Rdeča pesa je nezahtevna koreninska zelenjava, ki jo zaradi številnih koristi in hranilne vrednosti z veseljem gojimo na domačem vrtu. Gojenje rdeče pese ni zahtevno, njen trud pa bogato poplača s slastnimi pridelki.
Zakaj gojiti rdečo peso?
Poleg tega, da rdeča pesa vašemu krožniku daje okus in vizualno privlačnost, je izjemno hranljiva. Vsebuje veliko mineralov in vitaminov, je dober vir vlaknin ter ima malo kalorij in maščob. Visoka vsebnost nitratov v rdeči pesi pomaga ohranjati normalen krvni tlak, antocian, ki se nahaja v listih in gomolju pese, pa preprečuje nastanek tumorjev. Zelo je koristna za vse slabokrvne, saj pozitivno vpliva na nastajanje krvnih teles. Vsebuje tudi aminokisline ter nekatere redke minerale, kot so cezij, stroncij in kobalt. Rdeča pesa deluje tudi na težave s krvnim obtokom ter pomaga pri zniževanju holesterola v krvi. Njen okus in zdravilne lastnosti so navdušile že mnoge, saj se tako korenine kot tudi zeleni listi, ki jih lahko uporabljamo za solato, pogosto znajdejo na naših krožnikih. Peso lahko uporabimo za takojšnjo porabo, primerne so tudi za konzerviranje, vlaganje, pripravo soka, marmelade ali namaza.
Priprava na gojenje
Izbira sorte
Na voljo je veliko različnih vrst rdeče pese, med katerimi lahko izbirate glede na obliko in barvo. Najbolj znani sta sorti Detroit 2, ki je stara evropska sorta z ovalno obliko gomolja, in Noire d Egypte, ki je srednje zgodnja in ploščate okrogle oblike. Obstajajo tudi oranžne, rumene in rožnate sorte. Metka po navadi seje okroglo, podolgovato in egiptovsko rdečo peso, da so gredice čim bolj pestre. Okrogle sorte dozorijo nekoliko prej in jih je lažje pobirati kot podolgovate. Če vas moti nekoliko "zemeljski" okus, izberite bolj sladke sorte ali pobirajte mlade korene.
Priprava tal in lokacija
Rdeča pesa bo najbolje uspevala na sončni legi, potrebuje vsaj 4 ure sonca dnevno. Je ena redkih vrtnin, ki bo dobro uspevala tudi na polsenčnih gredah. Potrebuje vrtno zemljo, ki dobro zadržuje vlago, je zračna in dobro humozna. Pri peščeni vrtni zemlji vedno dodajte organsko zemljo. Pesa spada med korenovke in ne mara gnojenja s svežim hlevskim gnojem ter nasploh ne preveč pognojenih tal. Če vendarle za gnojenje uporabljate uležan hlevski gnoj, potem na tisto mesto peso posadite šele po dveh letih. Boljša izbira je domač kompost.
Od hranil rdeča pesa potrebuje največ kalija, malo manj fosforja in zelo malo dušika. Presežek dušika lahko povzroči veliko zelenega listja, kar bo posledica manjšega razvoja korena. Poleg navedenih hranil potrebuje tudi bor (B), saj je občutljiva na njegovo pomanjkanje. Za zagotavljanje dovolj kalija, lahko v jamico, kamor posadite sadike, dodate malo lesnega pepela. Kasneje lahko rastline zalivate z gnojilom iz gabeza, ki vsebuje veliko železa, mangana, fosforja in kalija, ali pa uporabite gabezovo zastirko oziroma brozgo za dognojevanje. Priporočajo se kakovostna organska gnojila, pripravite pa si lahko tudi domače gnojilo iz kopriv in gabeza.
Setev in sajenje
Gojenje sadik (iz semena)
Najbolje je, da si spomladi najprej pripravite sadike v zaprtih prostorih, saj tako rast ne bo tako odvisna od zunanjih vplivov. Semena lahko sejete v platojčke ali setvene plošče vse od februarja ali marca pa do julija ali celo avgusta. Za vzgojo sadik potrebujete posodice ali sadilne vreče, ekološka semena, kakovosten substrat, pršilko, plastično folijo in označevalne tablice.
Semena rdeče pese so nekaj posebnega; to, kar najdete v vrečkah, pravzaprav niso posamezna semena, ampak grčasti plodovi, v katerih se skrivajo okoli tri semena. Za pospešitev kaljenja semena čez noč namočite v vodi. Platojčke napolnite s substratom in v vsak razdelek položite po eno seme oziroma plod, nato prekrijete s tanko plastjo substrata (približno 0,5 cm). Sejemo v že navlažen substrat in nato posujemo s suhim substratom. Semena kalijo na toplem, pri približno 15-20 °C, idealno okoli 20 °C, čeprav je minimalna temperatura za kaljenje 8 °C. Pesa kali približno 7 do 14 dni, v ugodnih pogojih lahko že v štirih dneh. V posamezno sadilno enoto sejemo 2 do 3 semena. Pese praviloma ne pikiramo; če vzklije več rastlin, jih pustimo kot skupke. Lahko pa, če iz enega plodu zraste več rastlinic, pustite najmočnejšo, šibkejše pa odščipnite (nikar ne pulite, da ne poškodujete koreninskega sistema).
Sadike zalivajte vsak drugi dan, da bo substrat vlažen. Za boljšo odpornost rastlin, ki dosežejo višino približno 4 cm, jih lahko poškropite z naravnim pripravkom iz leonardita. Takšno setev lahko izvedete konec meseca marca, da dobite zdrave rastline za pravočasno sajenje.
Direktna setev na prosto
Rdečo peso na prosto sejemo v dnevih za korenino, od začetka aprila do konca julija. Gredo pred setvijo okopajte in odstranite plevel. Sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje) izdatno zalijte z vrtno zalivalko brez razpršilca, nato vanje posejte semena. Jarke zagrnite in povrhu nič ne zalivajte, saj je bila zemlja v jarku že navlažena. Po setvi celo gredo ali vrsto pohodite, da dobijo semena stik z zemljo. Za direktno setev na prosto je idealno, da seme pade približno vsakih 10 cm, vendar pri ročni setvi pogosto sejemo bolj na gosto. Gosto setev kasneje redčimo.
Medvrstna razdalja naj bo 20-30 cm, v vrsti pa sadite na dobrih 5 do 15 cm narazen. Na gredo širine 75 cm jo lahko sejete v 3 vrste, na gredo širine 100 cm pa v eno vrsto več. Ko so tla vlažna, bo pesa razvila globok koreninski sistem in tudi koreni bodo veliki. Prve spomladanske setve ni nujno dodatno zalivati takoj po setvi, saj je zemlja dovolj vlažna od predhodnega zalivanja jarkov.
Presajanje sadik na prosto
Za presajanje na prosto je pesa pripravljena v 30 dneh, ko razvije 2 do 4 prave liste. Najbolje je sadike rdeče pese vzgojiti spomladi in jih na prosto presaditi, ko so dovolj velike - imajo dobro razvite liste. Presajanje sadik na prosto poteka v začetku aprila, ko mine nevarnost nizkih temperatur (mlada pesa zdrži do -4 °C). Pred presajanjem sadike za 4 dni utrjujemo na prostem. Sadilne jamice zalijte in presadite sadike s koreninsko grudo, da se koreninice ne poškodujejo. Upoštevajte enake medvrstne razdalje kot pri setvi.
Za uživanje v okusni in sveži rdeči pesi celo sezono jo sadite v tri- do štiritedenskih razmakih, nekje do enega meseca pred prvo jesensko zmrzaljo. Sadike lahko vzgojite tudi v primerih sajenja po spravilu zgodnjega krompirja konec junija in v začetku julija, pri čemer poskrbite za zasenčitev presajenih rastlin in dovolj vlage. Peso lahko pridelujete na vrtičkih, odlično pa bo uspevala tudi na visoki gredi ali v posodi. Če se odločite za slednjo možnost, izberite lonce s premerom najmanj 45 cm in globine vsaj 20 cm.
Nega in oskrba rdeče pese
Zalivanje
Rdečo peso redno zalivajte, še posebej ob suhem in sončnem vremenu. V času vznika mora biti zemlja vedno vlažna, potem pa ne potrebuje veliko vode. Če želite sočne in slastne korene, naj ima enakomerno vlago, saj v nasprotnem primeru lahko koreni razpokajo ali se začnejo sušiti. Zalivajte poredko, a globoko, do 30 cm. Lahko jo namakate tudi prek listov, vendar le zjutraj in z ogreto vodo. Junijsko setev najmanj 10 dni vsakodnevno zalivajte, še posebej poleti ob suhem in sončnem vremenu. Poletne setve morajo biti zasenčene, da se izognete prekomernemu izparevanju.
Gnojenje med rastjo
Pesa, gojena v bogato pognojeni vrtni zemlji, ne potrebuje dodatnega gnojila v rastni sezoni. V času rasti rdeča pesa potrebuje dobro pognojena tla z veliko kalijem in skoraj nič dušika. Presežek dušika lahko povzroči veliko zelenega listja, kar bo posledica manjšega razvoja korena. Za dognojevanje se priporočajo organska gnojila, gnojilo iz kopriv in gabeza ali gabezova brozga.
Redčenje in plevel
Če ste sejali pregosto, je treba gosto setev redčiti. Goste zasaditve redčite, ko listi mladih rastlin dosežejo velikost 5 cm, ali ko so rastline še čisto majhne in jih lahko porabite kot "baby leaf" pridelek. Med rastlinami odstranjujte plevel z vrtnim orodjem, posamezne plevele blizu rastlin pa ročno.
Uporaba zastirke se priporoča, saj z njo zmanjšate potrebo po zalivanju (razen v zelo sušnem obdobju), preprečite rast plevela in se izognete pepelasti plesni. Čeprav gosta zasaditev pese in listi senčijo tla, zastirka ponuja dodatne koristi za uravnavanje vlage in preprečevanje bolezni.
Dobri in slabi sosedje
Dobri sosedje rdeče pese so solata, čebula, fižol, koleraba, kumare, česen, bučke, črna redkev, drobnjak, peteršilj in koruza. Slab sosed je krompir in špinača. Pri načrtovanju kolobarja upoštevajte, da je rdeča pesa v bližnjem sorodstvu z blitvo.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav. Za preprečevanje bolezni in škodljivcev upoštevajte kolobar, izberite bolj odporne sorte in zdrav semenski material. Pazite, da zemlja ne bo preveč pognojena z dušikom in upoštevajte mešano zasaditev.
Bolezni rdeče pese
Najpogostejše bolezni so pesna listna pegavost (svetle sive lise oz. krogci in pike na starejših listih), pesna plesen, rja, viroze in pepelasta plesen. Na pridelek v tleh listna pegavost nima veliko vpliva, le listje je manj uporabno. Veliko manj težav boste imeli, če vzgojite zdrave in odporne sadike, ki ste jih posadili pravi čas in niso pretegnjene. Pomembno je redno pregledovanje rastlin; če opazite majhne spremembe, ukrepajte takoj. Bolezen se od junija do septembra pojavlja na blitvi in rdeči pesi. Za boj proti trdovratnim boleznim si lahko pomagate tudi z domačim škropivom iz sode bikarbone.
- Škropivo iz sode bikarbone: Potrebujete 4 litre tople vode, v katero dodate 1 žlico sode bikarbone, 2-3 žlice navadnega rastlinskega olja in kapljico detergenta za pomivanje posode. Pred uporabo vse dobro premešajte, pretresite in poškropite. Z škropljenjem je najbolje začeti že pred začetkom poletja. V primeru prvih znakov bolezni porežite vse okužene dele rastline in škropite tri dni zaporedoma.
Škodljivci rdeče pese
Najpogostejši škodljivci so polži, uši, strune, pesna muha in bolhač. Mlade sadike rdeče pese so polžem in ušem zelo okusne. Ni ga vrta brez požrešnih polžev, ki grizljajo rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki. Preventivno si lahko pomagate s pokrivanjem grede z vrtno kopreno, ki preprečuje dostop škodljivcem. Mlade rastline rdeče pese radi pokljuvajo tudi ptiči in mreža je v tem primeru idealna zaščita. Pametno je ob rob gredice posaditi kapucinke, ki bodo s svojim vonjem odganjale uši in polže. Če so uši že napadle rastline, si lahko pomagate s škropivom iz tobaka ali kopriv. Proti polžem lahko trosite apno ali pepel v pasovih, kjer vdirajo v vrt, polže pa redno pobirajte in preprečujte zaraščanje s košnjo okoli vrta. Če tla ne bodo preveč gnojena z dušikom, bo manj težav tudi z ušmi.
Pobiranje in shranjevanje
Kdaj pobirati?
Peso lahko pobirate skozi celo leto in v različnih obdobjih rasti. V toplejšem obdobju dozori v dveh mesecih, v hladnejšem pa v 3-4 mesecih. Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik, ki jih lahko začnete pobirati, ko so še čisto majhni ("baby" pridelek) - ti so sladki in nadvse slastni. Ni potrebe po čakanju, da se odebelijo in dozorijo. Pridelek poberite, ko gomolj doseže premera 5-10 cm, oziroma ko je premer zadebeljenih korenov okrog 10 cm. Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni. Prvo setev pobirajte od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberete vse preostale pese na gredi za ozimnico. Uporabite lahko tudi liste, ki jih med rastjo nabirate z zunanje strani in jih uporabljate podobno kot blitvo; mlajši kot so listi, bolj so okusni.
Tehnika pobiranja
Pobiranja rdeče pese se lotite previdno, saj je precej občutljiva. Pomagate si lahko z vilami. S prsti nežno odstranite zemljo ter odrežite liste, pustite pa od 2 do 3 cm pecljev ter koreninice. Stebelnih listov ne smete odrezati ali odtrgati preblizu gomolja, ker bo ta začel 'krvaveti'.
Shranjevanje za zimo
Za oskrbo v zimskem času rdečo peso shranjujemo v ustreznih skladiščih, kleteh in zasipnicah. Priporočamo shranjevanje pese za zimo v hladnejšem in vlažnem okolju, idealno v pesku, ki ga postavite v klet. Pesa sicer dobro prenaša zmrzal in jo lahko pustite kar nekaj časa zunaj, če jo boste zaščitili s slamo, listjem ali praprotjo.