Ta članek podrobno obravnava analizo in razlago naknadno vnesenih besed v zgodovinskih besednjakih, s poudarkom na srediških prisegah iz 18. in 19. stoletja. Preučuje jezikovne, pravopisne in zgodovinske značilnosti teh dokumentov ter njihov pomen za razumevanje razvoja slovenskega jezika in pravosodne prakse.
Arhivski viri in njihova identifikacija
Središke listine in njihovo poreklo
Dokumentacija se osredotoča na središke listine (SRE-2, SRE-3, SRE-4), pri čemer je SRE-2 neznanega izvora. SRE-3 in SRE-4 sta shranjena v Pokrajinskem arhivu Maribor (PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk.). Roka arhivista Viktorja Vrbnjaka je pokazala, da gre za besedilo iz Kovačičeve objave.
Zgodovina in stanje arhivskih gradiv
Središki arhiv je bil leta 1941 kot oddelek priključen mariborskemu muzeju. Zaznamoval je začetno letnico »debelega zapisnika«, ne pa tudi končne. Posebno pozornost si zasluži dokument, katerega historiat je zavit v skrivnost. Središkem arhivu Maribor so dokumente našli v prvi polovici 19. stoletja. Pri pregledu listin ni bilo vidno, da gre v resnici za dva prisežna obrazca.
Eden od obrazcev meri 31,3 x okoli 19,8 cm. Prepisan je bil v rokopisni zvezek, kjer je njun točnejši prepis, podlaga za pričujočo objavo (gl. spreminjala). Drugi obrazec meri 24,2 cm, hrbet pa 2,3 cm. Kovačičeva letnica nastanka tržanske prisege (SRE-1/B) je bila po Slekovcu napisana »v l. Franca Šavora, ki je bil od l. 1734-1737.«
Datacija in avtorstvo besedil
Analiza letnic in pisarjev
Glede datacije besedil iz 18. stoletja je Matej Slekovec (Slekovec, Dve središki prisegi) previdneje navedel: »valjada iz god. l. prisege (SRE-2). g. pisana v l. ugotovil pozneje. Ozvalda. »Ta je pisana v l. dalje. posebej, bržčas na koncu, morda na isti strani.« Zapisa in času nastanka prisege je navedel: »Zapisnik iz leta 1730.«
Posebej zanimiv je podatek o tržanski prisegi: »... zapisa in času nastanka prisege navedel: »Zapisnik iz leta 1730. more biti identična z različico SRE-1/A. samo folianta (protokola). matic niti z iskanjem drugih virov.«
Identifikacija pisarjev in njihovih vlog
Dokumentu z dne 18. avgusta omenjenega leta je bil središki trški pisar med letoma 1734 in 1736. Nima podatkov o pisarjih od 2. decembra 1697. Konec 17. in v 18. stoletju je bil v matičnih knjigah sicer izpričan od konca 17. stoletja. Ozvalda, središkega trškega pisarja v letih 1763 do 1783, ni bil krščen v tej župniji. Ozvaldu vemo sicer zelo malo. Njegovo delovanje se je raztezalo v dvajsetletno obdobje delovanja pisarja Ozvalda, v katerem je bil središkem arkivu od leta 1763 do 1783.
Slekovec je trdil, da je šlo za prepis kajkavske predloge s Hrvaškega ali iz Medžimurja. Franc Šavor je bil prisoten med leti 1734-1737 v službi. V zvezi s prisege (SRE-2), sodniške prisege (SRE-2) se ne pojavlja vpisov ali pripisov v njej.
Zwerger, tj. slovenski obrazec SRE-4, ki se konča v zgornjem delu pagine 3, se nanaša na kasnejši nastanek (1840). Njen namen, čeprav je obležala in je sploh niso uporabljali, se je vsekakor še naprej odvijalo v Središču.
Družbene vloge in jezikovni vplivi
Janko Glaser, kot občinski pisar v krajih kot občinski pisar, je bil v službi izpričan med 9. februarjem 1838 in 10. julijem 1840. Umrl je v domačem trgu 24. aprila 1876 neporočen za starostno oslabelostjo. Glaserjeva navzočnost je verjetno še ne 4. januarja 1838 in ne več 21. januarja 1841. Z ukinitvijo službe lastnega sindika v Središču se je pojavilo vprašanje, ali je bilo to v Ormožu?
Zanimivo je, da ni bilo nobenega Jakla uradnika. V prvi polovici 19. stoletja so se podpisali sami, in njihovi podpisi niso enaki aktuarjevemu. Bil je zadolžen tudi za pisarniške posle središkega magistrata. V začetku 20. stoletja je bila prisega za tržane najprej napisana v nemščini in šele nato v slovenščini.
Ni jasno, zakaj sta bila sploh potrebna dva obrazca. Posebnost srediških priseg je gajica. Matej Slekovec je preizkusil prav pri prisežnih obrazcih različnih različic. Matej Slekovec je omenjen 18. avgusta omenjenega leta.
Vsebina in jezikoslovna analiza priseg
Primerjava s sosednjimi mesti in trgi
Središka prisega je daljša od mozirske kot tretje najobsežnejše, kakršne najdemo pri mestih in trgih. Pomena izraza "opdržati" (oziroma "opdržati se") v kontekstu priseg v slovenskem jeziku je pomembno za razumevanje historičnega pomena besedil. V njej se navedeno, da se je treba izogibati sestankovanju in škoditi z nasvetom ali besedo. Prisega določa, da je treba ravnati pravično po svojem znanju in vesti, v čemer je treba.
V drugačni obliki je bil prisegovalec povsem vzdržan skrivnih sestankov. V prisegni formuli so navedeni Bog, Devica Marija in evangelij. Prisega je ena izmed priseg, znanih iz objav že več kot stoletje.
Pomen izrazov in vpliv kajkavščine
Že Ilešič je ugotavljal, da je Slekovčev tolmač verjetno zbor in ne tolmač. V zvezku je še pravilno z n (Tolnaschj, Tolnatschi, Dolnatshof), v objavi v Kresu (1882) pa ima povsod m. Očitni n je interpretiral kot m Kovačič v objavi različice SRE-1/A (1910). Napačno (Sprauicho in Sprauiche) je v objavi popravil v Vchiniti (včiniti), da bi jo pravilno razumeli tudi njegovi bralci. Slekovec ima "Tolikha hoscho o' sche onna", Kovačič pa "Tulikha hoschu o'sche ouua" za ednine glagola hoteti: hočo/hoču.
Jezik prisega ni izviral iz Prlekije in ni poznal središkega govora. V Središču se je pravično ravnalo v vsem, kar je pravično do Boga in ljudi, kar je bilo značilno za zapriseganje trških funkcionarjev in trških sodnikov.
V podredju se dvakrat pojavlja oblika prisegam. Nemškima različicama, iz katerih sta bili prevedeni, se po vsebini le malo razlikujeta. Druga je bolj zgoščena in izpušča nekatere manj pomembne dele. Prisega je bila Vsemogočnemu Bogu in pred Božjim sodiščem. Njen namen je bil preprečevati škodo poštenemu tržanu.
V skladenjskimi prilagoditvami se je uporabilo "skerblivno". Izraz "unternehmen" ali "odbijati" za "meiden" se je zatekel k formulaciji "kak nai pravičneiše". Iz "und Lasten" je nastalo "vse naloge, plače no dače". Izraz "befördern" je postal "se tersiti" v pomenu: in si prizadevati. Poleg mojega "DuſsnogaSzposznanya" in "dušnoga spoznanja" N. N., je "Jas J. J. doprinašal" in "Jaz, J. vsigdar dobrovolno doprinašal".
Pravopisne značilnosti
Pravopis SRE-1/A (1910) je bil nedvomno pod vplivom nemškega. To se kaže v pisanju velikih črk v večini besed, nekaj prepisovalskih napak in očitno tudi zavestnih popravkov. Za rodilnik Sprauichs (spravišč) je bila uporabljena oblika (Kovačič).
Pisanje navadnega s in dolgega ſ je bilo neenotno. Dejansko je najbolj neenotno pisanje [š] in [ž]. SRE-1/B (Slekovčev prepis) pa ima dvakrat enako, kot s (7-krat sch). V različice SRE-1/B se [č] pojavlja kot tsh in v obeh različicah 3-krat kajkavsko ch, in celo tch (prauitche). V zapisih sičnikov [s] in [z] močno prevladuje grafem s, le trikrat se v vsaki različici pojavi ſs za [s] in enkrat za [z]. Pri pisanju ſ za [s] je lahko število pojavitev neenako (1 oz. kajkavska). Izraz "jaz" se sicer pojavi trikrat. Konsistenca se kaže v enotnem zapisu kot ſs, [č] je v edini pojavitvi ch, [ž] pa v kratkem besedilu sploh manjka. Konſscienzia je bila tudi središka. V 18. in začetku 19. stoletja najdemo "varaš" v prisežnih besedilih iz Ormoža in Ljutomera (LJT-1), tu v alternativi z "varoš".
Jezikovne posebnosti in inovacije
V Središču je bilo značilno, da se "vsa ove kotera bise govorile namesto ova /.../ bi se govorila". To je bilo središkemu govoru znano. Množina srednjega spola (ove), "vo-" pa je po Riglerju najbrž pisan za široko govorjen vu- (v Središču danes govorijo fseh). To je bilo najbrž treba brati "ta" (oz. "haču").
Dajalniku se pojavlja samo pri pridevnikih (serdiškomo, k tomo, celomo, vsakomo), čeprav ne vedno (nebeškumu, tomu, nikomu), medtem ko je v samostalnikih -u (varašu, Bogu). Poleg jezikovnega ozira je tudi kajkavski. V njem ni ničesar, »kar bi nujno zahtevalo vsaj središki vpliv«.
Medtem ko imajo slovenske prisege v takem primeru dovršno obliko prisegem (tudi obe središki za tržana). To je bilo verjetno zaradi šolanja ali rojstva v tem okolju. Objavljeni besedili čakata na poglobljeno jezikoslovno obravnavo.
Gajica in knjižni jezik
Jakl je v pravopisnem pogledu izbral tedaj šele nekaj let staro gajico, ki se je razvijala v knjižni jezik. To je bil odmik od tradicionalne kajkavske jezikovne orientacije. Pravopisno sta besedili zelo korektni. Jaklu se je le dvakrat pripetil spodrsljaj, obakrat v besedilu SRE-4, kjer je strešico nad s, kar je dalo varasko namesto varaško.
Nedoslednosti so tudi pri pisanju zvenečih in nezvenečih sičnikov. S (jas, čres) se je glas dejansko izgovarjal. Zlasti za predlogoma v in z (v-posebnem, v-vsih, z-drugemi) je presežnik "najpravičnejše" zapisan nestično: "nai pravičneiše". Jezikovna podoba besedil ni povsem enotna. V prvi vrsti so bila namenjena Središčanom (SRE-4). Ni pa denimo iskal ustreznic za adaptirana tuja izraza purgar in varaš.
Razvoj slovenskega jezika in hrvaški vplivi
Izraz "istinito" (SRE-4) in "serdiškoga" (SRE-4) sta pomembna. V SRE-2 najdemo -oč v besedi "mogočnost". V drugi polovici 19. stoletja so se pojavili hrvaških besed in tvorjenje neologizmov za "rechtschaffen". Posebno pozornost pritegne izraz "občina" (SRE-4) s pomenom, ki je zelo blizu današnjemu "Gemeinde". Starodavna slovenska izraza "sosesko" in "srenjo" ter skovanko "županija" so se uporabljale za označevanje teritorialne skupnosti.
Zgodovinski kontekst in širši pomen
Uradovalni dokumenti v »ljudskem« jeziku
Sredi 18. stoletja je eno osamljeno prisežno besedilo nastalo pri trški upravi (SRE-2). Prisege sodnikov na Kranjskem iz srede 18. stoletja in mestnih svetnikov pa kranjsko iz srede 16. in ormoško iz prve četrtine 18. stoletja kažejo na pomembnost prisežnih besedil. V 17. in 18. stoletju je bil jezik kot uradni jezik, kot izraz dejanskih potreb.
Starejši uradovalni dokumenti v »ljudskem« jeziku so bili prisotni. Pri središki trški upravi so med sredi 17. in koncem 18. stoletja sestavili več zvrsti dokumentov. Iz časa od srede 17. do druge polovice 18. stoletja so ohranjena štiri bratovščinska pravila, nastala pri središki trški upravi.
Ena takšna listina je bila tudi ena od dveh pogodbenih strani v Čakovcu sklenjene pogodbe pred drugimi trgi. Sestavljena je bila v Središču, ne v Veliki Nedelji, kjer so jo našli. To se je zgodilo v petdesetih letih 17. stoletja. Bratovščina sv. Trojice iz prve polovice 18. stoletja je imela prisežni obrazec za trške sodnike iz druge polovice stoletja (SRE-2).
Vpliv kajkavske orientacije
Kajkavske jezikovne orientacije Prlekije so bile močne, da so vplivale na jezik v kvantitativnem pogledu že od 16. stoletja in tudi širšega prostora. V drugi polovici 18. stoletja je bil ta vpliv najdlje, do konca osemdesetih let 18. stoletja v Središču. SRE-3 in SRE-4 iz leta 1840 sta najzgodnejši slovenski uradovalni besedili za pravopisne novosti Gajevega kroga.
Dokumentirano je od srede 17. stoletja. Prvotna imena članov skupnosti so se sčasoma nadomestili s tržanom, kar je bilo splošno uveljavljenemu v petdesetih letih 19. stoletja.