Novozelandska špinača (Tetragonia Expansa), čeprav ni prava špinača (Spinacia oleracea), se pogosto uporablja kot nadomestek, še posebej v vročih poletnih razmerah, ko prava špinača ne uspeva dobro, saj hitro uide v cvet. Spada med špinačnice in je pozna sorta z vitalno plazečo rastjo ter romboidnimi listi. Ta vrsta je odporna in primerna za dolgotrajno pridelavo, saj ob pravilnem pobiranju listov zagotavlja pridelek vse do jeseni.
Zgodovina in razširjenost špinače
Špinača (Spinacia oleracea) je priljubljena listnata zelenjava, ki jo cenijo po vsem svetu zaradi njenega blagega okusa in hranilne vrednosti. Njena zgodovina je dolga in bogata, sega pa tisoče let nazaj. Izvira iz starodavne Perzije (današnji Iran in sosednje države), kjer so jo vzgajali že pred več kot 2000 leti. Perzijci so jo uporabljali v svoji kulinariki in cenili njene zdravilne lastnosti.
Širitev v Azijo in Evropo
Iz Perzije se je špinača preko trgovskih poti razširila proti vzhodu v Indijo in nato proti zahodu v druge dele sveta. V 7. stoletju so arabski trgovci špinačo prinesli v Indijo, od tam pa se je razširila na Kitajsko, kjer so jo začeli vzgajati v 8. stoletju, in so jo imenovali “perzijska zelena”. V 10. stoletju so Mavri prinesli špinačo na Iberski polotok (današnja Španija), do 12. stoletja pa se je razširila po vsej Evropi. V srednjeveški Evropi so menihi v samostanskih vrtovih pogosto vzgajali špinačo, saj so jo uporabljali tako v kuhinji kot za zdravilne namene.
Popularizacija v sodobnem svetu
V 16. stoletju je špinača postala zelo priljubljena v Angliji in Franciji. Francoska kraljica Katarina de’ Medici naj bi jo oboževala toliko, da je ob prihodu iz Italije v Francijo zahtevala, da se špinača postreže pri vsakem obroku. Zaradi nje je nastal izraz “à la Florentine”. V ZDA je špinača postala priljubljena v 19. stoletju, še posebej v 20. stoletju zaradi risanega junaka Popaja, kar je močno prispevalo k povečanju njene porabe. Danes je špinača cenjena po vsem svetu in se uporablja v številnih kulinaričnih kulturah.
Zgodba o špinači| Predšolski otroci| Otroci #zdravstvenekoristi #špinača #otroškivideo
Vrste špinače in njene sorodnice
Obstajajo različne vrste in sorodnice špinače, ki se razlikujejo po načinu rasti in primernosti za določena podnebja:
- Novozelandska špinača (Tetragonia Expansa): Kot že omenjeno, ni prava špinača, a se uporablja kot nadomestek v vročih razmerah. Ima bujno plazečo rast in romboidne liste.
- Azijska špinača ("Kitajski zelenjavni slezenovec"): Bližnja sorodnica običajne špinače, prilagojena za gojenje v vročih in suhih razmerah, z manjšimi listi in robustno rastjo.
- Malabar špinača: Tudi ta ni prava špinača, uspeva v tropskih podnebjih in ima debele, sočne liste.
- Jagodna špinača (Chenopodium capitatum): Zanimiva rastlina, ki združuje značilnosti špinače in jagod, spada v družino ščirovcev.
- Vrtna loboda (Atriplex hortensis): Znana tudi kot francoska špinača, je listnata zelenjava iz družine ščirovcev.
Gojenje novozelandske špinače
Novozelandska špinača je relativno enostavna za vzgojo, če upoštevate nekaj ključnih korakov. Pomembno je zagotoviti optimalne pogoje za rast, od izbire ustreznih sort in priprave tal, do pravilne setve, rednega zalivanja in zaščite.
Priprava semen in setev
Semena novozelandske špinače je pred setvijo treba namočiti v mlačni vodi za 24 ur. To poveča kalivost, ki znaša 75 %. Pakiranje običajno vsebuje 5 g semen. Setev na prosto je primerna od aprila do junija, saj ne prenaša dobro visokih temperatur in sejanec pri temperaturi višji od 29°C ne kali.
- Globina setve: 2 cm.
- Razdalja setve: Semena posejte 7,5 do 10 cm narazen v vrstah.
- Kalitev: Čas kalitve je 3 do 4 tedne.
Rastlina je plazeče rasti, hitro pokrije zemljo, zato jo sadimo ob plotu ali na grede, pod visoke rastline, kot so brstični ohrovt, visok fižol ali paradižnik, kjer bo služila tudi kot zastirka. Pomembno je, da izberete kraj v vrtu, kjer bodo rastline imele dovolj prostora za širjenje. Dobro je, če je zemlja nekoliko peskovita.
Zahteve glede tal in temperature
Špinača, vključno z novozelandsko, potrebuje ilovnata vrtna tla in ne prenaša preveč peščenih in glinenih tal. Najboljša povprečna temperatura za vzgajanje je med 16 - 18°C. Mlade rastline in sejanci špinače prenesejo zimske temperature do -9 °C. Novozelandska špinača pa zagotavlja pridelavo do jeseni.
Gnojenje in dognojevanje
Novozelandska špinača ne potrebuje posebnega gnojenja, če jo umestimo na gredo, ki je bila predhodno gnojena s hlevskim gnojem, kompostom ali drugimi organskimi gnojili. Temeljno gnojenje in dognojevanje je možno z Bio Plantella Nutrivit za listnato zelenjavo. Pomembna so rodovitna tla, bogata z organsko snovjo. Tla, ki vsebujejo preveč dušika, lahko v špinači povzročijo kopičenje prevelikih količin nitratov, ki so za telo škodljiva.
Zalivanje in nega
Špinači ustrezajo rahla in vedno vlažna tla, zato ob njej redno odstranjujte plevel in jo okopavajte. Priročna je tudi organska zastirka za vrt iz kokosovih vlaken. Rastline, pri katerih nabiramo sveže liste, ne zastiramo z listjem, slamo, travnim odkosom ali katero koli drugo nepredelano zastirko, saj liste umažemo, kar zahteva dodatno čiščenje pri nabiranju. Plevel med rastlinami odstranjujemo z vrtnim orodjem, posamezen plevel blizu rastlin pa ročno.
Bolezni in škodljivci
Novozelandska špinača nima posebnih bolezni in škodljivcev, a jo lahko napadejo viroze, plesen, pesna muha in miši. Mlade rastlinice obožujejo polži. Proti polžem lahko uporabite sredstvo proti polžem ali domače škropivo iz pekočih feferonov, čilija v prahu, narezanih listov krvomočnice in naribane korenine hrena, prelito z vrelo vodo. Pri špinači smo pozorni na kolobar, tako bo težav z boleznimi manj. Včasih listi rumenijo zaradi zbitih tal, zato jo redno okopavamo.
Pobiranje in shranjevanje
Novozelandsko špinačo je možno pobirati od junija do septembra. Pri pobiranju trgamo spodnje, večje listke na rastlinicah, ker iz sredine rastline poženejo novi listi, kar pomeni, da se rastlina samo-obnavlja. Špinača se zelo dobro obrašča, zato jo režemo sproti za svežo porabo. Če je ne moremo pojesti takoj, jo blanširamo in shranimo v zamrzovalniku. Zelo mlade liste lahko uporabimo tudi za pripravo solat. Pri večjih listih peclje odstranimo, saj lahko vsebujejo škodljive snovi, kar je še posebej pomembno pri prehrani otrok.
Uporaba špinače - zdravje, kozmetika in kulinarika
Špinača (tudi novozelandska) je zelo priljubljena listnata zelenjava, ki jo cenijo po vsem svetu zaradi njene vsestranskosti in bogate hranilne vrednosti. Uporablja se na različnih področjih, vključno z zdravjem, kozmetiko in kulinariko.
Uporaba špinače za zdravje
Špinača je bogata z vitamini (K, A, C, E, folna kislina), minerali (železo, kalcij, magnezij) in antioksidanti (lutein, zeaksantin, beta-karoten, flavonoidi). Ti prispevajo k zdravju kosti, imunskega sistema, kože in vida. Antioksidanti pomagajo zaščititi telo pred poškodbami prostih radikalov in zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni. Visoka vsebnost vlaknin podpira zdravo prebavo, nitrati pa lahko pomagajo pri zniževanju krvnega tlaka.
Uporaba špinače v kozmetiki
Zaradi visoke vsebnosti antioksidantov špinača pomaga pri zmanjševanju znakov staranja. Bogata je z vodo in vitamini, ki pomagajo vlažiti kožo. Maske in pilingi s špinačo pomagajo očistiti kožo in zmanjšati akne. Vitamin K pomaga zmanjšati vnetja in rdečico, kar je koristno pri zdravljenju kožnih bolezni.
Uporaba špinače v kulinariki
Špinača je zelo priljubljena v kulinariki. Mlade liste uporabimo sveže v solatah, sendvičih in smutijih. Starejše liste pokuhamo za omake, juhe, enolončnice, priloge in glavne jedi. Pogosto se dodaja pitam, testeninam in lazanjam. Špinačni sok je krepčilen, viške pridelkov pa blanširamo in zamrznemo. Hitra tehnika nabiranja gosto zasajene špinače v vrstah nam prihrani veliko časa; z roko naenkrat zajamemo šop špinačnih listov in jih z nožem odrežemo približno 3 cm nad tlemi, s čimer ohranimo srčiko posamezne rastline nepoškodovano in iz nje poženejo novi listi.
tags: #novozelandska #spinaca #kdaj #sejemo