Žita so skozi zgodovino predstavljala in še vedno predstavljajo temelj človeške prehrane in kmetijstva. V Sloveniji so ključna kultura v poljedelstvu, saj so bogata s hranili in se uporabljajo na različne načine, od proizvodnje kruha in pekovskih izdelkov do krme za živino. V zadnjih letih se je močno povečala tudi površina tritikale.
Vrste žit in njihov pomen v slovenskem kmetijstvu
V strukturi pridelave strnih žit v Sloveniji prevladujeta pšenica in ječmen. V povprečju zadnjih desetih let je bilo strnega žita posejanega na približno 56.900 hektarih. Natančneje, pšenica je bila posejana na 29.128 ha, ječmen na 20.421 ha, tritikala pa na 4.992 ha. V Sloveniji je domača poraba strnega žita večja od pridelave, kar poudarja pomen učinkovite in trajnostne pridelave. Strokovnjaki opažajo, da so pekovski izdelki v Sloveniji zelo priljubljeni, zato je razumevanje žit in žitnih izdelkov ključno.
Prehranska vrednost in uporaba žit
Žita so ključna sestavina naše prehrane, saj so bogata z ogljikovimi hidrati, beljakovinami (med 10 in 14 %) in predstavljajo pomemben vir prehranskih vlaknin. Priporočen dnevni vnos prehranskih vlaknin znaša približno 30 g, kar s sodobnim načinom prehranjevanja zahodnega sveta uspe le redkim. Neobdelana žita so bogata tudi z vitamini (predvsem B in E) in minerali, medtem ko so bolj obdelana žita prehransko osiromašena.
- Pšenica: Ena najstarejših in najpomembnejših žit. Uporablja se za moko (za kruh, pekovske izdelke, testenine), pšenične kosmiče in zdrob.
- Rž: Dobro uspeva v hladnejših podnebjih. Uporablja se predvsem za rženo moko in proizvodnjo alkoholnih pijač.
- Pira: Podvrsta pšenice, primerna za peko kruha. Po vsebnosti hranil je primerljiva s pšenično polnozrnato moko.
- Ječmen: Eno prvih žit za prehrano ljudi. Uporablja se kot ješprenj v kulinariki in je ključna sestavina v pivovarstvu. Bogat je s topnimi vlakninami (beta-glukani), ki znižujejo holesterol.
- Oves: Prvotno krma za živali, danes priljubljen v prehrani ljudi (ovseni kosmiči). Vsebuje beljakovine z visoko biološko vrednostjo in beta-glukane.
- Koruza: Glavna poljščina po proizvedenih tonah. Uporablja se v številnih oblikah (moka, zdrob, polenta, pokovka). Bogata je z vlakninami in antioksidanti.
- Ajda: Psevdožito, primerno za gojenje na visokih nadmorskih višinah. Cenjena zaradi kakovostnih beljakovin, mineralov in antioksidantov.
- Proso: Psevdožito, ki dobro uspeva v suhem in vročem podnebju. Uporablja se kot prosena kaša in je bogato z beljakovinami, vitamini B in minerali.
Mag. Rok Poličnik iz NIJZ poudarja, da je pomembno uživanje izdelkov iz celega žitnega zrna in zamenjava prečiščenih kosmičev s polnozrnatimi. Mladi naj bi dnevno zaužili do 15 prehranskih enot živil ogljikohidratnega izvora. Za zajtrk so priporočljivi polnovredni kruhi in pekovski izdelki, ki se lahko popestrijo z mlečnimi izdelki, sadjem, zelenjavo in oreščki. Ovsene kosmiče je pred zaužitjem priporočljivo namakati.
Gluten v žitih
Gluten je beljakovina, ki jo najdemo v endospermu krušnih žit, kot so pšenica, ječmen, rž, oves, pira, kamut in tritikala. Vsako od teh žit vsebuje gluten v različnem razmerju in pod različnimi imeni (gliadin v pšenici, sekalin v rži, hordein v ječmenu, avenin v ovsu). Bolniki s celiakijo se morajo živilom z glutenom izogibati, saj jim lahko povzroči hude težave. Ljudje brez celiakije pa lahko varno uživajo žita z glutenom.
Sorte žit za pridelavo v Sloveniji
Izbira prave sorte je ključna za uspešno pridelavo žit in mora biti prilagojena rastnim razmeram. Med vrstami in znotraj sort obstajajo značilne razlike glede odpornosti na bolezni, tolerance na stresne razmere, zahtevnosti po rodovitnosti tal in podnebnih zahtev.
Pšenica
- Anversa (ozimna krušna): Rekorden pridelek zrnja ob intenzivni tehnologiji.
- Bernstein (ozimna): Zelo visok pridelek z veliko vsebnostjo beljakovin.
- Campesino (krmna): Kompenzacijska sorta za setev po poznem spravilu koruze za zrnje.
- Izalco (ozimna): Zelo zgodnja sorta z odličnimi pekovskimi lastnostmi, resnica (primerna tudi za področja, kjer povzroča škodo divjad).
- Lennox (presevna): Zelo kakovostna sorta po beljakovinah in FN. Zgodnja sorta po zrelosti, čas setve od oktobra do aprila.
- Obiwan (ozimna krušna): Zgodnja, nizka resnica, odporna na bolezni.
- Spontan (krmna): Srednje pozna golica, primerna za srednje težka in težka tla na živinorejskih kmetijah.
Ječmen
- Avus (jari): Izredno dobro odporen na glavne bolezni ječmena. Primeren za intenzivno in ekstenzivno pridelavo.
- Elena (ječmen): Izredno dobro odporen na glavne bolezni ječmena. Primeren za intenzivno in ekstenzivno pridelavo.
- Escalena (jari): Izredno dobro odporen na glavne bolezni ječmena. Primeren za intenzivno in ekstenzivno pridelavo.
- Sandra (ozimni): Najbolj popularna sorta dvorednega ječmena v Sloveniji.
- Su Jule (ozimni): Odličen pridelek v različnih pridelovalnih območjih.
Oves
- Eagle (ozimni): Primeren za ozelenitve slabih tal, odlična krma. Pridelek zrnja z visoko absolutno težo, velika zrna.
- Earl (oves): Zgodnja sorta ovsa z zrnjem rumene barve in zelo dobrim pridelkom. Zelo visok hektoliter, kljub visoki slami zelo dobro stabilna rastlina.
Rž
- Elias (ozimna): Populacijska sorta, zelo odporna na kalitev na klasu.
- Emphor (h) (ozimna): Zgodnja ozimna hibridna rž. Na težkih tleh naj bo setev v septembru, na boljših pa v oktobru, da se dobro razvije pred zimo.
- Pulsor [H] (ozimna): Srednje zgodnja ozimna rž, primerna za vse tipe tal. Izjemni pridelki zrnja, odlična kakovost za mline. Visoko in stabilno padno število.
- Su Vector (kosna ozimna): Zgodnja sorta, namenjena za pridelavo zelene mase in pridelavo silaže.
Pira
- Ostro (ozimna): Primerna za ekološko pridelavo, na voljo tudi BIO seme.
Tritikala
- Somtri: Stabilna tritikala.
Agrotehnični ukrepi in kolobarjenje pri pridelavi žit
Priprava tal in setev žita
Kolobarjenje je eden od temeljnih tehnoloških ukrepov v poljedelski pridelavi, ki je pri žitih praktično nujno za ohranjanje rodovitnosti tal, obvladovanje škodljivih organizmov in ekonomičnost pridelave. Zaporedno pridelovanje ozimnih žit na isti njivi ni priporočljivo, saj poveča verjetnost razvoja bolezni in plevelov.
Kolobarjenje in predposevki
- Kolobar mora biti biološko uravnotežen in vključevati več botanično nesorodnih vrst.
- Po žetvi ozimnih žit je priporočljiva ozelenitev strnišč za zmanjšanje razvoja plevelov in oviranje razvoja samosevcev.
- Na zaporedno pridelovanje je najbolj tolerantna rž, ostale vrste pa same sebe slabo prenašajo.
- Za pšenico, ječmen in tritikalo je priporočljivo pridelovanje v triletnem kolobarju, oves pa sejemo na isto njivo vsako četrto leto.
- Izmed strnih žit je oves najprimernejši predposevek za pšenico, tritikalo in ječmen, saj se bolezni ovsa ne prenašajo na omenjene vrste žit.
- Pridelovanje pšenice ali ječmena v dvopolju s koruzo za zrnje se zaradi nevarnosti fuzarijskih plesni in mikotoksinov ne priporoča. Silažna koruza je lahko primeren predposevek le, če je hibrid ranejši in spravilo poteka v suhem vremenu.
- Pomen mulčenja koruznice in zaoravanja ostankov v tla je ključen za zmanjšanje tveganja za bolezni.
Tla, pH in obdelava
Za optimalni razvoj strnih žit so potrebna rodovitna tla, primerna količina in razporeditev padavin, primerna temperatura in ustrezna sončna osvetlitev. Žita so občutljiva na reakcijo tal, zato priporočamo pH tal med 5,7 in 6,5, saj je v tem območju optimalna dostopnost hranil. Struktura tal je na nevtralnih tleh večinoma primernejša za pridelavo.
- Na lažjih tleh je bolj priporočljiva pridelava ječmena ali rži kot pšenice ali tritikale, saj sta ječmen in rž odpornejša proti suši.
- Težka ilovnato-glinasta tla niso najprimernejša za ozimno pšenico, ker se prehitro zasušijo in so ob jesenskih padavinah lahko preveč vlažna. Na takšna tla raje sejemo jarine.
- Obdelava tal je odvisna od mehanizacije, tipa tal, kolobarja in predposevka. Pomembno je, da ne slabšamo strukture in rodovitnosti tal.
- Neposredna setev ječmena in pšenice v ostanke koruze za zrnje povečuje tveganje za glivične bolezni.
- Pri prehodu na zmanjšano obdelavo tal se lahko v prvih letih poveča tveganje za nožne bolezni žit.
- Pri konvencionalni obdelavi je pomembno, da so tla ob setvi dovolj uležana, zato oranje opravimo vsaj deset dni pred setvijo. Rž je najbolj občutljiva na slabo uležana tla.
Gnojenje
Za optimalno rast in zmanjšanje stresa med rastno dobo morajo biti tla ustrezno založena z mikro in makro hranili: dušik (N), fosfor (P), kalij (K), kalcij (Ca), magnezij (Mg) in žveplo (S). Osnovno gnojenje izvajamo na podlagi gnojilnega načrta, izdelanega na osnovi analize tal.
- Osnovno gnojenje z organskimi gnojili pred setvijo žit ni priporočljivo, razen če so dobro uležana, saj lahko poveča pritisk plevelov. Raje gnojimo predposevkom.
- Gnojenje z živinskimi gnojili ureja Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov. Obvezno jih zadelamo v tla ali apliciramo čim bližje tlom.
- Žita potrebujejo žveplo (10-40 kg/ha letno), ki ga je priporočljivo dodajati večkrat med rastno dobo, saj je podvrženo izpiranju.
- Skupne potrebe po dušiku se razlikujejo med vrstami in sortami: pšenica potrebuje okvirno 160 kg N/ha, ječmen 130 kg N/ha in rž 120 kg N/ha za pridelek 6 t zrnja/ha.
- Preveliki odmerki dušika povečujejo občutljivost žit na bolezni, škodljivce in poleganje, prenizki pa zmanjšujejo pridelek in kakovost.
- Dognojevanje pšenice in ječmena izvajamo na podlagi rezultatov hitrih rastlinskih nitratnih testov.
- Uporaba česal po prvem dognojevanju je zelo priporočljiva za zadelavo gnojil v tla in mehansko zatiranje plevelov.
- Gnojenje s tekočimi organskimi gnojili (15-20 m3/ha) je možno pri prvem dognojevanju.
- Gnojenje z dušikom v jesenskem obdobju (med 1. septembrom in 1. marcem) je omejeno, saj prevelike količine spodbujajo prekomerno vegetativno rast in zmanjšujejo odpornost rastlin proti mrazu.
Setev in žetev
Setev
Setev ozimnih žit zahteva premišljeno načrtovanje in skrbno upoštevanje agrotehničnih ukrepov. Bistveno je, da izberemo sorte, ki so prilagojene zimskim pogojem in so odporne na nizke temperature. Optimalni čas setve za zimsko pšenico in rž je konec septembra do začetka oktobra.
- Pri prerani setvi se posevki v jeseni preveč razvijejo in so slabše odporni proti zimski zmrzali in nekaterim boleznim.
- Prepozna setev povzroči slabo razvit posevek, ki slabše kljubuje mrazu in ima slabše izoblikovane komponente pridelka.
- Uporabimo zdravo in certificirano seme, po potrebi razkuženo s fungicidi.
- Setvena gostota za ozimno pšenico in rž je približno 23 do 25 rastlin na kvadratni meter, kar ustreza 900.000 do 1.000.000 semen na hektar.
- Uporaba fosforja pri setvi ozimnih žit je zelo pomembna za razvoj močnega koreninskega sistema in odpornost rastlin na zimske pogoje.
- Pravilno pripravljena, dobro prezračena tla so osnova za optimalno razvit koreninski sistem.
- Za preprečevanje bolezni (npr. virus WSMV) se držimo priporočenih datumov setve in uničujemo plevele.
Žetev
Čas žetve se določi na osnovi vsebnosti vlage v zrnju. Optimalno je, če posevke požanjemo, ko vsebuje zrnje okoli 18 % vlage, nato pa ga posušimo na 14 % vlage. Za zmanjšanje stroškov sušenja se v praksi večina posevkov požanje, ko doseže zrnje 14 % vlage ali manj.
- Žetev naj poteka v toplem in suhem vremenu.
- Zakasnela žetev (vlaga pod 12 %) lahko povzroči izgube zaradi osipa zrnja, loma klasov pri ječmenu in poveča nevarnost poleganja.
- Ob nenadnih padavinah v času polne zrelosti lahko pride do osipanja in izpiranja zrnja, kar zmanjša količino in kakovost.
- Rž, tritikala in zgodnje sorte pšenice so najbolj dovzetne za kalitev v klasu.
- Pravilna tehnika in nastavitve kombajna so ključne za preprečevanje loma zrnja in pokanja perikarpa. Poškodovano zrnje je bolj izpostavljeno okužbam med skladiščenjem.
- Sprotno pregledovanje požetega zrnja je pomembno, saj vonj po pokvarjenih ribah lahko nakazuje okužbo s pšenično trdo snetjo.
Spremljanje in obvladovanje škodljivih organizmov
Žita imajo številne skupne škodljivce, povzročitelje bolezni in plevele. Ozek kolobar s sorodnimi vrstami žit močno poveča tveganje za pojav in razvoj glivičnih bolezni, še posebej pri občutljivih sortah.
Bolezni in škodljivci
- Različne vrste žit in sorte se razlikujejo po odpornosti/tolerantnosti na določene bolezni in škodljivce.
- Samosevci, ki se razvijejo na neobdelanih strniščih, so pomemben vir prenosa glivičnih bolezni v jeseni.
- Virus pšeničnega mozaika (WSMV) in virus ječmenovega mozaika sta primera bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s pravilnim časom setve in uničevanjem gostiteljskih rastlin.
- Okužba rži z glivo rženi rožiček (Claviceps purpurea) je v preteklosti povzročala hude zastrupitve, danes pa je zaradi varnostnih ukrepov manj problematična.
Poleganje žit
Poleganje ali poleženost je upogibanje oz. padec žit na tla. Vzroki so neugodne vremenske razmere (nevihtni veter z dežjem), izdatno gnojenje z dušikom, pregosta setev, močnejši napad bolezni in sortne lastnosti. Posledice so velike gospodarske škode (zmanjšan pridelek do 20 %), saj so polegle rastline bolj dovzetne za bolezni, plesen in gnitje, asimilacija se zmanjša, zorenje se podaljša, zrna slabše natekajo in klijejo že v klasu.
- Najbolj rade polegajo prava žita (rž, ječmen, oves, pšenica), od prosastih žit riž in proso. Koruza in sirek ne poležeta.
- Preprečevalni ukrepi vključujejo izbiro odpornih sort, pravočasno obdelavo tal, primerno gnojenje, pravočasno in primerno gosto setev ter morebitno uporabo hormonskih pripravkov proti bujni rasti.
- Zgodnejše poleganje povzroči največjo škodo, čeprav se žito lahko še vzpne. Pšenica si najteže opomore, če poleže med cvetenjem.
Morfologija žit
Žito je skupno ime za kulturne rastline s klasi ali lati. Večina jih spada v družino trav (Poaceae). Beseda "žito" lahko pomeni tudi plod teh rastlin. Glede na botanične značilnosti in agrotehniko ločimo prava (pšenica, ječmen, rž, oves) in prosasta žita (proso, koruza, sirek, ščir, kvinoja).
Zrno
Žito obrodi enosemenski plod - zrno (caryopsis ali kariopsa). Zrno sestavljajo lupina (plodnična in semenska), meljak (endosperm, bogat s škrobom) in kalček (poln maščob, encimov, vitaminov in aminokislin). Zunanja plast meljaka se imenuje alevronska plast, ki je bogata z beljakovinami in encimi. Meljak predstavlja 80-90 % mase zrna.
Korenine
Vsa žita imajo šopaste korenine. Razlikujemo prvotne (klične) in drugotne (nodalne) korenine. Pravo žito ima do 10 prakoreninic, medtem ko prosasta žita imajo le eno. Pravo žito se prične razraščati kasneje, najmočneje iz prvega kolenca pod zemljo (razrastišča).
Steblo (bil)
Steblo žit se imenuje bil ali bilka. Je valjasta, členkovita, sestavljena iz odebeljenih kolenc (nodij) in medkolenc (internodij). Spodnji členki so najkrajši in najdebelejši. Kolenca so pregrajena s prečno celično ploščo. Bili pravih žit so votli, pri prosastih pa zapolnjeni s puhlim strženom. Bil raste interkalarno, kar pomeni, da ima več rastnih vršičkov. Interkalarna rast omogoča, da se polegla rastlina lahko zopet dvigne.
Listi
Listi so premenjalno nameščeni in sestavljeni iz listne nožnice, ki objema bil, in listne ploskve (lamina). Na mestu objema je odebeljeno listno kolence, ki utrjuje bil. Listna ploskve je trakasta in se konča z ostrim vrhom. Pomembna dela lista sta tudi jeziček (ligula), ki preprečuje vdor vode med nožnico in bil, ter ušesca (auriculae), ki objemajo bil.
Socvetje
Žita imajo socvetje v obliki klasa (pšenica, rž, ječmen) ali lata (oves, riž, sirek in proso). Koruza ima obe socvetji: lat na vrhu stebla (moško) in klas (storž) v listni pazduhi (žensko). Klas sestavlja členkovito cikcakasto klasno vreteno z izmenjajočimi se klaski. Lat sestavlja sredinska os, bočne veje, vejice in klaski.