Zgodovina nekdanjega jugoslovanskega prostora je prežeta z dogodki in simboli, ki so pustili neizbrisen pečat na generacijah. Eno takšnih mest je Jajce v Bosni in Hercegovini, ki je med drugo svetovno vojno postalo ključno zbirališče antifašističnega gibanja. V povojnem obdobju pa je postalo simbol in destinacija tako imenovanih mladinskih pohodnih brigad, ki so obujale spomine na junaško zgodovino in Josipa Broza Tita. Med tistimi, ki so se v mladosti zagnano udeleževali teh pohodov, je bil tudi kasnejši slovenski premier, Janez Janša.
Jajce kot simbol jugoslovanskega odpora
Za mlajše bralce je pomembno razumeti, da je bilo Jajce med drugo svetovno vojno prizorišče 2. zasedanja Avnoja (Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije). Na tem zasedanju so partizani iz Jugoslavije sklenili, da se bodo do konca borili proti fašistom in njihovim domačim pomagačem, za svojega predsednika pa so izvolili partizanskega komandanta in predsednika komunistične partije Tita. To je Jajcu dalo izjemno simbolno težo v povojni Jugoslaviji.
Nekoč je bila hiša ob Vrbasu, v kateri je bila v dvorani v senci dolgih jugoslovanskih zastav razstavljena Titova naslanjača, kraj oboževanja in obvezna točka obiska slehernega pionirja, mladinca ali delovnega človeka na sindikalnem izletu po Bosni. Danes je muzej Avnoja med vojno oropan, toda dvorana je še vedno ohranjena. Obiskovalci so danes drugačni, vendar ga od vseh bratskih narodov nekdanje države najbolj zvesto obiskujemo Slovenci. Večinoma so to družine, kjer mame in očetje svojim otrokom razlagajo o življenju v nekdanji Jugoslaviji in predsedniku Titu.
Kako pomembni obiskovalci muzeja Avnoja v Jajcu so Slovenci, priča tudi majhna podrobnost iz priročne trgovinice s spominki: med skodelicami s Titovo podobo, majicami z zastavo SFRJ in razglednicami z Jajcem v grbu SFRJ visijo tudi leseni obeski za ključe s slovenskim grbom.
Janševa mladost in včlanitev v Zvezo komunistov
Janez Janša je že v rani mladosti kazal voditeljske sposobnosti. Že pri sedemnajstih letih, leta 1975, ko je večino njegovih sovrstnikov "razganjalo od hormonov", se je kot mladenič včlanil v Zvezo komunistov Jugoslavije. Vstop v stranko odraslih, komunistično partijo, ki je takrat vladala in drugih strank ni bilo, je bil za najbolj zagrizene učence srednjih šol pomemben korak. Janša se je v Zvezo komunistov včlanil zato, ker je želel »doprinesti svoj delež k izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marksistični ideologiji«.
Pohodi v Jajce: Vloga Janeza Janše
Janša je bil tako vzoren Titov mladinec, da je bil mladinski brigadir in kmalu tudi politični komisar mladinske pohodne brigade po poteh 2. zasedanja Avnoja v Jajcu. Bil je zelo resen, in v njegovi četi, ki se je podala po poteh avnojske Jugoslavije v Jajce, ni bilo zabave; vse je bilo podrejeno obujanju junaške zgodovine in spominov na Tita.
Leta 1977 je mladi Janez Janša v Biltenu Avnoj med drugim zapisal: »Na pohodu, ki vsebinsko ni samo hoja po krajih, znanih iz NOB, ampak je tudi kadrovska šola in šola bratstva in enotnosti, spoznavamo in razvijamo tradicije NOB, ki so edina zdrava osnova za naš samoupravni socialistični razvoj.« Takrat je kot komisar 1. čete 1. bataljona mladinske pohodne brigade vodil pohod po poteh delegatov v Jajce in v obujanju spominov na slavne čase jugoslovanskega odpora pisal proste spise. Še bolj zagrizeni so tega Tita nosili na svojih majicah, med drugimi tudi Janez Janša.
Poleti 1983 se je Janša podal še na zadnji pohod v Jajce, ki je bil tri leta po smrti Josipa Broza Tita tudi zadnji. Jože Čurin, udeleženec 13. pohoda po poteh Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (Avnoj), je za časnik Dnevnik pred leti zapisal, da je bila med pohodniki poleg nekaterih znanih imen tudi danes pokojna narodna herojka Albina Hočevar - Mali, ki je nekajkrat izmenjala nekaj ostrih besed z vodstvom in predvsem s komandantom Janezom Janšo.
Prehod iz sistema: Kritika in izključitev iz partije
Leto pred zadnjim romanjem je Janša zaključil študij na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes Fakulteta za družbene vede). Leto 1983 je bilo sicer zanj prelomno. Medtem ko je drvel proti komunističnim zvezdam visoko nad oblaki, je v trenutku padel v nemilost. Za problemsko konferenco ZSMS o podružbljanju varnosti in obrambe je spisal radikalno levičarsko kritiko sistema splošne ljudske obrambe in jo samoiniciativno razposlal občinskim organizacijam.
Sledil je škandal, partija je njegove ideje označila za heretične, medtem ko je Služba državne varnosti poiskala vse razposlano gradivo. Zgodovinar Božo Repe je za Mladino dejal, da se je "po domače povedano zavzemal za to, da bi bil vsak jugoslovanski državljan tudi vojak, ki bi lahko imel pod posteljo puško, s katero bi se uprl sovražnikom socializma." Komunisti Janšo izključijo iz partije, kljub njegovim pritožbam.
Kljub izključitvi iz Zveze komunistov je bil Janša nekaj časa še ponosen na svoje komunistične prijatelje. Ko se je februarja leta 1985 prijavil na mesto odgovornega urednika časopisa Pavliha, se je v življenjepisu pohvalil s številnimi funkcijami, kot so: »Opravljal sem vrsto funkcij v ZSMS, ZK (Zveza komunistov, op. a.), SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva, op. a.) in delegatskih skupščinah ... med drugim sem bil član komisij pri občinskem komiteju ZKS (Zveza komunistov Slovenije, op. a.).«
Kasneje začne pisati kritične članke o stanju tedanje družbe za Mladino in Časopis za kritiko znanosti in postane politični disident. Služba državne varnosti ga pomladi leta 1988 aretira, nato se je zgodil tako imenovani proces proti četverici, ki je bil pomemben dejavnik v procesu osamosvojitve države.
Od disidenta do vodje desnice: Politična preobrazba
Kmalu po osamosvojitvi je Jože Pučnik povabil Janšo v Socialdemokratsko stranko Slovenije (takrat še SDSS). Nekdanji komunist se mu je za povabilo zahvalil tako, da ga je kmalu izrinil na stranski tir, sam pa prevzel vodenje stranke. SDSS je na kongresu sodelovala kot opazovalka, leta 1994 pa je na novem kongresu Janševa stranka poskušala dobiti polnopravno članstvo v Socialistični internacionali, a je bila zavrnjena, medtem ko je članica internacionale postala tedanja Združena lista socialnih demokratov (danes SD). S tem pa se je začela Janševa preobrazba v zagrizenega desničarja.
Dimitrij Rupel, nekdanji Janšev politični sopotnik, je komentiral njegovo preobrazbo: »Janeza Janšo poznam od leta 1988. Vaše sklepanje o njegovem pohodu z levice na desnico je nekoliko prenagljeno in poenostavljeno. Janšo je zanimala politika in je vstopil vanjo skozi (v tistih časih) edina mogoča vrata, računajoč, da jo bo spreminjal od znotraj. Partija in vladajoči razred - vsaj v nekaterih obdobjih - nista bila neumna in sta vabila k sebi talente. Ko sva sodelovala v SDZ (1989-1991), je Janša enako kot jaz mislil, da spadamo v liberalno internacionalo. Po razpadu SDZ se je vključil v Pučnikovo socialno demokracijo, vendar je to (demokratično) stranko izrinila partija. S pomočjo podobno ogroženih - nekdanjih komunističnih - strank v Evropi se je partija preoblekla v socialdemokratsko obleko in potisnila Pučnika oziroma Janšo bolj na desno. SDS vidim v politični družbi z nemško desnosredinsko CDU ali CSU. Z njeno usmeritvijo ni nič narobe, vendar si je v razmerah izključevanja nadela nekakšen oklep.«
Janša je danes, več kot trideset let pozneje, pravi, da je bil v mladosti zaveden. »V času, ko je Tito živel, velika večina ljudi ni poznala resnice o zločinih. O Titu so nas učili vse lepo in dobro in za večino generacije, ki ji tudi sam pripadam, je bil vrhovna avtoriteta, za mnoge skoraj božanstvo. Sam nisem bil pri takem dojemanju njegove vloge nobena izjema.« Danes Janševa SDS zaradi odkritja grobišč pravi, »da je nesprejemljivo, da katerakoli slovenska ulica ali trg še naprej nosi njegovo (Titovo) ime«. Predlaga tudi, da se ime Josipa Broza - Tita zbriše s slovenskih ulic in trgov, njegovi kipi pa umaknejo v muzeje. Po Janševem mnenju »osnovna točka spopada med kulturo smrti in kulturo življenja niso imena ulic. Preimenovanje je tako kot poimenovanje zgolj posledica nečesa ... kultura smrti nima prihodnosti, ohranja se namreč lahko le z lažjo. To pa mora njen propagandni stroj stalno in vedno znova ponavljati, vedno znova mora zbirati sile laži in ustvarjati navidezne svetove, medtem ko resnica deluje že sama po sebi.«
Opozoril je tudi na razliko med videnjem preteklosti, kar je ponazoril z anekdoto iz sredine 70. let, ko je jugoslovanski diktator Josip Broz Tito na lovu v Sloveniji ustrelil privezanega medveda, in uslužni podložniki so mu čestitali. S tem je kritiziral kult osebnosti in oportunizem, ki je bil prisoten v prejšnjem režimu.
Predsednik vlade Janez Janša je Evropi tudi sporočil, da večina slovenskih medijev izhaja iz nekdanjega komunističnega sistema. Ob tem pa je dejstvo, da tudi on sam, edini izmed predsednikov parlamentarnih strank, prihaja iz komunističnega sistema. Nenazadnje se danes nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica, ki je postal strankin izobčenec, sprašuje o demokraciji v SDS, če Janša vodi stranko že skoraj tri desetletja: »Mi smo se zgražali nad Titom, pa poglejte zdaj.«