Rdeča pesa (znanstveno ime Beta vulgaris) je kritosemenka, ki spada v družino ščirovk (Amaranthaceae), kamor uvrščamo tudi amarant, špinačo, kvinojo in sladkorno peso. Poznana je tudi pod imeni pesa, rdeča pesa ali krvni eliksir mladosti. Je priljubljena korenovka značilne temno rdeče barve, ki jo pogosto najdemo na naših krožnikih.
Njen divji prednik izvira tudi iz naših krajev, natančneje iz obalnih območij Sredozemlja, in se že več kot 2000 let uporablja kot zelenjava in zdravilna rastlina. Domorodna je na obalah zahodne in južne Evrope, od južne Švedske in Britanskega otočja vse do Sredozemskega morja. Rdeča pesa je pomemben pridelek, ki ga lahko gojimo skoraj vse leto.
Botanične značilnosti in razvrstitev
Rdeča pesa je dvoletna ali trajna zelika z listnatimi stebli, ki lahko dosežejo višino enega do dveh metrov. Rastlina v prvem letu razvije korenasto gomoljnico, v drugem letu pa cvetove. Listi so oblikovani srčasto, pri divjih rastlinah dolgi 5-20 cm, pri gojenih pa so navadno mnogo večji. Cvetovi so zelo drobni, premera 3-5 mm, zeleni ali rdečega odtenka, imajo pet cvetnih listov in se oblikujejo po dva do pet skupaj. Oprašuje jih veter.
Rdeča pesa je korenasta zelenjava, ki se odlikuje po velikem temno rdečem korenu, obarvanem zaradi vsebnosti rdečega pigmenta betacianina. Koren je največji del rastline in lahko polovica štrli nad površino zemlje. Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik, ki se razvijejo v zemlji. Prednik kultivirane navadne pese, Beta vulgaris subsp. vulgaris, z okroglastim mesnatim korenom, izvira iz Sredozemske Evrope. Tudi podvrsta Beta vulgaris subsp. maritima, znana kot primorska pesa, raste v Severozahodni Evropi.
Hranilna vrednost in vpliv na zdravje
Rdeča pesa je nizkokalorično živilo, čeprav ima v primerjavi z drugo zelenjavo precej višje vrednosti sladkorjev. Iz nje so razvili sorto sladkorne pese, iz katere danes pridobivamo sladkor. Koren rdeče pese je bogat z vitaminom C, medtem ko je nadzemni del odličen vir vitamina A. Pesa je med najslajšimi zelenjavami, saj vsebuje celo več sladkorja kot korenje ali koruza.
Poleg vitaminov je pesa odličen vir mineralov, organskih kislin in saponina, sekundarne rastlinske snovi, ki v ustno-žrelnem predelu rahlo praska in deluje protivnetno. Vsebuje tudi hranilo betain, ki lahko pomaga pri zniževanju ravni holesterola v krvi. Rdeča pesa je prav tako bogata z železom, kalijem, magnezijem, fosforjem, vitamini skupine B ter elementi, kot so bor in kobalt. Zaradi visoke vsebnosti železa je priporočljiva za vse slabokrvne, saj prispeva k nastajanju krvnih telesc.
Preliminarne raziskave so pokazale, da sok rdeče pese znižuje krvni tlak pri posameznikih s povišanim krvnim tlakom in tako zmanjšuje možnost za nastanek srčno-žilnih bolezni. Omenjeno delovanje so pripisali predvsem visoki vsebnosti anorganskih nitratov, ki se v telesu pretvorijo v signalne molekule dušikovega oksida. Anorganski nitrati naj bi po nekaterih raziskavah pripomogli tudi k izboljšani fizični sposobnosti, saj pospešujejo delovanje mitohondrijev, ki so odgovorni za proizvodnjo energije v celicah. Antocian, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev.
Uporaba rdeče pese v kulinariki in industriji
Uporaba rdeče pese je zelo široka, saj se v prehrani uporabljata tako listje kot koren. Koren, ki je zaradi vsebnosti barvil (predvsem betalainov) značilno rdeče barve, lahko uživamo svežega v solatah, kuhanega, dušenega, pečenega ali celo na žaru. Toplotna obdelava sicer uniči precejšen del omenjenih barvil, zato je priporočljivo predvsem kuhanje rdeče pese na pari ali skupaj z olupkom. Lahko jo olupimo, dušimo in jemo toplo z maslom kot slaščico; kuhano, marinirano in ohlajeno kot začimbo; ali pa olupljeno, na koščke narezano kot solato. V naši kulinariki se največkrat znajde kot solata v obliki vložene rdeče pese, medtem ko je v Vzhodni Evropi izjemno popularna juha iz rdeče pese, t.i. boršč, ki je ukrajinska narodna jed.
Iz rdeče pese se stiska tudi sok, ki je priljubljen zaradi svojih razstrupljevalnih učinkov in sposobnosti spodbujanja zmogljivosti pri športnih dejavnostih. Uporablja se tudi za izdelavo rdečega kisa, kvasa za kruh ter celo črnila in barvila. Betanin se uporablja tudi kot barvilo v prehranski industriji (npr. za barvanje slaščic), in rdečo peso lahko uporabimo celo za barvanje majic. Pomembna je tudi njena uporaba pri pridobivanju sladkorja iz sladkorne pese in melase, ki se uporablja tudi za proizvodnjo trsnega sladkorja.
Gojenje rdeče pese
Rdeča pesa je med redkimi vrtninami, ki bo dobro uspevala tudi na polsenčnih gredah. Najbolje uspeva v globokih in strukturiranih tleh, bogatih z organskimi snovmi, kot so aluvialna tla, černozjom ali travniška črnica. Tej rastlini najbolj ustrezajo nevtralna oz. rahlo alkalna tla s pH vrednostjo 6,5 - 7. Orna plast naj bo drobljiva in mora rastlini zagotoviti vlago. Težka in zbita tla zavirajo rast korena in povzročijo deformacijo ter slabšo kakovost pridelka, medtem ko pri zelo lahkih tleh pesa slabo oskrbo z vodo. Dolgotrajna suša povzroči slabši pridelek in nižjo kakovost.
Priprava tal in gnojenje
Za obdelavo tal je potrebno ustvariti globoko in rahlo orno plast, da se odebeljeni koren normalno razvija. Globina oranja ne sme presegati 30 cm. Osnovno obdelavo tal je priporočljivo izvesti takoj po odstranitvi predhodnega posevka, naj bo zelo plitva (od 10 do 18 cm), kar prepreči nepotrebno izgubo vode. Optimalno zbita spodnja plast zagotavlja gibanje vode iz globljih plasti navzgor, zrahljana zgornja plast pa poskrbi za boljšo zračnost, segrevanje in lažjo kalitev. Predsetveno obdelavo lahko izvedemo s krožnim brananjem, brananjem ali frezanjem.
Rdeča pesa odlično izkorišča fosfor. Priporočljivo je gnojenje s 50 - 100 kg/ha dušika, 100 kg/ha fosforja in 100 - 150 kg/ha kalija. Dobre rezultate lahko dosežemo tudi z gnojenjem s hlevskim gnojem (ne preveč pregnojena z dušikom). Ob osnovni obdelavi tal se zaorje tretjina ali polovica dušika ter dve tretjini kalija in fosforja. Pred setvijo dodamo še preostali kalij in fosfor ter približno petino celotne količine dušika. Namesto hlevskega gnoja se lahko uporabi Plantella Organik, gabezova zastirka ali gabezova brozga za dognojevanje.
Setev, sajenje in kolobarjenje
Čas setve traja od konca februarja (s pobiranjem konec aprila) do sredine junija (s pobiranjem oktobra), s setvijo na globino približno 3-4 cm. Seme pese je skupek semen, iz katerega lahko vzklijejo 2 do 3 rastline. Gosto setev kasneje redčimo, saj s tem porabimo manj semen. Sadilne jarke globine okoli 2 cm izdatno zalijemo. Gredo po setvi pokrijemo z vrtno kopreno, saj mlada pesa zdrži do -4 °C.
Setev za vzgojo iz sadik poteka v začetku ali sredini marca. Sadike so za presajanje na prosto pripravljene v 30 dneh, ko razvijejo 2 do 4 prave liste, pred tem pa jih je treba 4 dni utrjevati na prostem. Rdeča pesa je zgodaj spomladi prva zelenjava na gredi in se zaradi podobne rastne dobe ujame s kolerabico, solato ali drugimi rastlinami, ki jih poberemo pred julijem.
Pri gojenju rdeče pese je nujno upoštevati dvo- do triletni kolobar, da se prepreči izčrpavanje tal in kopičenje bolezni. Daleč najboljši spremljevalci rdeče pese so vsi predstavniki družine lukovk, kot so čebula, por, drobnjak in česen, ki bo pesi izboljšal okus. Fižol in druge metuljnice izboljšujejo tla z vezavo dušika. Solata porabi hranila blizu površine, pesa pa iz globljih plasti, kar omogoča skupno gojenje. Križnice, kot so brokoli in zelje, so tudi odlične spremljevalke, saj listi rdeče pese ob razgradnji spodbujajo njihovo rast z manganom in železom.
Temperatura in vlaga
Rdeča pesa uspeva na razmeroma mrzlih področjih. Semena se pojavijo pri temperaturi 5 °C, pri 10 °C pa vzklijejo v približno 10 dneh. Mlade rastline prenesejo temperature do -4 °C, odrasla rastlina pa kratkotrajne ohladitve pred pobiranjem. Najboljša temperatura za razvoj je med 15 in 23 °C.
Rdeča pesa ima sprva precej visoke zahteve glede vlage, ki kasneje postanejo zmerne. Da seme vzkali, mora vsrkati vodo v količini 100 - 170 % lastne teže. Pomanjkanje vlage bolje prenaša kot druge korenovke zaradi dobro razvitega koreninskega sistema, vendar vlage vseeno ne sme biti preveč. Za uspešno gojenje je nujna minimalna količina padavin (190 do 230 mm), v prvih fazah pa je potrebno redno zalivanje. Zemlja mora biti vedno vlažna, poletne setve pa tudi zasenčene. Namakanje je možno prek listov, vendar zjutraj ali z ogreto vodo.
Sorte rdeče pese
V svetu in tudi v Sloveniji gojijo relativno malo vrst rdeče pese, najpogostejši sta egipčanska pesa in detroitska pesa ter vse iz njiju pridobljene sorte. Posamezne sorte se razlikujejo po obliki pese, barvi, intenzivnosti obarvanosti, moči listne mase in koreninskem vratu. Primeri sort so: "Pablo", "Avalanche" in "Boldor", ki so rdeče, bele oziroma oranžne barve.
- Egipčanska ploščata pesa: Razširjena v Evropi in Ameriki, spada v skupino zgodnjih sort (dozori približno 60 dni po setvi). Ima velik in stabilen pridelek, pol pokončno listno rozeto z 10-15 srčastimi, srednje velikimi in gladkimi listi ter ploščat koren. Primerna za dolgoročno skladiščenje in konzerviranje.
- Sorta Detroit: Rezultat kanadske selekcije, zelo razširjena. Daje manjši pridelek in ni primerna za dobro skladiščenje. Značilna je majhna pokončna rozeta s podolgovatimi in nazobčanimi listi. Notranjost korena je nežna, temno rdeče barve z nejasnimi krogi.
- Sorta Bikor: Intenzivno rdeče barve brez belih kolobarjev in značilne okrogle oblike. Spada med srednje zgodnje sorte, ima majhno pokončno rozeto z rahlo podolgovatimi listi. Ponuja veliko možnosti predelave in ima odlične lastnosti za prehrano.
- Pronto: Večnamenska rdeča pesa, ki jo lahko posejemo zgodaj.
- Sorta Norton: Razlikuje se po videzu, saj je podolgovate oblike z indeksom korena 2 - 4.
- Bikores: Nizozemska sorta pese temno rdeče barve in okrogle oblike.
- Red ace F1: Novejši hibrid, ki izstopa po privlačni, gladki in lepi barvi notranjosti. Uspeva v neugodnih rastnih razmerah, zato je primeren za območja s pogosto sušo.
- Detroit dark: Sorta pese z okroglo obliko korena močne rdeče barve.
- Regala: Sorta okrogle oblike, namenjena zgodnji in poletni setvi. Je najzgodnejša sorta znotraj sorte Detroit.
Glede na dolžino vegetacijske dobe delimo peso na zgodnje sorte (do 100 dni), srednje zgodnje sorte (100 - 130 dni) in pozne sorte (več kot 130 dni).
Bolezni in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav. Med pogostejšimi boleznimi so:
- Listna pegavost: Pojavi se na starejših listih kot svetli krogci ali pike. Na pridelek v tleh nima veliko vpliva, le listje je manj uporabno. Zaščitni ukrepi vključujejo dezinfekcijo semena, triletni razmik in odstranitev prvih okuženih rastlin.
- Listna rja: Okuži rastline v posameznih delih gostih posevkov, pojavlja se od pozne pomladi do jeseni na hrbtni strani lista. Lise se širijo, listi se sušijo.
- Pepelasta plesen: Povzroča veliko škodo predvsem ob suhih in vročih poletjih. Na listih se pojavi debela pepelnata plast micelija, zaradi česar se listi posušijo in pridelek zmanjša.
- Ožig: Pojavi se po setvi, deluje na kalček, ki se lahko zmehča, počrni in se posuši.
Med škodljivci so najpogostejši:
- Pesna uš in zelena breskova uš: S svojimi piki med hranjenjem vnašajo v tkivo fermente, ki povzročijo deformacije listov (kodravost, zvitost robov, odebelitev). Če jo napadajo uši, se lahko posuje z cimetom, kar zmanjša njihovo število.
- Pesni bolhač: Pomembno vpliva na pridelek v času kalitve in začetnega razvoja. Intenzivno se prehranjuje z listi, ki jih poškoduje z luknjami, kar lahko povzroči propadanje mladega pridelka ali upočasni njegov razvoj.
- Pesna ogorčica: Napade koren, kar povzroči propadanje nadzemnega dela in pojav rumenih, uvelih listov.
- Polži: Grizljajo rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki.
Pobiranje in skladiščenje
Korene lahko začnemo pobirati, ko so še čisto majhni, ni potrebe po čakanju, da se odebelijo in dozorijo. Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni. Prvo setev pobiramo od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberemo vse preostale pese na gredi za ozimnico.
Faza mirovanja pri rdeči pesi nastopi po pobiranju, ko se koren pripravlja na zimsko obdobje. Pobrano rdečo peso pustimo sušiti na soncu ali v toplem in suhem prostoru, da se povrhnjica posuši in ustvari zaščitno pregrado, ki bo preprečevala vdor vlage in poškodbe korena. Ko bodo ponovno nastopile višje temperature, se bo koren ponovno razraščal in pesa bo prišla iz faze mirovanja.
Za skladiščenje je najbolje, da peso pred shranjevanjem pustimo nekaj dni na zraku, da se posuši. Hranimo jo lahko v kleti, zasipnici ali v plastični gajbi, zakopani v vrt, zaščiteno pred glodalci in vremenskimi vplivi.
Zanimivosti in zgodovinska uporaba
Rimljani so peso uporabljali pri zdravljenju mrzlic in zaprtja, pa tudi v druge namene. Že od rimskih časov velja sok pese tudi za afrodiziak. V srednjem veku in pozneje so peso uporabljali v najrazličnejše namene, posebno pa pri boleznih, povezanih s prebavo in krvjo. Peso imajo za univerzalno zdravilo tudi danes, saj so njene koristi za zdravje dobro dokumentirane in cenjene.