Čeprav je bilo v času, ko je bil Janez Janša še zagrizen komunist, v njegovi četi, ki se je podala po poteh avnojske Jugoslavije v Jajce, zelo resno, brez zabave in vse podrejeno obujanju junaške zgodovine ter spominov na Tita, se danes nekateri, ki so ga poznali takrat, tako spominjajo.
Vendar pa je pomembno opozoriti, da je 297. člen Kazenskega zakonika posameznika kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Zgodovina mladinskih pohodnih brigad in njihov kontekst
Za mlajše bralce je treba pojasniti, da so se najbolj zagrebeni učenci v srednji šoli včlanili v stranko odraslih, Komunistično partijo, ki je takrat vladala, saj drugih strank ni bilo. Najbolj zagrebeni med temi, ki so vstopili v partijo, so se nato vključili v mladinske pohodne brigade. Te brigade so se delale, da so kot partizani, zato so peš odhajali iz Slovenije v Jajce v Bosni. V Jajcu je med drugo svetovno vojno potekalo zasedanje vseh partizanov iz Jugoslavije, na katerem so sklenili, da se bodo do konca borili proti fašistom in njihovim domačim pomagačem, kot so bili general Rupnik in domobranci. Za svojega predsednika so izvolili partizanskega komandanta in predsednika Komunistične partije Tita. Še bolj zagrebeni so tega Tita nosili na svojih majicah, med njimi tudi Janez Janša.
Janez Janša je že v rani mladosti kazal voditeljske sposobnosti. Pri sedemnajstih letih je bil član Komunistične partije, mladinski brigadir in kmalu tudi politični komisar mladinske pohodne brigade po poteh 2. zasedanja Avnoja v Jajcu.
V Biltenu Avnoj je mladi Janez Janša leta 1977 zapisal: »Na pohodu, ki vsebinsko ni samo hoja po krajih, znanih iz NOB, ampak je tudi kadrovska šola in šola bratstva in enotnosti, spoznavamo in razvijamo tradicije NOB, ki so edina zdrava osnova za naš samoupravni socialistični razvoj.«
Danes, več kot trideset let pozneje, Janša trdi, da je bil zaveden. »V času, ko je Tito živel, velika večina ljudi ni poznala resnice o zločinih. O Titu so nas učili vse lepo in dobro in za večino generacije, ki ji tudi sam pripadam, je bil vrhovna avtoriteta, za mnoge skoraj božanstvo. Sam nisem bil pri takem dojemanju njegove vloge nobena izjema.«
Bil je tako vzoren Titov mladinec, da je kot komisar 1. čete 1. bataljona mladinske pohodne brigade vodil pohod po poteh delegatov v Jajce in v obujanju spominov na slavne čase jugoslovanskega odpora pisal proste spise. V Zvezo komunistov se je včlanil, ker je želel »doprinesti svoj delež k izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marksistični ideologiji«.
Janševa SDS je zaradi odkritja še enega grobišča izrazila stališče, da je »nesprejemljivo, da katerakoli slovenska ulica ali trg še naprej nosi njegovo (Titovo) ime«. Predlagajo tudi, da se ime Josipa Broza - Tita zbriše s slovenskih ulic in trgov, njegovi kipi pa umaknejo v muzeje. Po Janševem mnenju »osnovna točka spopada med kulturo smrti in kulturo življenja niso imena ulic. Preimenovanje je tako kot poimenovanje zgolj posledica nečesa ... kultura smrti nima prihodnosti, ohranja se namreč lahko le z lažjo. To pa mora njen propagandni stroj stalno in vedno znova ponavljati, vedno znova mora zbirati sile laži in ustvarjati navidezne svetove, medtem ko resnica deluje že sama po sebi.«
Mednarodne brigade v španski državljanski vojni
Skupina Slovencev iz čete "Matija Gubec" pred ofenzivo na Brunete v začetku julija 1937.
Mednarodne brigade (uradni španski naziv Voluntarios Internacionales de la Libertad; Mednarodni prostovoljci svobode; tudi internacionalne brigade) je bil naziv za vojaške enote tujcev, ki so se borili na republikanski strani med špansko državljansko vojno (1936-1939).
Mednarodne brigade je sestavljalo okoli 40.000 tujcev iz 54 držav. Vse brigade so bile pod komunističnim nadzorom in so imele lastne politične komisarje. Vsi nekomunisti, ki so hoteli vstopiti v mednarodne brigade, so morali prestati zaslišanje s strani NKVD-ja. Zaradi tega so nekateri tuji prostovoljci raje vstopali v vrste anarhistov.
Danes zmotno velja prepričanje, da so bile mednarodne brigade edine organizacije tujcev, ki so sodelovali v španski državljanski vojni. Mednarodne brigade so bile najštevilčnejše take enote, sestavljene kot pehotne enote (večina prostovoljcev ni imela zadovoljivega vojaškega znanja), medtem ko so bili nekateri tujci, ki so bili primerno predhodno izobraženi (pripadniki oboroženih sil), premeščeni v bolj ustrezne španske enote (predvsem v vojno letalstvo, oklepne enote, vojno mornarico).
Ustanovitev in organizacija mednarodnih brigad
Mednarodne brigade so bile uradno ustanovljene 23. septembra 1936 na ukaz obrambnega ministra Prieta. Po podpisu münchenskega sporazuma leta 1938 je takratni predsednik vlade Juan Negrín izdal 21. septembra 1938 ukaz, s katerim je zapovedal umik vseh tujih pripadnikov španske republikanske vojske in drugih paravojaških enot iz bojev ter posledično iz Španije.
Prva enota tujcev, ki se je borila na republikanski strani med špansko državljansko vojno, je bila Četa delavske olimpiade, ki so jo sestavljali športniki, ki so bili v Barceloni in so nameravali sodelovati na olimpijskih igrah antifašistične mladine, ki naj bi se začele 25. julija 1936.
Kmalu zatem sta Kominterna in Internacionala izdali razglas o mednarodni pomoči španski republikanski vladi v obliki komunističnih prostovoljcev iz tujine. Vse republikanske stranke so toplo pozdravile prve prihode tujih prostovoljcev, toda nekatere stranke so nasprotovale ustanovitvi posebnih tujih enot pod vodstvom le ene politične stranke.
Že v oktobru 1936, ko je prišla v Španijo prva večja skupina 500 prostovoljcev, so se pojavile težave, ki so izhajale iz predhodno omenjenih političnih nesoglasij. Mednarodne brigade so bile uradno ustanovljene šele 22. oktobra 1936 na ukaz obrambnega ministra Prieta. S tem ukazom je bil rešen pravni položaj mednarodnih prostovoljcev in mednarodnih brigad.
Mednarodne brigade so bile ustanovljene v skladu z istim zakonom, ki je dovoljeval obstoj Španske legije, ki pa je bila na strani nacionalistov. Vsi prostovoljci so 23. septembra 1937 podpisali pogodbo, v kateri je bilo določeno: zaveže se, da ostane do konca vojne, vsakih šest mesecev ima pravico do 13-dnevnega dopusta, lahko pridobi špansko državljanstvo (najmanj enoletno služenje) in ima po vojni pravico ostati v španskih oboroženih silah.
Največ prostovoljcev je prišlo iz oziroma preko Francije, saj sta si delile mejo, poleg tega pa je bila v Franciji močna Komunistična partija Francije in tu je živelo tudi veliko komunističnih beguncev iz drugih držav (največ Italijanov). Internacionala je tako ukazala ustanovitev posebnih odborov v vseh državah članicah, ki so zbirale prostovoljce, denar, opremo, urejale pot do Španije.
Bitke in ključni dogodki španske državljanske vojne
Glavni in najbolj krvavi začetni boji med republikanci in nacionalisti so potekali severno od Toleda, kjer je Varelov afriški korpus začel svojo naslednjo fazo svojega pohoda na Madrid. Vsa Varelova fronta nacionalistov se je 15. oktobra 1936 pomaknila za petnajst kilometrov naprej. Ta podor sta nato razširila še nacionalistična poveljnika Barron in Tella s svojimi četami.
Republikanski major Domingo se je iz obupa ustrelil. 17. oktobra je padlo cestno kižišče Illescas na pol poti med Toledom in Madridom (približno 25 kilometrov od Madrida). Predsednik republikanske vlade Largo Caballero je hotel po telefonu govoriti s komandantom mesta, a v njegovo grozo se mu je z drugega konca žice oglasil sam general Varela.
Utrujeno republikansko vojsko so zahodno od Madrida politični komisarji prepričevali, da je ruska pomoč že na poti, in s tem so borcem vsaj deloma povzdignili duha. Pri mestecu Chapineria je 6000 borcev - miličnikov prešlo v protinapad, predrlo Castejonovo fronto in zjutraj 19. oktobra obkolilo Chapinerio. Toda nacionalistični poveljnik Castejon je na čelu svojih vojakov naredil izpad čez pokopališče, razbil obroč in republikansko zmago spremenil v svojo zmago.
Naslednji dan so republikanci napadli pri Ilescasu. Njihov napad je vodil Asensio Torado, ki je bil malo prej povišan v generala. V boj je vrgel 15.000 mož pod poveljstvom majorja Roja, Mena in Modesta. Glavnino teh sil je prepeljal na bojišče z avtobusi madridskega potniškega prometa. Nacionalistični poveljnik Barron, ki se je z Mavri in legionarji utrdil v Illescasu, je s svojih položajev lahko opazoval to prevažanje.
Republikani so mesto Illescas zasuli z granatami, nacionalisti pa so vrgli v boj Monasteijevo konjenico in Tellovo kolono, ki je prihitela iz Toleda. Tellov obkoljevalni manever se je spet posrečil in miličniške enote so se morale vrniti na svoje izhodiščne položaje. To se je dogajalo 23. oktobra. Istega dne so v Španijo prispeli tudi prvi italijanski vojaki - infanteristi. Zdaj so v Madridu že lahko slišali grmehanje topov in ljudje so bili potlačeni. Republikanski predsednik Azana je menil, da je prestolnica izgubljena, in se je zato umaknil v Barcelono, ne da bi vlado sploh obvestil o svojem odhodu.
V Madridu sta ljudska fronta in anarhistična CNT ustanovili skupen odbor za preganjanje pete kolone. In tako se je spet sprostila morija, ki se je za nekaj časa že skoraj povsem polegla. Krivdo za poraz pri Illescasu so zlasti komunisti naprtili generalu Asensiu, toda general je imel srečo, kajti 24. oktobra je bil imenovan za podsekretarja v vojno ministrstvu, poveljstvo nad centralno republikansko armado pa je prepustil generalu Pozasu. Istega dne so reaktivirali upokojenega generala Miaja - grešnega kozla za ponesrečeno kordovsko ofenzivo ter ga imenovali za komandanta Madrida, tako je zamenjal generala Castella, kateremu se je dokončno omračil um.
Medtem se je položaj pred Madridom še bolj poslabšal. Monasterijeva nacionalistična konjenica je s ceste Toledo - Madrid zavila proti vzhodu, zavzela kraje Borox, Esquivias, Sesena in s tem ogrozila zveze med Madridom in Valencijo. V teh kritičnih dneh so ladje z rusko pomočjo še naprej plule proti Španiji.
Španska državljanska vojna
Bitka za Madrid
Bitka, ki se je začela 7. novembra zahodno od Madrida, sodi med najbolj nenavadne bitke v moderni zgodovini vojskovanja. Dobro opremljena armada, ki je štela le 20.000 mož, v glavnem legionarjev in Marokancev, se je vojskovala s slabo oboroženo, a vendar orjaško velemestno množico. Napadalci so imeli nemške in italijanske tanke ter letala, branilci pa ruske.
Ob zori je Varelovo topništvo nacionalistov začelo obstreljevati zahodni rob mesta. Hkrati je madridski radio zaukazal graditi barikade in delavske množice so odšle na fronto. Segovijski most na republikanski strani čez reko Manzares je zastražil ženski bataljon. Ženske so v pripravah na obrambo mesta igrale veliko vlogo in celo otroci so pomagali graditi barikade. Prvič so republikanski ruski lovci vzleteli proti nacionalističnim italijanskim in nemškim bombnikom. Toda nacionalistov ni zadržalo boljše orožje, marveč žilavi pripadniki milice, ki so izpolnjevali ukaz, da ni umika niti za ped.
V razsežnem logu Casa de campo so nacionalisti, katerih cilj je bila vojašnica Montana, prišli le do vzpetine Garabitas, od koder se odpira čudovit pogled na Madrid. Nenehno so komandirji republikanskih enot prosili za dodatno municijo ali sporočali, da je polovica njihovih ljudi že padla. Nenehoma je general Miaja odgovarjal, da so okrepitve na poti. Iz glavnega štaba v kleti ministrstva za vojsko je izžareval duh odpora, ki ga je vzpodbujal ruski general Gorev. Vsekakor so ruski kakor tudi španski komunisti s svojo propagando in vodstvom veliko prispevali k uspešni obrambi Madrida.
Zjutraj 8. novembra se je bitka znova vnela. Topništvo nacionalističnega generala Varela je zasulo z ognjem stavbe v univerzitetni četrti. Zvočniki v Madridu so vsaki dve minuti razglašali splošno mobilizacijo prebivalstva. V tem trenutku so po ulici Gran Via primaširali prvi oddelki mednarodnih brigad in v brezhibnem redu korakali na fronto. Zvečer je XI. mednarodna brigada s 1900 borci zasedla položaje. Bataljona Edgar Andre in Pariška komuna sta odšla na Casa de campo, na veliko in deloma s pritlikavim drevjem poraslo planjavo zahodno od mesta. Bataljon Dobrowski pa se je pri Villaverdu pridružil republikanskemu poveljniku Listru in republikanskemu elitnemu petem regimentu, katerega so sestavljali španski komunisti. Komandant mednarodne brigade Kleber je prevzel komando nad vsemi republikanskimi enotami v univerzitetni četrti in na Casa de campo. Pripadniki mednarodne brigade so se pomešali med španske republikanske branitelje, da bi jim povzdignili moralo in jih poučili o streljanju. Poslej je bila nacionalistična afriška armada deležna stojničnega ognja, ki je bil enakovreden njenemu.
V Madrid je 12. novembra prispela še druga XII. mednarodna brigada s 1600 borci. Ker nacionalistični general Varela na Casa de campo ni mogel nikamor naprej, je 9. novembra prešel v napad na odseku Carabanchel. Tokrat to ni bil le navidezen napad. Marokanci so se zapletli v težaven poulični boj in niso kaj prida napredovali. Zdaj je Kleber na Casa de campo zbral vse tri bataljone mednarodne brigade in ukazal napad v varstvu večerne megle. Med klici »Naprej za revolucijo in svobodo« je brigada naskočila sovražnika. Boj med bodičjem in gumovci je trajal vso noč in še zjutraj do 10. novembra. Na Casa de campo so nacionalisti obdržali le še grič Garbitas, toda tretjina XI. mednarodne brigade je padla. General Varela je zdaj zavrgel misel, da bi napadel Madrid direktno čez Casa de campo.
V naselju Carabahanel v predmestju Madrida je krvava bitka še trajala. V vojaški bolnišnici je prišlo do bojev na nož. Občasni letalski napadi na Madrid, trajajoči od začetka ofenzive, so se okrepili. Zdaj so nacionalisti odmetavali zlasti zažigalne bombe, ki naj bi povzročile paniko.
12. novembra so voditelji madridskega obrambe - Gorev, Kleber, Rojo in Miaja prišli do sklepa, da bo Franco z nacionalističnimi četami svoj naslednji napad usmeril proti cesti Madrid - Valencija. Iz tega vzroka so pravkar prispelo XII. mednarodno brigado poslali na ta sektor. Sočasno z XII. mednarodno brigado je prispel v Madrid tudi republikanski poveljnik anarhistične milice Durruti in z njim kolona 3000 oboroženih anarhistov. Durruti je hotel imeti lasten frontni odsek, da bi lahko dokazal sposobnost svojih fantov. General Miaja je iz neprevidnosti privolil in je anarhistom prepustil odsek Casa de campo. Durotiju, kateremu so za svetovalca dodelili makedonskega komunista Santija, je dobil 15. novembra ukaz naj preide v napad. Pri tej akciji je sodelovalo celotno republikansko topništvo in letalstvo. Toda ko je prišla ura za napad, se je anarhistov polotil tolikšen strah pred strojnicami Marokancev, da se niso hoteli bojevati. Durruti je besnel in za naslednji dan obljubil nov napad. Toda nacionalistični general Varela je brž doumel položaj in je zato prav tam s svojimi četami ponovno prešel v napad.
Trikrat je kolona nacionalističnega poveljnika Asensija dosegla reko Manzares in trikrat je bila vržena nazaj. Končno pa si je polkovnik Asensio le priboril kos strmega rečnega brega in po hudem ognju iz topov in letal je dvema bataljonoma Mavrov in eni četi legionarjev uspelo prekoračiti reko. Anarhisti so zbežali in pot navzgor k univerzitetnemu naselju je bila odprta. Napadalci so hitro preplezali vzpetine ter zasedli institut za arhitekturo in sosednje stavbe. Na prizorišče je prispela XI. mednarodna brigada in, da bi branila filozofsko - literarni institut.
Medtem pa so čez plitvi Menzanares prihajale nove enote nacionalističnega afriškega kopusa. V univerzitetnem naselju se je začela krvava bitka. Splošni zmešnjavi se je pridruževal še jezikovni babilon, pogosto petje in psovanje nacionalcev in republikancev. Večurnim kanonadam in letalskim napadom, ki niso omajali ne enih ne drugih, so sledili boji od blizu - za posamezne sobe in nadstropja univerzitetnih institutov. Obe strani sta izpričali največjo hrabrost. Neka maroška predhodnica je pregnala Durrotijeve anarhiste s prvega trga v mejah Madrida in se nato prebijala po dolgi ulici Calle de princesa naprej, kjer je prispela do naslednjega trga, kjer pa so jih branilci vse pobili.
Govorice o prodoru Mavrov so sprožile med miličniki nemir, zato je na položaje prispel general Miaja, da bi milici vlil poguma. Bitka za univerzitetno naselje je trajala do 23. novembra. Do tega dne je nacionalistični poveljnik Mola zasedel tri četrtine naselja. Prodrl je vse do klinike in bolnišnice Santa Cristina in ostalih inštitutov, vendar trga Plaza de la Moncloa ni dosegel. Obe vojski sta bili zdaj izčrpani in sta se ukopali. Na obeh straneh so se zdaj gradile utrdbe.
Franco je medtem okrepil nacionalistične letalske napade na Madrid. Oficirje nemške legije Condor so zanimale reakcije civilnega prebivalstva na načrtne napade z zažigalnimi bombami, ki so zajemale eno mestno četrt za drugo. Bombardirali so zlasti bolnišnice in druge stavbe, katerih razdejanje bi po mnenju oblegovalcev moralo povzročiti paniko. Bombni napadi nacionalistov so se vrstili od 16. do 19. novembra, zlasti ponoči, in so terjali približno 1000 smrtnih žrtev.
Madrid je bil v teh tednih odrezan od zunanjega sveta. Dne 13. decembra 1937 so se spet razvneli boji na madridski fronti. Nacionalisti so začeli ofenzivo z namenom, da bi republikance na guadarramskih planinah odrezali od Madrida in sam Madrid obkolili s severa. Nacionalisti so poskušali presekati cesto iz Madrida proti severozahodu. Operacijo je vodil general Orgaz, novo imenovani nacionalistični poveljnik madridskega fronte. General Varela je bil poslej le frontni komandant. Pod njegovo komando je bilo dobrih 17.000 pešakov in konjenikov, porazdeljenih na štiri mobilne brigade.
Kakor običajno so nacionalisti začeli bitko z močno artilerijsko pripravo. Napad se je začel 14. decembra v smeri Boadilla del Monte. To je manjši kraj na kastilski planoti, dvajset kilometrov zahodno od Madrida. Zvečer je mestece padlo. Heterogenim republikanskim bataljonom na tem odseku je poveljeval major Barcelo, poklicni oficir, ki se je podobno kakor mnogi drugi poklicni vojaki pridružil komunistični stranki zaradi njene zgledne discipline. V boj so posegli tudi ruski tanki generala Pavlova in obe mednarodni brigadi. Bataljona Thallman in Dobrowski sta nacionaliste vrgla iz Boadille, toda ti so nato mestece obkolili in razvnel se je strašen boj z visokimi izgubami na obeh straneh. Nacionalisti so znova zasedli Boadillo.
