Pomen zelenega gnojenja za rodovitnost tal
Zeleno gnojenje s setvijo posebnih rastlin je ključen ukrep za ohranjanje in povečevanje vsebnosti organske snovi v tleh. Priporoča se uporaba čim bolj pestre mešanice rastlin, saj s tem v tla vnesemo širok spekter koristnih snovi. Ta praksa zagotavlja stalno pokritost in zaščito tal, kar zmanjšuje izpiranje hranil in onesnaževanje vodotokov. Poleg tega se izboljša mikrobiološka aktivnost, struktura in zračnost tal. Tla, bogata z organsko snovjo, bolje zadržujejo vodo, kar je ključno za razvoj močnejšega koreninskega sistema in večjo odpornost rastlin na bolezni in škodljivce. Zeleni pokrov učinkovito zmanjšuje tudi nevarnost erozije, ki je v Sloveniji, zlasti na hribovitih in vetrovnih območjih, pomemben problem.
Mešanice za zeleno gnojenje običajno vključujejo metuljnice, križnice, žita ter trave, pogosto pa dodamo tudi semena zdravilnih rastlin. V območjih z omejenimi viri hlevskega gnoja, zeleno gnojenje postane še posebej pomembno. Tudi v trajnih nasadih, kjer načrtna ozelenitev ustvarja kompaktno rušo, zeleni posevki olajšajo strojna in ročna dela ter zmanjšujejo prisotnost agresivnih plevelov. Vključevanje metuljnic, žit in križnic ne le bogati tla s hranili, temveč tudi spodbuja biotsko pestrost in zagotavlja zatočišče za koristne organizme.
Vloga posameznih skupin rastlin pri zelenem gnojenju
Metuljnice: Naravni vir dušika
Metuljnice, kot so krmni grah, detelje in lucerna, imajo edinstveno sposobnost vezanja dušika iz zraka s pomočjo bakterij rodu Rhizobium, ki živijo v simbiozi na njihovih koreninah. Z vključitvijo metuljnic v zeleni podor vnesemo v tla tudi fosfor. Ta proces lahko zmanjša izgube dušika za več kot 80 %, saj se naravni dušik počasi sprošča in je rastlinam stalno na voljo. Povečevanje organske snovi v tleh je temelj za povečanje pridelkov.
Žita: Dodatek kalija
Plitka zadelava žit, kot so ječmen, rž in oves, v tla dodatno vnese kalijeva hranila.
Križnice: Žveplove spojine in razkužilni učinek
Zelenim podorom križnic, kot so krmna ogrščica, krmna redkev in rukola, v tla vnesemo pomembne žveplove spojine. Križnice vsebujejo glukozinate, ki v tleh delujejo razkužilno. Zato jih priporočamo za setev v plastenjakih po glavni kulturi, saj omogočajo naravno razkuževanje tal. Večja biotska pestrost, ki jo prinesejo te rastline, prispeva tudi k lepšemu videzu krajine.
Primerne rastline za ozelenitev tal
Metuljnice
- Grašica (Vicia spp.): Enoletna metuljnjica, ki se dobro obnese v mešanicah z žiti. Priporočene mešanice vključujejo rž s kuštravo grašico (50 kg/ha rži + 90 kg/ha grašice), ječmen z grašico (50 kg/ha ječmena + 90 kg/ha grašice) ter oves z jaro grašico (60 kg/ha ovsa + 90 kg/ha grašice). Kuštrava grašica je prezimna rastlina.
- Volčji bob - lupina (Lupinus sp.): Zraste do 1 meter visoko in cveti belo, belo-modro ali rumeno. Rumeno cvetoči volčji bob dobro uspeva na sušnih in kislih tleh ter je meliorativka. Sejemo ga zgodaj spomladi ali v juliju in avgustu, zaorjemo pa v času polnega cvetenja. Potrebnih je 200 kg/ha semena.
- Medena detelja (Melilotus sp.): Uporabljamo navadno ali belo deteljo, poznamo eno- in dvoletne oblike. Enoletne sejemo spomladi, dvoletne jeseni. Zraste lahko do 2 metra. Bela detelja ima bele cvetove, navadna medena detelja pa rumene. Uspeva v sušnih, toplih in alkalnih tleh ter je meliorativka. Potrebnih je 25-30 kg/ha semena.
- Facelija (Phacelia tanacetifolia): Enoletna rastlina z modro-vijoličnimi cvetovi. Uspeva na sušnih in alkalnih tleh. Sejemo jo spomladi ali v začetku avgusta, da jo lahko pred zimo zaorjemo.
- Inkarnatka (Trifolium incarnatum): Enoletna prezimna rastlina, ki zraste do 70 cm. Cveti škrlatno rdeče in najbolje uspeva na toplih rastiščih, prenaša pa tudi temperature do -10 °C. Sejemo jo proti koncu avgusta, podorjemo pa jeseni ali do konca aprila naslednje leto. Potrebnih je 25-30 kg/ha semena.
- Lucerna (Medicago sativa): Sejemo jo za večletno (do 3 leta) prekrivanje tal. Za večletne ozelenitve njivskih površin je primerno tudi veliko število trav. Potrebnih je 20-30 kg/ha semena. Priporoča se valjanje posejanih površin. Setev opravimo do 1-2 cm globine.
Križnice
- Oljna ogrščica in oljna repica: Ti križnici imata razkužilni učinek zaradi visoke vsebnosti glukozinatov, ki lahko globinsko razkužijo tla. Posebej učinkovito delujejo v plastenjakih pri težavah z nematodami zaradi ozkega kolobarja. Sejemo jih v začetku septembra, po potrebi zalivamo za boljše ukoreninjenje. Ko razvijejo bujno listno maso, jih zmulčiramo, zadelamo v tla in zapremo plastenjak za vsaj tri tedne, da se glukozinolati hitreje sproščajo. Količina semena je za ogrščico 12-18 kg/ha, za oljno repico pa 10-15 kg/ha.
- Oljna redkev (Raphanus sativus L. var. oleiformis Pers.): Enoletna, neprezimna rastlina, visoka do 1,5 m, z belo-vijoličnim socvetjem. Ima izrazito antinematodno delovanje. Zaradi hitre rasti je primerna za spomladansko in jesensko setev. Potrebnih je 15-20 kg semena/ha. Z globokim koreninskim sistemom dobro zrahlja in prezrači tla v globino ter ustvarja veliko organske mase. Zmanjšuje tudi vsebnost nitratov v talnem profilu.
- Krmni ohrovt (Brassica oleracea L. convar. acephala (DC.) Alef): Za setev krmnega ohrovta potrebujemo 5-6 kg semena na hektar. Rastlina doseže do 2 metra višine, dobro prezimi in jo spomladi lahko zmulčiramo in podorjemo. Sejemo ga v začetku septembra.
- Bela gorjušica (Sinapis alba L.): Enoletna, rumeno cvetoča rastlina z močnim koreninskim sistemom, odporna na sušo. Zmanjšuje prisotnost nematod v tleh, zato je primerna za ohranjanje rodovitnosti, mikrobiološke aktivnosti in visoke vsebnosti humusa. Novejše sorte zmanjšajo prisotnost nematod tudi do 90 %.
- Krmna ogrščica (Brassica napus L. var. napus f. biennis): Oblikuje globoke korenine, ki ugodno vplivajo na strukturo tal. Rumeni cvetovi privabljajo žuželke. Na Primorskem jo sejemo konec avgusta ali v začetku septembra. Podorjemo jo lahko v polnem cvetenju, paziti moramo le, da ne semeni. Ustvari veliko organske mase, ki jo je treba plitko zaorati.
- Krmna repica (Brassica napa L. ssp. sylvestris f. autumnalis): V primerjavi z ogrščico tvori tanjše in manjše steblo. Lahko jo sejemo še do sredine septembra. Za hektar potrebujemo 15-20 kg semena. Za bogato listno maso jo lahko pognojimo z 80-100 kg dušika na hektar.
Trave
- Sudanska trava (Sorghum sudannense P.): Enoletna, neprezimna rastlina, ki zraste do 2-3 metre. Uspeva v večini tipov tal in odlično prenaša sušne razmere. Zaoravamo jo, ko doseže 60 cm višine, sicer je zaoravanje oteženo. Sejemo jo spomladi in poleti. Potrebnih je 30 kg/ha semena.
- Mungo (Guizotia abyssinica (L. f.) cass.): Nova vrsta, ki zraste do 1 meter visoko in po obliki spominja na sudansko travo. Odlično prenaša sušne razmere, a hitro propade ob prvem mrazu. Za setev 1 ha potrebujemo 8-10 kg semena. Sejemo jo podobno kot sudansko travo. Za setev dosevkov je potrebna minimalna plitva obdelava tal in setev z žitno sejalnico ali trosilcem za mineralna gnojila. Priporoča se minimalno gnojenje s 200-300 kg/ha NPK 15:15:15 in po potrebi dognojevanje za čim večjo organsko maso.
Ohrovt: Nepogrešljiva zimska zelenjadnica
Ohrovt, predvsem listnati, je pogosto spregledano "superživilo", ki ga naše telo dobro pozna in uporablja. Za razliko od eksotičnih novosti, ki jih hitro sprejemamo, ohrovt predstavlja vir vitaminov, mineralov in antioksidantov, ki so ključni za zdravje, še posebej pozimi. Njegova prednost je tudi v tem, da vse tri glavne oblike - listnati, brstični in glavnati - praktično prezimijo na prostem, kar zagotavlja svežo zelenjavo tudi v najhladnejših mesecih.
Tri oblike ohrovta z enim imenom
Ohrovt spada v družino križnic, kamor sodi tudi zelje. Čeprav sta si sorodna in se lahko celo križata, zelje in ohrovt ne smeta cveteti skupaj, če želimo pridelati lastno seme. Križnice predstavljajo zelo pisano skupino vrtnin, ki so se razvile v številne oblike. Pri ohrovtu uživamo liste (listnati ohrovt), trde brste, ki se oblikujejo v listnih pazduhah (brstični ohrovt), ali pa liste, ki se zvijejo v glavo (glavnati ohrovt).
Ohrovt kot vir zdravja
Številne raziskave potrjujejo, da je ohrovt med vrtninami z najvišjo vsebnostjo različnih antioksidantov. Vsebuje vse življenjsko pomembne aminokisline, rudnine in širok spekter vitaminov. Pozimi, ko je naša prehrana pogosto manj zdrava, nam ohrovt daje moč in energijo. Pomaga pri zniževanju holesterola in uravnavanju krvnega sladkorja ter krepi telo pred prehladi in vnetji. Njegova sposobnost prezimovanja na prostem zmanjšuje potrebo po umetnih vitaminih in prehranskih dopolnilih.
Vzgoja in pridelovanje ohrovta
Vse tri oblike ohrovta pridelujemo iz sadik. Za vzgojo sadik s koreninsko grudo potrebujemo približno štiri tedne. Seme sejemo v multiplošče ali lončke premera 4 cm. Idealen čas za presajanje brstičnega ohrovta je konec junija do sredine julija. Listnati ohrovt lahko presadimo nekoliko prej, saj bolje prenaša poletno vročino, čeprav njegovi listi postanejo bolj okusni po prvi zmrzali. Glavnati ohrovt bi lahko pridelovali skozi vse leto, vendar je jesensko-zimska pridelava najbolj smiselna.
Ključni dejavniki za uspešno rast
Ohrovt sejemo pozno, predvsem zato, ker v poletni vročini rastline slabo uspevajo in so bolj dovzetne za škodljivce, čeprav je na to področje relativno odporen. Drugi razlog je ta, da pridelek šele ob nižjih temperaturah doseže pravi okus in kakovost. Če brstični ohrovt do jeseni prehitro zraste, se brsti lahko oblikujejo nesklenjeni in razpršeni, listi listnatega ohrovta pa postanejo trdi in manj okusni.
Pred presajanjem gredico dobro pripravimo in upoštevamo možnost namakanja, saj presajamo v času največje možnosti suše. Ohrovt potrebuje veliko hranil in se najbolje počuti po stročnicah ali metuljnicah. Gredico pognojimo s hlevskim gnojem ali kompostom pred sajenjem. Razdalja med sadikami je odvisna od vrste ohrovta: glavnati ohrovt potrebuje 30-50 cm med rastlinami in 40-60 cm med vrstami; brstični ohrovt 50 cm med rastlinami in 60 cm med vrstami; listnati ohrovt pa še 10 cm več.
Poletna nega in dobra sosedstva
V vročem delu leta sadike ohrovta rastejo počasi. Vmesni prostor lahko izkoristimo za pridelavo nizkega stročjega fižola ali solate. V jeseni lahko med rastline listnatega ohrovta posejemo špinačo. Ob gredici je priporočljivo sejati žametnice in ognjič, med rastline pa lahko plazi kapucinka. Dobri sosedje ohrovtu so zelena, kumina, kamilica, koper, komarček, drobnjak in kitajski drobnjak. Kamilica odganja metulje, kumina, koper in tolščak pa preprečujejo zaleganje jajčec kapusovi muhi.
Poleti po potrebi namakamo. Ker imajo ohrovti globoke korenine, namakamo dolgo, vendar le enkrat na teden. V suhem vremenu namakanje izboljša okus in teksturo listov.
Posebnosti pri posameznih vrstah ohrovta
Pri brstičnem ohrovtu se pogosto pojavi vprašanje, ali je treba odščipniti vrh rastline. To storimo le, če želimo naenkrat pobrati ves pridelek. Če to naredimo v toplih dneh, se brsti ne bodo oblikovali lepo zaokroženo. Listi brste pozimi varujejo pred mrazom in vodo, zato jih ne smemo odstraniti.
Glavnati ohrovt, še posebej pozne sorte, lahko tudi kisamo ali ga dodajamo kislemu zelju za izboljšanje okusa. Tudi zelenjavne juhe postanejo boljše z dodatkom ohrovta. Po rezanju glavnatega ohrovta pogosto na kocenu poženejo manjše glave, ki jih lahko režemo celo zimo.
Setev in spravilo zelenjadnic v jesenskem času
Od sredine septembra do sredine oktobra je v nižjih legah čas za zeleno gnojenje, ki tla obogati s humusom in organsko snovjo. V začetku septembra je še možno sejati grško seno, facelijo in ajdo. Gredice, ki so bile predhodno močno gnojene, dodatno ne gnojimo z domačim kompostom ali kupljenimi organskimi gnojili. Špinačo, motovilec, zimsko solato in druge vrtnine lahko gnojimo s suhimi namočenimi koprivami.
V septembru sejemo motovilec, zimsko solato, špinačo, blitvo, rukolo, redkvico, vrtno krešo in zimski portulak. Čebulček, sejan v avgustu, presadimo konec septembra. Zimska solata, ki jo sejemo v več terminih, najbolje prezimi. Špinačo, ki jo želimo pobirati še v tem letu, sejemo do konca septembra. Motovilec in rukolo lahko sejemo v septembru in oktobru, pri čemer divja rukola bolje prezimi. Redkvica je odlična za poživitev pozno jesenskih in zimskih solat. V jesenskem času sadimo blitvo med čebulo, zimsko solato ali česen.
Odpornost zelenjadnic proti mrazu
Zelenjadnice se glede na odpornost proti mrazu zelo razlikujejo. Najbolj občutljive so plodovke, ki jih običajno do konca septembra poberemo. Pozno korenje, zeleno in rdeče zelje lahko pustimo v zemlji do prvega večjega mraza, v klet pa jih pospravimo v novembru, najbolje zakopane v vlažen pesek. Peteršilj in korenček tik pred zimo rahlo ogrnemo z zemljo, gredico korenčka pa lahko zasujemo s plastjo listja ali slame. Blitva prezimi tudi brez pomoči.
Brokoli lahko prenese nekaj stopinj pod lediščem, brstični ohrovt pa je zunaj zadovoljen vso zimo. Konec oktobra ali novembra brstični in listnati ohrovt ogrnemo z zemljo za zaščito pred snegom in vetrom. Še zadnjič posejemo redkvico, ki jo oktobra pobiramo z gred. Buče poberemo in jih pred skladiščenjem še nekaj časa pustimo na soncu, da otrdi lupina, nato jih shranimo v hladnem in temnem prostoru.
Zimski vrt in prezimne zelenjadnice
- Špinača: Odlična za jesensko gojenje, saj ima raje nižje temperature in več vlage. Pobiramo jo lahko do novembra, prezimi na gredah in spomladi ponovno odžene. Pred poletjem jo poberemo, sicer hitro odcveti.
- Rukola: Divja rukola pogosto prezimi in jo lahko porežemo spomladi. Navadna rukola sicer ne prezimi, vendar obilno rodi jeseni.
- Zimski tolščak: Na mraz odporna listnata zelenjava, ki raste vse leto na senčnih, vlažnih legah.
- Brstični ohrovt: Zunaj je zadovoljen vso zimo. Od novembra do februarja ali marca nabiramo brste postopoma, od spodaj navzgor.
- Listnati ohrovt: Konec oktobra ali novembra ga ogrnemo z zemljo.
- Glavnati ohrovt: Pozne sorte lahko kisamo ali jih dodajamo kislmu zelju. Glavico odrežemo tik pod njo, v kocen, ki je ostal na vrtu, pa zarežemo plitek križ, da spodbudimo rast manjših stranskih glav.