Kako sem posadil paradižnik in ostale plodovke
Zagotovo ste že ob prvem grižljaju okusili razliko med kupljenimi, po možnosti uvoženimi, in domačimi paradižniki. Ob tem se mnogi odločijo, da posadijo nekaj sadik paradižnikov, če le imajo vsaj malo vrtička. Včasih se zgodi, da sadika sicer lepo zraste in obrodi, a paradižniki vseeno niso čisto »ta pravi«. Ključ do uspeha se skriva v pravilnem izboru semen in upoštevanju optimalnega časa sajenja ter nege.
Izbira in priprava semen
Najbolje je, da semena vzamete paradižniku, ki vam je všeč po okusu. Semena polovice paradižnika bodo zadostovala za vzgojo sadik, zato lahko drugo polovico kar pridno pojeste. Odstranite meso paradižnika in semena zložite na papirnato brisačko ali papirnat robček. Semena posušite na zraku, pazite, da vam pri tem ne zgnijejo, potem pa jih shranite v suhem in temnem prostoru sobne temperature. Suha semena lahko hranite celo zimo, lahko pa jih pripravite šele spomladi iz kupljenega paradižnika. Za zagotavljanje najvišje stopnje kalivosti je najbolje, da semena kupite v trgovini, pri čemer bodite pozorni na leto proizvodnje, saj najbolj kalijo semena, pakirana v predhodnem ali tekočem letu.
Fermentacija semen za boljšo kaljivost
Dobra razvita, zdrava plodovi paradižnika so primerni za shranjevanje semen. Fermentacija v veliki meri odstrani prepreke pri kaljenju, želatinasto ovojnico semena in celo nekatere bolezni, ki jih seme lahko nosi s seboj.
- Z rastline izberite lep, zdrav in dodobra dozorel primerek plodu.
- Plod paradižnika dobro sperite pod vodo, da odstranite umazanijo.
- Zarežite v paradižnik (pazite, da med seboj ne pomešate različnih sort, obvezno jih ločite med seboj) in v za to namenjeno čisto posodo iztisnite meso, sok in semena paradižnika. Priporočljivo je, da v paradižnik zarežete na spodnji strani in tam naredite odprtino. Skozi to odprtino iztisnite paradižnik ali pa si pomagate s prsti.
- Vse skupaj prelijte v posodo s pokrovom, lahko uporabite tudi sterilne steklene kozarce za vlaganje. Nikakor ne dodajajte vode.
- Posodice primerno označite - z imenom sorte paradižnika in datumom, kdaj ste začeli s fermentacijo. Posode pokrijte.
- Za fermentacijo bodo potrebni vsaj trije dnevi. Posode s to paradižnikovo ”mezgo” in semeni večkrat na dan nadzorujte. S čisto leseno kuhalnico ali palčko enkrat do dvakrat na dan vsebino premešajte. S tem boste preprečili nastajanje plesni (bele barve), ki sicer za semena ni nevarna, vendar jih lahko razbarva.
- Po približno treh dneh vsebino prelijte v večjo posodo, ki bo zadržala vsaj trikrat več tekočine. Dodajte trikratno količino čiste vode in počakajte, da semena potonejo na dno. Odstranite pa kar priplava na vrh. To ponovite dvakrat ali trikrat, dokler ne pridete do čistih semen. Tista semena, ki ostanejo na dnu posode so namreč po veliki večini zdrava in kaljiva. (Pozor: Ni nujno, da bodo semena vseh sort potonila).
- Oprana semena odcedite na drobnem situ ali čisti mreži proti mrčesu. Previdno izperite in odstranite še ostale morebitne ostanke paradižnikovega mesa. Svetujemo vam, da se semen ne dotikate z roko, ampak jih poskušate raztegniti po površini z vodno pršilko.
- Semena pustite, da se odcedijo. Za vsak slučaj pojdite z roko pod sitom / mrežo, da odstranite vso vodo. Semena nato prekucnite na čist vpojen papir ali serviete (toliko boljše, če papir ni potiskan in / ali beljen). Lahko jih pa tudi pustite na situ / mreži.
- Semena naj se sušijo pet do šest dni pri sobni temperaturi v zračnem prostoru.
- Posušena semena spravite v čiste papirnate vrečke, te pa v čiste kozarce za vlaganje. V kozarce dodajte označbo z vsemi informacijami o semenu - ime sorte, datum nabiranja, kraj, kjer je rastlina rasla, latinsko ime. Kozarce dobro zaprite in jih hranite na hladnem, suhem in temnem mestu. Semen ni potrebno hraniti v hladilniku, ampak je tudi to v redu.
Predkalitev semen
Nekateri gojitelji svoja semena kalijo, preden jih dajo v zemljo, zato da že takoj vidijo, katera so dobra. To storite tako, da semena potopite v skodelico mlačne vode in pustite nekje na toplem, dokler ne vzklijejo. Pred setvijo semena namočite v kamilični ali žajbljev čaj. Skuhamo čaj, kot bi ga zase, počakamo, da se ohladi, precedimo in vanj namočimo seme vsaj za pol ure. Semena lahko tudi preden jih daste v zemljo posadite na pladenj s čepki iz kamene mineralne volne, ki nimajo dodanih hranil in dobro vežejo vodo. Vodi za zalivanje že ob prvem zalivanju dodajamo pripravke na osnovi alg, da rastline oskrbimo s hranili. Če tega ne naredimo, so rastline v začetku rasti lačne.
Setev paradižnika: Kdaj in kako?
Vzgoja sadik paradižnika je ključnega pomena za uspešen pridelek. Pomembno je zagotoviti primerno temperaturo, vlažnost in svetlobo za optimalno kalitev semena. Paradižnik za sadike sejemo od konca februarja do začetka marca, če ga sadimo v vrt v celinski Sloveniji. Sadika potrebuje za razvoj 60 do 70 dni. Optimalen čas za setev paradižnika je 6-8 tednov pred presajanjem na prosto. V celinski Sloveniji je to navadno meseca marca (tudi v prvem tednu aprila še ne boste prepozni). Tisti, ki imajo rastlinjak ali vrtnarijo na Obali, kjer je nevarnost pozebe manjša, lahko paradižnik sejejo že kakšen mesec prej. Prezgodnje sejanje, npr. že januarja ali februarja, ni priporočljivo, saj so rastline v tem primeru pretegnjene, bledikave in slabotnejše.
Priprava sejalne površine in zemlje
Za setev imamo veliko različnih možnosti: lončki, stiroporni platoji, plastični bloki, šotne tablete. Kaj bomo izbrali, je najpogosteje odvisno od količine sadik, ki jih želimo vzgojiti. Za manjše količine lahko izberemo tudi jogurtove lončke. Rabljene lončke pred ponovno uporabo dobro operemo in razkužimo, saj so mlade rastlinice dovzetnejše za okužbe. Sejalne pladnje in lončke napolnimo s substratom 2 cm od roba posode. Za setev sadik plodovk izberemo zemljo, ki je zračna, nima preveč hranil in uspešno odvaja odvečno vodo. Praviloma so dražje zemlje za setev in pikiranje tudi kvalitetnejše. Priporoča se zemlja za pikiranje, ki naj ne bo gnojena, saj bodo sicer sejančki rasli prehitro in se pretegnili. Doma pripravljena mešanica iz vrtne zemlje, komposta in peska, se vedno ne obnese najbolje.
Postopek setve
- Lonček napolnimo do približno 2/3 z zemljo, na katero položimo željeno količino semen. Pri tem upoštevajmo velikost lončka in želene količine sadik - vedno posejemo nekoliko več semen. Semena lahko bolj zgostimo, saj jih bomo presadili oz. pikirali.
- Pokrijemo jih s tanjšo plastjo zemlje (približno 0,5 cm debelo) in rahlo pritisnemo. Semena paradižnika, paprike, čilija in ostalih plodovk položimo na zemljo in s prstom ali svinčnikom rahlo potisnemo v substrat ter pokrijemo z malo zemlje.
- Zalijemo, vendar ne preveč (voda mora lepo odteči) in postavimo na podstavek - lahko kakšen star pladenj, podstavek od posod za rože ipd.
- Posodice pokrijemo s plastičnim pokrovom, uporabimo lahko tudi prozorne vrečke za vlaganje. Seme paradižnika potrebuje za dober in enakomeren vznik okoli 25°C. Tako bo vzklilo že v enem tednu. V fazi klitja svetloba ni potrebna, zato lahko posodice postavimo v bližino izvora gretja, če imate talno gretje, kar na tla. Bistvena pri kalitvi je toplota. Svetloba vse do kalitve ne igra pomembne vloge. Idealna kalilna temperatura je med 20 in 25 °C. Praktičen prostor je polica nad ogrevanim radiatorjem.
- Čim seme vzklije in se pojavijo nežni poganjki, pokrove odstranimo in posode prestavimo na najbolj svetlo okensko polico. Temperatura mora biti v tej fazi občutno nižja, le 20 - 18°C.
Označevanje in zalivanje
Ob sejanju si pripravimo tablice za označevanje. Lahko jih seveda pripravimo iz kakršnekoli plastične embalaže, kjer bo napis obstojen. V ta namen lahko razrežemo plastenko ali drugo embalažo, na katero se lahko piše z vodoopornim flumastrom. Če bomo sejali v jogurtove in podobne lončke, lahko na začetku napišemo ime sorte kar na lonček in bomo kasneje pripravili tablice. Priporočamo, da za začetek na tablice pišete tako z navadnim svinčnikom kot z alkoholnim pisalom in preverite, kateri način se vam obnese. Neredko se namreč zgodi, da se pisava določenih alkoholnih flumastrov in celo navadnih svinčnikov ob zunanji uporabi izbriše. Vsak zasejan lonček označite s sorto, ki ste jo posejali in z datumom setve. To je še posebej pomembno, ko preizkušate več novih sort. Le tako boste vedeli, katera se je dobro odrezala in katera morda razočarala. Pred nakupom preverite lastnosti sort, da kasneje ne boste razočarani.
Zalivamo le toliko, da je zemlja vlažna in ne mokra. Če je zemlja premokra, lahko semena zgnijejo. V suhi zemlji pa ne bodo kalila. Zalivamo vedno po potrebi, voda pa mora vsa odteči - če bo na podstavku, na katerem so lončki, veliko preveč “lužic”, je to znak, da smo zalili preveč. Osušite podstavek. Ne zalivamo po rastlinah. Dobra rešitev po sejanju je uporaba pršilke, s katero zemlje ne zbijemo toliko, kot z direktnim curkom vode. Zalivamo vedno tik ob zemlji in ne močimo listov. Vodi za zalivanje enkrat na teden dodamo pripravke na osnovi alg, ki pospešujejo ukoreninjanje sadike in rast nadzemnega dela.
Pikiranje in nega mladih sadik
Ko se listi sejančkov postavijo v vodoraven položaj, kar se zgodi približno 10-14 dni po kalitvi, nastopi čas za pikiranje oz. presajanje mladih rastlin. Pikiranje je še ena stopnja pri vzgoji sadike med setvijo in presajanjem na prosto. To naredimo zato, da prekinemo rast glavne korenine in vzpodbudimo razraščanje stranskih korenin. Izbiramo lahko lončke, ki so premera 12 cm in več. Kratko, debelo in močno steblo, temno zeleni, zdravi listi, močan koreninski sistem, to so lastnosti kvalitetne sadike. Sadika je godna za presajanje na prosto, ko doseže velikost dlani. Bledikava, izdolžena stebla so posledica previsokih temperatur in predolgega životarjenja v notranjih prostorih, v premajhnih lončkih in v pomanjkanju svetlobe.
Postopek pikiranja
- Zemlja naj bo bolj suha. Lonček ob strani stisnemo in sejance skupaj z zemeljsko grudo prestavimo iz lončka.
- Zemeljsko grudo zdaj razrahljamo in sejančke ločimo. Če imajo sejančki daljše korenine, lahko te na koncu nekoliko skrajšamo (odščipemo). S tem jih ne poškodujemo. Na zaznan stres se bodo odzvali z razvojem dodatnih koreninic.
- Pripravimo nove lončke. Dno pokrijemo z zemljo. Sejancu razrahljamo koreninsko grudo in ga položimo v lonček (držimo ga čim bolj proti dnu, kjer je močnejši) in zasujemo z zemljo skoraj do kličnih listov. V lončku naj bo po 1 sadika, ali pa več, če imamo večje lončke. Rastlino posadimo globoko vse do kličnih listov. Rastlina bo tudi po steblu, ki je v zemlji, odgnala korenine in tako bo koreninski sistem močnejši.
- Rahlo zalijemo, a z zalivanjem ne pretiravamo. Nato zalivamo po potrebi in nikakor ne preveč, predvsem pa ne po rastlinah, saj to predstavlja tveganje za razvoj bolezni glivičnih okužb. Med zalivanji počakajmo, da se zemlja osuši oz. nekoliko odstopi od lončka. Tako se rastlina utrjuje na sušo.
- Pikiranci naj bodo še nekaj dni v toplem prostoru, nato pa jih prestavimo v hladnejšega (10 - 15°C), kjer imajo čim več svetlobe. Od presaditve pa dokler rastline ne razvijejo treh listov, naj bo temperatura prostora le okoli 15°C ali še stopinjo manj.
Gnojenje mladih sadik
V času pikiranja lahko uporabimo zemljo za paradižnik, ki ima že dodana hranila za dober mesec dni. Z gnojenjem v času razvoja sadik ne pretiravajte, da se sadike ne pretegnejo. V obdobju rasti rastline se izogibajte uporabi dušičnih organskih gnojil. Bolje bi bilo uporabiti gnojila z večjo vsebnostjo kalija in izjemno veliko fosforja.
Utrjevanje sadik pred presajanjem na prosto
Aprila, ko so dnevi topli, prestavimo sadike na prosto. Namenimo jim zaveten in delno senčen prostor, zvečer jih pospravimo nazaj na toplo. Utrjevanje domačih sadik pomeni, da jih vsaj 10 dni prilagajate na razmere, ki bodo v zunanjem okolju. Sadike, ki jih gojite na policah, čez dan postavite na zunanji del police in zvečer premaknite v notranje prostore. Zastekljen balkon, zimski vrt ali rastlinjak imejte odprt od jutra do večera. Pred presajanjem v vrt poskrbimo, da so čez dan vsaj teden dni na prostem. Dobro razvite sadike primerne za presajanje morajo biti stare od 6 do 8 tednov.
Nikar jih ne nosite ven, kadar je manj kot 16 stopinj ali če zunaj močno piha. Paradižniki so zelo hvaležni, če poskrbite, da bodo imeli nad glavo streho. Ne marajo mokrih listov, saj ti porjavijo in odpadejo. Če preveč dežja pade na zoreče paradižnike, ti ne bodo dozoreli, ampak bodo začeli gniti in odpadli. Streha pomeni, da boste morali paradižnike pridno zalivati, saj tega ne bo storil dež. V rastlinjaku si tudi podaljšamo sezono zrelih paradižnikov.
Kako sem posadil paradižnik in ostale plodovke
Presajanje in sajenje na stalno mesto
Ko so vaše sadike dovolj močne in velike, jih lahko presadite na vrt. Najboljši čas za presajanje je, ko ocenite, da bi sadika potrebovala oporo. Vendar pa pazite, da tega ne storite prezgodaj. Tudi velike rastline ne bodo dobro prenesle morebitnih ohladitev, kakršne se rade zgodijo aprila. Raje počakajte na sredino meseca maja. Morda boste zaradi tega domače paradižnike jedli kakšen teden kasneje kot vaši sosedje. V celinski Sloveniji lahko presajamo na prosto šele po ledenih možeh, torej 15. maja. Na prosto jih presadimo v sredini maja. Rastline morajo biti visoke najmanj 20 cm, lahko so tudi višje.
Načini sajenja
Pripravimo sadilne luknje v velikosti sadilne enote, jih dobro zalijemo in sadike presadimo navpično in nič globlje. Ali pa jih sadimo globlje, tako da polovico celotne sadike zakopljemo v zemljo. Poskusite lahko obe tehniki, saj razlike v hitrosti ukoreninjanja ter kakovosti in količini pridelka niso bile zaznane. Če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. Med posameznimi sadikami naj bo 70 cm razdalje, sadimo jih največ v dve vrsti v cikcak vzorcu na gredi širine 100 cm. En velik paradižnik potrebuje najmanj 0,5 m2 površine. Pri setvi v dve vrsti k tej površini zajamemo tudi vrtne poti. Pri presajanju v lonce, na dvignjene grede ali druge površine dodajte organsko gnojilo. Med letom lahko uporabite tudi tekoče organsko gnojilo. Uporabimo lahko tudi gnojila z dolgotrajnim delovanjem.
Gojenje v posodah
Visokim in grmičastim paradižnikom odlično uspeva v velikih koritih na južni strani hišnih sten. Pri izbiri loncev ali korit vedno izberite 20 l ali raje še večje, saj boste s tem omogočili rastlinam več hranil. Drugače pa je s češnjevimi paradižniki, ki zelo lepo uspevajo v cvetličnem koritu in bogato obrodijo. Ves postopek za gojenje češnjevih paradižnikov je čisto enak kakor za klasične paradižnike, le da vam jih ni treba presaditi v vrt - lahko jih imate kar v cvetličnem koritu ali loncu.
Opora za paradižnik
Visokim (nedeterminantnim) paradižnikom moramo zagotoviti oporo v obliki tanjših kolov, palic ali vrvice. Vrvice so odlična izbira v rastlinjakih, kjer izkoristimo konstrukcijo rastlinjaka, kamor vrvice enostavno pritrdimo. Grmičasti (determinantni) paradižniki so sorte paradižnikov, ki ne potrebujejo opore ali pa minimalno, ob kolku, saj ne zrastejo višje kot 80 cm.
Nega paradižnika med rastno sezono
Paradižnik je rastlina, ki potrebuje veliko negovanja. V tleh okoli rastlin vseskozi vzdržujemo enakomerno vlažnost, da ohranjamo zdravo mikrobiologijo tal. Sicer pa paradižnik prenese daljša sušna obdobja (tudi do dveh mesecev) brez kakršnega koli zalivanja. Problem se pojavi edino pri prenosu hranil, ki je v osušenih tleh otežena (mikroorganizmi niso aktivni). Zato v vročih poletnih dneh ohranjamo vlažna tla z zalivanjem približno enkrat tedensko in dodatno poletno zastirko iz sveže trave, listja ali slame.
Obtrgavanje zalistnikov in listov
Visokim paradižnikom obtrgavamo zalistnike skozi celo sezono rasti. Zalistnike tvori veliko kulturnih rastlin, tudi paprike, feferoni, jajčevci, kumare in tudi buče, fizalis, lubenice, melone, kar prepoznamo po razvejani rasti v več vrhov. Zalistniki začno rasti med glavnim steblom in vejo na zgornji strani in silijo v vrh, kar povzroči gosto rast v več vrhov, ki se je pri paradižniku izogibamo. Visok paradižnik vzgajamo v samo en vrh, kar olajša privezovanje ob oporo. Takoj, ko zalistnik opazimo in prepoznamo, ga odstranimo kar z roko. Ko visok paradižnik raste, ga postopoma vežemo na oporo ali še bolje sukamo okoli vrvice. Ko se začnejo oblikovati plodovi (preden se obarvajo), po rastlini od spodaj navzgor postopoma odstranjujemo nižje oz. starejše liste. Odstranjevanje zalistnikov in spodnjih listov predstavlja redno nego med glavno rastno sezono paradižnika, ki jo opravljamo na 7 do 10 dni. S tem skrbimo za dobro prezračenost med rastlinami. Grmičastim paradižnikom zalistnikov ne odstranjujemo, saj imajo že v osnovi nižjo in grmičasto razrast, ker se vsak vrh zaključi (ne raste »v nedogled«).
Opraševanje cvetov
Cvet paradižnika je samooprašen, dovolj je že veter ali pa ga ročno potresemo. Oprašijo ga tudi žuželke, ko letajo s cveta na cvet. Če želimo res poskrbeti za oprašitev cvetov paradižnika, še posebej v zaprtih rastlinjakih brez oken (ni vetra in žuželk), ga z roko zgolj otresemo ali si pomagamo s staro, a delujočo električno ščetko, ki jo prislonimo na cvetno steblo.
Bolezni in škodljivci paradižnika
Najpogostejša bolezen paradižnikov na vrtovih je plesen. Spore mnogih gliv in plesni so ves čas prisotne v zraku, potrebujejo le za njih ugodno okolje, da se na določeni rastlini razvijejo in jo okužijo. Prva je Alternaria solani, ki povzroča t. i. »zgodnjo plesen«. Dovolj je že nekaj ur vlažnih listov rastline in lahko se pojavi že zgodaj v sezoni (junij, začetek julija). Ta ni tako usodna kot Phytophthora infestans, znana tudi kot krompirjeva ali pozna plesen, ki se pojavi kasneje. Pozna plesen se razvije ob dveh kriterijih oz. mejnih vrednostih: ko je v obdobju dveh dni (48 ur) temperatura višja od 10 °C, vlaga pa 46 ur višja od 75 % (deževni dnevi). Druga možnost pa je, da so dva dni temperature višje od 10 °C, dvakrat po 11 ur pa je vlažnost višja od 90 % (meglene noči). Do bolezni torej pride zaradi previsoke vlage v zraku, ki je posledica dežja ali megle, ter premalo vetra, ki bi vlago znižal.
V vlažnih mikroklimah je najbolje delati na preventivi, to je vzgoji paradižnika v rastlinjaku oziroma pod streho, da zmanjšamo vlažnost zraka. Mikorizne glive v simbiozi z rastlino omogočajo boljšo absorpcijo hranil in vode. Te glive kupimo kot mikorizni prah in jih z vodo ali s čopičem nanesemo na korenine sadik pred presajanjem na prosto. Zadnja leta se vse pogosteje pojavlja gosenica sovke južne plodovrtke (Helicoverpa armigera), ki se prehranjuje z različnimi plodovi, tudi zrelimi paradižniki. Najbolj aktivna je v poletnih mesecih, ko lahko poje plod skoraj v celoti. Delno napaden plod je še vedno užiten, a zaradi poškodb hitreje propade. Na rastlinjak pri odprtinah namestimo insektno mrežo in sovki preprečimo dostop.
Pobiranje in shranjevanje pridelka
V rastlinjaku paradižnik obilno rodi od junija do oktobra, če ni zmrzali pa lahko še novembra pobiramo svež in zrel paradižnik. Posamezne pridelke pobiramo ročno. Ko oberemo celotni grozd plodov (etažo), s škarjami odrežemo grozdno vejo pri glavnem stebru. Vedno obiramo čim bolj zrele plodove. Prvi pridelki so navadno manj sladki, ker so rastli v hladnejšem vremenu ali pa smo vrtnarji preprosto malce neučakani in jih naberemo, ko še ne dosežejo svoje polne zrelosti. Zaradi nižjih temperatur so prvi pridelki lahko tudi deformirani po obliki in imajo hrapave lise.
Paradižnik zaradi svoje priljubljenosti v sezoni skorajda ne potrebuje skladiščenja, saj ga večinoma vedno porabimo sveže nabranega. Ne dajemo ga v hladilnik, temveč ga pustimo na sobni temperaturi, saj tako še bolje razvije svoj poln okus. Prekuhani paradižniki (z olupki ali brez) gredo v oprane in vroče kozarce s čistimi pokrovi, ki jih nato ovijemo z blazinami, da se najmanj 36 ur počasi ohlajajo. Nato jih shranimo v klet ali shrambo. Torej nič soli, olja ali ostalih dodatkov, samo 100 % paradižnik. Paradižnikovo mezgo lahko tudi zamrznemo. Sušenje plodov se obnese pri bolj »mesnatih« sortah, kot so pelati. Zadnje pridelke poberemo tudi še zelene, torej nezrele, in nam na okenski polici na sobni temperaturi počasi zorijo.
tags: #semena #paradiznikov #kdaj #posaditi