Naresov preliv
Naresov preliv (angleško Nares Strait, francosko Détroit de Nares, dansko Nares Strædet) je morski preliv med otokom Ellesmere, ki leži na skrajnem severu kanadskega zveznega ozemlja Nunavut, in Grenlandijo.
Naresov preliv z juga proti severu vključuje Smithov preliv, Kaneovo kotlino, Kennedyjev preliv, Hallovo kotlino in Robesonov preliv.
Največja otoka znotraj Naresovega preliva sta Pimov otok, ki leži v Smithovem prelivu, in Franklinov otok, ki leži v Kennedyjevem prelivu.
Majhen Hansov otok, ki leži v osrednjem delu Kennedyjevega preliva, je bil od leta 1973 predmet ozemeljskega spora med Dansko in Kanado, ki se je končal 14. junija 2022.
Plovba po Naresovem prelivu in okoliških vodah zaradi plavajočega ledu in močnega morskega toka v smeri iz Arktičnega proti Atlantskemu oceanu predstavlja tveganje. Razmeroma varna plovba je mogoča avgusta z ledolomilci.
Geografska lega in značilnosti
Grenlandija
Grenlandija (grenlandsko Kalaallit Nunaat, dobesedni pomen »Naša dežela«, in dansko Grønland, »Zelena dežela«) je otok v Severnem Atlantskem oceanu, vzhodno od Kanade, ter je največji otok na svetu (Avstralija je celina).
Grenlandija je največji otok na svetu, leži pa med Evropo in Severno Ameriko, v severnem delu Atlantika. Ta arktični otok geološko spada h kanadskemu ščitu.
Tako kot tam prevladujejo tudi tukaj predkambrijske kamnine, ki jih povečini samo na skrajnem severu prekrivajo mlajše slojevite kamnine. Na ognjeniško delovanje v terciarju spominjajo bazalti in nekaj toplih vrelcev.
Kot kažejo gole, od ledu zbrušene kamninske površine, je Grenlandijo v ledenih dobah od časa do časa popolnoma prekrival led. Danes je brez ledu samo ozek, nikjer več kot dvesto kilometrov širok obrežni pas.
Večina Grenlandije je prekrita z ledom (kar 81 %). Skrajni severni del otoka pa ni prekrit z večnim ledom, kot bi to pričakovali, saj je ozračje tam presuho, da bi lahko nastajal sneg; ta pa je nujno potreben za vzdrževanje stanja večnega ledu.
Če bi se stopila grenlandska ledena odeja, bi otok Grenlandija, zaradi razgibanega reliefa in dviga morske gladine, najverjetneje postal otočje.
Ledeni pokrov, kjer se sneg pod lastno težo končno stisne v led, je najbolj debel na severu in se proti robovom tanjša. V gorskih verigah, ki ga obkrožajo, leži kot ujet v velikanskem kotlu. Ledeniški sistemi dosežejo globoko obrušene fjorde samo čez nekaj prevalov in skozi globoke dolinske zareze.
V obdobju med 1989 in 1993 so ameriške in evropske meteorološke odprave preučevale podnebne spremembe v zemljini zgodovini. Pomagali so si z analiziranjem vzorcev ledu, ki so ga izvrtali iz Grenlandske ledene odeje; vrtali so do 3200 m globoko.
Zaradi visokega celinskega ledu sega arktično podnebje na Grenlandiji daleč pod severni tečajnik. Julijske temperature niso nikjer višje od 10 °C.
V smeri od juga proti severu so razmere za obstoj rastlin vedno težje. Za nizko rastje v tundri obalnega območja, ki je še prepredeno z brinom in slečem, so proti severu vedno bolj značilni trave, mahovi in lišaji. Leden mraz in neprestana sušnost na skrajnem severu omogočata skromen obstoj samo še lišajem in algam.
V tundrah obalnega obrobja so doma postrušniki, zajci, lisice in čisto na severu severni medved. Severnega jelena so leta 1852 ponovno naselili Norvežani.
Območja se premetavajo različne vrste tjulnjev, mrožev in kitov. Ob obali živi poleti približno dvesto vrst ptičev.
Izmed več kot sto vrst rib v grenlandskih vodah lovijo predvsem polenovko, bokoplavutarico navadni jezik, lososa in v novejšem času kozice.
Islandija
V severnem Atlantskem oceanu med Grenlandijo in Britanskim otočjem se nahaja drugi največji evropski otok - Islandija.
Država z le okoli 400 tisoč prebivalci je znana po svoji unikatni naravi. Okoli 14 % površine pokrivajo jezera in ledeniki, na otoku je okoli 250 tisoč vulkanov.
Zaradi tega državi mnogi rečejo dežela ognja in ledu. Glavna gospodarska panoga je sicer ribištvo in z njim povezana industrija.
Valuta je islandska krona, klicna koda, če bi želeli poklicati tja, pa 354.
Islandija je otoška država, ki se nahaja na stičišču severnega Atlantika in Severnega ledenega morja. Leži med Grenlandijo in Veliko Britanijo, severozahodno od Ferskih otokov.
Ker je njena lega bliže Evropi kot Severni Ameriki, je otok vedno bil bolj povezan z Evropo. Najbližja celina je Grenlandija in ji je oddaljena 290 kilometrov.
Je 18. največji otok na svetu in drugi največji otok v Evropi. Država je sestavljena iz velikega otoka in še 30 manjših otokov. Poseljena sta le Grimsey in Vestmanski otoki.
Glavni otok obsega 101.826 km², celotna država pa 103.000 km².
Na Islandiji najdemo le nekaj ostrih grebenov in ledenikov, vsa ostala pokrajina pa je ravninska in samo 23% je porasle.
Otok je nastal sredi terciarja in v kvartarju zaradi razmikanja Severno-ameriške in Evrazijske litosferske plošče. Njena geološka podlaga še vedno ni stabilna in plošči se še vedno premikata. Tako se otok še vedno povečuje (približno 2 cm na leto).
Celotna obala je dolga 4.998 km - oblikujejo jo večinoma manjši in večji fjordi.
Na Islandiji je tudi 5 ledenikov in pokrivajo več kot 11 % površja. Led je na nekaterih mestih debel tudi do 1.000 m. Največji ledenik Vatnajökull pokriva okrog 8.300 km², kar je celo več, kot vsi ostali ledeniki v Evropi.
Najvišji vrh je Hvannadalshnúkur z 2.119 m. Reke se raztezajo iz osrednjega dela na vse strani.
Na otoku najdemo veliko število slapov, najmogočnejši je Dettifoss s 500 m³ pretoka na sekundo in višino 44 m.
Na Islandiji je več kot 100 vulkanov, med katerimi jih je več kot 25 bruhalo v novejši zgodovini.
Islandsko podnebje je precej zanimivo. Milo poletje ter tudi mile zime večjo količino padavin na jugu države. Glede na lego so zime resnično mile, saj topel zalivski tok prinaša topel in vlažen zrak.
Na jugu je okoli ničle, medtem ko ima gorati del povprečno januarsko temperaturo -10 °C. Najnižje temperature so pozimi na severnem delu otoka in dosežejo tudi do -30 °C.
Poletja (julij, avgust) so hladna in vlažna. Povprečna julijska temperatura na zahodu in v južnih nižjih predelih je okoli 10 °C, najtoplejši dnevi pa lahko dosežejo tudi do 20 ali celo 25 °C.
Značilne pa so zelo hitre vremenske spremembe in predvsem pozimi vetrovi, ki povzročijo sneženje v notranjosti tudi v poletnih mesecih.
Večji del Islandije je neporaščen oziroma prekrit z ledeniki in staro lavo. Le obalni del je prekrit s travami in jagodičevjem.
V preteklosti je bilo 20% površja prekrito z gozdovi, a so ga ljudje skoraj povsem skrčili.
Živali, ki jih najdemo na Islandiji so številne ptice (več kot 350 vrst) in morski sesalci ter polarna lisica, kot edini kopenski sesalec.
Ptic je več kot 350 vrst, a nekatere so le na preletu na druga območja. Islandija je znana po najštevilčnejši populaciji njork (Atlantic Puffins) - po ocenah kar 3 milijone parov.
Med morskimi živalmi najdemo številne vrste rib, kitov in tjulnjev.
Islandski konj je strogo zaščiten in jih je danes na otoku 100.000.
Plovba in varnost
Plovba po Naresovem prelivu in okoliških vodah zaradi plavajočega ledu in močnega morskega toka v smeri iz Arktičnega proti Atlantskemu oceanu predstavlja tveganje.
Razmeroma varna plovba je mogoča avgusta z ledolomilci.
Scientists Finally Entered Antarctica’s Hidden Ocean…They Didn’t Expect This!
Zgodovina in upravljanje Grenlandije
Do leta 1814 je bila Grenlandija ena od norveških kronskih kolonij, potem pa je pripadla Danski in leta 1953 postala sestavni del Kraljestva Danske.
Danski parlament (Folketing) ji je leta 1978 podelil samoupravo (hjemmestyre), ki se je začela izvajati naslednje leto, 1. maja 1979.
Kraljica Danske, Margareta II., je še naprej ostala vodja države.
Grenlandija je v okviru Danske spadala k Evropski uniji (takrat Evropska skupnost) od 1. januarja 1973 (pristop Danske), vendar je bila pridobitev samouprave povod, da se je 1. februarja 1985 Evropske gospodarske skupnosti tudi uradno odrekla.
Grenlandija je danes največji otok na svetu, ki ga po podatkih iz januarja 2011 naseljuje le 56.615 ljudi, s čimer je Grenlandija najmanj naseljeno odvisno ozemlje na svetu.
Nekoč se je v knjižni slovenščini imenovala tudi Grönlandija. To poimenovanje so rabili še v drugi polovici 20. stoletja.
Prvi ljudje, ki so prišli na Grenlandijo, so bili pripadniki arktičnih lovskih rodov kulture Sarkak (Sarqaq) iz Severne Amerike, ki so z lokom in puščico ter nenavadno velikimi psi zasledovali severne jelene.
Lovci iz naslednje kulture, Dorset, ki so lovili s harpuno, so prišli tisoč let pozneje. Pregnali ali premagali so jih Eskimi iz kulture Thule med letoma 1000 in 1400.
Prvi Evropejci so na otok prišli leta 982 iz Islandije in ga poimenovali Grenlandija, v tistem času je bil otok nenaseljen.
Po norveških sagah naj bi se prvi na Grenlandiji naselil Eiríkur Rauði (Erik Rdeči), ki je bil izgnan z Islandije zaradi umora. Skupaj z družino in služabniki se je z ladjami odpravil poiskat domnevno deželo na severozahodu.
Da bi privabil več ljudi je deželo poimenoval Greenland (Zelena dežela), kar se je izkazalo za dobro potezo. Naselbine so uspevale in se večale, prišli so Eskimi, poslan pa je bil celo krščanski škof.
Leta 1386 je Grenlandija postala del Norveškega kraljestva (ki je bil del Kalmarške zveze) in pozneje del Dansko-Norveške monarhije.
Po skoraj petsto letih so kolonije propadle, kar je verjetno posledica lakote v 15. stoletju, med obdobjem male ledene dobe, ko so se življenjske razmere silovito poslabšale.
Analize arheoloških najdb in kosti iz tega obdobja potrjujejo hudo pomanjkanje hrane takratnih prebivalcev.
Ko je norveški misijonar Hans Egede leta 1721 iskal potomce Vikingov, je našel samo še Eskime ali lnuite, kakor se sami imenujejo.
Leta 1815 so Danci s Kielsko pogodbo obnovili odvisnost Grenlandije od Danske države.
Norvežani so dobrih sto let pozneje, natančneje leta 1920, zavzeli (nenaseljeni) vzhodni del otoka, zato je nastal spor glede lastništva zemlje.
Državi sta 1933 spor rešili na Mednarodnem sodišču, kjer je Norveška izgubila.
Med drugo svetovno vojno je bila Grenlandija odrezana od Danske, saj je bila matično državo aprila 1940 okupirala Nemčija. Grenlandci so življenjske surovine kupovali v ZDA in Kanadi s sredstvi iz industrije, predvsem rudnika iz Ivigtuta.
Med vojno je na otoku prišlo do več incidentov med ameriškimi silami in nemškimi meteorološkimi skupinami, ki so se končali z žrtvami.
Po vojni je Grenlandija ponovno prišla pod danski nadzor.
Tako je ostalo do leta 1953, ko je otok dobil notranjo avtonomijo.
Grenlandski vodja države je danski kralj. Danski parlament imenuje Rigsombudsmandna - visokega pooblaščenca, ki predstavlja Dansko monarhijo - to je od leta 2022 Julie Præst Wilche.
Grenlandija ima tudi svoj parlament, ki šteje 31 članov. Vlado vodi predsednik vlade, ki je običajno kar vodja večinske stranke.
Na podlagi avtonomije je Grenlandija leta 1985 izstopila iz Evropske gospodarske skupnosti, katere del je bila Danska.
Prebivalstvo in jeziki
Na Grenlandiji živi 57.637 (podatki iz leta 2010) ljudi, 88 % teh je Inuitov, preostalih 12 % pa so Evropejci, od teh večinoma Danci.
Večina prebivalstva živi ob fjordih na jugozahodni obali otoka, kjer je podnebje najbolj milo.
Uradna jezika na otoku sta grenlandščina (Kalaallisut) in danščina, ki ju govori večina prebivalstva.
Grenlandščina je uradni jezik postala šele junija 2009, vendar se iz praktičnih razlogov v administraciji kljub temu še vedno uporablja danščina.
Danščino govori 12 % prebivalstva, občevalni jezik je na uradih in v šolstvu ter v večjih mestih, kot je npr. Nuuk, kjer živi veliko Dancev in priseljencev.
Grenlandščino govori okoli 50.000 ljudi, sam jezik pa spada med Eskimsko-Aleutske jezike.
Na Grenlandiji obstajajo štirje dialekti tega jezika: uradni, severni (Inuktun), dialekt iz regije Qaanaaq (Inughuit) in zahodni dialekt (Tunumiisut).
Ta jezik večinoma uporablja avtohtono prebivalstvo v vsakdanjem življenju.
Gospodarstvo Grenlandije
V začetku devetdesetih let 20. stoletja je Grenlandija doživljala gospodarsko krizo, vendar se je stanje leta 1993 izboljševati.
Domača vlada je proti koncu osemdesetih let začela uveljavljati zelo varčevalno proračunsko politiko, s čimer so zagotovili majhno inflacijo in proračunske presežke.
Leta 1990 je Grenlandija ostala brez dveh največjih izvoznih artiklov, saj so zaprli še zadnje rudnike svinca in cinka.
Današnje gospodarstvo Grenlandije skoraj v celoti zavzema ribištvo; izvoz morskih rakcev predstavlja večino gospodarskega prihodka.
Otok ima tudi velik potencial na področju ogljikovodikov in mineralov, vendar bo izdelava potrebne infrastrukture potekala še leta.
Pomembna panoga je tudi turizem, vendar je le-ta pogojen z visokimi cenami in razmeroma kratko turistično sezono.
Promet na Grenlandiji
Na Grenlandiji obstajajo le omejeno število prevoznih sredstev. Glavna prevozna sredstva za večje razdalje predstavljajo letala in ladje.
Ker na otoku, zaradi velikih fjordov in nedostopnega ter divjega terena, ni cest, je to tudi edina možna povezava med odmaknjenimi grenlandskimi naselji.
Glavno letališče se nahaja v kraju Kangerlussuaq, od tu potekajo vse povezave z zunanjim svetom in odmaknjenimi naselji.
Drugo največje letališče se nahaja v kraju Narsarsuaq. Preko obeh letališč potekajo povezave z Dansko in Islandijo.
Poleg letal, potovanje med naselji omogočajo še trajektne povezave, ki jih opravlja družba Arctic Umiaq Line.
Trajektna linija povezuje vsa večja naselji na zahodni in jugozahodni obali Grenlandije.
Odnos ZDA do Grenlandije
Združene države Amerike imajo z Grenlandijo več kot stoletno zgodovino strateškega zanimanja, ki sega od poskusov odkupa v 19. stoletju.
Leta 1867 je ameriški državni sekretar William H. Seward (ki je pred tem odkupil Aljasko od Rusije) predlagal, da bi ZDA kupile še Grenlandijo in tudi Islandijo, predvsem zaradi želje po nadzoru arktičnih pomorskih poti, strateške lege obeh otokov med Severno Ameriko in Evropo, pa tudi zanimanja za naravne vire (čeprav tedaj še slabo raziskane).
Leta 1916 so ZDA Danski ob podpisu pogodbe o prodaji Danske zahodne Indije izdale t.i. »memorandum« o nezainteresiranosti za nakup Grenlandije.
Ko je med drugo svetovno vojno Tretji rajh okupiral Dansko, so ZDA prevzele zaščito Grenlandije in na otoku zgradile več vojaških oporišč, med njimi Thule Air Base, ki je postal ključna strateška točka v Artiki.
Ameriški predsednik Harry S. Truman je leta 1946 ponovno predlagal odkup Grenlandije, a je bil zavrnjen.
ZDA so na otoku izvajale ambiciozne in tudi ekološko sporne vojaške projekte, npr. projekt Iceworm, ki je vključeval gradnjo podzemne vojaške baze v bližini Thule Air Base, kar je povzročilo okoljsko škodo.
Sedanji ameriški predsednik Donald Trump je v javnosti večkrat izrazil namero po odkupu Grenlandije.
Atlantik in njegovo povezovanje z Arktiko
Atlantski ocean, krajše imenovan tudi Atlantik, je drugi največji ocean na Zemlji, saj pokriva približno petino njene površine.
Atlantski ocean od severa proti jugu napolnjuje razvlečen bazen v obliki črke S, ki ga ob ekvatorialnih protitokovih na približno 8° severne širine lahko razdelimo na Severni in Južni Atlantski ocean.
Ocean, ki ga na zahodu omejujeta Severna in Južna Amerika, na vzhodu pa Evropa in Afrika, je prek Arktičnega oceana na severu in Drakovim prelivom na jugu povezan s Tihim oceanom; umetno pa od leta 1914 tudi prek plovne poti skozi Panamski prekop.
Na vzhodu razmejitvena črta med Atlantskim in Indijskim oceanom poteka na 20° vzhodne dolžine.
Atlantski ocean je omejen na zahodu s Severno in Južno Ameriko. Povezuje se z Arktičnim oceanom skozi Dansko ožino, Grenlandsko morje, Norveško morje in Barentsovo morje.
Na jugovzhodu Atlantski ocean prehaja v Indijski ocean. Vzhodni poldnevnik 20 °, ki poteka južno od rta Agulhas definira mejo z Antarktiko.
Nekatere inštitucije pravijo, da se razteza na jug do Antarktike, druge pa, da je omejen z 60 ° vzporednikom v Južnem oceanu.
Pokriva približno 22% površine Zemlje in je drugi po velikosti za Tihim oceanom.
S svojimi sosednjimi morji zaseda površino okoli 106.400.000 kvadratnih kilometrov, brez njih pa ima površino 82.400.000 kvadratnih kilometrov.
Površina kopnega, ki odteka v Atlantik zajema štiri kratnik bodisi Tihega ali Indijskega oceana.
Povprečna globina Atlantika s sosednjimi morji je 3.339 metrov, brez njih je 3.926 metrov. Največja globina Milwaukee Deep s 8.380 metrov je v Portoriškem jarku.
Danski preliv med Grenlandijo in Islandijo ter Davisov preliv v Baffinovem zalivu med Kanado in Grenlandijo, ki povezuje Atlantik in Arktični ocean.
Vzhodno od Islandije, v Norveškem morju vstopi v Arktični ocean.
Največji stik povezuje Atlantik z drugimi oceani južno od rta Agulhas. Poldnevnik skozi ta kraj ločuje Atlantik od Indijskega oceana.
Južno od 60. vzporednika velja meja iz pogodbe o Antarktiki na Južnem oceanu.
Nekateri večji otoki na Zemlji ležijo v Atlantskem oceanu: Britansko otočje, Grenlandija, Nova Fundlandija.
Glavna značilnost batimetrije (meritve oceanskega dna) je podmorsko gorovje imenovano Srednjeatlantski hrbet. Ta sega od Islandije na severu do približno 58 ° južne zemljepisne širine in doseže največjo širino približno 1590 km.
Velik jarek se razteza tudi po sredini grebena na večini njegove dolžine. Globina vode na vrhu grebena znaša manj kot 2700 metrov na večini mestih, medtem ko je dno grebena trikrat globlje.
Nekateri vrhovi se vzpnejo nad vodo v obliki otokov.
Južni Atlantski ocean ima dodaten podmorski hrbet, imenovan Walviški hrbet.
Srednjeatlantski hrbet ločuje Atlantski ocean v dve veliki dolini z globino 3.700-5.500 metrov.
Prečni grebeni teče med celinami in Srednjeatlantskim hrbtom in razdelijo oceansko dno v številne kotline.
Nekatere izmed večjih kotlin so Blake, Gvajanska, Severnoameriška, Zelenortska in kotlina Kanarskih otokov v severnem Atlantiku.
Globoko dno oceana je dokaj ravno z občasnimi morskimi globelmi, abisalnimi ravnicami, jarki, podvodnimi gorami, kotlinami, planotami, soteskami in nekaterimi jarki.
Terigeni sedimenti so kopenskega izvora, sestavljeni iz peska, blata in kamnitih delcev ustvarjenih z erozijo, preperevanjem in vulkansko aktivnostjo na kopnem, oprani v morje.
Pelagični sedimenti, ki vsebujejo ostanke organizmov, ki so se potopili do dna oceana, vključujejo rdeče glinene in globigerine, pteropoda in silikatno blato.
Autigenični sedimenti so sestavljeni iz takih materialov, kot so manganovih gomolji.
Zanimivosti o Atlantskem oceanu
Atlantik je postal in ostaja glavna arterija med Evropo in Amerikama (znan kot čezatlantska trgovina).
Vikingi, Portugalci in Španci so bili prvi, ki so raziskovali in ga prečkali sistematično iz Evrope v Ameriko in od Severnega do Južnega Atlantika, kot tudi njene otoke in otočja.
V letu 1000 je bil Islandec Leif Ericson prvi Evropejec, ki je stopil na severnoameriška tla, kar ustreza današnji vzhodni obali Kanade, tj. provinci Nova Fundlandija in Labrador, vključno področje ozemlja z imenom "Vinland" po Ericsonu. To odkritje Vikingov je bilo dokumentirano v islandskih sagah v 13. stoletju.
Okoli 1010 je Thorfinnr Karlsefni vodil poskus ustanoviti vikinško naselje v Severni Ameriki s 160 naseljenci, kasneje so ga odpeljali domačini.
Leta 1524 je florentinski raziskovalec Giovanni da Verrazzano, v službi kralja Franca I., raziskoval obalo Severne Amerike.
V aprilu 1563 so Nicolas Barre in 20 drugih hugenotov prvič v Ameriki zgradili ladjo in odpluli čez Atlantik. Odpluli so iz Charlesforta, Južna Karolina, tik do obale Anglije, kjer so jih rešili z angleško ladjo.
Čeprav so se poslužili kanibalizma, je sedem moških preživelo potovanje, vključno Barre.
Leta 1764 je William Harrison (sin Johna Harrisona) jadral na krovu HMS Tartar, s pomorsko uro znano kot H4.
Leta 1870 je City of Ragusa (Dubrovnik) postal prvi majhen rešilni čoln, ki je prečkal Atlantik iz Corka do Bostona s posadko dveh, John Charles Buckley in Nikola Primorac (di Costa).
15. aprila 1912 se je RMS Titanic potopil po trčenju z ledeno goro; umrlo je več kot 1.503 ljudi.
1939-1945, med drugo svetovno vojno je v Bitki za Atlantik potonilo skoraj 3.700 ladij in 783 podmornic.
Leta 1965 je Robert Manry brez postanka prečkal Atlantik iz ZDA v Anglijo v 4,1 meter dolgi jadrnici z imenom Tinkerbell.
Leta 1969 in 1970 je Thor Heyerdahl začel ekspedicije prečkati Atlantik v čolnih, zgrajenih iz papirusa. Uspelo mu je prečkati Atlantik od Maroka do Barbadosa po dvomesečnem potovanju 6.100 km z Ra II leta 1970, s čimer prepričljivo dokazal, da bi plovila, kot so Ra lahko odplula z Kanarskim tokom čez Atlantik v prazgodovini.
Leta 1984 je pet Argentincev jadralo na 10 metrov dolgem splavu narejenem iz drevesnih debel, imenovanem Atlantis, od Kanarskih otokov in po 52 dneh 4.800 km prispeli v Venezuelo, v poskusu, da bi dokazali, da so ljudje iz Afrike lahko prečkali Atlantik pred Krištofom Kolumbom.
Atlantski ocean se zdi, da je drugi najmlajši izmed petih oceanov. Ni obstajal do pred 130 milijoni let, ko so kontinenti, ki so nastali iz razpadlega prednika super kontinenta Pangee, začeli potovati narazen.
Atlantski ocean je bil imenovan po starogrškem titanu Atlasu; po njem je imenovano gorovje Atlas; oboje je vprašljivo.
Čezatlantska potovanja so igrala pomembno vlogo pri širjenju zahodne civilizacije v Ameriki. Atlantik ločuje "Stari svet" od "Novega sveta".
V sodobnem času se nekateri idiomi nanašajo na ocean s humorno pomanjševalnico kot the Pond, ki opisuje tako geografski kot kulturni razkorak med Severno Ameriko in Evropo, zlasti med angleško govorečimi narodi obeh celin.
Mnogi Britanci pravijo za Združene države Amerike in Kanado kot "čez lužo" in obratno.
"Črni Atlantik" se nanaša na vlogo tega oceana pri oblikovanju zgodovine Črncev, zlasti prek atlantske trgovine s sužnji.
Irski migranti v ZDA so uporabljali izraz "Zeleni Atlantik".
Izraz "Rdeči Atlantik" je bil uporabljen pri sklicevanju na marksistični koncept atlantskega delavskega razreda, kakor tudi za atlantske izkušnje domorodnih ljudi v Ameriki.
tags: #preliv #med #isalndijo #in #grenlandijo