Uvod: Namen varstva posesti
Namen varstva posesti je preprečevanje samovolje in nasilnega reševanja sporov. Oseba, ki ji je kdo kršil pravico, mora doseči varstvo po sodni ali drugi uradni poti in ne sme “vzeti pravice v svoje roke.”
Splošno o posesti
Kaj je posest?
Pri posesti gre za zunanji videz, komu stvar pripada. Pri tem ni potrebno, da je oseba ves čas v neposrednem fizičnem stiku s stvarjo. Pomembno je zgolj, da je posestnik pridobil posest in je vseskozi v položaju, da jo lahko izvaja. Posest se lahko izvaja tudi na daljavo.
Posest je tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki ustreza naslednjim kriterijem: zunanja vidnost (vsi lahko vidijo, da Vid prihaja na vikend), trajnost (nobenih znakov ni, da Vid v prihodnje ne bo prihajal na vikend), izključujočnost (na vikend prihaja samo Vid in njegovi prijatelji, nikoli pa tretje osebe brez Vida) in dostopnost stvari posestniku (samo Vid ima ključ od vikenda). Posest preneha, ko preneha zunanji videz oblasti nad stvarjo.
Razlika med lastnikom in posestnikom
Lastnik stvari je upravičen do: uporabe stvari (stvar lahko ima v posesti, jo uporablja), razpolaganja s stvarjo (stvar lahko odtuji - npr. proda, obremeni - npr. ustanovi služnost) in pravnega varstva (možnost varovanja lastninske pravice - npr. pred sodiščem). Posest pa ni pravica, vendar je upravičena do pravnega varstva. Pri posesti se torej varuje dejanska oblast nad stvarjo in ne (lastninska) pravica.
Lastniška in nelastniška posest
Posest je dejanska oblast nad stvarjo, ne glede na to, kdo je lastnik stvari. Če posestnik ravna s stvarjo, kot da je ta njegova, govorimo o lastniški posesti. Če pa se posestnik zaveda, da ni lastnik (kot npr. pri najemu stanovanja ali leasingu avta) in temu ustrezno ravna s stvarjo, gre za nelastniško posest.
Oblike posesti
Neposredna posest
Neposredna posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo, tudi če posestnik nima vsakodnevnega fizičnega stika s stvarjo, je pa v položaju, da takšno posest lahko izvaja.
Posredna posest
Posredna posest pomeni izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest. Primer: Lastnik stanovanja je izročil ključe stanovanja najemniku. S tem je lastnik postal posredni posestnik, za katerega pa neposredno posest izvršuje najemnik. Tako posredni kot neposredni posestnik imata pravico do sodnega varstva posesti. Najemnik ima posestno varstvo tudi zoper lastnika (najemodajalca).
Imetništvo (detencija)
Razlika med posestnikom in imetnikom je v tem, da posestnik izvršuje oblast nad stvarjo zase, imetnik pa izvršuje oblast nad stvarjo za nekoga drugega in po njegovih navodilih. Imetnik (ki ni posestnik) ne more zahtevati sodnega varstva posesti.
Spor zaradi motenja posesti
Pravno varstvo posesti
Za varstvo posesti je značilno, da se varuje posest, a neodvisno od lastninske pravice. Posestnik lahko uveljavlja varstvo posesti skozi dve obliki - samopomoč ter sodno varstvo (vložitev tožbe). Samopomoč pride v poštev le izjemoma, ko je bila posest protipravno odvzeta ali motena in je nevarnost neposredna ter je samopomoč takojšnja in nujna. Temeljna oblika posestnega varstva je sodno varstvo posesti.
Varstvo nepoštenega posestnika
Sodišče v postopku s tožbo zaradi motenja posesti posestniku zagotavlja pravno zaščito tako zaradi motenja kot tudi zaradi odvzema posesti. Pri tem sploh ni pomembno, ali je posestnik imel pravico imeti stvar v posesti in ali je bil v dobri veri. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva posesti, razen v izjemnih primerih, npr. tudi tat ima posestno varstvo nasproti tretjim, ne more pa ga uveljavljati neposredno proti prejšnjemu posestniku, ki ga je zalotil pri tatvini.
Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Primer: Izvršitelj izseli najemnika iz stanovanja. Najemnik nima posestnega varstva proti izvršitelju, saj ga je ta izselil na podlagi sklepa sodišča, ki temelji na zakonu.
Merila za ugotavljanje motenja
Ali je prišlo do motenja posesti, odloči sodišče v vsakem primeru posebej. Vsaka neznatna sprememba posestnega stanja namreč še ne pomeni motenja ali odvzema posesti. Poseg v posest mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje posesti.
Dokazno breme
V postopku pred sodiščem bo uspel le tisti tožnik, ki dokaže: da je imel pred motenjem stvar v posesti, da je bila ta posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je posegla v posest in da je ravnanje tožene stranke protipravno.
Ključne posebnosti sodnega postopka in zastaralni roki
Hitrost postopka in roki
Postopek se začne z vložitvijo tožbe na pristojno okrajno sodišče. Za sodno varstvo posesti je pomembno, da je hitro, zaradi česar mora sodišče pri določanju rokov in narokov paziti na to, da je potrebno vsako posamezno zadevo hitro rešiti.
Prekluzivni roki za vložitev tožbe
Rok za vložitev tožbe je 30 dni od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca. Vložitev tožbe ni več možna, če preteče več kot eno leto od dneva, ko je motenje nastalo. Ti roki so materialne in prekluzivne narave, kar pomeni, da pretečeni rok povzroči izgubo pravice do sodnega varstva.
Rok za odgovor na tožbo in rok za pritožbo je osem dni.
Obravnavanje tožbe in ugovori
Cilj posestne tožbe je vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, to pomeni, da sodišče odloči, da naj motenje preneha oziroma kdo naj prevzame oblast nad stvarjo. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti je omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev o zadnjem posestnem stanju (pred motenjem) in nastalem motenju. Sodišče v tem postopku ne odloča o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Za uveljavljanje teh zahtevkov je potrebno sprožiti drug postopek.
Tožena stranka bo lahko tožbi nasprotovala le s trditvami, ki se nanašajo na dejansko stanje posesti. Te so: da posest sploh ni bila motena, da ni šlo za neupravičeno poseganje v posest, da tožnik sploh ni bil posestnik stvari, da je bila posest tožeče stranke pridobljena s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja (ko se je toženec poslužil dovoljene samopomoči) in da je bila tožba vložena prepozno - po preteku roka (30 dni oziroma enega leta).
Sodišče odloči s sklepom, s katerim toženi stranki prepove nadaljnje motenje posesti oziroma naloži vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Namen posestnega varstva je v začasni ureditvi same posesti. Če nekdo meni, da ima pravico do posesti (npr. lastnik), pa mora to uveljavljati v drugem postopku.
Trajanje postopka
Povprečni postopek zaradi motenja posesti traja približno 8 mesecev. Trajanje je odvisno predvsem od vrste in zapletenosti zadeve ter ravnanja strank v postopku.
24UR | Družina na svoji zemlji zaradi daljnovoda ne more graditi | POP TV
Sodna praksa o prepozni vložitvi tožbe
VSL Sklep II Cp 605/2020 (Višje sodišče v Ljubljani)
V zadevi VSL Sklep II Cp 605/2020 je sodišče ugotovilo, da je tožnik izvedel za motenje in storilca najkasneje 20. 9. 2019. Ker je bila tožba vložena 26. 12. 2019, je bila vložena prepozno, po preteku prekluzivnega roka 30 dni iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče je pojasnilo, da je pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti procesna predpostavka. Če ni izpolnjena, obravnavanje tožbe ni dopustno, saj je treba tožbo zavreči (prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Posledica zamude tega roka je, da tožnik v tej zadevi ni upravičen do sodnega varstva zaradi zatrjevanega motenja njegove posesti. Sodišče je glede na to utemeljeno zavrnilo tudi predlog za začasno odredbo, saj ni bil izpolnjen pogoj za izdajo, to je verjetno izkazan obstoj terjatve.
VSL Sklep I Cp 530/2020 (Višje sodišče v Ljubljani)
Ta sklep poudarja, da sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Ponovno je potrjeno, da je sodno varstvo pred motenjem posesti mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb je bil rok spoštovan. Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili z dejanji, je pritožbeni očitek o napačni presoji sodišča prve stopnje utemeljen.
VSL Sklep II Cp 46/2020 (Višje sodišče v Ljubljani)
Sodišče je pojasnilo, da je bila tožnica s tem, ko ji je toženec sporočil, da je zamenjal ključavnice, seznanjena s splošnejšim dejstvom, da ji je vstop v hišo onemogočen. To je bil dogodek, ki je sprožil tek 30-dnevnega roka. Za pravočasnost tožbe ni bistveno, kako pogosto so tožniki prihajali in parkirali na parceli (parkirišču), ampak da so svojo (so)posest izvajali kontinuirano in da je bil vedno prisoten njihov animus possidendi (volja imeti stvar v posesti).
VSL Sklep I Cp 234/2020 (Višje sodišče v Ljubljani)
V tem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se prvi posegi na sporni nepremičnini res začeli že 10. 12. 2019, vendar ti niso motili tožnikov in jim niso nasprotovali. Šele ko je prišlo do izkopa temeljev za škarpi, kar je predstavljalo motilno ravnanje, je začel teči rok. Ta primer ilustrira pomembnost natančne določitve začetka *dejanskega motilnega ravnanja* in ne le pripravljalnih del, ki še niso predstavljala motnje, za pravilno štetje prekluzivnih rokov.