Življenje in izobraževanje
Elda (Marija) Piščanec, rojena 2. novembra 1897 v Trstu, je bila slovenska slikarka, grafičarka in kiparka, katere delo je kljub njeni ustvarjalni moči in obsegu ostalo javnosti manj znano. Rodila se je v premožni tržaški družini kot tretji otrok Justa Piščanca, carinskega uradnika, in Ane, roj. Bole. Po preselitvi družine v Ljubljano leta 1908 je nadaljevala šolanje na mestnem dekliškem liceju ter na državni obrtni šoli. Že od otroštva je kazala nagnjenost k slikanju, zato se je leta 1919 zasebno učila pri priznanem slikarju Rihardu Jakopiču. Nadaljnje izobraževanje jo je vodilo v Litijo, kjer je skupaj z Miro Pregljevo obiskovala slikarski tečaj pri Petru Žmitku, kasneje pa se je v Zagrebu pod vodstvom Ivana Tabakovića pripravljala na vpis na likovno akademijo, a je tam žal ni sprejela.
Pravo umetniško izpopolnjevanje jo je čakalo v Italiji in Franciji. Med letoma 1924 in 1929 je študirala slikarstvo in grafiko na Kraljevi akademiji umetnosti v Firencah, kjer sta bila njena mentorja priznana italijanska umetnika Felice Carena in Celestino Celestini. Po končanem študiju v Firencah je nekaj mesecev preživela v Parizu, kjer se je v delavnicah cerkvene umetnosti pri slikarjih Mauriceu Denisu, Georgesu Desvallièresu in Andréju Lhotu izpopolnjevala v cerkvenem slikarstvu, kar je pustilo najgloblji pečat v njenem ustvarjanju. Ob tem je obiskovala tudi šolo kubista Andréja Lhota.
Ustvarjalna pot in slog
Elda Piščanec se je po vrnitvi v Slovenijo posvetila realizmu, ki ga je razvijala v več smereh. Njena dela obsegajo širok tematski spekter, vključno s krajinami, tihožitji, portreti, žanrskimi prizori in predvsem svetopisemskimi motivi. Posebej blizu ji je bila cerkvena umetnost, v kateri je dosegla vrhunec svojega ustvarjanja. Ustvarjala je v olju, tehniki freske in različnih grafičnih tehnikah, kot so akvatinta, lesorez in linorez. Med vojno se je preizkusila tudi v kiparstvu, kjer se je vadila pri profesorjih Antonu Severju (vlivanje v mavcu), Stanetu Dremlju in Francetu Goršetu (modeliranje v glini).
Njena dela so stilno heterogena, saj se na podlagi realizma pojavljajo vplivi impresionizma, simbolizma, misticizma, ekspresionizma in celo kubizma. V nekaterih sakralnih delih je čutiti vpliv ljudskega podobarstva, kar jim daje močan čustveni učinek kljub naivnosti upodabljanja. Narava je bila vir njenega navdiha, zato je pogosto upodabljala gorske motive, obmorske vedute, polja, sadovnjake in kmečke hiše v slikovitih pokrajinah. Pri portretiranju se je osredotočala na obraz in pogled, vanje pa je pogosto prenašala delček svoje zadržane in razmišljujoče narave. Njena tihožitja so premišljeno komponirana, s poudarkom na svetlobnih efektih in pogosto z uporabo močnih, pastoznih nanosov barve.
Delo in pomembna naročila
Elda Piščanec je ustvarila več kot 500 del, ki so danes shranjena v slovenskih muzejih, galerijah in zasebnih zbirkah, pa tudi v cerkvah po Sloveniji. Kljub temu, da je bila po spletu okoliščin manj znana, je pustila pomembne sledi v slovenski umetnosti, zlasti na področju cerkvenega slikarstva.
Sakralna dela
Med njena najpomembnejša sakralna dela sodijo:
- Poslikava v cerkvi sv. Lovrenca v Stranicah pri Slovenskih Konjicah (1940, 1946). Obnovljene freske so bile blagoslovljene pred kratkim.
- Oltarna slika Kristusa Kralja v cerkvi v Hrastniku (1937), ki je na oltarju ohranjena do danes.
- Križev pot, ki ga je ustvarila med vojno (1943) za cerkev v Šmartnem ob Savi. Ta projekt je poglobil umetničino razmišljanje o smislu trpljenja in posmrtnem življenju.
- Figuralni relief križevega pota za cerkev v Šmartnem ob Savi (1942).
- Jaslični kipi za cerkev v Štepanji vasi pri Ljubljani.
- Poslikava v cerkvi sv. Križa nad Dravogradom (1947), freska za oltarjem, ki je bila odstranjena ob restavriranju leta 1983.
- Poslikava v cerkvi sv. Roka na Selah pri Slovenj Gradcu (1948).
- Kopija Rafaelove slike Kristusovega spremenjenja na Gori Tabor za cerkev v Borovnici v Bosni (1952).
Še posebej je pomembno naročilo pisatelja Ksaverja Meška za cerkev v Selah pri Slovenj Gradcu, čeprav je realizirala le del naročila.
Druga dela in razstave
Elda Piščanec je ustvarjala tudi krajine, tihožitja in portrete. V obdobju med obema vojnama je bila obetavna mlada slikarka, ki se je uveljavljala tudi v cerkvenem slikarstvu. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, med drugim na Razstavi žensk umetnic držav male antante leta 1938, ki je potovala po več evropskih mestih. V tujini so jo cenili tudi kot izvrstno grafičarko, sodelovala je na razstavah jugoslovanske grafike v Nemčiji in na Danskem.
Po drugi svetovni vojni je bila, podobno kot njeni sodobniki Tone Kralj in Stane Kregar, zaradi posvečanja sakralni tematiki potisnjena v ozadje "uradnega umetnostnega dogajanja". Ni se želela prilagoditi idejno-nazorskim zahtevam socialističnega realizma, kar je vplivalo na njeno nadaljnjo kariero. Kljub temu je njeno delo ostalo cenjeno, še posebej po njeni smrti, ko so bile organizirane številne retrospektivne razstave, ki so osvetlile njen obsežen opus. Med njimi velja izpostaviti razstave v Narodni galeriji v Ljubljani (2022), Galeriji Velenje (2002) in drugih galerijah po Sloveniji.
Noe in poslednji časi, dokumentarec Living waters
Zapuščina in priznanja
Elda Piščanec je bila samosvoja umetnica, ki se ni ozirala na prevladujoče umetniške tokove. Njena dela so danes bolj cenjena kot za časa njenega življenja. S svojim delom je obogatila zakladnico slovenske umetnosti, zlasti na področju sakralne umetnosti. Njena dela se nahajajo v Narodni galeriji, Moderni galeriji, Pokrajinskem muzeju Celje ter v drugih slovenskih ustanovah in zasebnih zbirkah.
Po drugi svetovni vojni se je preselila na odmaknjeno posestvo Vinegrad pri Dobrni, kjer je živela umaknjeno od sveta in skrbela za posestvo ter se posvečala umetnosti. Tam je tudi umrla 18. oktobra 1967. Danes njena dela ponovno odkrivamo in cenimo kot pomemben del slovenske kulturne dediščine.