surovinskega oddelka tovarne in avtorico knjige Sladkorna pesa, dr. Terezijo Štefančič.
Prihodnost pridelave sladkorne pese v Sloveniji
Po letu 2017, ko je v EU prenehala veljati sladkorna reforma, se je sladkorna pesa začela vračati na njive v severovzhodni Sloveniji. Lani so jo zasadili že na 163 hektarih. Pridelovalci, združeni v Kooperativo Kristal, prodajajo sladkorno peso hrvaškemu podjetju Viro Virovitica, ki je kupilo pretežni del ormoške tovarne. Predstavniki Ministrstva za kmetijstvo in okolje so na predstavitvi študije izrazili zadovoljstvo z rezultati in poudarili podporo ideji o ponovni pridelavi in predelavi sladkorne pese.
Delovanje Kooperative Kristal
Zadruga Kooperativa Kristal z.o.o. si prizadeva za povečanje števila članov skupine proizvajalcev sladkorne pese in s tem za povečanje površin zasejanih s sladkorno peso. Povečanje je tesno povezano z organizacijo pridelave in doseženo odkupno ceno pridelane sladkorne pese na trgu. V drugem koledarskem letu bodo pripravili poročilo o raziskavi trga, možnostih povečanja števila članstva skupine proizvajalcev, pripravili skupna pravila o pridelavi sladkorne pese in priporočila za izboljšanje kakovosti sladkorne pese z izdajo tehnoloških navodil o pridelavi sladkorne pese.
Povezovanje pridelovalcev sladkorne pese v skupino proizvajalcev omogoča racionalizacijo proizvodnje s skupno nabavo semena, zaščitnih sredstev, gnojil, organizacijo setve, spravila in odvoza pridelka sladkorne pese. Tako pridelovalci sladkorne pese, združeni v skupino proizvajalcev, pridobijo večji rabat pri nabavi semena, zaščitnih sredstev, mineralnih gnojil, porabijo manj časa za organizacijo setve, spravila, odvoza pri pridelavi sladkorne pese. Z povezovanjem se doseže tudi količina sladkorne pese, ki je zanimiva za kupca. Za pridelovalce organizirajo izobraževanje in izdajo navodila o pridelavi sladkorne pese ter opozorila o pravočasni zaščiti pred boleznimi in škodljivci. Tako se doseže večja kakovost in večji pridelek sladkorne pese. Obračun za posameznega pridelovalca se izvrši glede na dejansko količino in kakovost pridelane sladkorne pese.
Sodelovanje s kupcem in dobavitelji
Kupec sladkorne pese je tovarna sladkorja HRVATSKA INDUSTRIJA ŠEĆERA d.d., Ulica grada Vukovara 269 g, Zagreb. Obseg ponudbe sladkorne pese se vsako leto dogovori s kupcem glede na interes pridelovalcev sladkorne pese. S kupcem obstaja oseben neposreden stik in se vsako leto pred sklenitvijo pogodbe sestanejo in dogovorijo o površinah ter ostalih pogojih prodaje sladkorne pese za naslednje leto. Za ta namen sklenejo pogodbo o prodaji, v kateri dogovorijo odkupne količine, ceno, pogoje prevzemanja pese, način in rok plačila. Sladkorna pesa se prideluje na slovenskih poljih in je to slovenski proizvod. Sladkor, ki se pridobi iz sladkorne pese, pridelane v Sloveniji, je lahko zanimiv proizvod za slovenskega kupca. Tako se ponudba ovrednoti s sloganom »uživajte v sadovih dela slovenskih kmetov«. Dostava pridelka sladkorne pese kupcu poteka v skladu s pogodbo s kamioni.
Najnovejši trendi v pridelavi sladkorne pese
Podjetje Sunoko, članica MK Group, je tradicionalno organiziralo Dneve polj sladkorne pese, ki so prvič potekali na treh različnih lokacijah - v Vrbasu, Kovačici in Ljukovu pri Inđiji. Predstavniki Sunoka so gostili kmetijske proizvajalce, s katerimi so razpravljali o novih tehnologijah in digitalizaciji v kmetijstvu ter predstavili najnovejše trende v pridelavi sladkorne pese. „Sladkorna pesa se je v preteklih letih izkazala kot najstabilnejša poljščina zaradi naših nenehnih vlaganj in dobrega sodelovanja, ki ga negujemo s kmetijskimi proizvajalci. Odlična cena sladkorne pese v primerjavi z drugimi poljščinami ter možnost vnaprejšnjega financiranja pridelave s kakovostnim repromaterialom in denarnimi spodbudami sta prispevala k nadaljevanju trenda rasti pridelave sladkorne pese za približno 14 % v letu 2024. V Srbiji je letos sladkorna pesa posejana na več kot 48.000 hektarjih, večina setve pa je bila opravljena v zadnji dekadi marca. „Naš Raziskovalno-razvojni center stalno dela na prilagajanju proizvodne tehnologije izzivom, ki jih prinašajo podnebne spremembe in zahteve zelene agende Evropske unije. Na Dnevih polj sladkorne pese smo predstavili najnovejše tehnologije za zaščito pred boleznimi listov in ukrepe za zaščito pred škodljivci, ki postajajo vse bolj izzivalni, če upoštevamo zmanjšanje števila dovoljenih aktivnih snovi za uporabo v kmetijski proizvodnji. Takšni dogodki, ki jih organizira podjetje Sunoko, dolgoletni vodilni proizvajalec sladkorja v regiji, so eden izmed načinov, kako najnovejši trendi in tehnologije v pridelavi sladkorne pese najdejo pot do praktične uporabe in omogočijo proizvajalcem boljše donose.