Uvod
V času razmaha odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno na območju Jugoslavije so ob samih vojaških spopadih z okupatorskimi silami za ozemlje potekali tudi pogovori in začetki organiziranja prihodnje nove države. Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) je bil politično-predstavniški organ med drugo svetovno vojno, ki je igral ključno vlogo pri oblikovanju povojne Jugoslavije.
Predhodno dogajanje: Prvo zasedanje AVNOJ-a
V noči 26. novembra 1942 se je na skupščini v Bihaću zbralo 54 predstavnikov vseh jugoslovanskih pokrajin, razen Slovenije in Makedonije, ker je bil prihod njunih delegacij onemogočen zaradi močnih sovražnih ofenziv na robnih ozemljih. Po osvoboditvi Bihaća, nastanku obsežnega osvobojenega ozemlja (50.000 km²) in uspehih narodnoosvobodilnega gibanja v vsej Jugoslaviji (Narodnoosvobodilna vojska (NOV) je tedaj štela 150.000 borcev), je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije sklenil, da vojaški uspehi omogočajo ustanovitev političnega vodstva.
AVNOJ se je razglasil za najvišji organ oblasti v Jugoslaviji, njegov izvršni odbor je imel vse značilnosti vlade, saj je opravljal tudi naloge vrhovnega upravnega organa na osvobojenem ozemlju. Prevzel je skrb za delo narodnoosvobodilnih odborov (NOO) in graditev ljudske oblasti, kar je prej opravljal vrhovni štab NOV in POJ (Partizanski odredi Jugoslavije). Predsednik AVNOJ-a je bil dr. Ivan Ribar, podpredsedniki Edvard Kocbek, Pavle Savić in Nurija Pozderac, člani izvršnega odbora pa še Mladen Iveković, Veselin Masleša, Vlada Zečević, Ivan Milutinović, Sima Milošević in Mile Peruničić; poverjenik za prosveto je postal Slovenec Anton Kržišnik. To novo telo je bilo razumljeno kot vsenacionalno in vsepartijsko politično predstavništvo narodnoosvobodilnega boja v Jugoslaviji. Zavezniškim silam so poslali pojasnila glede razmer v Jugoslaviji in jih prosili, da partizane priznajo kot enakopravne zaveznike.
Z AVNOJ-em je nastalo politično telo, ki zaradi mednarodnih razmer in zahteve SZ še ni postalo uradni predstavnik nove Jugoslavije. IO OF je decembra 1942 in januarja 1943 sprejel dokumente zasedanja (resolucijo, razglas) in kot celota stopil v članstvo AVNOJ-a. Poskus, da bi Kocbek in Josip Rus, prvi kot podpredsednik in drugi kot član IO AVNOJ-a, odšla v Bihać, se januarja 1943 ni posrečil.
Zgodovinar Bojan Godeša v zbirki Slovenska novejša zgodovina zapiše, da je Edvardu Kardelju poleti 1943 uspelo prepričati preostale člane jugoslovanskega partijskega vrha, da bihaško zasedanje AVNOJ-a ni bilo niti dovolj temeljito pripravljeno niti ni rešilo tedanjih temeljnih vprašanj, tudi glede organiziranosti nove Jugoslavije. Zato so na podlagi Kardeljeve pobude za posamezne pokrajine (Hrvaška, Črna gora in Boka, Sandžak ter Bosna in Hercegovina) najprej ustanovili najvišje politične organe, ki so se imenovali Pokrajinski protifašistični sveti ljudske osvoboditve. V Sloveniji je sicer enako telo - Slovenski narodnoosvobodilni odbor - obstajalo že od septembra 1941.
Priprave na Drugo zasedanje
Zmaga NOV po kapitulaciji Italije, uničenje četniške vojske ter zavezniška priznanja poleti in jeseni 1943, so omogočili Drugo zasedanje AVNOJ-a v Jajcu 29. in 30. novembra 1943, kjer so se zbrali predstavniki vseh narodov Jugoslavije.
Logistika in prizorišče
Drugo zasedanje AVNOJ-a se je odvijalo v stavbi bivšega društva "Sokol". Po osvoboditvi mesta so partizani dvorano, v kateri je bila nemška vojna kasarna, uničili, a so jo za zasedanje AVNOJ-a obnovili in pripravili v samo treh tednih. Novi objekt so poimenovali »Dom kulture«.
Prihod delegatov
Konec novembra 1943 so v Jajce prihajale delegacije predstavnikov narodov iz vseh krajev Jugoslavije. Med delegacijami so bile poleg Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) tudi Hrvatska seljačka stranka (mačekovci in radićevci), Srbska zemljoradnićka stranka, Stranka samostalnih demokratov, Muslimanska skupnost (spahinovci), nekaj radikalcev, par Hrvatov iz Jugoslovanskega odbora (ustanovljenega 1915 v Londonu), Stranka krščanskih socialistov in druge mestne partije. Iz Slovenije so prišli dr. Ivan Ribar (predsednik AVNOJ-a), Boris Kidrič in dr. Josip Vidmar. Največ težav z udeležbo so imeli delegati iz Črne gore, ki so pod orožjem in stalno nevarnostjo morali prepešačiti 300 km. Delegacijo iz Hrvaške je vodil dr. Pavle Gregorić. Od 268 izvoljenih delegatov se jih je v Kulturnem domu v Jajcu zaradi vojnih razmer lahko udeležilo le 142, med njimi 17 slovenskih; sodelovalo je tudi 15 namestnikov delegatov.
Slovenska delegacija
Na Slovenskem je bil pomemben korak v okviru priprav na drugo zasedanje AVNOJ-a kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda. Na prvi oktobrski dan 1943 je v popolni tajnosti na zboru pod geslom Narod si bo pisal sodbo zasedalo več kot 600 odposlancev z vseh koncev Slovenije. Na njem je bil prvič v okviru osvobodilnega gibanja javno govor o federaciji kot obliki ureditve nove Jugoslavije. Razglasili so, da je slovenski narod postal suveren in jugoslovanski vladi v begunstvu odrekli pravico, da predstavlja slovenski narod. S tem so vzpostavili podlago za slovensko državnost v okviru nove Jugoslavije. Edvard Kardelj v svojem referatu na zboru povedal: "Slovenski narod stopa v bodočo Jugoslavijo po lastni volji, oprt na svojo pravico do samoodločbe. O federativni ureditvi bodoče Jugoslavije ne more biti nobenega dvoma več in da bo ves slovenski narod v bodoči Jugoslaviji predstavljal posebno federalno enoto, kjer bo sam svoj gospodar, o tem tudi ni nobenega dvoma več."
Oktobra in novembra so pokrajinski protifašistični sveti izvolili odposlance v AVNOJ; 42-člansko slovensko delegacijo je 3. oktobra 1943 izvolil Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. S to mislijo in sklepi so se izbrani slovenski odposlanci 10. novembra odpravili na pot proti kraju drugega zasedanja AVNOJ-a. Sprva je bilo v delegacijo imenovanih 42 članov, a jih je zaradi nemške ofenzive na pot odšlo 18. Dva sta ranjena obstala v Beli krajini, drugi so se kmalu srečali s hrvaško delegacijo in vsi skupaj so se prebili do Jajca.
Zagovarjanje federacije tudi v drugih delih
Tudi v Bosni in Hercegovini je tik pred avnojskim zasedanjem potekalo zasedanje antifašističnega sveta narodne osvoboditve BiH-a (ZAVNOBIH), na katerem je bila sprejeta resolucija, da Bosna in Hercegovina ni niti srbska, niti hrvaška, niti muslimanska, ampak od vseh enakopravnih narodov. Prav tako je vsebinsko pomagal pripraviti zasedanje tudi Edvard Kardelj.
Potek zasedanja
Drugo zasedanje AVNOJ-a se je pričelo točno ob 19. uri 29. novembra 1943. Okrog mesta so bili postavljeni težki protiletalski mitraljezi za primer zračnega napada. Mesto je ugasnilo luči ob 19.15, ko so se zaprla vrata Doma kulture. Okna Doma so bila zastrta z roletami, v notranjosti pa je svetila blaga luč, ki torej ni bila dober orientir eventuelnega zračnega napada na mesto. V Domu kulture se je zbralo skupno 142 delegatov. Delo delegatov se je pričelo s himno »Hej Slovani«, okoli 19.20, zaključek je bil predviden ob 5. uri zjutraj.
Otvoritveni nagovori in razprave
Zasedanje je vodilo predsedništvo AVNOJ-a v sestavi: dr. Vojislav Kecmanović, dr. Ivan Milutinović, dr. Sreten Žujović, dr. Josip Vidmar, dr. Pavle Gregorić, dr. Zlatan Sremec. Predsednik AVNOJ-a, dr. Ivan Ribar, izbran na prvem zasedanju AVNOJ-a v Bihaću 1942, je otvoril zasedanje s svojim uvodnim nagovorom »O delu AVNOJ-a med obema zasedanjima«. Dan pred zasedanjem v Jajcu je dr. Ivana Ribarja doletela težka usoda: 28. novembra 1943 je na Glamoč polju padel njegov sin Ivo Lola Ribar, član Vrhovnega štaba in predsednik organizacije SKOJ. Samo nekaj tednov prej pa je v borbi s četniki pri Kolašinu padel njegov drugi sin Jurica Ribar. Žalostne vesti o smrti sinov mu je po koncu zasedanja, ki ga je vodil dr. Ribar, sporočil Josip Broz Tito.
Po polurnem premoru po koncu Ribarjevega nagovora, okoli 21. ure, je na govorniško mesto stopil Josip Broz Tito. V svojem referatu z naslovom »Razvoj narodnoosvobodilne borbe narodov Jugoslavije v zvezi z mednarodnimi dogodki« je poudaril, da je "Osnovanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije eden od največjih doprinosov narodnoosvobodilne borbe do tega časa." Po Titovem referatu se je med pavzo pričela diskusija. Po pavzi se je na govorniškem odru pojavil Boris Kidrič. Za njim so govorili še: Pero Krstajić, sodnik Marko Vujačić, književnik dr. Sulejman Filipović, svétnik iz Bosne Novak Mastilović, hercegovski prvoborec Luka Stević, predstavnik nosilcev Karađorđeve zvezde iz prve vojne Franc Ljubej, Vice Buljan, Rodoljub Čolaković kot sekretar AVNOJ-a in mnogi drugi. V razpravi je sodelovalo tudi 6 slovenskih delegatov, medtem ko je predsednik IO OF J. Vidmar že prej pozdravil zasedanje.
Ključne odločitve in sklepi
Okoli pol polnoči je prišlo do krajše pavze, da bi točno ob 23.45 dr. Ivan Ribar pred svétniki prebral odločitve z Drugega zasedanja AVNOJ-a. To so bile sicer zadnje minute 29. novembra, a ker se je branje pričelo pred polnočjo, je za datum zgodovinskih odločitev vzet 29. november. Najpomembnejši sklepi so se nanašali na ureditev nove Jugoslavije po federativnem načelu kot skupnost enakopravnih narodov in šestih enakopravnih republik. S tem se je za marsikateri narod položil temelj njihove lastne državnosti.
Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije je izdal naslednje odloke:
- AVNOJ so razglasili za zakonodajno telo in najvišji organ državne oblasti.
- Ustanovili so novo vlado, Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ), ki je imel pooblastila narodne vlade. Josipa Broza Tita so na predlog Moše Pijadeja (ali slovenske delegacije pod vodstvom J. Vidmarja) imenovali za maršala Jugoslavije in predsednika NKOJ-a. Za podpredsednika je bil izvoljen Edvard Kardelj, med poverjeniki so bili tudi trije Slovenci - Edvard Kocbek za prosveto, Anton Kržišnik za socialno politiko in Dušan Sernec za finance.
- Jugoslovanski vladi v izgnanstvu v Londonu so prepovedali vrnitev v domovino in odvzeli vse pravice zakonite vlade Jugoslavije.
- Kralju Petru II. so odrekli pravico predstavljanja jugoslovanskih narodov in mu prepovedali vrnitev v domovino, dokler se o dokončni povojni ureditvi ne izreče ljudstvo. Odločeno je bilo, da se bo o tem, ali bo Jugoslavija še monarhija ali ne, odločilo ljudstvo samo po koncu vojne.
- Potrdili so sklepe slovenskega in hrvaškega predstavniškega organa o priključitvi Slovenskega primorja, Istre, kvarnerskih otokov in Zadra k Sloveniji oz. Hrvaški. Takoj po koncu zasedanja AVNOJ-a se je slovenska delegacija še posebej sama srečala s Titom, ki je izrecno podprl zavezo, da bo slovenska Primorska znova združena s preostalim delom države, enako je menil tudi za Koroško. To je poudaril z besedami, da za osvoboditvijo Primorske in Koroške ne stoji le slovenska vojska, temveč vsa jugoslovanska armada. Prav tako je Slovencem zagotovil, "da slovensko ljudstvo ne sme in ne more imeti nobene bojazni za enakopravnost in samostojnost slovenskega naroda", kar so bili sklepi kočevskega zbora.
AVNOJ je izvolil svoje predsedstvo, v katerem je bilo 10 Slovencev, in NKOJ, v katerem so bili poleg podpredsednika Kardelja še trije slovenski poverjeniki (E. Kocbek za prosveto, Dušan Sernec za finance in A. Kržišnik za socialno skrbstvo).
Niso pa sprejeli nobenih odlokov glede vprašanja statusa Vojvodine, Kosova, Metohije ali Sandžaka. Čeprav je po zgledu drugih tudi v Sandžaku pred avnojskim zasedanjem potekal protifašistični svet narodne osvoboditve Sandžaka, na katerem so podprli, da bi Sandžak postal enakopravna republika, to ni bilo upoštevano in se je v povojni ureditvi Sandžak razdelil med Črno goro in Srbijo.
Mednarodni kontekst in odmev
Zasedanje AVNOJ-a je potekalo v istem času kot teheranska konferenca (28. november - 1. december 1943), na kateri so se prvič srečali "veliki trije" - Stalin, Churchill in Roosevelt. Sovjetska zveza, ZDA in Velika Britanija so se tedaj med drugim dogovorile, da začnejo partizane v Jugoslaviji podpirati kot edine, ki se bojujejo proti okupatorju.
Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja je poudaril, da je bila sama ustanovitev AVNOJ-a "plod zelo edinstvenega razvoja, brez primerjave v drugih takratnih okupiranih državah v Evropi." Zanimiv je zato, ker gre za poskus celovitega oblikovanja nove oblasti, ki želi nadaljevati pravno kontinuiteto prejšnje države, a hkrati tudi spremembo samega načina vladanja. Po besedah zgodovinarke Kornelije Ajlec je posebnost predvsem v tem, ker so se druga odporniška gibanja navezovala na begunske vlade, ki so bile po večini v Londonu, medtem ko so v Jugoslaviji komunisti razvili svoje odporniško gibanje in mu začeli postavljati državne temelje znotraj okupiranega ozemlja.
Predvojna Jugoslavija je temeljila na unitarizmu ter centralizmu, in takšen koncept je vzdrževala tudi vlada v izgnanstvu, medtem ko so na drugem zasedanju AVNOJ-a podprli koncept priznavanja posameznih narodov, njihovo enakopravnost in ureditev države v federativno zvezo.
Zgodovinar dr. Jože Pirjevec je izrazil mnenje, da drugo zasedanje AVNOJ-a ni bilo demokratično, saj o svobodni diskusiji ni bilo ne duha ne sluha. Vse odločitve je namreč že pred tem sprejel politbiro KPJ s Titom na čelu. Priprave na sklepe so zaupali Edvardu Kardelju, Moši Pijadeju in Borisu Kidriču. Sklepe, o katerih je odločal AVNOJ 29. in 30. novembra leta 1943, je vnaprej sprejel politbiro že konec oktobra istega leta.
Glede priključitve Primorske, Istre in kvarnerskih otokov je dr. Pirjevec pojasnil, da je spremembo v stališču AVNOJ-a med oktobrom in koncem novembra 1943 povzročila italijanska kapitulacija in dejstvo, da vlada maršala Pietra Badoglia ni opravila revizije fašizma, še posebej glede politike do Jugoslavije, in ni kazala namere odpovedati se rapalski meji. V tem kontekstu je bilo treba reči odločno besedo, kar so predstavniki AVNOJ-a takrat tudi storili.
Pomen in zapuščina
AVNOJ-ske odloke, na katerih je temeljila povojna jugoslovanska država, lahko po mnenju zgodovinarja Bojana Godeše ocenimo za kompromis med različnimi koncepti povojne notranje ureditve države, ki so se tedaj pojavljali v jugoslovanskem vodstvu osvobodilnega gibanja. "Po vojni sta se nasprotna pogleda na notranjo ureditev Jugoslavije le še izkristalizirala in se nato spopadala s spremenljivo srečo ves povojni čas," je zapisal v svojem delu Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Spor se je stopnjeval in po Titovi smrti dosegel vrhunec v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko je jugoslovanska država razpadla.
Drugo zasedanje AVNOJ-a je bilo za Slovence brez dvoma pomembno, saj je potrdilo njihovo zahtevo po priključitvi Primorske, je prepričan zgodovinar dr. Jože Pirjevec.
7. in 10. avgusta 1945 se je AVNOJ v Beogradu preoblikoval v začasno zvezno skupščino Demokratične federativne Jugoslavije.
Spomin na zasedanje
Spomin na prelomno zasedanje AVNOJ-a je v zavesti ljudi še vedno živ. V času povojne Jugoslavije se je 29. november slavil kot osrednji državni praznik, Dan republike. Tudi v Muzeju drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu ohranjajo spomin na dogodek. Direktorica muzeja Emsada Leko je pojasnila, da je namen te prireditve ohranjanje antifašistične tradicije v BiH in v regiji. V Jajcu potekajo vsakoletne manifestacije v spomin na rojstvo nekdanje SFRJ.
29. november je bil tudi dan, ko so v času Jugoslavije otroci dobili rdeče pionirske rutice in postajali pionirčki. Mnogi se še spominjajo besed: "Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo, da se bom pridno učil in delal, da bom spoštoval starše in starejše ljudi, da bom ljubil svojo domovino in vse njene bratske narode ..."
