Besedilo, ki sledi, je izsek iz zgodovinskega dela, objavljenega v Ljubljani pri Slovenski matici leta 1913. Vilar, inženir, se znajde v Bosni, deželi, ki jo okupira Avstro-Ogrska. Skozi njegova opazovanja in interakcije z različnimi ljudmi se razkriva slika takratne Bosne, njenih prebivalcev, družbenih razmer in izzivov, s katerimi so se srečevali tako domačini kot tudi tujci, ki so prihajali v iskanju priložnosti.
Iskanje priložnosti in potovanje v Bosno
Ko je bil France Vilar dokončal l. 1877. svojo domovino, je spomladi začel iskati službo. Ni je mogel dobiti. Udeležil se je zasedbe Bosne in Hercegovine, in sicer mesta Tuzle. Po končani zasedbi je proti koncu leta vstopil v službo uprave za izkoriščanje gozdov kot inženir. Ta priložnost ga je mikala in bil je sprejet. Ni se težko ločil od domovine. Njegova pot ga je vodila prek Broda, dalje po železnici do Zenice. Vilar je sedel v ozkem železniškem vagončku, stisnjen kakor v orehovi lupini, in dremlje. Ob neugodnem vremenu je razmišljal o bosenski zemlji. Drugih njenih znakov z vlaka ni zapazil, razen tistih, ki so mu kakor s krvjo oškropljene stale pred njim.
Prvi vtisi in srečanja na poti v Sarajevo
Sopotniki so v vlaku govorili o različnih predmetih. Med njimi sta bila dva, ki sta potovala v službenih stvareh iz Tuzle v Sarajevo. Vilar se je poglobil v težko misel. Ni mogel videti vklenjenega človeka. Eden od sopotnikov, za katerega je Vilar videl, da je stotnik in za kakšnih petnajst let starejši od prvega, ga je precej spoznal za Poljaka. Na sebi je imel prešiti temnozelenkasti usnjeni blazinici. Vilar si je dejal, da je to celotna kultura, Bog ve, kam k sodišču. S sopotniki so razpravljali o službah in potovanjih. Eden se je zanimal, ali je gospod inženir prišel v njihov okraj kot pevec ali kvartač. Vilar je mirno odgovoril: "Najbrž nisem ne eno ne drugo." Stotnik je omenil kranjskem polku in povedal, da jih imajo v dobrem spominu, vendar so imeli tudi sitnosti z njim. "O, jaz bi jim pokazal!" je vzkliknil stotnik. Govorili so tudi o »lončenih z uradnim znakom opremljenih klobukih«, ki jih Kranjci niso nosili v vinu in pri veselicah. Hadžirumba je tako nasajen na uboge Slovence. Stotnik se je hitro opravičil, rekoč: "A kaj ste vi tam doma? Pardon! Oprostite! hotel žaliti," je pohitel stotnik. Vilar je resnega obraza pritrdil z glavo in dodal, da je polk med najhrabrejšimi cesarstva, kar so izkazali. Ko so se včasih stepejo z Dunajčani, je to stvar rojakov, je mirno govoril Vilar. Stotnik je zaničevalno govoril o Bošnjakih in Hercegovcih, češ da so sodrga in da bi jim najrajši nataknili svinčene klobuke na glavo. Vilarju to ni ugajalo, saj ni snedel takšnih besed in se je obrnil v nasprotno steno. Razpravljali so tudi o pustih narodnostnih stvareh. Stotnik je hvalil bosansko hribovje in bujno vegetacijo ter dejal, da »dobra beseda najde dobro mesto«. "In to so dostojni ljudje," je odsekal Vilar, ko je stotnik zaničevalno omenil Konj-planino. Stotnik se je opravičil: "Nisem mislil slabo. Vse naj gre svojo ravno pot." Inženirju je bilo pomembno, da ga potisnejo tja, kamor spada. Hvalibogovski je pritrknil v znamenje, da soglaša. Leta 1878 je bila Bosna zasedena, vendar je imela dober lov in bo dosti. V tuzlanskem okraju so bili še volkovi. Vilar je opazil, da »se je samotna igrača samevala ob vodi. Vse ga je zanimalo.« Inženir je opazoval most nad reko in razmišljal, kako zdrče vsa ta gnezda v Bosno.
Bosna in Hercegovina: etnično razdeljena država | Dokumentarni film DW
Sarajevo: Postanek in priprava na novo nalogo
Vilar je ostal v Sarajevu štiri dni. Opazoval je množice uniformiranih in civilnih oseb. Ni videl dobička v borbi za kulturno delo. Ljudje so čepeli v hladnih hišah ali v pestrih dučanih. Med bivanjem v Sarajevu je bil prideljen v tuzlanski okraj na Konj-planino. Opravljal je tožbe o mnogih poslih in bil vzet v službo kot inženir. Njegovo delovno področje je zajemalo vprašanja plač in hrane delavstva. Njegova pot v Tuzlo je trajala tri dni, z nočitvijo v Gračanici. Prve dni julija je izmučen in truden prispel v Tuzlo. Mesto je dišalo po gostilni in kavarni. Ni želel preveč opazovati znamenitosti, saj so ga preveč spominjale na druge državne polovice. Opravil je svojo izsledovalno pot in obiskal samostan z neznatno cerkvico.
Tuzla: Srečanje s starim znancem in razprava o razmerah
Po odpustitvi cigana je Vilar kakor prikovan obstal sredi čaršije. Tam je zagledal nekdanjega sošolca Hrena, ki se je s turškim trgovcem pogajal za ceno preproste preproge. Stala sta dobra znanca sredi čaršije v živem pogovoru. Hren je bil tridesetletnik in je dve leti služil v davčni službi v Tuzli. Govoril je hudomušno, z nasmeškom. Vilarja je zanimalo, ali Hren kaj zbadajočega posluša kaj politično nevarnega. Hren mu je podal roko in dejal, da mora imeti »jezik za zobe!« Vilar je odgovoril: "Poslušal bom tvoj svet, kolikor mogoče." Hren je pomežal. Vilarja je nemilo dirnilo, ko je videl vklenjene ljudi, ki so zasipali cesto ali delali pri zgradbah. Med hojo mu je bila pripeta k pasu. Opazoval je dvajset glav goveje živine, odete z debelim prahom, kar je bil znamenje, da je izprevod prišel od daleč. Vilar je vzkliknil: "Ubogi vaščani!" Hren je odgovoril, da to ni nič novega, in pomežal. Pripovedoval je o kontribucijah in usmrtitvah, celo o otrocih, ki so si napasli oči, ko so ustrelili ali obesili hajduka. "Smešno. Jaz ne grem nikdar blizu," je dejal Hren. "Vsega se treba navaditi," je dodal in opisal težke razmere, ko so ljudje pri delu v železju. Nič ni ugajalo Vilarju, kar je videl in slišal. Hren je vztrajal, da je treba te dobrote, ki jih pišejo, vredne največjih krvnih žrtev, kar je bilo v nasprotju z Vilarjevim dobrim srcem. Hren je omenil Italijane na Gradu in dejal, da so jih tirali podnevi, pri belem dnevu, na veliki cesti. "Kazinska last," je razlagal Hren. Tam je bila prizidana kegljišče, tja hodijo na hrano. Vilar je dejal: "Na tem ozemlju bo stal lahko lep park. Harmoničnega zasnutka pogrešam." Hren ga je pozdravil z »Dobrodošel« in dejal: "V kazini boš vse videl, tudi naše najlepše dame se zbero včasi tam. Nas je dosti, le žensk imajo premalo častilcev." Pred Agularjem sta se poslovila.
Družabno življenje v Kazini: General, Bajić in Katica
V kazini je Vilar srečal generala, kar so mu potrdili tudi drugi. Opazil je mnogo gospode. General se je napol pridvignil in Vilarju vljudno podal roko, česar Vilar ni preslišal. Obrekajoče besede in za spoznanje nabrekle dolenje ustnice so bile del družabnega utripa. Vilar je delal z vnemo za deželne finance na Konj-planini. Bil je potreben v številčnem špijonstvu. Dejal je, da je delo s številkami zelo potrebno in poučno. Ob eni mizi je sedel s sosedom na drugi strani, brkatim polkovnikom. Nato je spoznal nadporočnika Bajića. "Nama se ni treba predstavljati," je dejal Bajić, ki je bil v civilni haljini. Bajić je vprašal Vilarja, če je vedel, da je v naredbenem listu, da je opustil aktivno službo. Vilar je dejal, da so prijetni časi, če se pride sem. Odšla sta tja, kjer so na prvi točki načelovali veljaki. Bajić je z roko primaknil stol. Dejal je, da se mu ni treba predstavljati, »ker obral si že vso dvorano!« Spomnil ga je, kako sta leta 78. v tem okraju služila skupaj. Veličastni pozi, z rokami, oprtimi v bok, je Bajić vprašal: "A-a!" In nadaljeval: "Že zopet sedi pri poročniku Miku. Njegovi dolgovi pojdejo vedno za njim. Tu je potreba poštenega uradnika, ki stoji na trdnih nogah." Vilar se je poglobil v Katice, ki je šele v 18. letu. Opazil je njeno »nenavadno oživela«. Njene kretnje so se razvezale in razveselile. Njene besede so bile afektirane, ževala jih je in valjala po ustih. Očitali so ji, da »kar ne more prenesti z načelnika kam drugam«, in da je vsakomur moralo zdeti, da ta pogled hoče uživanja. Katica se ni dala ustaviti in je govorila o izletih in salonskih pogovorih. "O, na Kranjskem je tako krasno!" je vzkliknil nekdo. Katici se je takšno govorjenje zdelo čudno. "Kaj pa naj bom! Ali naj povesim glavo ter premišljujem o jamah, mrazu in temi?" je vprašala. Dejala je, da »bilke spoznam Konj-planino«. Govorila je tudi o svoji pripravljenosti: "Zakaj pa ne, Saša? Streljati umem in jahati tudi. Nisem slabotna, kakor misliš." Bajić je potrdil: "Katica je res utrjena." Vilarju se je to zdelo lepo. Govorili so o Vilarjevi novi službi in o tem, kakšno službo bo opravljal inženir. Bajić je Vilarja poimenoval "gozdar Bierkopf". Vilar je dejal, da bo večkrat v Tuzlo. Drugi so omenjali igranje na citre in kegle. Bajić je povedal, da je zasnovan izlet na Konj-planino, morda z baterijo, pri kateri služi poročnik Mik. Govoril je o tem, kako »se razigra pod ženskim sedlom« in o nekaj »brzih in skočnih« konjih. Obema je sijala radost v očeh. Bajić je omenil, da se uradniki urijo na konju in opravljajo jahalske vaje. Ob deseti uri je general zapustil družbo. Vilarja je Bajić precej prepričal, da je pl. Bajićevih. Nato je Vilar v dvorani opazoval generala, ki se je smehljal na vse strani. Bajić ga je povabil k sebi, mu podal roko. Vilar se ni bal občevanja z visoko gospodo. Bajić je dejal, da ima pl. na stežaj. General je služil »leta mastno sinekuro, kjer je obogatel do milijonov«. Takšni uradniki so bili drugje nemogoči. General je ignoriral slovanske jezike. Katica je povedala, da je zabave po gostilnah in kavarnah niso bile všeč. Vilar je razmišljal, da je morda imel s svojega stališča prav. Nekoč je bil pri mizi in opazoval barbara, ki se ni dotaknil vina in kuretine. Nekoč je šel na meniški izpit in v samostan. Tam so ga zelo prijazno sprejeli s sirom, maslom, jajci in s slivovko. Ob tem je pomislil na svojo orožarno.
Ekspedicija na Konj-planino: Padec, pastirji in prepiri
Družba se je odpravila na izlet na Konj-planino. Mala kazinska družba je bila na konjih. Administratorji so se zanimali za gozdarja Bierkopfa, ki je govoril nemščino s trdim madžarskim naglasom. Vilar je odgovoril, da je doma »Na Kranjskem«. Bierkopf je s prstom pokazal na Bukovino. Vilar ga je pogledal v obraz. Gozdar Bierkopf je predložil podatke o plačilu paznika in drvarjev ter zalaganju delavske naselbine z živili. Večerjal je zopet v kazini, kjer se je zbrala še večja družba. Pri eni mizi so zopet prisedli tisti gospodje kakor prejšnji večer, in zabava se je vršila po isti šabloni. Odjahali so pred vojaškim ostrogom. Vilar je najel konja pri Turku. Nič se niso videli par mesecev. Veselo so se zabavali s poletnimi besedami, prtljago in nagajivostjo. Uživale so v vonjavi rosnega jutra. Njeni volji se je vse pokorilo. Ob poti so naleteli na brezlistno črešnjo. Mik je zagorel: "S krikom je ne ujamemo!" Inženir je splezal na črešnjo. Mik je dejal: "Zdaj pazite, da jo ujagmite! gospod načelnik, napravite atako nanjo!" Mik je stopil za dve veji više. Pl. Pester, eden izmed jezdecev, je izgubil ravnotežje in padel na tla. Obležal je v travi, ves bled in v omedlevici. K njemu je priskakala gospa Ljubica, vsa prestrašena. Odpela mu je ovratnik, telovnik in srajco. Pomočila si je pot z obraza. Mik ji je podal robec. Pl. Pester je vzdignil glavo. V očeh in na obrazu je imel »voljo«. Na tla po strani je padel na revolver. Gospa Ljubica se je zavrtela k inženirju. Nato je spregovoril pl. Pester. Z Mikom pod pazduho je vstal. Dejal je: "Druge nesreče ni, kakor višnjevo liso mi je vtisnil revolver v bok." Zdajci je počil za njegovim hrbtom strel. Obveselila se je. Bajić je čutil ugrizljivost očitanja. Opravičil se je, češ: "Prepričati, ali moja roka še zadene." Nato je pl. pogledal na konja. Buzduga je zasedel konja. "Sedi kakor na mizi. In ostroge odveži; saj ti jih ni treba. Ti rabijo preveč vajeti in premalo meča. Med kolena - glej tako!" Spustili so se v globok jarek. En konj se je prekopicnil čez konjsko glavo. Vilar je razmišljal o tem. Nato so opazili oblečene pastirice, igrajoče kolo. Bajić je bil kolovodja. Vilar je bil prisoten ob igranju preprostega kola. Na vprašanje, kaj se jim dogaja, so odgovorile, da se jim danes ne ljubi več igrati. Pl. Pester je zakrakal: "Šta! - Šta! To je ta ušivi narod!" Neki častnik je pljunil pred njo in okrenil konja. Dejal je: "Mari jim za slovanske jezike. To se jim bo še maščevalo." Omenili so Filipoviča v Sarajevu, ki ne more rabiti za mestnega poveljnika. Ob devetih so prispeli k reki Spreči. Tam je bil ubožen lesen han, ki je ob zasedbi zgorel.
Samojlov han ob Spreči: Gostoljubje in izzivi lokalnega gospodarstva
Pri hanu so srečali gospodarja Samojla, ki je imel precej dolgo pritlično hišo. Bil je trgovec z obleko in raznimi živili za Bosence in »drugega tam ni, si je hudomušno rekel Vilar«. Samojlo je dejal: "Vsa gospoda, da ste prišli k meni! Vse imam razpolago, kar se dobi pri meni." Želel je izvedeti, kaj si Vilar želi ves čas. Samojlo je točil vino in bil zadovoljen. Dejal je: "Kap naj me zadene, če vem, kam so prešli raki. Morda so jih zastrupili Bošnjaki." Njegov obraz se je slasti raztopil. Z rokama je zavpil v hišo: "Etelka, Manojlo! poveselit se z menoj visoke gospode!" Pl. Pester je dejal: "Nadejam se, da pri vas ne bomo stradali." Samojlo je odgovoril: "Ne bo konca moji zalogi. Česa ni dobiti pri meni?" Njegovi sila beli zobje so gledali. Njegova žena Etelka, mogočna in čedno opravljena dama srednjih let, okusna, obila, pa vendar gibčna, jo je Samojlo imenoval »svojo bosensko majko«. Samojlov zamasljeni kaftan je kar frčal za njim po zraku. Izletniki so stopali za njim po stezi, ki je držala k Spreči. Prepričani so bili, da je postrvi za vso družbo več kot dovolj. Vsi izletniki so bili sveži in čili, le pl. Pester je imel zaradi padca s konja bolečino na strani. S hladnimi obkladki je hladil svoje bolečine. Ko je Samojlo zvedel, da gre Vilar za inženirja pod Konj-planino, se je jel smukati krog njega. Kazal mu je predale, zaboje in lonce. Urno se je kretal krog Vilarja. "Pokusite to maslo, blagovolite dejati na jezik. A? to razleze in ni atoma žarkosti ne čutite v ustih. Tu je troje vrst moke, pa poduhajte - nu! prhkosti in plesnobe ne udarja iz nje." Vilar je poskočil. Samojlo se je branil, da ne prodaja preperelo, trohnelo in preležano blago. "Pa ni bilke neužitnega ni našel," je dejal Samojlo, ko je opisoval, kako je neki »kaj ume!« pregledal njegovo zalogo iz Tuzle. Samojlo je dal pripraviti jed in se čudil okusnosti. "Ali jaz kaj drugega trdim?" je vprašal Vilar. Samojlo je dejal: "Ne, gospod inženir. Takšno ne more biti, ni mogoče - Bog pravičnik!" Priznal je, da »Pa cest ni, cest, in pota so zanemarjena.« Nasprotoval je visokim cenam. Delavec pa mora imeti svoj tečni in zadostni živež. Samojlo je zmajeval z glavo. Odprl je nov predal in zajel pest riža. Vilarju je pokazal, kakšno blago dostavlja za delavce.
Vilar kot inženir: Naloge in izzivi na Konj-planini
Ko se je Vilar končno ustalil na Konj-planini, so ga uvedli v njegovo službo. Njegova naloga je bila nadzirati vse drče, po katerih se je spravljal les v dolino, in presojati, ali je potrebno čistiti vodo ali zgraditi nove žlebove. Prav tako je moral določati, kje se zdaj seka in kje stoje drvarske kolibe. Za deželne finance je Vilar z vnemo delal na številčnem špijonstvu, saj so bile številke zelo potrebne in poučne. Med pogovorom z Mikom o njegovih nalogah na Konj-planini, je Vilar hudomušno dejal, da drugega tam ni. Mik je bil pripravljen pomagati: "Onda ga izvršimo v dveh dnevih," je dejal, ko sta se pogovarjala o delu, »v listju.« Vilar je v znak soglasja naklonil glavo. Mik je predlagal: "Gospod poročnik, nam preskrbite večerjo." Vilar ga je vprašal: "Kaj pa s kosilom … kdo naj skrbi zanje? Vi ljubi dan jahati in ribariti?" Mik je z nasmehom odvrnil: "Da naložimo res vse na vaše rame. Od strada in glada." Vilar je nato dal pl. Shery-vina na mizo in naliti kozarce. Nato se je umaknil od njih in se preselil k njej, usmeril pogled k vsem predmetom, ki vzbujajo v nas čut lepote. Vilar več ni poslušal. Stopil je k načelniku. Dejal je: "Vem pa toliko kakor poprej." Načelnik je naposled rekel: "Aha! Ta zlodej nas morda včasi za nos vodi." Načelnik se je vprašal, kako se je izmuzal zločinov. Vilar mu je odvrnil, da verjame le to, kar sam vidi. Načelnik ga je opozoril, da je bil Vilar znanec s poti v Sarajevo. Vprašal ga je, ali so ga poslali na Konj-planino. Stisnil mu je desnico v njegovo. "Me veseli," je dejal. Izvedel je, da dela ni opravil. Šel je h knezu in ga izpraševal. Knez se je delal, kakor da ga ne ume in ne pozna. Odšel je v orožniško pisarno. Zdelo se je, da je že ves skesan. Dal ga je vkleniti v železje, pa tudi to ni izdalo. Vilar se je vrnil v kazinski vrt in sedel v kazini. Simpatičen mu je bil Bajić. Obema jima je nekaj resnega govorilo in ju opominjalo.