Evropska unija (EU) je edinstvena skupnost držav, ki si med drugim prizadevajo za vzpostavitev miru, stabilnosti in blaginje. Z enotnim trgom se omogoča prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb, kar prinaša številne koristi in prednosti, hkrati pa prost pretok s seboj prinaša tudi pasti. Zato si Evropska unija prizadeva vzpostaviti varnostno unijo, v kateri bi države članice sodelovale v boju proti hudim kaznivim dejanjem, organiziranemu kriminalu in kibernetski kriminaliteti. Ključni pomen pri zagotavljanju varnosti pa ima ravno evropski preiskovalni nalog (EPN).
Kaj je evropski preiskovalni nalog?
Evropski preiskovalni nalog je instrument medsebojnega sodelovanja držav članic Evropske unije (EU) pri pregonu kaznivih dejanj in se uporablja za zbiranje in zavarovanje dokazov, ki se nahajajo v drugi državi oziroma jih je treba v tej državi pridobiti. Oblikovan je kot univerzalni obrazec, ki ga pristojni organi države izdajateljice pošljejo neposredno pristojnim organom države izvršiteljice, da se v državi izvršiteljici opravijo preiskovalni ukrepi in dejanja za zbiranje dokazov.
Doc. dr. Miha Šepec, nosilec projekta o evropskem preiskovalnem nalogu, pojasnjuje: »Evropski preiskovalni nalog je prvi mednarodni institut, kjer lahko države znotraj EU druga od druge zahtevajo, da se izvedejo preiskovalna dejanja. To pomeni, da lahko katerakoli država znotraj EU zahteva od druge države, da izvede denimo hišno preiskavo, osebno preiskavo, tajni preiskovalni ukrep.«
Razlogi za uvedbo in zgodovinski kontekst
Učinkovito in hitro medsebojno sodelovanje v kazenskih zadevah med državami članicami EU je cilj, ki ga EU s svojo pravno ureditvijo od nekdaj zasleduje. V preteklosti s sprejemanjem dokumentov, ki so temeljili na načelu medsebojne pravne pomoči, kasneje pa tudi z instrumenti, ki so temeljili na načelu vzajemnega priznavanja.
Že pred uvedbo EPN sta v EU obstajali dve vrsti pravil za zbiranje dokazov v kazenskih zadevah: instrumenti, ki temeljijo na načelu medsebojne pomoči, in instrumenti, ki temeljijo na načelu vzajemnega priznavanja. Med prve uvrščamo Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. aprila 1959, Konvencijo o izvajanju schengenskega sporazuma in Konvencijo z dne 29. maja 2000 o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU.
Pravni okvir na področju mednarodnega sodelovanja v kazenskih postopkih v zvezi z zbiranjem dokazov je bil razdrobljen, zapleten in neučinkovit. Slabost instrumentov, ki temeljijo na načelu medsebojne pomoči, je bila v tem, da so prinašali dolgotrajne postopke in so se zdeli neučinkoviti, saj niso določali niti standardnih obrazcev niti roka za izvršitev zahteve za zbiranje dokazov, ki pride iz druge države članice.
Dotlej obstoječi instrumenti, osnovani na načelu vzajemnega priznavanja, pa niso bili celoviti. Na podlagi Evropskega dokaznega naloga je bilo namreč mogoče pridobiti le dokaze, ki že obstajajo v drugi državi in so neposredno na voljo v obliki dokumentov, predmetov ali podatkov. Tako je bil ta instrument neprimeren na primer za zaslišanje priče ali osumljenca, saj v tem primeru ne gre za dokaz, ki že obstaja.
Vendar vse do sprejetja Direktive 2014/41/EU, ki je v evropski pravni red uvedla uporabo EPN, cilj po hitrem in učinkovitem sodelovanju med državami članicami EU ni bil izpolnjen. EPN je prvi instrument v pravu EU, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja in se uporablja za vse vrste dokazov.
Direktiva o EPN nadomešča ustrezne določbe Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z dodatnima Protokoloma ter dvostranskih sporazumov, sklenjenih na podlagi te konvencije, Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma ter Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije s Protokolom. V celoti nadomešča tudi Okvirni sklep 2008/978/PNZ o evropskem dokaznem nalogu (slednji je bil tudi že odpravljen) ter določbe, ki urejajo zaseg dokazov, Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji.
Načelo vzajemnega priznavanja
Na srečanju Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 so se voditelji držav članic dogovorili, da naj načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb postane temeljno načelo pravosodnega sodelovanja v EU, kar velja tako za civilne kot kazenske zadeve. EPN temelji na vzajemnem priznavanju, kar pomeni, da mora vsaka država EU priznati in izvesti zahtevo druge države na enak način, kot če bi obravnavala odločitev domačih organov. To načelo, ki je temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, samo po sebi temelji na medsebojnem zaupanju in na izpodbojni domnevi, da druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice.
Delovanje in značilnosti EPN
Danes je v Evropski uniji začel veljati evropski preiskovalni nalog, ki za pravosodne organe poenostavlja pridobivanje dokazov v drugih državah EU. Evropski preiskovalni nalog vzpostavlja enoten in celovit instrument z obsežnim področjem uporabe. Za sodelujoče države članice bo zajemal celoten postopek zbiranja dokazov, od zasega dokazov do posredovanja obstoječih dokazov.
Področje uporabe in ključne prednosti
Doc. dr. Miha Šepec poudarja, da najhujše oblike organiziranega kriminala, denimo terorizem, prodaja prepovedanih drog in podobno, postajajo vse bolj mednarodne, saj takšne oblike kaznivih dejanj ne potekajo samo na območju ene države, temveč na območju več držav, pregon pa poteka v eni sami državi. Ureditev evropskega preiskovalnega naloga ima bistveni pomen za državo pregona, ki mora za učinkovit pregon pridobiti dokaze, ki jih lahko s pomočjo evropskega preiskovalnega naloga s preiskovalnimi dejanji izvede država, kjer je do kaznivega dejanja prišlo. Namen navedenega instituta je torej večja učinkovitost držav članic EU pri pregonu organiziranih oblik mednarodnih kaznivih dejanj.
Direktiva vzpostavlja enoten in celovit okvir za pridobivanje dokazov. Poleg tega zmanjšuje birokracijo z uvedbo enotnega standardnega obrazca v uradnem jeziku države izvršiteljice, ki ga uporabijo organi za zahtevo po pomoči pri pridobivanju dokazov.
Proces izdaje in izvršitve
EPN določa stroge roke za zbiranje zahtevanih dokazov: države članice imajo na voljo 30 dni za odločitev, ali bodo sprejele zahtevo. V primeru sprejetja začne teči 90-dnevni rok za izvedbo zahtevanih preiskovalnih ukrepov. Vsaka zamuda se sporoči državi članici EU, ki je izdala preiskovalni nalog.
Poleg tega omejuje razloge za zavrnitev takih zahtev. Organ prejemnik lahko izvršitev naloga zavrne samo v določenih okoliščinah, če je zahtevek na primer v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli države ali če škodi interesom nacionalne varnosti. Izvršitev se izvede na enak način in pod enakimi pogoji, kot če bi zadevni preiskovalni ukrep odredil organ izvršitvene države.
Medtem ko mora evropski preiskovalni nalog za pridobitev dokazov izpolnjevati enake pogoje tako v državi izvršiteljici kot pridobiteljici, pa to ne velja za zbiranje podatkov. Sodišče EU je opozorilo, da je EPN instrument, ki spada na področje pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb.
Primeri iz prakse in sodna praksa Sodišča EU
Primer EncroChat in pomembne odločitve Sodišča EU
Pri preiskavi nezakonite trgovine s prepovedanimi drogami, ki so jo izvedli francoski organi, so ugotovili, da storilci za komunikacijo uporabljajo storitve šifriranih telekomunikacij EncroChat. Ta je potekala prek posebne programske in strojne opreme, nameščene v telefon, in je omogočala šifrirano komunikacijo od konca do konca prek strežnika v Roubaixu (Francija).
Na podlagi sodnega pooblastila je francoski policiji uspelo pridobiti podatke iz tega strežnika. Ti podatki so omogočili francosko-nizozemski preiskovalni skupini, da je razvila del trojanske programske opreme. Ko je marca 2020 Agencija Evropske unije za pravosodno sodelovanje (Eurojust) organizirala videokonferenco, na kateri so francoski in nizozemski predstavniki obvestili druge o svoji preiskavi ter načrtovanem prestrezanju podatkov, so tudi predstavniki nemške oblasti izrazili zanimanje za sodelovanje.
Konec marca je nemški zvezni urad kriminalistične policije prejel sporočilo skupne preiskovalne skupine, naslovljeno na policijske organe vseh držav članic, glede preiskave EncroChat ter bil pozvan, da pisno potrdi, da so bili obveščeni o metodah, uporabljenih za zbiranje podatkov iz mobilnih telefonov na njihovem ozemlju. To so tudi storili ter na tej podlagi med aprilom in junijem 2020 pridobili podatke o mobilnih telefonih, ki se uporabljajo v Nemčiji.
Ko je državno tožilstvo v Frankfurtu na podlagi evropskega preiskovalnega naloga junija 2020 francosko sodišče zaprosilo za uporabo podatkov, je slednje dovolilo uporabo in prenos podatkov iz mobilnih telefonov nemških uporabnikov. Državno tožilstvo je nato zadeve predodelilo tamkajšnjim državnim tožilstvom. Med njimi je bil tudi uporabnik M. N., za katerega je bil izdan nacionalni nalog za prijetje in ki je nasprotoval zakonitosti treh evropskih preiskovalnih nalogov, ki jih je izdalo državno tožilstvo v Frankfurtu. V postopku je deželno sodišče v Berlinu izpostavilo dvom o zakonitosti teh preiskovalnih nalogov glede na Direktivo 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah ter se v zvezi s tem obrnilo na Sodišče EU.
Kako deluje sodišče – osnove
Vprašanje izdajateljskega organa
Pri odgovoru na vprašanje glede uporabe 2. in 6. člena Direktive 2014/41, in sicer ali mora evropski preiskovalni nalog (EPN) v državi izvršiteljici nujno izdati sodnik, če bi po pravu države izdajateljice prvotno zbiranje dokazov moral odrediti sodnik, je Sodišče EU uvodoma poudarilo, da 6. člen Direktive 2014/41 sicer pomaga opredeliti pogoje za izdajo EPN, vendar ne določa narave organa, ki lahko izda tak nalog. V povezavi s 1. členom te direktive je sodišče poudarilo, da naj bi ta nalog izdal »pravosodni organ«, ki pa natančneje ni opredeljen.
Ob sklicevanju na zadevo C-16/22 je sodišče nadaljevalo, da 2. člen Direktive 2014/41 kot organa izdajatelja opredeljuje tako sodišče, sodnika in preiskovalnega sodnika kot tudi državnega tožilca. Edini pogoj je, da mora ta organ biti pristojen za zadevo. Sodišče EU je zaključilo, da če je po pravu države izdajateljice državni tožilec pristojen, da odredi preiskovalni ukrep za posredovanje dokazov, ki jih že imajo pristojni nacionalni organi, je ta državni tožilec zajet v pojmu »odreditveni organ« v smislu 2. člena Direktive 2014/41 za namene izdaje.
Vsebinski pogoji in zakonitost zbiranja dokazov
Predložitveno sodišče je z drugim in tretjim vprašanjem spraševalo o vsebinskih pogojih za izdajo takih EPN, kot so določeni v prvem odstavku 6. člena Direktive 2014/41, zlasti ko je preiskovalni nalog izdan za posredovanje dokazov, ki so že v posesti pristojnih organov države izvršiteljice, ter kadar so organi države članice zbrali podatke iz mobilnih telefonov, ki s posebno programsko in spremenjeno strojno opremo omogočajo šifrirano komunikacijo od konca do konca. Sodišče EU je najprej opozorilo, da je namen Direktive 2014/41 nadomestiti razdrobljen in zapleten obstoječi okvir za zbiranje dokazov v kazenskih zadevah s čezmejnimi razsežnostmi ter da želi vzpostaviti poenostavljen in učinkovitejši sistem, ki temelji na enotnem instrumentu - evropskem preiskovalnem nalogu.
Sodišče je nadaljevalo, da mora organ izdajatelj, kadar želi pridobiti dokaze, ki jih že imajo pristojni organi države izvršiteljice, zagotoviti, da EPN izpolnjuje vse pogoje, ki jih nacionalno pravo njegove države članice določa za podoben domači primer. To pomeni, da za zakonitost EPN veljajo enaki pogoji kot tisti, ki veljajo za prenos takih podatkov izključno v domačih razmerah v državi izdajateljici. Ker morajo pristojni organi o prikritih preiskovalnih ukrepih uradno obvestiti državo članico, v kateri je cilj tega prestrezanja (v tem primeru Nemčija), ima pristojni organ te države članice možnost opozoriti na to, da se ukrep ne sme izvesti ali da ga je treba končati, če ni dovoljen v okviru podobnega notranjega postopka.
Kakršnakoli drugačna razlaga 6. člena Direktive bi nasprotovala načelu vzajemnega priznavanja, ki ne predvideva nadzora nad zakonitostjo postopkov zbiranja dokazov v državi izvršiteljici.
Izzivi in prihodnost EPN
Učinkovitost EPN ima temeljni pomen predvsem v današnjem času, ko zaradi digitalizacije in prostega pretoka kriminal ne seže več samo do, ampak tudi preko meja držav članic Evropske unije. V primeru kibernetskega kriminala oz. kaznivih dejanj v spletnem prostoru gre za kazniva dejanja, ki so najbolj mednarodna, zato se stežka ugotovi, v kateri državi je bilo takšno kaznivo dejanje storjeno in iz katere države prihaja storilec. Ureditev instituta evropskega preiskovalnega naloga je še posebej aktualna, saj se lahko tako države med sabo povezujejo pri pregonu mednarodnih kaznivih dejanj. EU je s sprejetjem evropskega preiskovalnega naloga naredila velik korak v smeri učinkovitosti kazenskega pregona, kljub temu da je institut omejen zgolj na države članice EU.
Praktične dileme in rešitve
Ne glede na navedeno pa se tudi v zvezi z uporabo EPN med organi držav članic v praksi zastavljajo številna vprašanja oz. nesoglasja (npr. glede področja uporabe direktive, obrazca EPN idr.), ki pogostokrat učinkovito sodelovanje med državami članicami EU otežujejo. Obstoj nesoglasij je vezan zlasti na nejasne ali pomanjkljive določbe direktive oz. pomanjkanje harmonizacije pojmov na ravni EU, kar v praksi rezultira v uporabi nacionalnih prav držav članic EU, ki pa so si med seboj različna, kar vodi do različnih odločitev organov v praksi.
Trenutno se sporna vprašanja v praksi med organi razrešujejo zlasti s pomočjo Eurojusta, mehkega prava EU (npr. smernic) ter odločitev Sodišča EU. V prihodnosti pa bi bilo upoštevajoč številne pomanjkljivosti, ki so se tekom dosedanje uporabe direktive v praksi jasno izrazile, smiselno razmisliti tudi o morebitni spremembi direktive, s katero bi se sporna vprašanja razrešila, s tem pa bi bil cilj učinkovitega sodelovanja med državami članicami EU v večji meri dosežen.
Vloga akademske sfere in projekti
Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in šest ostalih univerz ter raziskovalnih inštitutov so prepoznali pomembnost instituta, zato v projektu o evropskem preiskovalnem nalogu, ki je financiran s strani Evropske unije, pravno analizirajo praktične dileme mednarodnega sodelovanja. Projekt, v katerem Pravna fakulteta Univerze v Mariboru preučuje pomemben institut evropskega preiskovalnega naloga, ima odločilen vpliv, saj raziskuje in rešuje odprta vprašanja na področju čezmejnega zbiranja dokazov.
8. in 9. decembra je v organizaciji Pravne fakultete Univerze v Mariboru potekala spletna konferenca o evropskem preiskovalnem nalogu, na kateri so akademiki in strokovnjaki iz prakse z vodilnih evropskih pravnih fakultet razpravljali o praktičnih dilemah na področju vzajemnega priznavanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Doc. dr. Miha Šepec navaja, da je bila to ena prvih mednarodnih konferenc na temo evropskega preiskovalnega naloga. Sodelovali so strokovnjaki iz več kot 10 držav, bilo je več kot 100 poslušalcev. Namen konference je bil pridobiti mnenja prakse, kako institut evropskega preiskovalnega naloga učinkuje v različnih državah, kako ga uporabljajo in kje nastopijo težave. Cilj konference pa je bil prenesti dobre prakse iz držav, ki so zelo učinkovite pri pregonu mednarodnih kaznivih dejanj in institut evropskega preiskovalnega naloga zelo učinkovito uporabljajo, na druge države, ki so manj učinkovite in instituta ne uporabljajo v zadostni meri. Na konferenci so strokovnjaki opozorili še na slabe prakse in proti čemur se je potrebno v prihodnosti boriti.
tags: #evropski #preiskovalni #nalog #priloga #a