Češnjev paradižnik (Solanum lycopersicum var. cerasiforme), znan tudi kot grozdni paradižnik, je ena najbolj cenjenih sort paradižnika danes zaradi svojega intenzivnega okusa in praktičnosti pri domačem gojenju. V zadnjem času so drobnoplodni češnjevi paradižniki postali izjemno priljubljeni. So okusni in zdravi, saj vsebujejo več sladkorjev, vitaminov in antioksidantov kot običajni paradižnik. Z njimi je priročno okrasiti tako že znane kot tudi nove jedi, saj so se pojavili številni recepti. Kot vse neobičajno, jih imajo otroci radi, so pa tudi primerni za konzerviranje v majhnih kozarcih in ustvarjanje vseh vrst zelenjavnih sortimentov za zimo.
Lastnosti in sorte češnjevih paradižnikov
Splošne značilnosti
Češnjev paradižnik je dokaj enostavno gojiti, tudi če ste novinec v vrtnarjenju. Za razliko od drugih sort potrebujejo manj dni, da dozorijo, kar je precejšnja prednost, sploh če rastejo v nekoliko hladnejšem podnebju in tam, kjer je rastna sezona kratka. Plodovi so običajno težki med 20 in 35 gramov, so sladki in zelo intenzivnega okusa.
Na voljo je veliko različnih sort, ki se med seboj razlikujejo po obliki, barvi in okusu. Plodovi so lahko rdeči, oranžni, rumeni in celo črni, prav vsi pa so, ko dozorijo, enako sladki in okusni. Majhni so tudi češnjevi in slivovi paradižniki, slednji so podolgovati, oblike slive (imenovani tudi daterino ali plum paradižnik).
Priljubljene sorte
Nekatere izmed priljubljenih sort vključujejo:
- 'Black Cherry': Sorta z vijolično-črnimi plodovi.
- 'Fantastico': Odporen proti razpokam in toleranten na ožig.
- 'Golden Sweet': Rumena sorta, ki je odporna proti listni plesni.
- 'Isis Candy': Daje dvobarvne rdeče plodove z zlatimi črtami.
- 'Sungold': Zelo bujna, srednje zgodnja in rodna sorta rumenega češnjevega paradižnika. Plodovi so težki 15 gramov in rastejo v grozdih, polnega in sladkega okusa.
- 'Cookie': Pisana zgodnja sorta s plodovi posebne rdeče barve z zelenimi progami, težki 18 gramov, odličnega polnega okusa.
- 'TomTato': Češnjev paradižnik, cepljen na krompir, kar omogoča pridelavo obeh vrtnin na eni rastlini. Na eni rastlini lahko pridelamo do 500 izjemno sladkih in okusnih češnjevih paradižnikov ter 2 kilograma belega krompirja.
Na voljo so cepljene in sejane sadike češnjevega paradižnika, ki jih lahko kupite v vrtnih centrih ali spletnih trgovinah.
Od semena do sadike: Priprava na sajenje
Izbor semen in vzgoja sadik
Paradižnik si lahko vzgojite sami iz semena ali kupite sadike. Gojenje iz semen zagotavlja, da boste poznali celoten življenjski cikel češnjevega paradižnika. Za domačo ekstrakcijo semen izberite zrele češnjeve paradižnike, odstranite semena, jih očistite in pustite, da se sušijo en teden. Priporočljivo je, da semena 24 ur pred setvijo navlažite tako, da jih pustite v kozarcu vode; tista, ki potonejo, so običajno najbolj sposobna preživetja.
Setev za sadike opravite od druge polovice februarja naprej, zadnji rok setve je polovica marca. Sadika paradižnika se razvija 60 do 70 dni, če v času kalitve zagotovimo temperaturo okrog 25 °C. Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu. Idealna temperatura za kalitev je 25 °C. Sejemo v vlažen substrat, semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti. Ko se klična lista odpreta, vodoravno poravnata, in preden se razvijejo pravi listi (v roku 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobro razvite rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 5 °C, kar mladi paradižniki še uspešno prenesejo. Sadike redno zalivamo vsak drugi dan. Paradižnike bomo v roku 20 do 30 dni iz srednje sadilne enote presadili v veliko, saj bodo potrebovali že več prostora.
Kdaj in kam saditi?
Idealni čas za sajenje češnjevih paradižnikov je v veliki meri odvisen od podnebja na vašem območju. Optimalni čas je običajno, ko se zmanjša nevarnost spomladanske zmrzali, kar pogosto sovpada s koncem zime ali začetkom pomladi. V osrednjem delu Slovenije je treba s sajenjem počakati do sredine maja, torej po ledenih možeh. Takrat se dnevne temperature gibljejo nad 20 °C, nočne pa ne padejo pod 10 °C.
Preden sadike presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se privadijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni: prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor, kasneje pa postopoma vsak dan več sončenja. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo konec aprila v rastlinjak. V rastlinjak sadike presajamo že konec aprila, na prosto pa sredi maja. Rastline morajo biti visoke najmanj 20 cm, lahko so tudi višje.
Izbira lokacije in kolobarjenje
Za gojenje češnjevih paradižnikov izberemo sončno mesto z dobro drenažo tal, ki prejme vsaj 6-8 ur neposredne sončne svetlobe na dan. Prepričajte se, da sadik nobena bližnja rastlina ne bo preveč zasenčila. Dobra izbira so tudi visoke grede, kontejnerji ali vrtni lonci.
Priporočljivo je kolobarjenje, ki preprečuje širjenje bolezni in prekomerno izčrpanost tal s hranili. Paradižnika ne sadimo na istem mestu, kjer so prejšnje leto rasli drugi člani družine razhudnikovk, npr. paprika, krompir in jajčevci. Tudi na isto gredico z krompirjem ga ne sadimo, da ne prenesemo glivic s krompirja na paradižnik.
Sajenje in nega na prostem
Priprava tal in sajenje
Češnjev paradižnik potrebuje bogato gnojena tla in veliko vode. Pripravite sadilne luknje v velikosti sadilne enote, jih dobro zalijte in sadike presadite. Sadike lahko sadite navpično in nič globlje, ali pa jih sadite globlje, tako da polovico celotne sadike zakopljete v zemljo. To spodbuja razvoj več korenin, kar naredi rastlino močnejšo in odpornejšo proti boleznim. Pri cepljenih sadikah (kot je TomTato) pazite, da je cepljeno mesto nad zemljo, saj boste le tako v celoti izkoristili ves potencial obeh rastlin.
Pri sajenju uporabite kakovostno zemljo za paradižnike. Za osnovno gnojenje uporabite hlevski gnoj, kompost ali kupljena organska gnojila. Dva tedna pred sajenjem pripravite vrtno zemljo z gnojenjem, da se hranila primerno razporedijo po zemlji in čakajo na rastline.
Opore in razmik
Sadike češnjevih paradižnikov razporedite približno meter narazen, da jim omogočite neomejeno rast in širjenje ter zagotovite dobro kroženje zraka. Med posameznimi sadikami naj bo 70 cm razdalje, sadite jih največ v dve vrsti v cikcak vzorcu na gredi širine 100 cm. En paradižnik potrebuje najmanj 0,5 m2 površine.
Večina sort češnjevih paradižnikov bo rasla skozi vso sezono in obvezno potrebuje oporo, najbolje mrežo ali palico, ker se zelo razrašča. Visokim (nedeterminantnim) paradižnikom moramo zagotoviti oporo v obliki tanjših kolov, palic ali vrvice. Vrvice so odlična izbira v rastlinjakih, kjer izkoristimo konstrukcijo rastlinjaka, kamor vrvice enostavno pritrdimo. Vezati je treba vse sorte, tudi nizko rastoče determinantne, sicer plodovi pridejo v stik z zemljo in se onesnažijo.
Zalivanje in gnojenje
Češnjev paradižnik je velik porabnik vode. Za uspešno obroditev plodov je ključno zagotavljati veliko vode in vzdrževati enakomerno vlago v tleh. Redno in globoko namakanje je pomembno, vendar ne smete dopustiti zastajanja vode. Uredite si lahko kapljično namakanje ali ob sadike v zemljo postavite plastične steklenice, ki jim odrežete dno in skozi odprtino zalivate sadiko. V tleh okoli rastlin vseskozi vzdržujemo enakomerno vlažnost, da ohranjamo zdravo mikrobiologijo tal. Sicer pa paradižnik prenese daljša sušna obdobja (tudi do dveh mesecev) brez kakršnega koli zalivanja, vendar se problem pojavi pri prenosu hranil, ki je v osušenih tleh otežena.
Paradižnik je hvaležen za organsko zastirko iz sveže trave, listja ali slame, saj potrebuje veliko vode. Zastirka pomaga zadrževati vlago globlje v zemlji, zato rastlina razvije globoke korenine in bo bolje prenašala sušni stres poleti. Približno mesec dni po presajanju začnemo paradižnik dognojevati s tekočim organskim gnojilom za vrtnine in zelišča (lahko je tudi namensko za plodovke). Gnojilo zmešamo z vodo in zalijemo rastlino, približno enkrat na mesec od cvetenja do zorenja. Za dognojevanje v trgovinah kupimo izvlečke iz alg ali pripravke, ki vsebujejo aminokisline. Ko je zelo vroče, moramo rastlinam v rastlinjaku, takoj ko so nastavljeni prvi plodovi, zagotoviti tudi dovolj kalcija, saj pomanjkanje le-tega vodi do črnenja plodov na dnu.
Obrezovanje in nega listov
Nega češnjevega paradižnika vključuje redno obrezovanje in odstranjevanje stranskih poganjkov (zalistnikov). Visoke (nedeterminantne) sorte tvorijo eno steblo in se jih vzgaja v samo en vrh, kar olajša privezovanje ob oporo. Zalistnike, ki rastejo med glavnim steblom in vejo na zgornji strani, odstranimo z roko takoj, ko jih opazimo. Odstranjevanje zalistnikov in spodnjih listov (odstranjujemo jih postopoma od spodaj navzgor, ko se začnejo oblikovati plodovi) prispeva k boljši prezračenosti med rastlinami in preprečuje obolenja, ki pestijo paradižnik v vlažnem vremenu. Ta postopek opravljamo na 7 do 10 dni. Grmičastim (determinantnim) paradižnikom, ki so nižje in grmičaste rasti, zalistnikov ne odstranjujemo. Ti potrebujejo precej manj nege kot visoki, a tvorijo manjše in količinsko manjše plodove. V času bujnega zorenja potrebujejo kakšno oporo, da se veje pod težo plodov ne povesijo ali celo zlomijo.
Gojenje češnjevih paradižnikov v posodah in na balkonih
Gojenje češnjevih paradižnikov je možno tako na balkonu kot v stanovanju, saj so zelo priljubljeni za sajenje v velika korita na terasah in balkonih. Imeti majhen zeleni kotiček doma, bodisi na vrtu, balkonu, terasi ali celo v loncu v hiši, je odlična priložnost za vzgojo lastnih češnjevih paradižnikov. Presenečeni boste, kako preprosto in koristno je skrbeti za te rastline ter uživati v njihovih majhnih, sočnih in okusnih plodovih.
Izbira posode in substrata
Ker paradižnik ni samo toploljubna, temveč tudi žejna rastlina, ga moramo posaditi v dovolj velike posode, v katerih se substrat ne bo hitro osušil. Velikost posode je odvisna od končne velikosti rastline, načeloma pa velja, da za eno rastlino zadostuje posoda z globino in premerom najmanj 20 cm. Za visoke indeterminantne sorte češnjevcev, ki zrastejo tudi več kot dva metra, se odločimo za precej veliko posodo s premerom vsaj 45 cm, da bo v zemlji dovolj vlage in hranil.
Lonci ali korita za paradižnik naj imajo drenažne odprtine za odtekanje vode, ta naj tudi ne stoji v podstavkih. Sadike posadimo v kakovosten substrat za vrtnine, ki ne sme vsebovati šote. Čeprav je šota sposobna vpiti veliko vode, se na soncu in vetru zelo hitro izsušuje.
V lonec posadimo po eno sadiko paradižnika, v koritu, širokem 60 cm, pa lahko posadimo dve do tri rastline. Pri grmičastih sortah je razmik pol metra.
Sajenje in oskrba
Korita in posode postavimo na čim bolj sončno mesto, idealna je jugovzhodna lega. Balkonske paradižnike sadimo v močno omejen prostor, zato potrebujejo dobro odcedno, a s hranili bogato zemljo. Tako kot balkonsko cvetje moramo tudi paradižnik v loncih redno zalivati, med enim in drugim zalivanjem pa naj se zemlja skoraj popolnoma izsuši, da ne pride do gnitja korenin. Če paradižnik gojimo v loncih, potem naj stoji pod balkonsko streho ali napuščem, da se med listi ne bi zadrževala vlaga, ki vpliva na razvoj glivičnih bolezni.
Kol za oporo namestimo v lonec že ob sajenju, pozneje bi namreč lahko poškodovali korenine. Običajnim sortam v loncih obtrgujemo zalistnike, medtem ko za grmičaste sorte to večinoma ni potrebno. Ker paradižnik rad raste v družbi drugih rastlin, lahko v isto posodo zasadimo še kakšno cvetlico ali zelišče.
Posebne sorte za posode
Pri nakupu paradižnikovih sadik za lonce nikoli ne pozabite vprašati za končno višino in bujnost rasti, saj se sorte zelo razlikujejo. Za gojenje v posodah so zelo primerne grmaste, imenovane tudi determinantne sorte paradižnika, saj je njihova rast omejena in redkokdaj so višje od enega metra. Te sorte imajo krajše presledke na steblih med listi oz. stranskimi poganjki, zato je njihova rast bolj zbita, gosta in rastejo v širino. Čeprav boste marsikje prebrali, da ne potrebujejo opore, jo je tistim višjim s težjimi plodovi vseeno priporočljivo namestiti, da se poganjki s paradižniki v vetru ne bi zlomili.
Obstaja tudi pritlikava (dwarf) sorta paradižnika, ki je po rasti precej nizka in večinoma ne preseže višine 40 centimetrov. Steblo je pri tej sorti zelo čvrsto in debelo, zato se podpira samo in ne potrebuje močne opore, razen na vrhuncu sezone, ko so rastline obložene s plodovi. Stranskih poganjkov ne trgamo, saj nosijo množico plodov. Rastline imajo robustne, nekoliko nagrbančene in zelo debele liste.
Določene sorte so posebej prilagojene za majhne površine in slabo osvetlitev, na primer japonski škrat ali Craiova. Grmaste rasti so tudi mnoge drobnoplodne sorte, denimo koralik, izrazito povešave oblike, ki je primerna za obešanke, pa so med drugim tumbling tom red z rdečimi plodovi, tumbling tom yellow in gelbe johanisbeer z rumenimi plodovi.
Bolezni in škodljivci: Zaščita vaših rastlin
Preventivni ukrepi
Paradižniki so odporni, vendar niso imuni na bolezni in pogoste škodljivce. Nega je postala zahtevna zaradi višje poletne vlažnosti zraka, ki omogoča razvoj plesni, predvsem v celinskem delu Slovenije. Zato najbolje uspeva na vrtovih, kjer pogosto piha veter, ali pa v rastlinjaku oziroma, če je pokrit s streho, saj se tako zmanjša vlažnost zraka. Da bi preprečili nekatere pogoste težave, na dno vsake luknje v lončku ali v sadilno jamo potresemo pest apna in uporabimo malo gnojila za paradižnike.
Najpogostejša bolezen je plesen. Spore mnogih gliv in plesni so ves čas prisotne v zraku in potrebujejo le ugodno okolje (vlaga, temperatura), da se razvijejo. Prva je Alternaria solani, ki povzroča t. i. »zgodnjo plesen«. Dovolj je že nekaj ur vlažnih listov rastline in lahko se pojavi že zgodaj v sezoni. Ta ni tako usodna kot Phytophthora infestans, znana tudi kot krompirjeva ali pozna plesen, ki se pojavi kasneje ob visokih temperaturah (nad 10 °C) in dolgotrajni visoki vlažnosti zraka (nad 75 % ali 90 %). Manj težav bo, če redno odstranjujete zalistnike, skrbite za krepitev rastlin in jih sadite na dobro prezračenem mestu.
Za krepitev rastlin si lahko sami pripravite izvlečke koprive, regratovih cvetov in cvetov ognjiča. Iz kamilic, rmana, cvetov regrata in cvetov ognjiča pa si skuhate čaj in z njim škropite paradižnik. Kot odlični sosedje paradižniku se obnesejo bazilika, kapucinka, ognjič in meta, ki uspešno delujejo proti boleznim in škodljivcem. Pomembno je tudi kolobarjenje z rastlinami, ki ne spadajo v družino razhudnikovk.
Greške kod uzgoja PARADAJZA koje svi rade
Oprašitev in specifični problemi
Cvet paradižnika je samooprašen; dovolj je že veter ali pa ga ročno potresemo. Oprašijo ga tudi žuželke, ko letajo s cveta na cvet. Če želimo res poskrbeti za oprašitev cvetov paradižnika, še posebej v zaprtih rastlinjakih brez oken, ga z roko zgolj otresemo ali si pomagamo s staro, a delujočo električno ščetko, ki jo prislonimo na cvetno steblo. Zaradi slabe oprašitve, ki je posledica vročine, pri temperaturah nad 30 °C do oploditve ne pride. V vrhuncu rastne dobe je rastlina zelo izčrpana, saj hkrati raste, cveti in plodovi zorijo, zato je ključno, da ima na voljo vsa potrebna hranila. Pomanjkanje se pozna na listih ali plodu (npr. pomanjkanje kalcija povzroči črnjenje plodov na dnu).
Zadnja leta se vse pogosteje pojavlja gosenica sovke južne plodovrtke (Helicoverpa armigera), ki se prehranjuje z različnimi plodovi, tudi zrelimi paradižniki. Najbolj aktivna je v poletnih mesecih, ko lahko poje plod skoraj v celoti. Delno napaden plod je še vedno užiten, a zaradi poškodb hitreje propade. V rastlinjak pri odprtinah namestimo insektno mrežo in sovki preprečimo dostop. Pri paradižniku se odlično obnesejo mikorizne glive, ki v simbiozi z rastlino omogočajo boljšo absorpcijo hranil in vode. Te glive kupimo kot mikorizni prah in jih z vodo ali s čopičem nanesemo na korenine sadik pred presajanjem na prosto.
Obiranje in shranjevanje
Prepoznavanje zrelosti in pravilno obiranje
Češnjeve paradižnike začnejo nabirati od trenutka, ko prvi plodovi dozorijo, in to občasno. Kdaj jih bomo lahko obirali, je odvisno od vremena in podnebja, v katerem rastejo. Da dozorijo, navadno potrebujejo nekaj mesecev, postopoma pa jih lahko trgamo skozi celotno poletno sezono in še v začetku jeseni. Češnjev paradižnik je običajno pripravljen za obiranje v približno 50 do 65 dneh po sajenju. Vedeli boste, da so pripravljeni, ko se zlahka ločijo od stebla in se njihova barva spremeni iz zelene v rdečo, oranžno, vijolično ali rumeno, odvisno od sorte. Poleg barve je pokazatelj zrelosti tudi enostavno obiranje. Obiramo ga v suhem vremenu, ko so plodovi zreli. Če obirate nezrele plodove, ti ne bodo dovolj sladki; če z obiranjem odlašate, pa lahko paradižniki odpadejo. Zeleni plodovi vsebujejo solanin, ki je v večjih količinah strupen.
V rastlinjaku obilno rodi od junija do oktobra, če ni zmrzali, pa lahko še novembra pobiramo svež in zrel paradižnik. Posamezne pridelke pobiramo ročno. Ko oberemo celoten grozd plodov, s škarjami odrežemo grozdno vejo pri glavnem steblu. Prvi pridelki so navadno manj sladki, ker so rastli v hladnejšem vremenu ali pa smo vrtnarji preprosto malce neučakani in jih naberemo, ko še ne dosežejo svoje polne zrelosti. Zaradi nižjih temperatur so prvi pridelki lahko tudi deformirani po obliki in imajo hrapave lise.
Shranjevanje in konzerviranje
Paradižnik zaradi svoje priljubljenosti v sezoni skorajda ne potrebuje skladiščenja, saj ga večinoma vedno porabimo sveže nabranega. Ne dajemo ga v hladilnik, temveč ga pustimo na sobni temperaturi (med 10 in 15 °C), saj tako še bolje razvije svoj poln okus. Paradižnike lahko uživamo sveže ali kuhane. Lahko jih tudi konzerviramo, posušimo v pečici ali zamrznemo v različnih oblikah, kot sta paradižnikova pasta in omaka. Prekuhani paradižniki (z olupki ali brez) gredo v oprane in vroče kozarce s čistimi pokrovi, ki jih nato ovijemo z blazinami, da se najmanj 36 ur počasi ohlajajo. Nato jih shranimo v klet ali shrambo. Torej nič soli, olja ali ostalih dodatkov, samo 100 % paradižnik. Zadnje pridelke poberemo tudi še zelene, torej nezrele, in nam na okenski polici na sobni temperaturi počasi zorijo.
Češnjev vs. grozdni paradižnik: Ključne razlike
Češnjev paradižnik in grozdni paradižnik sta majhni sorti paradižnika, ki sta si na prvi pogled podobni, vendar obstaja nekaj ključnih razlik:
- Češnjev paradižnik je bolj okrogel in sočen s tanko kožo.
- Grozdni paradižnik je bolj podolgovat, ima manj soka in debelejšo lupino.
tags: #cesnjev #paradiznik #vzgoja