Šimnova kmetija predstavlja značilen primer preusmeritve kmetijskega gospodarstva. Klemen Jarc, mladi in podjeten gospodar, je skupaj s starši Slavkom in Marijo prevzel kmetijo, ki je pod njunim vodstvom dosegla izjemen uspeh na področju pridelave in predelave kislega zelja.
Zgodovina in razvoj kmetije
Pred osemintridesetimi leti se je Klekmenov oče Slavko iz Srednje vasi pri Šenčurju preselil na kmetijo v Voklo. Takrat je bila to napredna živinorejsko-poljedelska kmetija, ki je v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja redila od trideset do petintrideset govedi in sadila šest do sedem hektarjev krompirja. Slavko se spominja tistih časov kot "zlatih časov za kmetijstvo", ko so krompir prodajali na Hrvaško in za kilogram iztržili celo po eno marko, ter poudarja, da takšnih časov za kmetijstvo ne bo več.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je prodaja krompirja na nekdanje jugoslovanske trge ustavila. To je kmetijo prisililo k preusmeritvi v pridelovanje zelenjave in zelja. Sredi devetdesetih let so prodali živino in izpraznili hlev. Medtem ko je marsikateri kmečki gospodar to storil s težkim srcem, se Slavko ni obotavljal, saj so jim posli s solato in zeljem že dobro kazali.
Nekaj let je bila solata celo glavna pridelovalna kultura na kmetiji, saj so je pridelali tudi sto ton na leto. Vendar pa so pred šestnajstimi leti začeli prodajati kislo zelje slovenskemu trgovcu Tušu. S tem se je obseg pridelave solate postopoma zmanjševal, dokončno pa so jo opustili pred petimi leti.
Prehod na samostojno podjetništvo in sodelovanje s Tušem
Ker je obseg predelave zelja presegel meje, dovoljene za dopolnilno dejavnost na kmetiji, so se registrirali kot samostojni podjetniki. "Odkar prodajamo kislo zelje Tušu, nam količina narašča iz leta v leto. Tudi letos smo jo v primerjavi z lani povečali in to se nam obeta tudi za prihodnje leto," je dejal mladi gospodar Klemen. Na leto pridelajo okrog petsto ton zelja, iz katerega pripravijo od 250 do 300 ton kislega zelja.
Poleg klasičnega kislega zelja ponujajo tudi kisane zeljnate glave za sarme, zelnico in zelje s poprom in lovorjem. Že nekaj let od okoliških kmetov odkupujejo tudi kislo repo in jo prodajajo Tušu. Kislo zelje je v trgovinah naprodaj pod Tuševo blagovno znamko, pri čemer je na vsaki embalaži navedeno tudi ime Šimnove kmetije. Kislo zelje s poprom in lovorjem pa prodajajo pod lastno blagovno znamko.
"S Tušem zelo dobro sodelujemo, oni vedo, kaj lahko pričakujejo od nas, in tudi mi dobro poznamo njihove zahteve, med katerimi sta zelo pomembni kakovost in hitra izvedba naročila," je poudaril Klemen.
Kmetijska zemljišča in kolobarjenje
Na kmetiji obdelujejo dvaindvajset hektarjev kmetijskih zemljišč, imajo pa tudi sedemindvajset hektarjev gozda. Čeprav z zeljem posadijo vsako leto le osem hektarjev njiv, jih zaradi kolobarjenja (zelje je na isti njivi lahko le vsako šesto leto) potrebujejo okrog štirideset hektarjev.
Letina in namakanje
Letošnja letina je bila zaradi suše in visokih vročin podpovprečna. "Če so vremenske in rastne razmere normalne, pridelamo okrog osemdeset ton zelja na hektar, v idealnih pogojih, ki so bili doslej izpolnjeni le enkrat, pa ga tudi sto dvajset ton," je pojasnil Klemen. V sušnih razmerah si pomagajo z lastnim namakalnim sistemom. Že pred osemnajstimi leti so v bližini kmetije zgradili petdeset metrov globoko vrtino, iz katere tudi ob najhujši suši pritekajo zadostne količine vode. Ob vrtini so zgradili vodni zbiralnik, od koder so speljali cevovod na bližnja zemljišča. Pomagajo si tudi s cisterno, v kateri lahko naenkrat prevažajo petnajst tisoč litrov vode.
Pridelava sadik in težave
Iz uvoženega, holandskega semena, vzgojijo sadike sami v rastlinjaku. Potrebujejo jih 240 tisoč oziroma okrog 30 tisoč na hektar. Prve posadijo ob koncu aprila, zadnje zelje pa pospravijo oktobra ali novembra. Vmes se soočajo s težavami, povezanimi z vremenskimi razmerami, boleznimi in škodljivci.
"Zlasti zgodnje zelje je zelo občutljivo na visoke temperature; pri tridesetih stopinjah se vname in začne gniti. Med boleznimi nam največ težav povzroča črna žilavka, ki je dobila ime po tem, ker listne žile počrnijo in zelje začne gniti. Letos je k sreči ni bilo, pred dvema letoma se je pojavila na eni od njiv in nam je povzročila kar veliko škode," je pojasnil Klemen.
Divjad kot izziv
Slavko se spominja, da so pred dvanajstimi leti zapisali, da pridelajo toliko zelja, da ga niti zajci ne bi mogli pojesti. Danes pa so razmere drugačne. Čeprav pridelajo veliko več zelja, je zajcev toliko, da bi ga lahko verjetno vsega pojedli. Slavko kot razlog za to navaja premajhno število lisic, ki veljajo za naravne sovražnike zajcev.
Poleg zajcev zelje napadajo tudi srne in vrane, ki predvsem v sušnih razmerah iščejo vodo v zeljnatih glavah, ki predstavlja približno dve petini njihove teže.
Sezona kislega zelja in strojna oprema
Čeprav se sezona uživanja kislega zelja običajno začne s prehodom na zimski čas, so ga na Šimnovi kmetiji letos že doslej prodali sto ton, kar je približno trideset odstotkov več kot lani v enakem obdobju. Pri delu si pomagajo s stroji in napravami, vendar je še vedno potrebno tudi veliko ročnega dela. Če je na delu "uigrana ekipa", na dan pospravijo tudi dvajset ton zelja, v eni uri pa ga zribajo tono.
Za kisanje uporabljajo petnajst bazenov po petintrideset ton, kar pomeni, da je skupna zmogljivost kisarne petsto ton. S sodobno pakirno linijo polnijo zelje v lončke po pol in en kilogram ter v vrečke po pol kilograma, ki jih nato zložijo na palete in čakajo v hladilnici na prevzem.
Naložbe in prihodnji načrti
Lani so na kmetiji uredili hladilnico in pakirnico, letos pa so povečali kapacitete kisarne. Načrti za prihodnost so ambiciozni.
Od njive do sodobnega objekta v 10 mesecih
Šimnovo kmetijo že od leta 2011 vodi Klemen Jarc, ki sta mu starša Slavko in Marija predala kmetijo s trdnimi temelji. Klemenova starša sta se ukvarjala z živinorejo in od leta 1985 tudi s pridelavo krompirja in kmalu zatem še zelja, zato sta postavila nove bazene za kisanje zelja in repe. Ves čas sta spremljala razmere v kmetijstvu in se leta 1994 odločila opustiti živinorejo, leto pozneje pa še pridelavo krompirja. Jarčevi so bili prvi na slovenskem trgu, ki so imeli avtomatizirano pakirno linijo za kislo zelje in repo v plastične posode.
V zadnjih desetih letih so zmogljivosti kisanja zelja nenehno povečevali. Pred dvema letoma se je Klemen ob podpori družine odločil za še eno, najsodobnejšo kisarno, s katero so podvojili količino kislega zelja, ki ga lahko ponudijo na trgu. "V treh mesecih smo pridobili vsa dovoljenja za začetek gradnje in nepovratna evropska sredstva. Celotna vrednost naložbe je 3,7 milijona evrov, od tega smo pridobili približno 1,3 milijona evrov nepovratnih evropskih sredstev, objekt pa je bil zgrajen v komaj desetih mesecih," je ob odprtju Kisarne Jarc povedal Klemen Jarc.
Klemen je skupaj s projektantom Markom Šinkom iz podjetja Protim Ržišnik Perc bdel nad gradnjo objekta, velikega 57 × 35 m in z 2850 m2 uporabne površine v dveh etažah. Šink je poudaril, da je bil Klemenov rok za pridobitev gradbenega dovoljenja in spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča postavljen nemogoče kratek. Sama gradnja objekta, ki ima za osnovo montažno betonsko konstrukcijo, je trajala deset mesecev.
Objekt ima zaradi svoje velikosti in potrebe po električni energiji lasten priklop iz transformatorske postaje ter lastna vodovodni in kanalizacijski priključek. Je eden redkih objektov za kmetijsko dejavnost v Sloveniji z vgrajeno nevtralizacijsko napravo, ki uravnava odpadno kislo vodo, izvaja monitoring in vodo odvaja v javno kanalizacijo. Za ponikanje meteornih voda ima objekt dve ponikovalni vrtini globine 30 metrov, ogreva pa se preko toplovoda iz lastne kotlarne na lesne sekance.
Svečanega odprtja kisarne, ki jo je blagoslovil župnik, sta se udeležila tudi predsednik KGZS Roman Žveglič in župan Občine Šenčur Ciril Kozjek ter številni partnerji in prijatelji Jarčevih. V pritličju so proizvodni prostori, v nadstropju pa skladišča in tehnični del objekta. Obe etaži povezuje tovorno dvigalo. Proizvodnja kislega zelja in dve pakirni liniji, ki zelje polnita v vrečke ali lončke različnih velikosti, sta povsem avtomatizirani. Za izdelke imajo dve veliki hladilnici in nakladalno rampo za tovornjake.
Šink je poudaril, da objekt izpolnjuje vse standarde zakonodaje, HACCP, in je podlaga za pridobitev mednarodnega certifikata IFS o varnosti živil, ki ga od svojih dobaviteljev zahtevajo tuji trgovci.